Bratova slika
| Bratova slika Anton Adamič |
| |||||||||||||
Z razbeljenim čelom je bežal po cesti v lepi poletni zvečer. Da ga ne bi nihče poiskal in da bi popolnoma sam zase in v miru razporedil dojme, ki so navalili nanj kot vihar, je krenil s ceste in prekoračil rosen travnik. Pod košatim, grenkim jelševjem ob potoku se je zatopil v bridke misli. Boječi in deviški otrok, četudi že dvaindvajsetletni Vinko je trpel. Prestal je veliko in težko preizkušnjo.
Ali se ni morda pravilno obnašal? Ali je res zagrešil bedastočo? Je zaslužil toliko zasmehovanja? Današnji svet je strašno pokvarjen in nesramen je tudi ... Ne, Vinko ni tak; ni in tudi nikdar ne bo! — Obrisal si je solzo v očeh.
Niso ga ob rojstvu oblagodarile rojenice z bistrim razumom, zato je trpel tem huje. Vinko je hodil s povešeno glavo. In ko je grebel in iskal jedro pregrehe, se je ozrl v zvezdnato nebo. Toda tudi od tam ni bilo razsvetljenja, ne božjega prsta. — Kako pa se je vse dogodilo? Kako že? Ker ni vedel za izvor, ni našel konca ...
Bilo pa je tako: Včeraj jo je videl prvič. Rekli so, da je sestra gospodinje in da je ni bilo že pet let doma. Njene razposajene navade ga sprva niso vznemirjale. Z nogami navzkriž in s cigareto v ustih je prijela zdaj tega za rokav, zdaj je povlekla onega za lase. Protestirali so in se smejali; a vsi so se sukali okoli nje. Ona pa je pela in jih zabavala.
“Lepa je in omamljiva kot hijacinta,” je sanjaril filozof Sila.
“Tako —?” ga je pogledal Vinko.
“Srečen, kogar usliši,” je vzdihnil adjunkt Iskra.
“Zakaj?” je hotel vedeti Vinko.
“Kača, vrag je to dekle.” Kontrolor Pika je grizel brke.
“Kača, kača!” Je mislil Vinko. “V taki podobi in prav nič drugačna se je prikazala Adamu v paradižu, ko ga je zapeljala, da je odtrgal jabolko ... Boj se žensk!”
Ona pa je pela ljubavno pesem in bal Vinkota je lovila z vabečimi pogledi. Povešal je oči; bal se je in hkrati vztrepetaval v neznani, sladkotrpki grozi.
“Vašega brata pa prav dobro poznam,” ga je nagovorila preko mize v kot, kjer je mislil, da je še najbolj na varnem.
“A?” se je ustrašil.
“Ko sem vas ugledala, sem v vaših potezah takoj spoznala njega. Sedaj je že poročnik, ne? — Le kako si morejo biti ljudje tako zelo podobni!” se je nasmehnila. Potem se je spretno spremljala na kitaro in je zapela:
“Moj fantič je po svetu ...”
Vinko se je sramoval za sebe in za brata. Menda vendar ne, da je bila ta deklina že bratova ljubica? ... Še danes mu piše in ga posvari. Saj to je prava kača, vrag ...
“Imate kakšno sliko ali fotografijo tvojega brata?” je prekinila petje in ga zamaknjeno pogledala.
“Imam,” je dahnil rdeč kot mak.
“Jutri mi jo pokažete! Je fotografiran v poročniški uniformi? Da? Prinesite mi sliko, da ga zopet vidim. Prosim, prosim. Zal fant je kakor vi ...”
Kako je nežna, bože! Adjunkt Iskra je grizel ustnice; zavist mu je plala iz oči. Filozof Sila ti je segel v lase in potegnil šop na čelo.
Preden je Vinko legel spat, je pisal bratu poročniku pismo, v katerem ga je rotil, naj pozabi na to ženščino ... Samemu tebi se je pa zaklel, da tej izprijeni osebi bratove slike nikdar in nikoli ne pokaže.
In vendar je ta “ženščina” videla sliko! — Prejle, komaj pred pol ure!
Ko je namreč pravkar šel domov od večerje, že v mraku, jo je srečal z adjunktom Iskro, ki jo je spremljal in ji dvoril. Hotel se jima je izogniti, a bilo Je že prepozno.
“Kje je bratova slika?” ga je prijela za rokav.
“Gori!”
“Kje — gori?”
“V sobi.”
“Prinesite mi jo, sicer —”
Zapretila mu je skoro resnobno s prstom. Stopila je tesno predenj, se sklonila k njemu in iskala njegove oči, ki jih je izmikal in povešal v tla. Vinko bi se bil najraje vdrl v zemljo. Ker se je še vedno obotavljal, se ga je oklenila pod pazduho.
“Kar z vami grem. Peljite me v svojo sobo!”
Iztrgal se ji je, toda zbežal ni. Šla sta molče do hiše, kjer je stanoval. Visoko tam gori, v podstrešju je bila njegova sobica.
Ni odnehala — moral jo je peljati s sabo.
Adjunkt Iskra je čakal na cesti. Nervozno je udarjal s palčico ob trotoar in čakal, čakal, a ne dolgo.
Kmalu je priropotal Vinko po stopnicah. Ves znojen je prisopel k Iskri in ga zagrabil za ramo. Ves se je tresel.
“Za boljo voljo, kaj se je zgodilo? Kje je pa ona ostala?” se je čudil Iskra.
“Vrag jo vzemi! Kaj hoče od mene!”
Vinko je hropel. Več ni mogel povedati, tako je bil razburjen.
Toda že se je začul njen zvonki smeh na stopnicah. In ko je prihitela k njima, je tleskala z rokami. Od smeha in razposajenosti ni mogla z besedo ne dan. Iskri se je obraz razjasnil, pričel se je še on smejati.
“Veste, veste,” je končno vendarle izpregovorila, “ko sem si ogledala sliko, me je nenadoma popadla hudomušna ideja — upihnila sem luč, kar tako, za šalo. Videti bi ga bili morali, kako se je splašil, kako je zdirjal iz sobe! Jaz pa za njim! Ha-ha-ha.”
“Ha-ha-ha,” se je krohotal tudi Iskra.
Z nepopisnim pogledom je ošinil Vinko oba zasmehovalca, se naglo okrenil in šel ...
Pod košatim, grenkim jelševjem ob potoku se je vdajal Vinko bridkim mislim. — Ali je res zaslužil tako zasmehovanje?
In ko je grebel in iskal jedro pregrehe, se mu je po dolgem premišljevanju na mah posvetilo v glavi. Udaril se je s pastjo po čelu in skesan si je dajal:
“Ko je upihnila luč, ne bi bil smel zbežati, ampak prižgati bi moral vžigalico in ji posvetiti po stopnicah ... To bi bilo korektno in morda celo kavalirsko ... Radoveden sem, če bi se mi bila potem smejala ...
Vinko je šel domov. Ko pa je legel v posteljo, že ni bil več tako zadovoljen s to rešitvijo problema, kakor prej.
Sredi noči se je prebudil iz nemirnega spanja. Premetaval se je po ležišču, potem se pa hitro dvignil in prižgal luč. In ko je gledal v luč, se je čudovito spreminjal sijaj njegovih oči.
“Prepozno, prepozno ...” je šepetal, se zaril v posteljo in se odel čez glavo.