Pojdi na vsebino

Obdobje Kofun

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Zgodovina Japonske
Figura konja haniva
Obdobja
Paleolitik35.000 – 14.000 pr. n. št.
Džomon14.000 – 300 pr. n. št.
Jajoi300 pr. n. št. – 300 n. št.
Kofun300–538
Asuka538–710
Nara710–794
Heian794–1185
Kamakura1185–1333
Obnova Kenmu1333–1336
1336–1573
1573–1603
1603–1868
1868–1912
1912–1926
Šova
1926–1989
1989–2019
Reivaod 2019
Teme

Obdobje Kofun (古墳時代 "Kofun džidaj") je obdobje v japonski zgodovini od približno 250 do 538 po Obdobju Jajoj. Beseda kofun pomeni tip pogrebne gomile, ki se je pogosto pojavljala v tem času. Skupaj s sledečim Obdobjem Asuka ju združujemo v obdobje Jamato. Štejemo ga za prvi zabeležen del japonske zgodovine, a je kronologija zgodovinskih virov pogosto zmedena, zato se preučevanja lotevajo kritično in s pomočjo arheoloških dokazov.

Od Obdobja Asuka se razlikuje predvsem v kulturnem smislu, saj je večina prebivalcev pripadnikov domorodne šintoistične vere. Voditelj močnejšega klana si je priboril nadzor nad večino zahodnega Honšuja in severno polovico Kjušuja ter ustanovil japonsko cesarsko hišo. Pogrebni gomili na Tanegašimi in dve zelo stari šintoistični svetišči na Jakušimi sta bile verjetno del južne meje države Jamato[1], medtem ko je bila severna meja nekje okoli današnje prefekture Nigata, kjer so izkopali gomile, povezane z osebo z bližnjim odnosom s kraljestvom Jamato.[2]

Grobovi kofun

[uredi | uredi kodo]
Kofun Dajsenrjo, Sakai, Osaka, 5. stoletje
Primer kofuna z značilno obliko ključavnice, narisan v programu 3DCG.
(Kofun Nakacujama, Fudžidera, Osaka, 5. stoletje)
Nakit izoObdobja Kofun, Britanski muzej

Kofuni (iz srednje kitajščine kú 古 "starodaven" + bjun 墳 pokopna gomila) so pogrebne gomile, namenjene pokopu pripadnikov višjega sloja na Japonskem med 3. in 7. stoletjem.[3] Obdobje se imenuje po teh značilnih zemeljskih strukturah, ki so bila polne kamnitih pokopnih soban, včasih tudi obdane z jarki.

Kofuni se pojavljajo v mnogih oblikah; najpogostejše so okrogle in kvadratne, slogovno posebna pa je oblika odprtine pri ključavnici s kvadratnim ospredjem in zaokroženim zadnjim delom. Po velikosti segajo do preko 400 metrov v dolžino, po obsegu so večkrat zakopane lončene figure haniva.

Razvoj

[uredi | uredi kodo]
Železno čelado in oklep s pozlačenega brona, dekoracijo, obdobje Kofun, 5. stoletju. Tokijski narodni Muzej.

Najstarejši kofun naj bi bil Hokenojama v Sakuraju, Nara, zgrajen v 3. stoletju. Kasnejši kofuni v okrožju Makimuku v Sakuraju (Hašihaka, Šibuja Mukaj'jama) so iz zgodnjega 4. stoletja. Trend se je sprva širil iz province Jamato do province Kavači (gigantski kofun Dajsenrjo), potem pa v 5. stoletju po celotni deželi, razen v regijo Tohoku. Ključavničasti kofuni so izginili v 6. stoletju, verjetno zaradi večjih reform na dvoru; Nihon Šoki beleži predstavitev budizma v tem času. Zadnja velika kofuna sta Imaširozuka v Osaki (verjetna grobnica cesarja Kejtaja) in Ivatojama v Fukuoki (po kroniki Fudoki of Čikugo grobnica Ivaja, Kejtajevega rivala).

Dvor Jamato

[uredi | uredi kodo]

Zaradi polemik glede kraljestva Jamataj je začetek delovanja dvora Jamato nejasen, a naj bi se zgodil okoli leta 250. Splošno je sprejeto, da so vladarji Jamato posedovali kulturo gradnje kofunov in vladali s hegemonijo do 4. stoletja. Regionalni oblastniki so vseeno uživali določeno avtonomijo čez celotno obdobje, posebej v Kibiju, današnja prefektura Okajama, Izumoju, današnja prefektura Šimane, Košiju, današnji prefekturi Nigata in Fukuj, Kenuju na severu Kantoja, Čikušiju na severnu Kjušuja ter Hiju na osrednjem Kjušuju. Šele v 6. stoletju so si klani Jamato podredili celotno južno polovico države. Po Knjigi Songov naj bi se diplomatski odnosi med kraljestvom Jamato in Kitajsko začeli v 4. stoletju.

Vladavino Jamato, kot se je manifestirala v 5. stoletju, so zaznamovali močni klani (豪族 gozoku). Vsakemu klanu je vladal patriarh (氏上 Udži-no-kami), ki je izvajal svete obrede klanovemu kamiju za dolgotrajno dobrobit klana. Pripadniki klana so bili aristokrati, kraljevska linija, ki je nadzorovala dvor Jamato, pa je bila vrh te družbene ureditve. Vodjem mogočnih klanov je bil dodeljen naziv kabane (姓), ki pomeni politični rang, ki se deduje in uporablja namesto družinskega imena.

Obdobju Kofun pravimo tudi obdobje Jamato, saj so se proti koncu obdobja določeni plemenski vodje Jamato povzpeli do cesarske krone. Zgodovinarji in arheologi opozarjajo, da so zunaj dvora Jamato obstajali rivali za prevzem oblasti in vpliva nad deželo, v prvem delu obdobja na primer kraljestvo Kibi.

Polačen glavič ročaja meča, Obdobje Kofun, 6. stoletje

Dvor Jamaro je proti koncu obdobja vihtel moč nad Kjušujem in južnim Honšujem, poglavarjem svojih podložnikom pa so podelili nazive, nekatere dedne. Jamato je postal sinonim za celotno državo, saj so vladarji uspešno zatirali klane in si pridobivali kmetijske površine. Po kitajskih modelih so razvijali centralno upravo in cesarski dvor, na katerem so prisostvovali tudi podrejeni klani in ni imel stalne prestolnice. Prevzeli so kitajsko pisavo. Pomembni klani iz obdobja so Soga, Kucaragi, Heguri, Koze v provincah Jamato in Bizen ter klani Kibi v provinci Izumo. Klana Otomo in Mononobe sta bila vojaško vodstvo, klana Nakatomi in Inbe pa sta vodila obredje. Klan Soga je priskrbel najvišjega ministra, Otomo in Mononobe pa druga najvišja ministra. Glavna oseba v provinci je dobila naziv Kuni-no-mijacuko. Obrtniki so bili organizirani v cehe.

Ozemeljske pridobitve kraljestva Jamato

[uredi | uredi kodo]
Rekonstrukcija skladišča iz obdobja Kofun

Poleg arheološke najdb, ki kažejo na lokalnega monarha v provinci Kibi kot pomembnega rivala, je iz meja in bojišč na področju kraljestva Jamato znana tudi legenda o princu Takeruju Jamatu. Meja je bila očitno nekje v provinci Izumo (vzhod današnje prefekture Šimane). Druga meja je bila na Kjušuju, severno od današnje prefekture Mukamoto. Legenda govori o deželi na vzhodu, ki ni ubogala cesarskega dvora. Tja je bil poslan Takeru Jamato v boj. Današnja provinca Kaj je en možen kraj, kjer se je zadržal med vojaškimi ekspedicijami, a je oddaljenost dežele od centra Jamato stvar ugibanj.

Severna meja v obdobju je razložena v Kodžikiju kot legenda ekspedicij Šido šoguna (四道将軍, Šogun štirih smeri). Od štirih šogunov naj bi se Obiko usmeril na sever v Koši, njegov sin Take Nunakavavake pa proti vzhodnim deželam. Obiko se je od Košija obrnil na vzhod, njegov sin pa na sever, da sta se srečala pri Ajuzuju na zahodu današnje prefekture Fukušima. Čeprav legenda verjetno ni zgodovinsko dejstvo, je Ajzu precej blizu juga regije Tohoku, kjer je na severu od konca 4. stoletja še kultura ključavniških kofunov.

Okimi

[uredi | uredi kodo]
Poznejši kofun Išibutaj z odkritim zemeljskim pokrivalom, Nara

V obdobju Kofun se razvije zelo aristokratska družba z vojaškimi vodji. Obdobje Kofun je kritična stopnja v japonski evoluciji v smeri bolj povezane in priznane države. Najrazvitejša je bila v regiji Kinai na severu Notranjega morja Seto. Japonski vladarji so pošiljali peticije na kitajski dvor za potrditev dvornih nazivov.

Čeprav so bili vladarji Japonske v tem času diplomatsko gledano kralji, so se v tem času naslovili z okimi (Veliki kralj). Napis na dveh mečih Inarijama in Eta Funajama se bereta napisa Amenošita Širošimesu (治天下 - ki vlada nebesom in zemlji) in Okimi (大王) kot referenca na vladarja, ki sta mu nosilca mečev služila. Kaže na to, da so vladarji tega časa uporabljali versko avtoriteto in nebeška bitja za upravičevanje vladavine. V 7. stoletju so naziva zamenjali s tenno.

Klani na dvoru Jamato

[uredi | uredi kodo]

Veliko klanov in lokalnih poglavarjev je trdilo, da so potomci cesarske družine in klanskih božanstev. Primer je napis na meču Inarijama, ki vsebuje imena prednikov, izvor pa je pripisal Obiku (大彦), ki je po Nihon Šokiju sin cesarja Kogena. Drugi trdijo, da izvirajo iz Koreje in Kitajske.

V 5. stoletju je postal klan Kacuragi, potomci cesarja Kogena, zaradi porok v cesarsko družino najmočnejša sila na dvoru. Po njihovem zatonu konec 5. stoletja je to vlogo prevzel klan Otomo. Po smrti cesarja Bureca brez dediča je Otomo no Kanamura predlagal cesarja Kejtaja, zelo oddaljenega cesarskega sorodnika iz province Koši, za novega monarha. Kanamura je zaradi propadlih diplomatskih politik odstopil, na začetku Obdobja Asuka sta prišla na oblast klana Mononobe in Soga.

Družba v Obdobju Kofun

[uredi | uredi kodo]
Podrobnost konjskih vpreg na kitajskem bronastem zrcalu, poslanem na Japonsko med Obdobjem Kofun (5.-6. stoletje). Tumulus Eta-Funajama, Kumamoto. Tokijski narodni muzej.

Torajdžin

[uredi | uredi kodo]

Izraz Torajdžin se nanaša na ljudi, ki so prišli na Japonsko iz tujine na povabilo dvora, pa tudi na celinske Kitajce, ki so prišli prebivat na starodavno Japonsko preko otočja Rjukju ali Korejskega polotoka. Na Japonsko so prinesli veliko vidikov kitajske kulture, ki jo je dvor Jamato spoštoval in prišleke posledično dobro sprejel.[4] Po knjigi Šinsen Šodžiroku, zbrani v letu 815, je bilo 154 od 1182 klanov v regiji Kinai na Honšuju iz tujine. 163 družin je bilo iz Kitajske, 104 in kraljestva Baekje, 41 iz Gogzrjeoja, 6 iz Sille in 3 iz Gaje. Lahko, da so družine prišle na Japonsko med leti 356 in 645.

Kitajske migracije

[uredi | uredi kodo]

Po Šinsen Šodžirokuju (registru za aristokrate) so bile mnoge pomembne osebnosti na Japonskem iz Kitajske.[5] Leta 815 so dodali 163 kitajskih klanov. Po Nihon Šokiju je leta 403 prispel klan Hata, potomci Qin Shi Huanga, ki so ga zadolžili za proizvodnjo svile in sviloprejstvo. Po ustanovitvi finančnega ministrstva je ta in mnoge druge položaje (tudi ministra zakladnice) zasedel Hata no Ocučiči[6]

Leta 409 je prispel Ači no omi, prednik klana Jamato-Aja, in se ustalil v provinci Imaki. Klan Kavači-no-Fumi, potomci Gaozuja iz dinastije Han, so prinesli kitajske pismenke. Klan Takamuko so potomci Cao Caa. Takamuko no Kuromaro je osrednja figura reform Taika.[7]

Korejske migracije

[uredi | uredi kodo]

Mnogi korejski priseljenci, ki so prišli na Japonsko v 4. stoletju, so ustanovili pomembne klane. Po Kodžikiju in Nihon Šokiju je eden starejših priseljencev v času cesarja Sujnina okoli 3. ali 4. stoletja korejski princ kraljevine Silla, Amenohiboko. Kraljestvi Baekje in Silla sta pošiljali svoje prince kot talce na dvor Jamato za vojaško pomoč.[8][9][10][11] Kralj Muryeong kraljestva Baekje je bil rojen na Kjušuju kot sin talca v letu 462[12], na Japonskem pa je pustil sina, ki bo postal prednik klana Jamato no Fubita (和史). Po Šoku Nihongiju (続日本紀) je bila Takano no Nigasa, potomka po kralju Murjeongu (v deseti generaciji), izbrana za priležnico cesarju Koninu, kasneje pa je postala mati cesarju Kanmuju.

Kultura Obdobja Kofun

[uredi | uredi kodo]

Jezik

[uredi | uredi kodo]

Kitajci, Korejci in Japonci so pri zapisovanju zgodovine uporabljali kitajske pismenke, zaradi česar težko sledimo stari izgovorjavi teh jezikov. Čeprav je bilo pisanje domorodnim Japoncem v tem času še vedno večinoma neznano, so bile veščine prišlekov visoko spoštovane med elitami. Meč Inarijama (471–531) vsebuje pismenke v kitajskem slogu iz tistega časa.[13]

Figura vojaka v slogu haniva

Haniva

[uredi | uredi kodo]
Figura poglavarja v slogu haniva, okoli leta 500, Ibaraki. Britanski muzej

Konjenica je nosila oklep, meče in drugo orožje ter se bojevala po vojaških metodah, podobnih tistim iz severovzhodne Azije. Dokazi o teh premikih so figure haniva (埴輪 - glineni obroč), glineni darovi, ki so jih postavljali v obroču okoli grobnic vladajoče elite. Najpomembnejše hanive so našli na jugu Honšuja (regija Kinaj oboli prefekture Nara) in severu Kjušuja. Daritve haniva so bile v obliki konj, piščancev, ptičev, pahljač, rib, hip, orožja, ščitov, senčnikov, blazin in ljudi. Simbol cesarske moči je bil tudi matagama (勾玉 - ukrivljen dragulj).

Predstavitev materialne kulture na Japonsko

[uredi | uredi kodo]

Večinam materialne kulture Obdobja Kofun kaže na to, da je bila Japonska v živahnem političnem in gospodarskem stiku s celinsko Azijo, predvsem južnimi dinastijami Kitajske in državami na Korejskem polotoku. Na obeh straneh Korejske ožine so našli zrcala, vlita iz istih modelov. Namakanje, sviloprejstvo in tkanje so prinesli kitajski priseljenci, na primer klan Hata (秦 "Qín"v kitajščini).[14]

Proti obdboju Asuka

[uredi | uredi kodo]

Obdobje Kofun se prevesi v obdboje Asuka v sredini 6. stoletja s predstavitvijo budizma (uradno leta 538). Obdobje Asuka se ujema z združitvijo Kitajske pod dinastijo Sui kasneje v istem stoletju. Kitajska kultura je globoko vplivala na Japonsko, ki da širši kulturni kontekst razločitvi obdobja Jamato na Kofun in Asuko.

Odnosi med dvorom Jamato in korejskimi kraljestvi

[uredi | uredi kodo]

Kitajski zapisi

[uredi | uredi kodo]

Po Knjigi Sujev naj bi kraljestvi Silla in Baekje visoko cenili odnose z Va iz obdobja Kofun; zelo naj bi želeli ohranjati dobre odnose z Japonci.[15] Po Knjigi Songov naj bi v letu 451 kitajski cesar imenoval pet kraljev Va za nadzor vseh vojaških zadev v državah Va, Silla, Imna, Gara, Jinhan in Mahan.[16] Po Steli Gwanggaeto naj bi bili kraljestvi Silla in Baekje podrejeni Japonski. Korejski zgodovinarji trdijo, da da vstavitev različnih pismenk in ločil v mesto manjkajočih štiri različne pomene.[17] Kitajski raziskovalci trdijo, da sta podrejeni državi Silla in Baekje edini možni interpretaciji.[18] V skladu s Portreti periodični darovanj je Silla darovala Japonski, zato ni mogla darovati Kitajski do leta 521.[19]

Korejski zapisi

[uredi | uredi kodo]

Po Kroniki treh kraljestev sta Silla in Baekje pošiljali prince kot talce na dvor Jamato v zameno za vojaško podporo za na nadajevalje vojaških ekspedicij; kralj Asin iz Baekjeja je leta 397 poslal sina Jeonjija[20], kralj Silseong iz Sille pa sina Misaheuna leta 402.[21] Hogong iz Japonske je pomagal ustanoviti Sillo.[22]

Japonski zapiski

[uredi | uredi kodo]

Po Nihon Šokiju je japonska cesarica Džingu v 3. stoletju osvojila Sillo.[23] Princ iz Sille je prišel na Japonsko služit cesarju.[24] Živel naj bi v provinci Tadžima, imenoval pa se je Amenohiboko.[25] Po Kodžikiju [26] in Nihon Šokiju[27] je v času vladavine cesarja Odžina kralj Geunchogo iz kraljevine Baekje pošiljal žrebce, kobile in trenerje konjev cesarju.[28]

Polemike

[uredi | uredi kodo]

Japonska in Južna Koreja sta se v zadnjem desetletju vrnili k prejšnjim interpretacijam zgodovine tega obdobja. Prvi skupni zgodovinski projekt med državama se je leta 2005 končal zaradi nestrinjanj,[29] a se je kasneje nadaljeval.[30]

Arheološki dokazi in starodavni kitajski viri kažejo, da se različna plemena niso začela združevati do leta 300, ko se pojavijo velike grobnice. Nekateri opisujejo skrivnostno stoletje kot čas pogostih vojskovanj za hegemonijo nad Kjušujem in Honšujem.[31] Nihon Šoki dodatno oteži zadeve, saj pravi, da je japonski kralj vladal nad korejskimi vladarji.[32][33][34] Zaradi konfliktnih informacij ne moremo zaključiti ničesar o Knjigi Songov in Nihon Šokiju.

Glede na zgodovinske zapise na Japonskem in v Koreji so Korejci pošiljali prince kot talce na japonski dvor. Zaradi zmede glede narave razmerja med državami, glede ustanovitve Sille[35] in talcev, ter dejstva, da je Nihon Šoki kompilacija mitov, resničnost zbirke težko obravnavamo. Na Japonskem je interpretacija s talci prevladujoča. Drugi zgodovinarji, kot so sodelujoči pri knjigi Paekche of Korea and the origin of Yamato Japan in Jonathan W. Best, ki je pomagal pri prevodu preostanku analov Baekje[36] so ugotovili, da je kralj Silla služil kot rejec konj za japonskega cesarja[37], princi pa so služili kot nekakšni diplomati med vojno s Kogurjeojem z družinskimi vezmi na japonskem dvoru, ne pa kot talci.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Denoon, Donald et al. (2001). Multicultural Japan: Palaeolithic to Postmodern, p. 107., str. 107, na Google Knjige
  2. ↑ »Yamato kingdom traces found in Niigata Pref«. Daily Yomiuri Online. 17. september 2012. Pridobljeno 23. septembra 2012.
  3. ↑ Keally, Charles T. (29. april 2009). »Kofun Culture«. Pridobljeno 30. maja 2009.
  4. ↑ Kōzō, Yamamura; John Whitney Hall (1997). The Cambridge history of Japan. Cambridge University Press. str. 311. ISBN 0-521-22354-7.
  5. ↑ Saeki (1981)
  6. ↑ »Nihon no myōji 7000 ketsu seishi ruibetsu taikan Hata uji 日本の苗字7000傑 姓氏類別大観 秦氏«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. maja 2006. Pridobljeno 31. maja 2006.
  7. ↑ »Nihon no myōji 7000 ketsu seishi ruibetsu taikan Takamuko uji 日本の苗字7000傑 姓氏類別大観 高向氏«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. maja 2006. Pridobljeno 15. oktobra 2006.
  8. ↑ Delmer Brown] (1993). The Cambridge History of Japan: Ancient Japan. Cambridge University Press. str. 141. ISBN 0-521-22352-0. Faced with this comeback by Koguryo, Paekche leaders turned to Yamato for military support, even sending its crown prince to Yamato as a hostage in 397 - just as Silla had dispatched princely hostage to Koguryo in 392 when that kingdom was in dire need of military support.
  9. ↑ Pratt, Keith (2007). Everlasting Flower: A History of Korea. Reaktion Books. str. 42. ISBN 1-86189-335-3. We can only guess, for example, what it felt like for the girls periodically sent as brides to foreign courts, for the crown prince of Paekche when he was dispatched to the Yamato court as a hostage in AD 397, or for a Silla prince who experienced the same fate in 402.
  10. ↑ The New Encyclopædia Britannica. Encyclopædia Britannica. 2003. str. 279. ISBN 0-85229-961-3. Paekche was frequently attacked by Koguryo during the century, prompting continued requests for assistance from Yamato; it is recorded that Paekche even sent a crown prince to Yamato as a hostage on one occasion and the mother of the king on another. Yet, probably because of internal dissension, Yamato did not dispatch any troops to the peninsula. Yamato's interest in Korea was apparently a desire for access to improved continental technology and resources, especially iron.
  11. ↑ Henthorn, William E. (1971). A history of Korea. Free Press. str. 37. In 402, Silla concluded a peace with the Wa. Prince Misahun was then sent to Japan as a hostage. This may have been an act of revenge by the Silla monarch, who, as Prince Silsong, had been sent as hostage to Koguryo by Prince Misahun's father. Despite the peace, Silla-Wa relations were never friendly, due no doubt in part to the Wa-Kaya alliance.
  12. ↑ Nihon Shoki Vol.14 "Chronicle of Emperor Yūryaku" 六月丙戌朔　孕婦果如加須利君言　於 (筑紫) 各羅嶋産兒　仍名此兒曰嶋君　於是　軍君即以一船　送嶋君於國　是爲 (武寧王)　百濟人呼此嶋曰主嶋也
  13. ↑ Seeley (2000:19-23)
  14. ↑ 国語大辞典 (Kokugo Dai Jiten Dictionary) (v japonščini) (新装版 (Revised Edition) izd.), Tokyo: Shogakukan, 1988, 姓氏。古代の有力帰化系氏族。出自は諸説あるが、おそらく五世紀に渡来した中国人の子孫で、養蚕・機織の技術をもって朝廷に仕え、伴造（とものみやつこ）の一員として秦造（はたのみやつこ）を称したと思われる。
     Surname. Influential immigrant clan in ancient times. Various theories about origins, but most likely descendants of Chinese immigrants who came to Japan in the fifth century, who are thought to have brought sericulture and weaving technologies and served in the imperial court, and to have been granted the title Hata no Miyatsuko as members of the Tomo no Miyatsuko [an imperial rank responsible for overseeing technically skilled artisans].
  15. ↑ Chinese History Record Book of Sui, Vol. 81, Liezhuan 46 : 隋書 東夷伝 第81巻列伝46 : 新羅、百濟皆以倭為大國，多珍物，並敬仰之，恆通使往來 "Silla and Baekje both take Wa to be a great country, with many rare and precious things; also [Silla and Baekje] respect and look up to them, and regularly send embassies there." [1]»Archived copy«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. decembra 2004. Pridobljeno 29. aprila 2006.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  16. ↑ Chinese History Record Book of Song : 宋書 列傳第五十七 夷蠻 : 詔除武使持節、都督倭新羅任那加羅秦韓慕韓六國諸軍事、安東大將軍、倭王。興死，弟武立，自稱使持節、都督倭百濟新羅任那加羅秦韓慕韓七國諸軍事、安東大將軍、倭國王 [2] Arhivirano 2015-10-13 na Wayback Machine.[3] Arhivirano 2016-03-03 na Wayback Machine.
  17. ↑ 百残新羅舊是属民由来朝貢而倭以辛卯年来渡海破百残XX新羅以為臣民
  18. ↑ 徐建新 (7. februar 2006). 好太王碑拓本の研究. 東京堂出版. ISBN 4-490-20569-4.
  19. ↑ Portraits of Periodical Offering 斯羅国 : 斯羅國，本東夷辰韓之小國也。魏時曰新羅，宋時曰斯羅，其實一也。或屬韓或屬倭，國王不能自通使聘。普通二年，其王姓募名泰，始使隨百濟奉表献方物。其國有城，號曰健年。其俗與高麗相類。無文字，刻木為範，言語待百濟而後通焉
  20. ↑ Korean History Record Samguk Sagi : 三國史記 新羅本紀 : 元年 三月 與倭國通好 以奈勿王子未斯欣爲質 [4]
  21. ↑ Korean History Record Samguk Sagi : 三國史記 百済本紀 : 六年夏五月 王與倭國結好 以太子腆支爲質 秋七月大閱於漢水之南　»Archived copy«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. maja 2008. Pridobljeno 12. maja 2008.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  22. ↑ Korean History Record Samguk Sagi :三國史記 卷第一 新羅本紀第一 始祖赫居世, 瓠公者 未詳其族姓 本倭人
  23. ↑ Sakamoto (1967:336-340)
  24. ↑ Nihon Shoki, Vol.6 "天日槍對曰　僕新羅國主之子也　然聞日本國有聖皇　則以己國授弟知古而化歸(to serve)之"
  25. ↑ Nihon Shoki, Vol.6 "故天日槍娶但馬出嶋人　太耳女麻多烏　生但馬諸助也　諸助生但馬日楢杵　日楢杵生清彦　清彦生田道間守也"
  26. ↑ 百濟國主照古王遣阿知吉師獻雄馬雌馬各壹以貢上此阿知吉師者 阿直史等之祖
  27. ↑ 十五年秋八月 壬戌朔丁卯 百濟王遣阿直岐 貢良馬二匹 即養於輕阪上廄 因以阿直岐令掌飼 故號其養馬之處曰 廄阪
  28. ↑ Kurano (1958:248-249)
  29. ↑ »S.K.-Japan joint history project to be revived : International : Home«. English.hani.co.kr. 26. april 2007. Pridobljeno 12. marca 2014.
  30. ↑ »Japan office never existed in 4th century-INSIDE Korea JoongAng Daily«. Koreajoongangdaily.joinsmsn.com. 24. marec 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. januarja 2013. Pridobljeno 12. marca 2014.
  31. ↑ Farris (1998:7)
  32. ↑ Coval, Dr John Carter and Alan, 1984, "Korean impact on Japanese culture: Japan's hidden History" Hollym International Corp., Elizabeth, New Jersey
  33. ↑ Hong, Wontack (1994). Paekche of Korea and the Origin of Yamato Japan. Seoul: Kudara International. ISBN 978-89-85567-02-2. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. februarja 2007.
  34. ↑ Nihon Shoki Vol.6
  35. ↑ Samguk Sagi Silla bongi Vol1 (三國史記　卷第一　新羅本紀第一　脱解尼師今) "脱解本多婆那國所生也 其國在倭國東北一千里"
  36. ↑ Best JW 2007 A History of the Early Korean Kingdom of Paekche, together with an annotated translation of The Paekche Annals of the Samguk sagi (Harvard East Asian Monographs) Massachusetts, Harvard University, Asia studies
  37. ↑ Nihon shoki Vol.9 "降於王船之前。因以叩頭之曰。従今以後。長与乾坤。伏為飼部。其不乾船柁。而春秋献馬梳及馬鞭。"

== Referenc ==s

  • Bogucki, Peter (1999). The Origins of Human Society. Blackwell Publishing. ISBN 1-57718-112-3.
  • Farris, William Wayne (1998). Sacred Texts and Buried Treasures: Issues in the Historical Archaeology of Ancient Japan. University of Hawai'i Press. ISBN 0-8248-1966-7.
  • Imamura, Keiji (1996). Prehistoric Japan: New Perspectives on Insular East Asia. University of Hawaii Press. ISBN 0-8248-1852-0.
  • Kōzō, Yamamura; John Whitney Hall (1997). The Cambridge history of Japan. Cambridge University Press. ISBN 0-521-22354-7.
  • Kurano, Kenji; Yūkichi Takeda (1958). Nihon Koten Bungaku Taikei 1: Kojiki, Norito. Iwanami Shoten. ISBN 4-00-060001-X.
  • Saeki, Arikiyo (1981). Shinsen Shōjiroku no Kenkyū (Honbun hen) (in Japanese). Yoshikawa Kōbunkan. ISBN 4-642-02109-4.
  • Sakamoto, Tarō; Ienaga Saburō; Inoue Mitsusada; Ōno Susumu (1967). Nihon Koten Bungaku Taikei 67: Nihon Shoki. Vol. 1. Iwanami Shoten. ISBN 4-00-060067-2.
  • Seeley, Christopher (2000). A history of writing in Japan. University of Hawai'i Press. ISBN 0-8248-2217-X.
  • Stearns, Peter N.; William Leonard Langer (2001). The Encyclopedia of World History. Houghton Mifflin Harcourt. ISBN 0-395-65237-5.
  • Yamaguchi, Yoshinori; Kōnoshi Takamitsu (1997). Shinpen Nihon Koten Bungaku Zenshū 1: Kojiki. Shōgakukan. ISBN 4-09-658001-5.
  • Yoshida, Takashi (1997). Nihon no tanjō (in Japanese). Iwanami Shoten. ISBN 4-00-430510-1.
  • Public Domain This article incorporates public domain material from the Library of Congress Country Studies website http://lcweb2.loc.gov/frd/cs/.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Obdobje Kofun.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Obdobje_Kofun&oldid=6255747«