Tocilizumab
Monoklonsko protitelo | |
---|---|
Tip | celotno protitelo |
Izvor | humanizirano (od miši) |
Tarča | receptor IL-6 |
Klinični podatki | |
Blagovne znamke | Actemra, RoActemra |
AHFS/Drugs.com | monograph |
MedlinePlus | a611004 |
Licenčni podatki |
|
Nosečnostna kategorija | |
Način uporabe | intravenska infuzija, podkožna injekcija |
Oznaka ATC | |
Pravni status | |
Pravni status | |
Farmakokinetični podatki | |
Razpolovni čas | 8–14 dni v stacionarnem stanju (odvisno od koncentracije) |
Identifikatorji | |
Številka CAS | |
ChemSpider |
|
UNII | |
KEGG | |
ChEMBL | |
Kemični in fizikalni podatki | |
Formula | C6428H9976N1720O2018S42 |
Mol. masa | 144.987,06 g·mol−1 |
Tocilízumàb (pod zaščitenim imenom RoActemra[1] in Actembra) je humanizirano rekombinantno monoklonsko protitelo proti receptorju za interlevkin-6.[2] Interlevkin 6 je citokin s pomembno vlogo pri imunskem odzivu ter se vpleta v patogenezo številnih bolezni, kot so avtoimune bolezni.[3] Tocilizumab s preprečevanjem vezave interlevkina-6 na ustrezne receptorje zmanjša vnetje in druge simptome bolezni, kot sta revmatoidni artritis in juvenilni idiopatični artritis.[4]
Najpogostejši neželeni učinki so okužbe.[5] Povzroči lahko blago do zmerno zvišanje jetrnih transaminaz, so pa opazili tudi primere resne okvare jeter, vključno z akutno odpovedjo jeter, hepatitisom in zlatenico, ki so v nekaterih primerih zahtevali presaditev jeter.[6]
Klinična uporaba
[uredi | uredi kodo]Tocilizumab se uporablja za zdravljenje:[4]
- revmatoidnega artritisa pri odraslih;
- aktivnega sistemskega juvenilnega idiopatičnega artritisa pri otrocih, starejših od enega leta;
- juvenilnega idiopatskega poliartritisa pri otrocih, starejših od dveh let.
Pri teh boleznih se uporablja skupaj z metotreksatom, vendar se lahko pri bolnikih, za katere metotreksat ni primeren, uporablja samostojno.[4]
Tocilizumab se uporablja tudi za zdravljenje hudega ali življenje ogrožajočega sindroma sproščanja citokinov (imenovan tudi citokinska nevihta), ki ga lahko sproži zdravljenje s celicami T s himernim antigenskim receptorjem (CAR-T), pri odraslih in otrocih.[7] Uporablja se tudi za lajšanje citokinske nevihte pri bolnikih s covidom 19, vendar za to indikacijo nima uradne odobritve.[8][7]
Mehanizem delovanja
[uredi | uredi kodo]Tocilizumab se veže na receptor za citokin, ki se imenuje interlevkin 6. Interlevkin 6 je sporočilna molekula, ki sodeluje pri povzročanju vnetja in je prisotna v visokih ravneh pri bolnikih z vnetnimi boleznimi, kot so revmatoidni artritis, sistemski juvenilni idiopatični artritis, juvenilni idiopatični poliartritis in sindrom sproščanja citokinov. Tocilizumab s preprečevanjem vezave interlevkina-6 na ustrezne receptorje zmanjša vnetje in druge simptome teh bolezni.[4]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ http://www.cbz.si/cbz/bazazdr2.nsf/Search?SearchView&Query=(%5BJENALISTI%5D=1)+(%5BSEZNAMUCINKNAZIV%5D=_tocilizumab*)&SearchOrder=4&SearchMax=301, Centralna baza zdravil, vpogled: 7. 10. 2020.
- ↑ https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5541751/tocilizumab?query=tocilizumab&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 5. 10. 2020.
- ↑ Venkiteshwaran, Adith (2009). »Tocilizumab«. mAbs. 1 (5): 432–438. doi:10.4161/mabs.1.5.9497. PMC 2759492. PMID 20065633. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. aprila 2012.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 https://www.ema.europa.eu/en/documents/overview/roactemra-epar-medicines-overview_sl.pdf, vpogled: 5. 10. 2020.
- ↑ Tomažič J. Biološka zdravila in okužbe. Zdrav Vestn 2010; 79: 726–734.
- ↑ https://www.jazmp.si/2019/06/28/tocilizumab-roactemra-obvestilo-za-zdravstvene-delavce/, vpogled: 5. 20. 2020.
- ↑ 7,0 7,1 https://www.ema.europa.eu/en/documents/product-information/roactemra-epar-product-information_sl.pdf Povzetek glavnih značilnosti zdravila RoActemra 20 mg/ml koncentrat za raztopino za infundiranje, vpogled: 7. 10. 2020.
- ↑ Jakopin Ž. s sod. Blaženje sindroma sproščanja citokinov pri COVID-19. Farm vestn 2020; 71: 152–162.