Pisanje

Pisanje je kodiranje sporočila s pisnimi znamenji (črkami, številkami, notami), ki jih poznamo pod izrazom pisava. Obratni proces, tj. dešifriranje pisanja, se imenuje branje. Obe spretnosti sta osnova sodobne pismenosti. Pisanje rečemo tudi rezultatu take dejavnosti, bolj običajno pa besedilo (tekst) ali zapis. Izraz zapis je širiši od besedila in vključuje tudi druge tehnologije prezentacije in shranjevanja informacij, npr. magnetografski, digitalni zapis. Pogoji za pisanje so obstoj jezika, znakovnega sistema (pisave) in pravil za njegovo uporabo (gramatike, pravopisa).

Zgodovina pisanja

Prvo pisno sporočanje je v prazgodovini potekalo v obliki slik (jamske poslikave, npr. Chauvetova jama). Na nekdanji pomen pisanja kot risanja (barvanja, slikanja) spominjata slovenska izraza pisanice 'poslikana jajca' in pisan 'barvit'. Okoli 4. tisočletja pr. n. št. je kompleksnost trgovanja in administracije prerasla moč človeškega spomina, zato je pisanje postalo bolj zanesljiva metoda za beleženje in predstavljanje transakcij v trajni obliki.

Pisanje oziroma pisava kot pomenski sistem deluje drugače kot govorjeni jezik, saj nam pisanje omogoča, da svoje besede prenesemo v drug prostor in čas (ohranitev ustnega izročila z zapisom). Zgodovinsko je pisna kultura z oblikovanjem književnosti nadgradnja ustne kulture. Na nivoju imen oseb se v slovenščini kaže v izrazu "pisati se" za 'priimek' (podobno tudi v nemščini Schreibname), ki so ga uradniki najkasneje v 18. stoletju zaradi evidentiranja prebivalstva dodali osebnemu imenu ali vzdevku.

Pisave

klinopis, hieroglifi, latinica, xxx

Orodja za pisanje

V zavesti imamo dve vrsti pisanja. Prva vrsta je pisanje z roko in pisalom, ki oblikuje znake na gladki podlagi, druga vrsta, ki danes vedno bolj prevladuje pa je tipkanje, ki prikliče znake na zaslon. Drugi načini pisanja so še klesanje, vrezovanje in rokopis.

Poznamo tudi druge vrste orodja za pisanje, med katera spadajo dleto, stilus, pero, svinčnik (kemični, flomaster ...), kreda, prst.

Podlage za pisanje

Kamen, glinene tabice, papirus, pergament, papir, zaslon.

Zaslon

Pišoči

pisar
pisec
pisatelj (avtor)

stavec, tipkarica, kaligraf, pisun, stenograf, analfabet

Oseba, ki piše neko besedilo ali sporočilo je splošno oklicana z besedo pisatelj ali avtor. Vendar pa znotraj teh dveh terminov obstaja več oznak, ki natančno definirajo, kaj oseba piše, npr. pesnik, esejist, dramatik, novinar, romanopisec… Zraven avtorjev obstajajo tudi ljudje, ki se poklicno imenujejo prevajalci. Njihova naloga je prevajanje tekstov, ki so zapisani v nekaterem jeziku, v drugi jezik. Prevajanje je zapleteno delo, saj mora prevajalec v celoti razumeti besedilo, ga obravnavati kot da je avtor teksta in ga prevesti v drug jezik, ne da bi besedilu spremenil sporočilo.

Slovensko pisanje

Slika:Abecednik in katekize,.jpg

Abecednik in Katekizem, 1550, Primož Trubar

Prvi slovenski knjigi je napisal Primož Trubar (Abecednik in Katekizem). Knjigi sta potrditev slovenskega pisanja že v 16. stoletju. Pri pisanju knjig je uporabil pisavo, ki jo je kasneje Adam Bohorič dodelal in se je imenovala bohoričica. Vendar njegovi deli nista edini dokaz slovenstva. Veliko dlje v zgodovino segajo Brižinski spomeniki, ki so najstarejši ohranjeni zapis v slovenskem jeziku. Danes Slovenci pišemo v pisavi, ki jo imenujemo gajica, razvil jo je hrvaški jezikoslovec Ljudevit Gaj. Najprej so jo uporabljali za zapis hrvaškega jezika in je bila sestavljena iz 30 črk, kasneje pa so jo prilagodili še za zapis slovenščine in jo sestavlja 25 črk.

Žanri pisanja

Slika:Funkcijske zvrsti jezika.jpeg

Funkcijske zvrsti jezika

Pri pisanju besedil med drugim upoštevamo namen oziroma funkcijo besedila. Tvorimo jih glede na to ali ima neko besedilo zasebni ali javen namen. Funkcijske zvrsti slovenskega jezika so:

praktičnosporazumevalna,
uradovalna,
strokovna: povzetek, akademsko pisanje (referat, diplomska naloga, razprava), zapisnik, kritika, slovar, lesikonsko geslo,
publicistična (novinarska),
umetnostna (kreativno pisanje).

Oblike pisanja

kodeks, pismo, knjiga, članek, napis

Nekdaj je bilo glavno sredstvo komunikacije pismo. Preko pisem so si izmenjavali informacije vseh mogočih zvrsti: zasebne, strokovne, upravne in literarne, pozneje pa vedno bolj zasebne. Znanstveno (strokovno) in umetnostno pisanje se je preselila v revije in knjige, publicistično v časnike in revije. Klasična pisma, razposlana po pošti, se še vedno uporabljajo v uradovanju, sicer pa večina komunikacije v pisni obliki poteka po e-pošti. Najpogostejša oblika pisma je SMS (Short Message Service), kratek tekst na mobilnem telefonu. So zasebne narave in velikokrat pisana v slengu ali narečju.

Kreativno pisanje

Pisanje ima velik pomen tudi v obliki izražanja lastnih misli, čustev… Preko pisanja svojo zamisli, ki jih največkrat oblikuje fikcija oziroma naša domišljija, prelijemo na papir (v današnjem času na računalnik) in oblikujemo nove zgodbe, poezijo, igre, dnevnik... Obstaja velik repertoar oblik, v katere lahko oblikujemo naše tekste (fantazijska pripoved, pisemski roman, poljudna povest, reportažni roman, dokumentarni roman ...), vendar se je prej potrebno seznaniti z literarno teorijo, ki je obvezen uvod v kreativno pisanje.

Glavni ustvarjalni vadbeni postopki so:
- vstavitev nove osebe v dani tekst in sprememba poteka zgodbe glede nanjo,
- spreminjanje besedila glede na naslovnika, ki je v vsakem primeru drugačen, glede na drugačnega pripovedovalca, glede na drugačen časovni okvir, glede na žanrski ali vrstni okvir,
- dopisovanje nedokončanega teksta,
- sestavljanje novega teksta iz danih elementov (osebe, razplet),
- parodiranje danega teksta ali sloga.