Kostanj

← Črna obleka (Tadeja)

Kostanj Francka Zupančič

V podstrešju (Lojze Golobič) →

Izdano:	Vigred, 1927, letnik 5, številka 6
Viri:	dLib (1)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Dolga je pot, dolga pot v mesto, ki jo hodita Marija in nje Dete. Za svetovnimi vrati je že solnce in temina ima že modro krilo. Iz vseh kotov in zatišij se vzdigajo sence, izza drevja vstajajo duhovi nočnih ur. Kakor vešče in plašni netopirji begajo sive sence ... Kamni na cesti rasto strahotno.

In gresta dolgo pot, dolgo pot v mesto, Marija in nje Dete. In preden še sta na cilju ju dohiti trdna tema. Težka je pot ...

Ob suhe veje zadeva deček in si krvavo rani čelo. Tedaj ga vzame mati v naročje in njeni trudni nogi neseta z lastno težo in boljo — i njegovo bol ... dokler, dokler se ne ustavi ... dokler ji vsa moč ne izgine v srčni boli. A Dete v njenem naročju spi ... Obstane in nasloni trudno glavo na drevesno deblo. Dve zvezdi zableščita visoko na nebu, kot dve okenci, odprti božjemu pogledu. Oči Device se povzdignejo iz temine noči proti okencema ... »Predeleč sta od moje poti« ... zadrhti nje truden glas ...

A zdajci, kakor da bi vzklilo seme v mokrotno topli grudi ... Nje roka seže po deblu in komaj porojen up vpraša boječe kakor kanejo prve kapljice ... tako tesno in neslišno kakor se odpre prvi popek: »Reci, povej, ti veliko, lepo drevo, je-li nimaš nikake lučke v tvojem vrhu, ki bi razsvetlila pot mojemu Detetu ...?«

Zašumelo je, kot bi pokleknilo tisoč zelenih listov na trda tla.

»Imam sok v mladih vejah in ta sok ti vlijem v bele svečice, ki naj razsvetle pot tebi in tvojemu Detetu v temi.«

O čudež ... čudež!

Na koncih vej zableste lučice ... rasto svetle in čiste kakor voščenice na oltarjih ... bleste v belih in rdeče nadahnjenih plamenčkih ...

In neznan, nadzemski kras in svit obda drevo, šine daleč naprej, dalje in dalje po kameniti cesti ... šine kakor služeča, postrežljiva ljubav ...

In skozi svetlo polnoč potuje žena z Detetom — potuje nepoznana Kraljica ...

V hiši nazareški kleči mlada mati in govori z Bogom.

»Gospod, ohrani ga — kakršen je bil in pusti mu kras cvetočih lučic vsako leto in v vsaki temini.«

In Gospod je sprejel prošnjo in blagoslovil drevo. Od tedaj je cvetelo in cveto njega vrstniki liki belo-rdečim svečicam.

Videla si jih že! Ob mnogih cestah cveto in gore ... gore tudi zate ...!