Pojdi na vsebino

Lutecij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Lutecij, 71Lu
Lutecij
IzgovarjavaIPA: [lutécij]
Videzsrebrno bel
Standardna atomska teža Ar, std(Lu)174,9668(1)[1]
Lutecij v periodnem sistemu
Vodik Helij
Litij Berilij Bor (element) Ogljik Dušik Kisik Fluor Neon
Natrij Magnezij Aluminij Silicij Fosfor Žveplo Klor Argon
Kalij Kalcij Skandij Titan (element) Vanadij Krom Mangan Železo Kobalt Nikelj Baker Cink Galij Germanij Arzen Selen Brom Kripton
Rubidij Stroncij Itrij Cirkonij Niobij Molibden Tehnecij Rutenij Rodij Paladij Srebro Kadmij indij Kositer Antimon Telur Jod Ksenon
Cezij Barij Lantan Cerij Prazeodim Neodim Prometij Samarij Evropij Gadolinij Terbij Disprozij Holmij Erbij Tulij Iterbij Lutecij Hafnij Tantal Volfram Renij Osmij Iridij Platina Zlato Živo srebro Talij Svinec Bizmut Polonij Astat Radon
Francij Radij Aktinij Torij Protaktinij Uran (element) Neptunij Plutonij Americij Kirij Berkelij Kalifornij Ajnštajnij Fermij Mendelevij Nobelij Lavrencij Raderfordij Dubnij Siborgij Borij Hasij Majtnerij Darmštatij Rentgenij Kopernicij Nihonij Flerovij Moskovij Livermorij Tenes Oganeson
Y

Lu

Lr
iterbijlutecijhafnij
Vrstno število (Z)71
Skupinaskupina 3
Periodaperioda 6
Blok  blok d
Razporeditev elektronov[Xe] 4f14 5d1 6s2
Razporeditev elektronov po lupini2, 8, 18, 32, 9, 2
Fizikalne lastnosti
Faza snovi pri STPtrdnina
Tališče1652 °C
Vrelišče3402 °C
Gostota (blizu s.t.)9,841 g/cm3
v tekočem stanju (pri TT)9,3 g/cm3
Talilna toplotaca. 22 kJ/mol
Izparilna toplota414 kJ/mol
Toplotna kapaciteta26,86 J/(mol·K)
Parni tlak
P (Pa) 1 10 100 1 k 10 k 100 k
pri T (°C) 1.633 1.830 2.073 2.380 2.799 3.390
Lastnosti atoma
Oksidacijska stanja0,[2] +1, +2, +3 (šibko bazični oksid)
ElektronegativnostPaulingova lestvica: 1,27
Ionizacijske energije
  • 1.: 523,5 kJ/mol
  • 2.: 1340 kJ/mol
  • 3.: 2022,3 kJ/mol
Atomski polmerempirično: 174 pm
Kovalentni polmer187±8 pm
Barvne črte v spektralnem obsegu
Spektralne črte lutecija
Druge lastnosti
Pojavljanje v naraviprvobitno
Kristalna strukturaheksagonalna gosto zložena (hgz)
Hexagonal close packed kristalna struktura za lutecij
Temperaturni raztezekpoly: 9,9 µm/(m⋅K) (pri s.t.)
Toplotna prevodnost16,4 W/(m⋅K)
Električna upornostpoly: 582 nΩ⋅m (pri s.t.)
Magnetna ureditevparamagnetik[3]
Youngov modul68,6 GPa
Strižni modul27,2 GPa
Stisljivostni modul47,6 GPa
Poissonovo razmerje0,261
Trdota po Vickersu755–1160 MPa
Trdota po Brinellu890–1300 MPa
Številka CAS7439-94-3
Zgodovina
Poimenovanjeafter Lutetia, latinsko ta: Pariz, v rimskem obdobju
OdkritjeCarl Auer von Welsbach in Georges Urbain (1906)
Prva izolacijaCarl Auer von Welsbach (1906)
Poimenoval poGeorges Urbain (1906)
Najpomembnejši izotopi lutecija
Izo­top Pogos­tost Razpolovni čas (t1/2) Razpadni način Pro­dukt
173Lu sint. 1,37 let ε 173Yb
174Lu sint. 3,31 let ε 174Yb
175Lu 97,401% stabilen
176Lu 2,599% 3,78×1010 let β 176Hf
Kategorija Kategorija: Lutecij
prikaži · pogovor · uredi · zgodovina | reference

Lutecij je kemični element s simbolom Lu in atomskim številom 71. Je srebrno bela kovina, ki se upira koroziji na suhem zraku, ne pa na vlažnem. Lutecij je zadnji element v nizu lantanoidov in ga tradicionalno štejejo med redke zemlje. Lutecij na splošno štejejo za prvi element prehodnih kovin iz 6. obdobja, čeprav je bilo glede tega nekaj spora.[4]

Lutecij so leta 1907 neodvisno odkrili francoski znanstvenik Georges Urbain, avstrijski mineralog baron Carl Auer von Welsbach in ameriški kemik Charles James.[5] Ugotovili so, da je lutecij nečistoča v mineralu ytterbia, za katero so do tedaj mislili, da vsebuje samo element iterbij. Do spora glede prednostne naloge odkritja je prišlo kmalu potem, ko sta Urbain in Welsbach obtožila drug drugega objave rezultatov na osnovi raziskav drugega; čast poimenovanja je pripadla Urbainu, saj je svoje rezultate objavil že pred njima. Leta 1909 so Urbainu dokončno priznali prvo mesto in njegovo imenovanje sprejeli za uradno ime; ime kasiopej (ali kasneje kasiopij) za element 71, ki ga je predlagal Welsbach, pa so mnogi nemški znanstveniki uporabljali še v petdesetih let 20. stoletja.

Lutecij ni posebno pogosten element, čeprav je v zemeljski skorji bistveno pogostejši od srebra. Ima malo posebnih uporab. Lutecij-176 je razmeroma bogat (2,5 %) radioaktivni izotop z razpolovno dobo približno 38 milijard let; uporablja se za določanje starosti mineralov in meteoritov. Lutecij se običajno pojavlja skupaj z itrijem[6] in se včasih uporablja v kovinskih zlitinah in kot katalizator v različnih kemijskih reakcijah. Lu -DOTA-TATE se uporablja za radionuklidno terapijo (glej jedrska medicina) pri nevroendokrinih tumorjih. Lutecij ima najvišjo trdoto po Brinellu od vseh lantanoidov, in sicer 890–1300 MPa.[7]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Meija, Juris; in sod. (2016). »Atomic weights of the elements 2013 (IUPAC Technical Report)«. Pure and Applied Chemistry. 88 (3): 265–91. doi:10.1515/pac-2015-0305.
  2. Yttrium and all lanthanides except Ce and Pm have been observed in the oxidation state 0 in bis(1,3,5-tri-t-butylbenzene) complexes, see Cloke, F. Geoffrey N. (1993). »Zero Oxidation State Compounds of Scandium, Yttrium, and the Lanthanides«. Chem. Soc. Rev. 22: 17–24. doi:10.1039/CS9932200017. and Arnold, Polly L.; Petrukhina, Marina A.; Bochenkov, Vladimir E.; Shabatina, Tatyana I.; Zagorskii, Vyacheslav V.; Cloke (15. december 2003). »Arene complexation of Sm, Eu, Tm and Yb atoms: a variable temperature spectroscopic investigation«. Journal of Organometallic Chemistry. 688 (1–2): 49–55. doi:10.1016/j.jorganchem.2003.08.028.
  3. Lide, D. R., ur. (2005). »Magnetic susceptibility of the elements and inorganic compounds«. CRC Handbook of Chemistry and Physics (PDF) (86th izd.). Boca Raton (FL): CRC Press. ISBN 0-8493-0486-5.
  4. Scerri, E. (2012). »Mendeleev's Periodic Table Is Finally Completed and What To Do about Group 3?«. Chemistry International. 34 (4). doi:10.1515/ci.2012.34.4.28. Arhivirano iz spletišča dne 5. julija 2017.
  5. »Lutetium Element Facts / Chemistry«.
  6. »lutetium - Dictionary Definition«. Vocabulary.com. Pridobljeno 6. marca 2020.
  7. Samsonov, G. V., ur. (1968). »Mechanical Properties of the Elements«. Handbook of the physicochemical properties of the elements. New York, USA: IFI-Plenum. str. 387–446. doi:10.1007/978-1-4684-6066-7_7. ISBN 978-1-4684-6066-7. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. aprila 2015.