Pojdi na vsebino

Markazit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Markazit
Kristali markazita (velikost 8×6 cm)
Splošno
Kategorija2. razred - Sulfidi
Kemijska formulaFeS2
Strunzova klasifikacija02.EB.10a
Klasifikacija DANA02.12.02.01
Kristalna simetrijaOrtorombska bipiramida
(2/m 2/m 2/m),
prostorska skupina P nnm
Osnovna celicaa = 4,445 Å, b = 5,425 Å,
c = 3,388 Å, Z = 2
Lastnosti
Molekulska masa119,98 g/mol
BarvaBronasta, svetlo medeno rumena, kositrno bela
Kristalni habitGlobularen, stalaktitski, ploščat
Kristalni sistemOrtorombski kristalni sistem
DvojčičenjeObičajna in repetitivna na {101}; manj pogosta na {011}
RazkolnostNerazločna po {010}
LomNeraven
ŽilavostKrhek
Trdota6 - 6,5
SijajKovinski
Barva črteTemno siva do črna
ProzornostNeprozoren
Specifična težaIzračunana: 4,875,
izmerjena: 4,887
Gostota4.89 g/cm3
Optične lastnostiZelo anizotropen, rumen do svetlo zelen do temno zelen
Pleohroizem[100] kremasto bel, [010] svetlo rumenkasto bel, [001] bel z rožnato rjavim odtenkom
Ultravijolična fluorescencaNe fluorescira
PretvorbeV zelo vlažnih pogojih se pretvori v železov(II) sulfat (FeSO4) in žveplovo kislino (H2SO4); FeSO4 tvori mineral melanterit (FeSO4•7H2O)
DrugoMagneten po segrevanju
Sklici[1][2][3]

Markazit je mineralna oblika železovega sulfida FeS2. Pogosto se zamenjuje s piritom, ki ima sicer enako kemijsko sestavo, toda drugačno kristalno strukturo, večjo gostoto in je manj krhek. Kristali markazita so nestabilni in se radi drobijo in lomijo.

Sveža površina minerala je svetlo rumene do skoraj bela in ima lesketajoč se kovinski sijaj. Površina kmalu pomotni in se rumenkasto ali rjavkasto obarva in dobi črno barvo črte. Markazit je krhek in se ne da raziti z nožem. Tanki ploščati kristali, združeni v skupine, se imenujejo petelinji grebeni.

Markazitna broška iz srebra in pirita

Ime markazit je nastalo leta 1845 iz arabske ali mavrske besede markašita, ki pomeni ognjeni kamen oziroma pirit in njemu podobne minerale kovinske bronaste barve.[2]

Markazitni dragulji so cenen nakit, ki se napačno imenujejo markazitni, ker so izdelani iz pirita. Pravi markazit se ni nikoli uporabljal za izdelavo nakita, ker je preveč krhek in kemično nestabilen.

Nastanek in nahajališča

[uredi | uredi kodo]
Skupek iridescentnih kristalov markazita, velikost 3,3 × 2,1 × 1,4 cm
Polovici iste geode žarkastega markazita iz Francije s sledovi korozije (rumeni robovi in belo središče desne polovice)

Markazit je nastal kot primarni ali sekundarni mineral, praviloma pri nizkih temperaturah in v zelo kislih pogojih. Nahaja se v sedimentnih kamninah, na primer v skrilavcih, apnencih in nenakovostnih premogih in hidrotermalnih žilah. Pogosto ga spremljajo pirit, pirotit, galenit, sfalerit, fluorit, dolomit in kalcit.[1]

Kot primarni mineral tvori nodule, konkrecije in kristale v raznih sedimentnih kamninah. V Dovru in Kentu (Anglija) na primer se pojavlja v kredi v obliki ostrih posameznih kristalov in kristalnih skupkov, podobnih tistim na sliki.

Kot sekundarni mineral nastaja s kemijsko spremembo primarnih mineralov, na primer pirotita ali halkopirita.

V Sloveniji se pojavlja v rudnikih Trbovlje in Zagorje, v okolici Šentjurja pri Celju in nekaj drugih manjših nahajališčih.[4]

Pretvorbe

[uredi | uredi kodo]

Markazit je v zelo vlažnih pogojih bolj reaktiven od pirita. Produkta razpada sta železov(II) sulfat in žveplova kislina. Hidratizirani železov sulfat tvori bel prah, ki je sestavljen iz minerala melanterita (FeSO4•7H2O).[5]

Tašen razpad markazita v zbirkah mineralov se imenuje piritni razpad. Med piritnim razpadom markazit reagira z vlago iz zraka, nastalo žveplo pa z vlago tvori žveplovo kislino, ki napada tudi sosednje sulfidne minerale. Proces se prepreči ali upočasni z zmanjšanjem realativne vlažnosti pod 60%.[6]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 Handbook of Mineralogy
  2. 2,0 2,1 Mindat.org
  3. Webmineral data
  4. R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 43.
  5. Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis (1985). Manual of Mineralogy (20 izd.). John Wiley & Sons, New York. COBISS 12123141. ISBN 0-471-80580-7.
  6. http://www.nps.gov/history/museum/publications/conserveogram/11-02.pdf NPS Storage Concerns For Geological Collections, Conserv-O-Gram, April 1998
  • Edition Dörfler: Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag, ISBN 3-89555-076-0
  • Martin Okrusch; Siegfried Matthes (2005). Mineralogie: Eine Einführung in die spezielle Mineralogie, Petrologie und Lagerstättenkunde (7 izd.). Springer Verlag, Berlin, Heidelberg, New York. ISBN 3-540-23812-3.
  • Stefan Weiß (2002). Das große Lapis Mineralienverzeichnis (4 izd.). München: Christian Weise Verlag. ISBN 3-921656-17-6.
  • Walter Schumann: Edelsteine und Schmucksteine. 13. izdaja. BLV Verlags GmbH, 1976/1989, ISBN 3-405-16332-3

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]