Hohenzollerji

Hohenzollerji so nemška vladarska rodbina, ki je poznana od 11. stoletja ter je zasedala položaje nemških kraljev in cesarjev do leta 1918.

Zollnerji, tako so se prvotno imenovali, so imeli v 11. stoletju svoje posesti na Švabskem. Aktivno so sodelovali z vsakokratno cesarsko rodbino in tako od cesarja Henrika VI. dobili na Frankovskem v fevd izpraznjeno mestno grofijo Nürnberg. Leta 1218 sta si dva brata posest sporazumno razdelila in postala začetnika švabske in frankovske veje Hohenzollerjev.

V frankovski veji Hohenzolerjev je cesar Karel IV. za zasluge pri vodenju frankovskega državnega kroga povzdigni mestnega grofa (gradiščana) Friderika V. v državnega kneza. Njegova sinova sta leta 1396 spremljala ogrskega kralja Sigismunda na križarskem pohodu. Po porazu križarske vojske pri Nikopolju je starejši sin Ivan III. (skupaj s celjskim grofom Hermanom II.) pomagal kralju rešiti se. Mlajši sin, gradiščan Friderik I./VI., je kasneje z diplomatsko spretnostjo pripomogel k izvolitvi Sigismunda za nemškega kralja in od njega za nagrado dobil v dedno last mejno grofijo Brandenburg, tedaj še nerazvito in upravno neurejeno. Frankovski grofje so leta 1473 brandenburško posest, ki ji je pripadala čast volilnega kneza, ločili od stare frankovske posesti in tako sta nastali starejša veja frankovskih Hohenzollerjev in brandenburška veja Hohenzollerjev.

Cerkveni karieri posvečeni Albert iz starejše veje frankovskih Hohenzollerjev je v času protestantizma postal zadnji veliki mojster Nemškega viteškega reda, sekulariziral red in njegovo posest v vzhodni Prusiji kot dedni fevd poljske krone pridobil za rodbino. Leta 1603 so mejni grofje stare frankovske veje ostali brez moškega potomca in vladanje na frankovskem območju so prevzeli njihovi brandenburški sorodniki, ki so ustvarili mlajšo vejo frankovskih Hohenzollejev, ki je vladala do leta 1797, potem pa svoje posesti prepustila brandenburški veji.

Najuspešnejši so bili Hohenzollerji brandenburške veje. Po uničujoči tridesetletni vojni (1618-48), ki je prebivalstvo zmanjšala na polovico, je napredni volilni knez Friderik Viljem z razumnimi upravnimi posegi in versko toleranco, ki je v izpraznjeno deželo privabila verske preganjance, med njimi številne strokovnjake in podjetnike, pognal gospodarstvo v nov razvojni cikel in ustvaril temelj uspešni državi. Njegov sin Friderik I./III. je od cesarja Leopolda I. za drag denar kupil pravico, da se je lahko okronal za »kralja v Prusiji«, torej izven območja Svetega rimskega cesarstva. Njegov in Friderik Viljem I. je državo upravno in gospodarsko razvijal naprej; ustvaril je tip nepolitičnega, državi vdanega pruskega uradništva in disciplinirano vojsko, s pomočjo katere je njegov sin Friderik II. Veliki državo spremenil v velesilo. Država je pridobila posesti tudi ob delitvah Poljske. Po napoleonskih vojnah ji je dunajski kongres (1815) dodelil velika ozemlja na Saškem in na obeh straneh [Rena]. Tako se je ime pokrajine iz oddaljenega severovzhoda v imenu kraljevina Prusija razširilo vse do Porenja.

V času prebujanja narodov je diplomatsko spretni kancler Otto Bismarck nemške vladavine združil v Severnonemško zvezo pod vodstvom Prusije. Zveza je po zmagi nad Francijo postala Nemško cesarstvo, pruski kralj pa nemški cesar Viljem I.. Po drugi svetovni vojni so se morali Hohenzollerju položaju odpovedati.

Medtem ko so Hohenzollerji frankovske veje postali protestantje, so Hohenzollerji švabske veje ostali zvesti katolicizmu. Leta 1576 so se razdelili v hechingensko in sigmaringensko vejo . V 17. stoletju so bili povzdignjeni v državne kneze. Leta 1866 je Karel iz sigmaringenske veje postal romunski kralj Karel I.

Grofje Zollerji

Zollerji, tako so se sprva imenovali, spadajo med najstarejše in najpomembnejše švabsko visoko plemstvo. Vendar njihovo poreklo ni razjasnjeno.

V listinah je njihovo ime omenjeno prvič v kroniki meniha Bertolda iz samostana Reichenau na otoku Bodenskega jezera. Kroničar piše, da sta leta 1061 »Burchardus in Wezil de Zolorin padla«, ničesar pa ne pove o okoliščinah in njunem sorodstvu. Podatek je nezanesljiv, vseeno pa je obveljalo mnenje, da je Friderik I. von Zollern naslednik Bucharda († 1061).

Leta 1095 je bil grof Adalbert (von Zollern) med ustanovitelji benediktinskega samostana v Alpirsbachu, ki se nahaja v Črnem gozdu.

Friderik I. († pred 1125) je bil zelo aktiven v visoki politiki, tako da ga je nemški kralj opazil. Leta 1111 je sodeloval v vojski, ki je kralja Henrika V. spremljala v Rim na kronanje za cesarja. Tega leta je Henrik V. Zollerjem podelil grofovski naslov.

Zollerji so se v 12. stoletju pojavljali na deželnih zborih švabskih vojvod in na dvornih zborih Štaufovcev, kar kaže, da so bili švabski vazali. Bili pa so prisotni tudi za deželnih zborih Zähringerjev in, za fevde v bližini Ravensburga, na deželnih zborih Henrika Leva. Leta 1125 so posedovali gospostvo z lastnimi ministeriali. Državne in cerkvene službe so izkoriščali za širjenje svojega plemiškega gospostva. Širjenje posesti jim je omogočalo tudi izumiranje in propadanje okoliških rodbin (izumrtje grofov von Gammertingen in grofov von Haigerloch; propad grofov von Veringen in palatinskih grofov von Tübingen). V drugi polovici 12. stoletja so imele tako njihove posesti največji obseg; nahajale so se med zgornjim Neckarjem in zgornjo Donavo, v središču pa je na gori Hohzollern stal njihov grad Zollernburg. Potem so začeli posest deliti.

Friderika I. je nasledil starejši sin Friderik II. († ok. 1142). Drugi sin Burkhard je odcepil zahodni del grofije in ustanovil rodbinsko podvejo Hohenberg-Zollern, ki pa je leta 1486 ostala brez moških potomcev.

Sin in naslednik Friderika II., Friderik III. († ok. 1200) je bil zvest spremljevalec štaufovskih cesarjev Friderika I. Barbarosse in Henrika VI. Štaufovci so ga spoštovali kot svetovalca. Leta 1185 se je poročil z Zofijo, hčerko nürnberškega mestnega grofa (gradiščana) Konrada II. von Raabs. Po smrti tasta, ki ni imel moških potomcev, mu je Henrik VI. podelil mestno grofijo Nürnberg v fevd, postal je nürnberški gradiščan Friderik I. Po njegovi smrti sta njegova sinova nekaj časa vladala skupaj, leta 1218 pa sta si posest razdelila: starejši Konrad I. je prevzel mestno grofijo Nürnberg in postal začetnik frankovske veje Hohenzollerjev (iz katere je kasneje izšla brandenburška veja), mlajši brat Friderik II./IV. († 1251/55) pa se je odločil za švabsko grofijo in postal začetnik švabske veje Hohenzollerjev.

Frankovska veja Hohenzollerjev

Konrad I. (gradiščan 1218-1260/61), sin prvega gradiščana iz rodu Hohenzolerjev Friderika I., ki je po dogovoru z bratom leta 1218 prevzel mestno grofijo Nürnberg, je bil v welfsko-štaufovskem bojevanju za nemško krono zvest pristaš mladega štaufovskega kralja Friderika II. Ko je Friderik II. postal cesar, si je želel v Nürnbergu zagotoviti močno oporno točko in je zato podpiral tako prizadevanje mesta po samostojnosti kot širjenje grofovskih posesti v okolici. Grofiji sprva ni pripadalo veliko ozemelj, vendar je grofom upravljanje cesarskega urada omogočalo, da so pridobivali, kupovali in dedovali vedno nova ozemlja. Koncem 14. stoletja so tako posedovali največjo posest na Frankovskem.

Friderik III. (1260/61-1297), sin in naslednik Konrada I., je prišel leta 1260 s poroko z Elizabeto Andeško-Meransko do posesti Bayreutha; posest je izhajala iz dediščine po njenem, leta 1248 umrlem bratu, vojvodi Otonu II. Andeško-Meranskem. Že leta 1242 se je Friderik bojeval v Italiji skupaj s kasnejšim nemškim kraljem Rudolfom Habsburškim in se z njim spoprijateljil. Pri volitvah kralja (1273) ga je podprl in se kasneje na njegovi strani bojeval proti češkemu kralju Otokarju II. Sodelovanje mu je prineslo mnoge nove posesti na vzhodu blizu češke meje.

Sledila sta mu starejši sin Ivan I. (1297-1300), ki pa je kmalu umrl, in mlajši sin Friderik IV. (1300-1332). Ta je bil svetovalec wittelsbaškega kralja Ludvika IV. Leta 1322 je na kraljevi strani iz zasede odločil bitko pri Mühldorfu in ujel habsburškega protikralja Friderika Lepega. Za nagrado je dobil od kralja donosne pravice rudarjenja, kar mu je omogočilo, da je leta 1331 od grofov Oettingen kupili mesto Ansbach.

Ivan II. (1332-1357), sin Friderika IV., je prevzel posest najprej skupaj z bratom Albertom, potem pa sam. Leta 1340 je z izumrtjem grofov Orlamünde stopila v veljavo njegova pravica do dediščine po andeško-meranskih grofih; dobil je grad Plassenburg (1135 ga je zgradil Bertold II. Andeški) s Kulmbachom. Med njegovim vladanjem so prišli Hohenzollerji prvič v stik z mejno grofijo Brandenburg; Ivan jo je leta 1345 branil in jo krajši čas upravljal za cesarjevega sina Ludvika V.

Ivanov sin in naslednik Friderik V. (1357-97) je sam sestavljal listine v latinščini. Kot državni uradnik je hitro napredoval in kmalu prišel na čelo urada, ki je na Frankovskem skrbel za deželni mir. Leta 1363 ga je cesar Karel IV. povzdignil v državnega kneza. Postal je deželni upravnik Alzacije in Zgornje Švabske. Z nakupi je še povečal rodbinsko posest.

Friderikova sinova, Ivan III. in Friderik VI., sta se leta 1396 udeležila križarskega pohoda proti Turkom, na katerega je pozval papež Bonifacij IX. Po katastrofalnem porazu krščanske vojske pri Nikopolju je Ivan skupaj s celjski grofom Hermanom II. pomagal rešiti na beneško galejo svojega svaka Sigismunda, ki je bil tedaj ogrski kralj.

Friderik V. je leto pred smrtjo prepustil vodenje grofije sinovoma, ki sta nekaj časa vladala skupaj, najkasneje leta 1403 pa sta si posest razdelila: Ivan III. (1397-1420) si je izbral ozemlje »preko hribov« in si je ustvaril rezidenco v Plassenburgu pri Kulmbachu. Poročen je bil s Sigismundovo sestro Margareto, ki je bila tudi polsestra aktualnega nemškega kralja Vaclava IV., katerega je Ivan skušal spodbuditi k večji aktivnosti. Potem ko so volilni knezi Vaclava odstavili, se je Ivan posvečal predvsem svojim posestim. Ni imel moškega naslednika, tako da so se po njegovi smrti frankovske posesti spet združile.

Njegov brat Friderik VI. (1397-1440) je podedoval ozemlja »to stran hribov«. Nekaj časa je bil v službi na ogrskem dvoru, kjer se je izkazal s svojimi sposobnostmi. Po smrti nemškega kralja Ruprehta I. (1410) ga je, pred zapletenimi volitvami novega kralja, Sigismund pooblastil, da je sodeloval na tajnih pogajanjih z volilnimi knezi. Po tretjem poskusu je bil Sigismund naslednje leto veljavno izvoljen za novega nemškega kralja. Friderika je postavil za upravitelja v mejni grofiji Brandeburg, kjer se je lokalno plemstvo upiralo centralni oblasti. Friderik je grofiji najprej zagotovil zunanjo varnost (s pogodbami s sosedi, nadškofom Magdeburga in vojvodami Braunschweiga in Lüneburga) in potem s pomočjo sosedov in s svojimi četami vzpostavil notranji red. Leta 1415 mu je bila na konstanškem koncilu podeljena mejna grofija Brandenburg v dedno last in z njo pravica do voljenja nemškega kralja, postal je brandenburški volilni knez Friderik I. in kasneje tudi državni zakladnik.

Friderikov najstarejši sin Ivan Alkimist (1440-64) se je odpovedal pravicam prvorojenega in je prevzel in do smrti vodil grofijo Kulmbach. Volilni knez je postal drugi sin Friderik II. (1440-70). Načrtno se je odrekel sodelovanju v državni politiki in je tudi odklonil ponujeni mu kroni Poljske in Češke. Posvetil se je utrjevanju volilne kneževine. Z dednimi pogodbami z Mecklenburgom , Saško in Hessnom jo je zavaroval navzven. Odločno nastopanje napram oponentom mu je prineslo vzdevek Železni. Ni trpel stremljenja stanov po samostojnosti. Berlinski grad je napravil za svojo rezidenco, kar je med prebivalstvom povzročilo mnogo nezadovoljstva. Od Nemškega viteškega reda je kupil Novo marko, pridobil gospostvi Cottbus in Peitz in grofiji povrnil del Uckermarke. Ker so njegovi sinovi pomrli pred odraslostjo, je leta 1470 vodenje kneževine prepustil bratu Albertu III. Ahilu.

Albert III. Ahil (1470-88) je od leta 1440 upravljal kneževino Ansbach in od leta 1464 tudi kneževino Kulmbach. Bil je pristaš kralja Alberta II. in je leta 1473 z listino Dispositio Achillea določil način dedovanja, ki naj bi zagotavljal nedeljivost volilne kneževine.

Njegovi sinovi so spoštovali to določilo. Od tu naprej bomo zato spremljali dve veji frankovskih Hohenzollerjev: nasledstvo v frankovskih mejnih grofijah Ansbach in Kulmbach (kasneje Bayreuth), ki se naslavlja kot starejša frankovska veja Hohenzollerjev in nasledstvo v volilni kneževini Brandenburg, ki se naslavlja kot brandenburška veja Hohenzollerjev. Začetnik brandenburške veje je najstarejši Ahilov sin Ivan Cicero, na začetku starejše frankovske veje pa sta sinova iz Ahilovega drugega zakona, Friderik in Sigismund.

Starejša veja frankovskih Hohenzollerjev

Starejša frankovska veja, čeprav sedaj ločena od brandenburške, pa je v naslovih še vedno ohranjala ime Brandenburg. Tako so vladali v mejnih grofijah (oziroma kneževinah) Brandenburg-Ansbach in Brandenburg-Kulmbach. Zaradi večje razpoznavnosti bomo v tem članku dodatni Brandenburg v imenih mejnih grofij (kneževin) izpuščali.

Frankovske posesti Hohenzollerjev sta podedovala Ahilova sinova iz drugega zakona: Friderik je podedoval kneževino Ansbach in Sigismund (1488-95) kneževino Kulmbach. Sigismund je bil kot vojaški poveljnik večino časa z doma, veliko se je zadrževal na dvoru cesarja Maksimilijana I. Tako je obe kneževini dejansko upravljal brat. Umrl je brez otrok in kneževina je prešla na brata.

Friderik Starejši (1488-1515) se je zelo uspešno poročil. Njegova žena Zofija je bila hči poljskega kralja Kazimirja IV., vnukinja nemškega kralja Alberta II. in tudi pravnukinja cesarja Sigismunda in njegove žene Barbare Celjske. Friederiku je rodila 17 otrok, med njimi Alberta, ki sta mu starša kot tretjemu sinu namenila duhovniški poklic; kasneje je postal veliki mojster Nemškega viteškega reda. Cerkveno kariero sta starša namenila tudi drugemu sinu Juriju Pobožnemu, vendar se ji je kmalu odpovedal in oče ga je leta 1506 poslal na ogrski dvor k stricu, ogrskemu in češkemu kralju Vladislavu II., kjer je postal vzgojitelj in potem tudi skrbnik njegovega sina in svojega bratranca Ludvika II.

Friderik Starejši je bil slab gospodar. Z zapravljivim življenjem je spravil grofijo v dolgove, zaradi česar sta ga sinova Kazimir in Jurij leta 1515 odstavila in zaprla v grad Plassenburg, kar pa je v širši rodbini povzročalo nekajletne spore. Kazimir (1515-1527) je prevzel kneževino Kulmbach in Jurij Pobožni (1515-1543) kneževino Ansbach, a obe je še vedno upravljal Kazimir. Jurij se je namreč povezal z bratoma Ivanom II. Opolskim in Valentinom Ratiborskim, zadnjima potomcema češke rodbine Přemyslidov in po smrti slednjega (1521) dejansko postal vojvoda v šlezijskem prostoru. Kupil je tudi vojvodino Jägerndorf, kjer je zgradil močno utrjen grad, in pridobil še druge posesti. Vendar po smrti kralja Ludvika II. (1526) novi češki kralj Ferdinand I. ni potrdil Jurijevih čeških fevdov v Šleziji. Ne glede na to pa sta Kazimir in Jurij še vedno sodelovala s Habsburžanom. Kazimir je leta 1527 s svojimi četami sodeloval na vojaškem pohodu proti transilvanskem vojvodi Ivanu Zapolji. Na poti, nekje pred Pečjo, je umrl za grižo. Tedaj se je Jurij vrnil domov in prevzel vodenje obeh grofij; v Kulmbachu je bil regent Kazimirjevemu mladoletnemu sinu Albertu Alkibiadesu.

Jurij je bil vnet protestant, kar mu je prineslo vzdevek Pobožni. Bil je med podpisniki augsburške veroizpovedi. Dopisoval se je z Lutrom in skušal v protestantizem prepričati tudi sorodnike in okolico. Svojega brata Alberta, velikega mojstra Nemškega viteškega reda, je vzpodbudil, da je prestopil v protestantizem, sekulariziral vojvodino Prusijo in prepričal svojega strica, poljskega kralja Sigismunda I., da je podelil (prodal[8]) vojvodino kot poljski fevd. Albert je bil vojvoda v Prusiji v letih 1525-68.

Albert Alkibiades (1527- odstavljen 1554) je imel pri sorodnikih pomanjkljivo vzgojo. V mladosti se je zanimal predvsem za konje in orožje. Samostojno vodenje kneževine je prevzel star 19 let. Stopil je v službo cesarja Karla V. in se zanj boril proti francoskemu kralju Francu I. Tam se je spoprijateljil s saškim vojvodo Mavricijem. Čeprav protestant, se je v šmalkaldenski vojni boril na strani cesarja. Po zmagi ni dobil obljubljenega plačila in se je obrnil proti cesarju. Po augsburškem interimu (1548) je skupaj z Mavricijem in francoskim kraljem Henrikom II. skoval in izpeljal upor protestantskih knezov proti cesarju. Po passauskem sporazumu (1552), ki je priznal protestantizem, se ni ustavil, ampak je nadaljeval z bojem, ropal samostane in napadal mesta in knezoškofe in skušal od njih izsiliti odkupnine. Vmes se je pridružil cesarskim četam pri obleganju Metza, ki so ga bili zasedli Francozi, a zaradi neuspeha operacije tudi tam ni dobil obljubljenega plačila. Nazadnje ga je pod Mavricijevim vodstvom v bitki pri Sievershausnu (1553) premagala vojska knezov cesarstva, ki je bila zbrana z namenom vzpostavitve deželnega miru. Zasedla in opustošila je njegovo deželo in porušila knežjo rezidenco, trdnjavo Plassenburg. Albert je, izobčen od cesarja, zadnja leta preživel pri sestri v Badnu. Po prehodnem obdobju je kneževina pripadla bratrancu Juriju Frideriku.

Jurij Friderik (1543-1603) je podedoval kneževino Ansbach in po smrti bratranca Alberta Alkibiadesa tudi kneževino Kulmbach. Bil je dober organizator. Temeljito je preuredil upravljanje kneževin, po vojni ustvaril red, uredil finance in vojsko in pognal gospodarstvo v nov razvojni cikel. Leta 1556 je smel prevzeti tudi očetovo šlezijsko dediščino, vojvodino Jägerndorf in posesti Beuthen und Oderberg. Leta 1577 je njegov pruski bratranec vojvoda Albert Friderik (vojvoda v Prusiji 1568-1618) postal depresiven in kot njegov najbližji sorodnik je prevzel skrbništvo tudi tam. Tudi v Šleziji in Prusiji je vpeljal svoj urejeni način upravljanja, tja so prišli tudi mnogi uradniki iz matične dežele.

Jurij Friderik ni imel moškega naslednika, zato se je z daljnim nečakom, brandenburškim volilnim knezom Joahimom Friderikom dogovoril (Geraer Hausvertrag), da bosta njegove posesti dedovala Joahimova polbrata Joahim Ernest in Kristijan. Ta dva sta tako postala začetnika mlajše veje frankovskih Hohenzollerjev.

Mlajša veja frankovskih Hohenzollerjev

Začetnika mlajše veje frankovskih Hohenzollerjev sta sinova brandenburškega volilnega kneza Ivana Jurija iz njegovega drugega zakona: kneževino Kulmbah je podedoval Kristijan (1603-55), kneževino Ansbach pa Joahim Ernest (1603-25). Oba sta bila protestanta. Kristijan je svojo prestolnico prestavil v Bayreuth, pri čemer je grad Plassenburg še vedno ostal njihova deželna utrdba. Odtlej se njegova posest imenuje kneževina (Brandenburg-) Bayreuth. Leta 1606 je bil izvoljen za vodjo frankovskega državnega kroga (Reichskreis). Leta 1608 sta bila oba brata med ustanovitelji protestantske zveze, ki je bila ustanovljena na njunem območju v sekulariziranem samostanu Auhausen pri Nördlingenu. V tridesetletni vojni se je Kristijan povezal s Švedi, Joahim Ernest pa je, brezuspešno, skušal ohranjati nevtralnost. Majhni vojski kneževin nista mogli preprečiti tujim armadam, prijateljskim in sovražnim, da ne bi preplavljale deželo, ustvarjale kaotičnih razmere in nalagale prebivalstvu vedno nova bremena.

Joahim Ernest je umrl že med vojno in regentka v kneževini Ansbach je postal njegova žena Zofija. Njun sin Friderik III. (1625-1634), se je, takoj ko je dosegel polnoletnost, na švedski strani udeležil bitke pri Nördlingenu in padel. Nasledil ga je mladoletni brat Albert II. (1634-67). Ko je postal polnoleten, je ob nasvetih svojega vzgojitelja Johannesa Limnäusa vodil svojo deželo skozi zadnjih 10 let vojne z veliko diplomatsko spretnostjo. Z upravnimi reformami je podpiral cehe, z velikopotezno kreditno politiko obnovo dežele, naseljeval je avstrijske verske pribežnike. Veljal je za tipičnega baročnega vladarja in pristaša absolutizma.

V kneževini Bayreuth je Kristijana nasledil njegov vnuk Kristijan Ernest (1655–1712), ki se je posvetil vojaški karieri in bil edini frankovski knez, ki je dosegel v cesarski vojski zelo visok položaj. Leta 1664 je bil izvoljen za vrhovnega poveljnika frankovskega državnega kroga in odtlej v cesarski vojski vodil frankovski regiment. Izkazal se je v mnogih bitkah v vojnah proti Franciji. Leta 1683 je sodeloval pri pregonu Turkov izpred Dunaja. Leta 1691 je bil imenovan za generalfeldmaršala. Dosegel je še nekaj zmag, dokler ni 22. maja 1707 v španski nasledstveni vojni napačno ocenil položaj in po nepotrebnem brez boja prepustil Bühl-Stollhofenerjevo obrambno linijo francoskemu maršalu Villarsu. S tem je odprl pot francoski vojski, ki je potem dolgo pustošila po Švabski, Bavarski in Frankovski. Usodna napaka je pripeljala do njegove zamenjave in konca vojaške kariere.

V bayreutski kneževini je Kristijan Ernest centraliziral upravo. Ustanovil je gimnazijo, kadetsko akademijo, v Erlangnu je dal zgraditi Novo mesto (1686) za pregnane hugenote, vanj pa so se kmalu začeli naseljevati tudi pribežniki iz pfalške nasledstvene vojne. Veliko so stale gradnje namenjene dvoru in zlasti lastna knežja vojska, ki si jo je opremil, tako da je kneževino zapustil v dolgovih. Nasledil ga je sin Jurij Viljem (1712–1726), ki je umrl brez naslednikov. Z njim se je končala kolumbaško-bayreuthska veja Hohenzollerjev.

V ansbaški veji je Albertu II. sledil sin Ivan Friderik (1667-86). Za njim se je veja nadaljevala še tri generacije do Karla Aleksandra, ki je bil ansbaški (1757-91) in bayreutski (1769-91) mejni grof. Svoje razkošno življenje in zelo velik dolg, ki mu ga je zapustil razsipni oče, je skušal pokriti tudi s ponujanjem svojih čet v najem Britancem, ki so jih pošiljali v svoje ameriške kolonije, in Holandcem. Bil je brez naslednika in je leta 1791 obe grofiji prodal pruskim Hohenzollerjem, ki bi ju po njegovi smrti v skladu z rodbinskim dednim zakonom itak podedovali.

Brandenburška veja Hohenzollerjev

Začetnik brandenburške veje Hohenzollerjev je volilni knez Ivan Cicero (1486-99), sin iz prvega zakona volilnega kneza Alberta III. Ahila. Mejno grofijo je za očeta upravljal vse od leta 1470. Vladal je iz Berlina in se je posvetil izključno upravljanju grofije.

Sledil mu je sin volilni knez Joahim I. Nestor (1499-1535), ki je upravljal tudi visoko službo državnega zakladnika. Prevzel je izpraznjeni fevd-grofijo Rippen in 1529 s pogodbo v Grimmitzu zagotovil svoji družini pravico nasledstva na Pomorjanskem. V grofiji je vpeljal stroge izvršne zakone, s katerimi je pritisnil na domače plemstvo in predvsem na jude, ki jih je preganjal in leta 1503 (na zahtevo deželnih stanov) izgnal. Bil je tudi velik nasprotnik reformacije; v Frankfurtu ob Odri je ustanovil univerzo, ki je poučevala katoliško doktrino. Ob tem pa je njegova žena, danska princesa Elizabeta, simpatizirala z Luthrom in nazadnje pobegnila k njemu v Wittenberg. V nasprotju z dedovim rodbinskim zakonom Dispositio Achillea je del ozemlja grofije (del Nove marke) ločil od grofije in kot grofijo Küstrin podelil mlajšemu sinu Ivanu (1536-71); temu so se rodila le dekleta, tako da je bilo ob Ivanovi smrti ozemlje spet združeno z brandenburško grofijo.

Joahimov mlajši brat Albert je postal magdeburški in mainški nadškof. On je bil tisti nadškof, ki mu je zaradi prodajanja odpustkov ogorčeni Martin Luther poslal znamenito pismo s 95-timi tezami, s katerimi se je začel cerkveni razkol.

Na položaju volilnega kneza je Joahimu I. sledil sin Joahim II. Hektor (1535-71), ki je dobil svoj vzdevek Hektor še pred prevzemom grofije, ko je uspešno vodil proti Turkom vojsko spodnjesaškega kroga. Tudi on je postal državni zakladnik. Pod materinim vplivom se je zanimal za luteranstvo, a se je s prvo poroko s saško princeso Magdaleno močno vezal na katoliško stran. Po prevzemu grofije in po ženini smrti se je poročil s poljsko princeso Hedviko, hčerko poljskega kralja Sigismunda I., in po nasvetu Filipa Melanchthona vpeljal v deželo Luthrovo vero, ki mu je omogočila, da je sekulariziral cerkveno imetje. Dovolil in celo vzpodbujal je naseljevanje judov, ki so z davki prinašali velike dohodke. Za upravnika kovnice denarja je postavil češkega juda Lippolda Ben Chluchima. A vsi dohodki in tudi pospešeno kovanje vse manj vrednega denarja niso mogli pokriti njegovega zapravljivega dvornega življenja in gradnje gradov, tako da je po smrti sinu zapustil 2,5 milijona guldnov dolga.

Nasledil ga je sin Ivan Jurij (1571-98). Skoraj hkrati z očetom je umrl tudi stric Ivan in posest grofije Küstrin se je vrnila v matično mejno grofijo. Tudi Ivan Jurij je bil državni zakladnik. Očetov dolg je deloma pokril s prodajo donosnih služb in silovitim pritiskom na jude. Lippoldu Ben Chluchimu je očital ponarejanje in goljufanje, ko pa tega pred sodiščem ni mogel dokazati, ga je obtožil čarovništva in suma očetove zastrupitve (oče je umrl med novoletno zabavo v sumljivih okoliščinah). Tovrstna obtožba je dovoljevala mučenje in po priznanju so Lippolda umorili in silovito pritisnili na vse jude, jim pobrali knezove obveznice in imetje ter jim prepovedali bivanje v grofiji. Ponovno so se smeli naseljevati šele v času volilnega kneza Friderika Viljema (1671). Tudi Ivan Jurij se ni držal določil listine Dispositio Achillea in je v oporoki namenil del grofije sinovoma iz svojega drugega zakona.

Njegov najstarejši sin in naslednik na položaju volilnega kneza Joahim Friderik pa se je dogovoril z Jurijem Friderikom Starejšim iz starejše veje frankovskih Hohenzollerjev, ki je bil zadnji dedič frankovskih posesti in ni imel moškega naslednika, da bosta lahko njegova polbrata, Kristijan in Joahim Ernest, po smrti Jurija Friderika Starejšega namesto v oporoki jima namenjene dediščine podedovala frankovski grofiji Ansbach in Kulmbach (Geraer Hausvertrag). Z dogovorom so se strinjali vsi prizadeti in tudi cesar. Tako je volilna kneževina ostala neokrnjena, Kristijan in Joahim Ernest pa sta postala začetnika mlajše veje frankovskih Hohenzollerjev.

Preden je prevzel volilno kneževino je bil Joahim Friderik (1598-1608) upravnik nadškofije Magdeburg. Ko je zavladal, je ustanovil tajni svet kot najvišji upravni organ, kar je pripomoglo k centralizaciji oblasti. Pospeševal je železarstvo, dal zgraditi prvo steklarno in prvi kanal za rečni promet v mejni grofiji. Po smrti grofa Jurija Friderika Starejšega je prevzel skrbstvo nad vladarsko nesposobnim pruskim vojvodo Albertom Friderikom. Svojega sina Sigismunda je poročil z njegovo hčerko Ano, po smrti svoje žene pa se je sam poročil z njeno mlajši sestro Eleonoro; s tem je ustvaril trdno sorodstveno vez z vojvodino Prusijo, kjer ni bilo moškega naslednika.

Ivan Sigismund (1608-1619) je nasledil očeta kot volilni knez in kot upravitelj vojvodine Prusije . Po svoji ženi Ani je pričakoval tudi dediščino v kalvinističnem Porenju in je zato prestopil v kalvinizem, medtem ko je prebivalstvo Brandenburga ostalo luteransko. Z razsodbo jüliško-klevskega dednega spora v Xantnu je leta 1614 dobil vojvodino Kleve, grofijo Mark in posest Ravensberg. Po smrti pruskega vojvode Alberta Friderika mu je poljski kralj Sigismund I. leta 1618 dal v fevd vojvodino Prusijo. Pridobljena ozemlja z matično mejno grofijo niso bila povezana, bila pa so zelo pomembna za kasnejše ozemeljsko oblikovanje pruske države.

Volilni knez Jurij Viljem (1619-40), sin Ivana Sigismunda, nekoliko neodločen, se v tridesetletni vojni ni najbolje znašel med sprtima stranema. Kot volilni knez je bil zavezan katoliškemu cesarju, sorodstveno pa je bil povezan s protestantsko stranjo (njegova žena, Elizabeta Šarlota, je bila sestra pfalškega volilnega kneza Friderika V., ki je bil vodja protestantske zveze in nesojeni češki kralj, sestra Marija Eleonora pa je bila poročena s švedskim kraljem Gustavom II. Adolfom). Tako je nihal med eno in drugo stranjo, njegovo deželo pa so ropale tako zavezniške kot sovražne vojske in jo popolnoma opustošile; število prebivalstva se je zmanjšalo na polovico, ponekod celo na tretjino.

Pod zelo sposobnim volilnim knezom Friderikom Viljemom (1640-1688) je po vojni dežela polno zaživela. Z reformami je podpiral poljedelstvo, pospeševal priseljevanje podjetnikov, strokovnjakov, trgovcev, umetnikov, ki so prihajali v glavnem iz domovine njegove holandske žene Luize Henriete, pa tudi verskih preganjancev, judov, protestantov in francoskih hugenotov. Izboljšal je prometne povezave s kanali, ki so povezovali reke. Vzpostavil je centralno vodenje države s tajnim svetom na čelu in razvejano strukturo uprave po regijah in resorjih. Skozi drugo nordijsko vojno je uspel pripeljal svoje dežele neokrnjene in pridobil je škofije Cammin, Hlaberstadt in Minden. S tolerančnim ediktom je odpravil tekmovalnost med luteranci in kalvinisti. Dobil je vzdevek Veliki volilni knez.

Njegov sin in naslednik, volilni knez Friderik III. (1688-1713), se vladanju ni toliko posvečal kot njegov oče, bolj sta mu bila pri srcu blišč in razkošje dvora, tako kot njegovi hanoverski ženi Zofiji. Zelo si je želel postati kralj. V zunanji politiki je zvesto sledil cesarju Leopoldu I. Brandenburške čete so se kot pomožne čete borile v vseh cesarjevih vojnah. A cesar ga ni želel povišati v kralja. Šele za zelo visoko ceno mu je dovolil, da se je imenoval »kralj v Prusiji«, deželi ki je bila zunaj cesarstva, postal je kralj Friderik I. Pri sodobnikih je za svoje drago plačano častihlepje požel kar nekaj posmeha, a njegovim naslednikom, ki so državo uspešno razvijali naprej, je višji status vladavine prišel kar prav.

Izdatki Friderikovega vladanja so vladavino pripeljali v finančne težave. Njegov sin Friderik Viljem I. (1713-40), po značaju povsem drugačen od očeta, je reformiral in centraliziral upravljanje in dovoljeval le izdatke po v naprej izdelanem proračunu. Vzgojil je tip nepolitičnega pruskega državnega uradništva, za katerega so bili značilni delavnost, varčnost, zvestoba in velik čut pripadnosti državi. Prizadeval si je, da bi postalo osnovno šolstvo obvezno. Pospeševal je trgovino in obrti, največ pozornosti pa je posvečal vojski. Postavil je temelje pruskemu militarizmu, zato so ga imenovali tudi Vojaški kralj.

Friderik II. Veliki (1740-86) se je v mladosti navduševal nad prosvetljenstvom, znanostjo in umetnostjo. Ko pa je po očetu prevzel vladanje, se je izkazal kot odličen vojskovodja na čelu vojske, ki so mu jo pripravili predhodniki (Avstrijska nasledstvena vojna, Šlezijske vojne, Sedemletna vojna). Vodil je merkantilistično ekonomsko politiko, poenotil deželno pravo, pospeševal razvoj šolstva in kulture, skrbel je za versko toleranco. V šlezijskih vojnah je Avstriji iztrgal Šlezijo (na koncu s kar precej sreče), ob prvi delitvi Poljske je pridobil ozemlje, ki je dotlej ločevalo ozemlje nekdanje vojvodine Prusije od matične brandenburške volilne kneževine. V njegovem času je Prusija postala velesila.

Friderik Veliki ni imel otrok, tako da je vladavino za njim nasledil bratranec Friderik Viljem II. (1786-97), ki pa je bil, nasprotno od strica, nasprotnik prosvetljenstva in pristaš misticizma. Vzpostavil je kabinetno vladanje in mistike pripeljal tudi v kabinet. Z versko toleranco je bilo konec, v tisku in šolstvu je bil uveden državni nadzor krščanske pravovernosti. Friderik Viljem II. je takoj po prevzemu oblasti z vojsko reševal položaj svaka, stadhouderja Viljema V. na Nizozemskem. Leta 1793 se je Prusija pridružila [Vojna prve koalicije|koaliciji držav]], ki so se borile proti revolucionarni Franciji. V mirovnih pogajanjih s Francijo (1795) pa si je po vojni zagotovila nevtralnost in s tem 10 let miru v sicer zelo turbulentnih časih. Ob drugi in tretji delitvi Poljske je Prusija močno povečala svoja ozemlja proti vzhodu. V posest brandenburških Hohenzollerjev sta bili vključeni tudi frankovski kneževini Ansbach in Bayreuth.

Sledil mu je sin Friderik Viljem III. (1797-1840), ki je takoj začel reševati upravni in finančni nered, ki mu ga je zapustil oče. V zunanji politiki se je sprva držal politike nevtralnosti. Ko pa je Francija zavzela hohenzollersko grofijo Ansbach, je Franciji napovedal vojno, kar je pripeljalo do katastrofalnega pruskega poraza v bitki pri Jeni in Auerstädtu (1806) in do podreditve Prusije Napoleonu. Poraz je razkril nujnost temeljitih reform. Prva ministra, ki sta vodila vlado v naslednjih šestih letih, sta uspela z reformami, ki so prebivalstvu dajale več svobode in lastne vzpodbude, izpeljati vrsto upravnih, vojaških in socialnih reform. Uspelo jima je celo vzpostaviti vojsko, s katero se je Prusija po Napoleonovem porazu v Rusiji priključila zaključnim bojem proti Napoleonu. Na dunajskem kongresu je Prusija dobila velika ozemlja na Saškem in na obeh straneh Rena. Po letu 1815 se je prusko ozemlje na vzhodu razprostiralo neprekinjeno od Labe do Njemna, njena ozemlja ob Renu pa so zaenkrat ostala še nepovezana z matično brandenburško deželo.

Naslednik Friderik Viljem IV. (1840-61) tako kot njegovi predhodniki ni bil naklonjen demokraciji. Ko mu je nemška zvezna skupščina v Frankfurtu ponudil nemško krono, jo je odklonil; sprejel bi jo le od nemških knezov. Nemire v Prusiji v letih 1848-49 je s silo zatrl in leta 1850 izdal oktoirano ustavo, ki je vpeljala dvodomno, nedemokratično izvoljeno skupščino in dajala kralju pravico, da razveljavi vsak njen sklep. Leta 1857 je Friderik Viljem IV. duševno zbolel in regentstvo je prevzel njegov brat, princ Viljem.

Viljem I. (1861-88) je po bratovi smrti nameraval zavladati v skladu z ustavo, a mu spodnji dom takoj na začetku ni odobril sredstev za reorganizacijo vojske. Rešitev je našel diplomatsko iznajdljivi Otto von Bismarck, ki ga je Viljem potem imenoval za kanclerja in mu prepustil vladanje. Bismarck je v znanji politiki združil Nemčijo in v Prusiji spodbudil hitro gospodarsko rast. Po zmagi v francosko-pruski vojni je bila Nemčija leta 1871 v Versaillesu razglašena za cesarstvo, Viljem I. pa je postal prvi nemški cesar. Z Bismarckom se nista vedno strinjala, sta se tudi prepirala, a nazadnje je cesar kanclerja vedno podprl.

Viljemov sin Friderik III. (1888) je po 99-tih dneh vladanja umrl in nasledil ga je njegov sin Viljem II. (1888-1918). Po značaju povsem drugačen od deda z Bismarckom ni dolgo shajal; leta 1890 ga je odpustil in odtlej skušal vladati sam. S kolonialnimi težnjami ter nerazsodnimi in pogosto nasprotujočimi si odločitvami je izgubil nekdanje zaveznike in cesarstvo pripeljal v osamo. V gospodarstvu je dajal velik poudarek krepitvi vojske in ustvarjanju mornarice. Leta 1914 se je na strani Avstro-Ogrske vpletel v prvo svetovno vojno. Po kratkem revolucionarnem obdobju ob koncu vojne je Viljem II. kot kralj in cesar odstopil. 9. novembra 1918 je bila v Berlinu ustanovljena republika Nemčija, neuradno Weimarska republika.

Rodbinsko drevo frankovske veje Hohenzollerjev

V rodbinsko drevo so vključeni le glavni nosilci hohenzollerske oblasti. Volilni knezi, kralji in cesarji so tiskani krepko.

FRANKOVSKA VEJA

Friderik I. (III.) († ok. 1200) nürnberški gradiščan (1191/92)

ŠVABSKA VEJA

Konrad I. († 1260/61) gradiščan (1204/1218)

Friderik II./IV. († 1251/55) švabski grof

Friderik III. (1225-97) gradiščan (1260/61)

Konrad II. († 1314)

RODBINSKO DREVO ŠVABSKE VEJE

Ivan I. (1278/80-1300) gradiščan (1297)

Friderik IV. (1287-1332) gradiščan (1300)

Ivan II. († 1357) gradiščan (1332)

Konrad III. († 1334) gradiščan (1332)

Albert (1319-1361) gradiščan

Bertold (1320-65) eichstätski škof (1351)

Friderik V. (1333-98) gradiščan (1357-97), nemški knez (1363) ∞ Elizabeta Meissenska

Ivan III. (ok. 1369-1420) gradiščan (1397)

Friderik I./VI. (1371-1440) gradiščan (1397), brandenburški volilni knez (1415) ∞ Elizabeta Bavarsko-Landshutska

Elizabeta (1358-1411) ∞ Rupert Pfalški, nemški kralj (Wittelsbach)

Beatrix († 1414) ∞ Albert III. Avstrijski (Habsburžan)

Ivan Alkimist (1406-64) kulmbaški mejni grof (1440)

Friderik II. Železni (1413-71) brandenburški volilni knez (1440-70)

Albert III. Ahil (1414-86) ansbaški (1440), kulmbaški (1464) mejni grof, brandenburški volilni knez (1470) ∞ (1) Margareta Badenska (2) Ana Saška (1)____(2)

BRANDENBURŠKA VEJA

STAREJŠA FRANKOVSKA VEJA

Ivan Cicero (1455-99) regent (1470), volilni knez (1486) ∞ Margareta Saška

Friderik Starejši (1460-1536) ansbaški (1486) in kulmbaški (1495) mejni grof ∞ Zofija Poljska

Sigismund (1468-95) kulmbaški mejni grof (1486)

Joahim I. Nestor (1484-1535) volilni knez (1499) ∞ Elizabeta Danska

Albert (1490-1545) magdeburški nadškof (1513-45), mainški nadškof in volilni knez

Kazimir (1481-1527) kulmbaški mejni grof (1515) ∞ Suzana Bavarska

Jurij Pobožni (1484-1543) ansbaški (1515) mejni grof ∞ Emilija Saška

Albert (1490-1568) 1. vojvoda v Prusiji (1525) ∞ Ana Marija Braunschweiška

Joahim II. Hektor (1505-71) volilni knez (1535) ∞ (1) Magdalena Saška

Ivan I. (1513-71) ∞ küstrinski mejni grof(1536) ∞ Katarina Braunschweiško-Wolfenbüttelska

Albert Alkibiad (1522-57) kulmbaški mejni grof (1527, samostojen 1541, odstavljen 1554)

Jurij Friderik Starejši (1539-1603) ansbaški (1543) in kulmbaški (1557) mejni grof

Albert Friderik (1553-1618) vojvoda v Prusiji (1568) ∞ Marija Eleonora Jüliško-Klevsko-Berška

Ivan Jurij (1525-98) volilni knez (1571) ∞ (1) Zofija Legniška (2) Elizabeta Anhaltska (1)____(2)

Elizabeta (1540-78) ∞ Jurij Friderik Starejši Ansbaški in Kulmbaški

Katarina (1549-1602) ∞ Joahim Friderik Brandenburški

Ana (1576-1625) ∞ Ivan Sigismund Brandenburški

Marija (1579-1649) ∞ Kristijan in Kulmbaško-Bayreuthski

MLAJŠA FRANKOVSKA VEJA

Eleonora (1583-1607) ∞ Joahim Friderik Brandenburški

Joahim Friderik (1546-1608) volilni knez (1598) ∞ (1) Katarina Küstrinska

Kristijan (1581-1655) bayreuthski mejni grof (1603) ∞ Marija Pruska

Joahim Ernest (1583-1625) ansbaški mejni grof (1603) ∞ Zofija Solmško-Laubaška

Ivan Sigismund (1572-1619) volilni knez (1608) ∞ Ana Pruska

Ivan Jurij (1577-1624) jägerndorfski vojvoda (1607-21)

Kristijan Ernest (1644-1712) bayreuthski mejni grof (1655)

Friderik III. (1616-34) ansbaški mejni grof (1625)

Albert II. (1620-67) ansbaški mejni grof (1634) ∞ Zofija Ottingenska

Jurij Viljem (1595-1640) volilni knez (1619) ∞ Elizabeta Šarlota Pfalška

Marija Eleonora (1599-1655) ∞ Gustav Adolf, švedski kralj

Jurij Viljem (1678-1726) bayreuthski mejni grof (1712)

Ivan Friderik (1654-86) ansbaški mejni grof (1667) ∞ (1) Ivana Badensko Durlaška (2) Eleonora Saško-Eisenška (1)____(2)

Friderik Viljem (1620-88) volilni knez (1640) ∞ (1) Luiza Henrieta Oranska (2) Doroteja-Hosteinsko-Glücksburška (1)____(2)

Kristijan Albert (1675-92) ansbaški mejni grof (1686)

Jurij Friderik (1678-1703) ansbaški mejni grof (1692)

Viljem Friderik (1686-1712) ansbaški mejni grof (1703) ∞ Kristina Šarlota Württemberška

Friderik I./III. (1657-1713) volilni knez (1688) kralj v Prusiji (1701) ∞ Zofija Šarlota Hannoverska

Filip (1669-1711) schwedtski menji grof (1689)

Karel Viljem Friderik (1712-57) ansbaški mejni grof (1723) ∞ Friderika Luisa Pruska

Friderik Viljem I. (1688-1740) kralj v Prusiji (1713) ∞ Zofija Doroteja Hannoverska

Karel Aleksander (1736-1806) ansbaški (1757-91) in bayreutski (1769-91) mejni grof

Friderik II. Veliki (1712-86) kralj v Prusiji (1740-72), pruski kralj (1772)

Friderika Luiza (1714-84) ∞ Karel Ansbaški

Avgust Viljem (1722-58) ∞ Luiza Braunschweško Wolfrenbüttelska

Ferdinand (1730-1813) ∞ Luiza Brandenburško-Schwedtska

Viljemina (1709-58) ∞ Friderik Bayreuthski

Friderik Viljem II. (1744-97) kralj (1786) ∞ Friderika Hessensko Darmstadtska

Ludvik Ferdinand (1772-1806)

Friderik Viljem III. (1770-1840) kralj (1797) ∞ Luiza-Mecklenburško-Streliška

Friderik Viljem IV. (1795-1861) kralj (1840)

Viljem I. (1797-1888) regent (1858), kralj (1861), nemški cesar ()871) ∞ Avgusta-Saško-Weimarska

Šarlota (1798-1860) ∞ Nikolaj I., ruski car

Friderik III. (1831-88) kralj/cesar (1888)< br>∞ Viktorija Britanska

Viljem II. (1859-1941) kralj/cesar (1888-1918) ∞ Avgusta-Viktorija-Schleswiško-Holsteinska

Zofija (1870-1932) ∞ Konstantin, grški kralj

Viri

• Schultze Johannes, Seigel Rudolf, Schuhmann Günther: Hohenzollern. Neue Deutsche Biographie (NDB). Zvezek 9, Duncker & Humblot, Berlin 1972, ISBN 3-428-00190-7, str. 496–501 (Digitalisat).
• Jänichen Hans: Grafen von Hohenberg. Neue Deutsche Biographie (1972)
• Heicker, Dino, Reese Claudia (2012). Die Hohenzollern: Geschichte einer Dynastie. Berlin: Parthas Verlag. ISBN 3869640529. {{navedi knjigo}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |coauthors= (pomoč)
• Neugebauer, Wolfgang (1996). Die Hohenzollern, Zv. 1. Anfänge, Landesstaat und monarchistische Autokratie bis 1740. Kohlhammer Verlag. ISBN 9783170232365. {{navedi knjigo}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |coauthors= (pomoč) E-knjiga
• Hausverträge der Zollern: Dispositio Achillea
• Splošni religijski leksikon. Ljubljana: Modrijan. 2007. str. 3/1513 - 1515. COBISS 235261696. {{navedi knjigo}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |coauthors= (pomoč)