Pojdi na vsebino

Atentat

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Atentat.
Ljudmila Prunk
Objavljeno pod psevdonimom Utva.
Izdano: Slovenski narod 20. marec 1912 (45/65)
Viri: dLib 65
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Roma, Idibus Martiis.

Lepo, spomladanje jutro 14. marca 1912. Južno solnce se žarko vpira na zemljo ter drami iz popja mlado listje drevja po razsežnih rimskih vrtovih in mnogoštevilnih drevoredih. Po Pinciu se skrivajo v temnih kronah večnootožnih in sanjavih pinij dobrovoljčki – škrjančki in žvrgole, kakor da bi hoteli zaglušiti pobožno pesem slavca, ki gostoli v oljčnem logu daleč onkraj z marjeticami posejanega travnika.

Komaj slišno, kakor daljni šum morskih valov prodira v to tihoto zaglušeno vrvenje velikomestnega pouličnega življenja ...

14. marec 1912. Doli v mestu mogočni Pantheon, najboljše ohranjena stavba starega Rima, katero je podaril tiran Phocas papežem in katero je papež Bonifacij IV. leta 506 spremenil in posvetil v katoliško cerkev, imenovano S. Maria ad martyres, – je danes v črnini. Mogočni vhod je prevlečen v žalno draperijo; zgoraj, pod kraljevo krono, je epigraf: »Umberto I. – nefarie interempto – insigne omnium – virtutum exemplar – Itali desiderantes – Justa solemnia persolvimus.« Veličasten katafalk se dviga sredi cerkve. Vonj stoterih voščenic se spaja z vonjem cvetja mnogoštevilnih mrtvaških vencev, s katerimi je obloženo vznožje katafalka.

Danes ob obletnici rojstva pokojnega kralja Humberta I., ki je bil umorjen 29. julija 1900, se ima brati maša – zadušnica na njegovem grobu v Pantheonu. Z resnimi obrazi se postavljajo veterani v špalir in pričakujejo prihoda kraljeve dvojice. Ali ta prihod zakašnjeva! Ne, čez par hipov se pojavi pred Pantheonom kraljeva kočija in spremstvo. Z naporom, prikrivajoč duševni nemir, izstopi kralj Viktor Emanuel III. in poda roko smrtnobledi kraljici Heleni ter ji pomaga iz voza. Oba se podasta v cerkev, kjer ju že pričakuje tudi kraljica – mati. Kralj pozdravi in ji šepetaje nekaj pripoveduje. Ona se zdrzne, prebledi in z velikimi, ljubezni polnimi očmi ogleduje sina in ga objame. V tem hipu začenja maša – zadušnica.

Tačas pa je kakor blisk hitela po mestu vest o atentatu na kralja, ki se je izvršil na poti iz Kvirinala do Pantheona. Preplašen je jel narod begati po ulicah. Trgovine so zapirali, šolski pouk zaključevali; tramvajski vozovi so utihnili, po mestu je šel le en glas, le en krik: Atentat na kralja! Toda sreča! Kralj ni zadet, tudi kraljica ne. Ranjen je major kirasirjev kraljeve telesne straže, ki je jezdil ob strani kraljeve kočije. Pred očmi kralja je padel s konja, zadet v glavo od kroglje, ki je bila namenjena njemu. Za hip se je kraljeva kočija ustavila. Kraljica Helena se je prepadena sklonila proti soprogu, kakor da bi ga hotela s svojim telesom ščititi pred napadalcem. A kralj jo je nežno potolažil, naj se ne boji. – Čez trenotek je odhitel kraljevi voz dalje proti Pantheonu k maši.

Po ulicah pa je zagomazelo naroda. Iz tisočerih grl se je vil nepretrgan vsklic: Živel kralj! Živela kraljica Helena! Smrt morilcu! Iz tisočerih oken so zavihrale zastave. Pred Kvirinalom, kamor se je kraljeva dvojica po končani maši vrnila med burnimi ovacijami naroda, je neprestano nešteta množica ljudstva. Kralj in kraljica se opetovano prikazujeta na balkonu navdušenemu narodu, obdana od malega princa in srčkanih princezinj, ki v svojih nežnih srcih komaj slutijo vso grozoto nesreče, kateri sta kraljeva roditelja ušla. Burnih ovacij nima konca ...

Popoldne gredo poslanci, zastopniki naroda, njim na čelu predsednik zbornice in ministri, v slavnostnem sprevodu, obdani od tisočev aklamujočega občinstva, v Kvirinal, pozdravljat, kakor legitimni glasniki naroda svojega kralja.

Vse hiti h kralju in kraljici. Vsak želi ljubljenemu vladarju vdano stisniti roko, ki je zbežal smrti, ki mu jo je hotela zadati še skoraj mladoletna roka anarhista.

Nad vsemi ovacijami in navdušenimi vskliki leži v tem lepem spomladnem za italijansko dušo neizbrisnem dnevu, polnem solnca, črn, nepremakljiv oblak: zločinec je Italijan, in še več – Rimljan.

Hladna noč je padla na Rim. Priljubljena kraljeva dvojica si nežno zre v oči. Molče ustnice, a v obeh srcih je globoka, skeleča bolečina, nemir in tiha skrb, katere leta in leta ne bodo zmanjšala.

In kraljica – mati Margherita. Ko je že davno šum poslednjih vsklikov, burnih manifestacij ljubezni in vdanosti naroda vtihnil, sloni sama, samcata ob oknu svoje prelestne vile. Živo ji je pred očmi vroči dan 29. julija 1900, ko ji je anarhistična roka umorila soproga, – še ji je njegovo osinelo, mrtvaško obličje pred očmi. In danes naj bi se bilo temu obličju pridružilo še ono ljubljenega sina, – umorjenega istotako od zaklete roke anarhista.

Vse te muke, skrbi in nemiri ostanejo svetu skriti v ponosnih in pogumnih prsih vladarjev – mučenikov. Trnje, ki je vpleteno v bliščečo kraljevo krono, čuti le oni, ki jo nosi.

Za mestom, v eni tistih tesnih mračnih in brezvolnčnih ulic Rima, v vlažnem pritličju revnega vratarjevega stanovanja krvavi dvoje src, očeta in matere morilca.

Sivolasa starka kleči pred sveto podobo, ne ihti in ne moli. Kakor otopela strmi v sveto podobo in lomi v onemeli prošnji koščene roke. Ena sama beseda, ena sama prošnja ji leži v izjokanih očeh: milost za sina.