Otroku
← Vlahinji | Otroku Pesmi 1 Anton Medved |
Svojemu ptiču → |
|
I
Zakaj milobno gledaš, lepo dete,
upali, temnozrti moj obraz? —
Ti ljubiš me iz duše svoje svete,
in tvoj pogled tej duši je izraz.
Kako slutiti moreš, ôtrok zlati,
da v moji duši vlada rezen mraz,
da žejen moram vira si iskati,
ki pije se iz njega sladek mir,
mir, ki ga celi svet ne more dati,
mir, ki za celi svet je sreče vir? — —
O, v tem pogledu tvojem, lepo dete,
odseva srečnega miru ozir!
Na pot življenja Bog ti trôsi cvete,
nikdar ne skali ljúbeznih oči!
Iz duše mi najgloblje, vse zavzete,
besede vro zamolkle: Srečno ti! — —
II
Za goro rdi se siva dalja,
noči razpada temna halja,
škrjanec se popenja vzduh,
pojoč ratarju boža sluh,
a sinek plava v sanji zlati,
na posteljici pred tabo, mati,
O pusti ga, naj spi!
Naj pije spanja bežne čare,
ko nas bedeče delo tare!
Ni ptičji spev, ni sončni žar,
predrami nas skrbi vihar
in ure nam pokoja krati,
ne krati li jih, skrbna mati?
O pusti ga, naj spi!
Dokler mladost mu cvetje trosi,
prelepe sanje noč mu nosi.
Kako se blaženo smehlja,
po lokah cvetnih se igra.
Nevidno angelci krilati
obletajo mu čelo, mati.
O pusti ga, naj spi!
Prekmalu, ah, mladost mu mine,
z mladostjo sladki sen izgine.
Morda nekdaj v življenju rad,
sveta, bi vsega dal zaklad,
da enkrat spet bi mogel spati,
kot danes spi pred tabo, mati.
O pusti ga, naj spi!
III
Spominov nima, ni spoznanja,
in srečen je otròk vsekdar;
kjer ni spominov, ni kesanja,
kjer ni spoznanja, ni prevar.