Knjiga dokumentov

Knjiga dokumentov

Stran in komentirane različice rokopisa Šudžing iz 7. stoletja v lasti Tokijskega narodnega muzeja
Avtor	več avtorjev, urejanje se tradicionalno pripisuje Konfuciju
Naslov izvirnika	書 *s-ta
Država	Dinastija Džov, Kitajska
Jezik	stara kitajščina
Subjekt	zbirka retorične proze

Knjiga dokumentov
"Klasika dokumentov (Šudžing)" v tradicionalni (zgoraj) in poenostavljeni kitajski pisavi
Kitajsko ime
Tradicionalno kitajsko	書經
Poenostavljeno kitajsko	书经
Dobesedni pomen	"Klasika dokumetov"
Transkripcije standardna mandarinščina Hanju pinjin Shūjīng Gvojeu Romatdzjh Shujing Wade–Giles Shu1-ching1 IPA [ʂú.tɕíŋ] Hakka Romanizacija Su1-gang1 Jue: kantonščina Yalska romanizacija Syū-gīng IPA [sýː.kéŋ] Džjutping Syu1-ging1 Min Nan Hokkien POJ Chu-keng Tâi-lô Tsu-king Srednja kitajščina Srednja kitajščina sho-geng Stara kitajščina Baxter–Sagart (2014) *s-ta k-lˤeng
Šangšu
Tradicionalno kitajsko	尚書
Poenostavljeno kitajsko	尚书
Dobesedni pomen	"Čaščeni dokumenti"
Transkripcije standardna mandarinščina Hanju pinjin Shàngshū Gvojeu Romatdzjh Shanqshu Wade–Giles Shang4-shu1 IPA [ʂâŋ.ʂú] Hakka Romanizacija Song4-su1 Jue: kantonščina Yalska romanizacija Seuhng-syū Džjutping Soeng6-syu1 Min Nan Hokkien POJ Siōng-su Tâi-lô Siōng-su Srednja kitajščina Srednja kitajščina dʒjàng-sho Stara kitajščina Baxter–Sagart (2014) *dang-s s-ta
Šu
Tradicionalno kitajsko	書
Poenostavljeno kitajsko	书
Dobesedni pomen	"Dokumenti"
Transkripcije standardna mandarinščina Hanju pinjin Shū Wade–Giles Shu1 IPA [ʂú] Jue: kantonščina Yalska romanizacija Syū Džjutping Syu1 Min Nan Hokkien POJ Chu Tâi-lô Tsu Srednja kitajščina Srednja kitajščina ʃo Stara kitajščina Baxter–Sagart (2014) *s-ta
Vietnamsko ime
Vietnamska abeceda	Kinh Thư
Hán-Nôm	經書
Korejsko ime
Hangul	서경
Hanja	書經
Transkripcije Prenovljen sistem latinizacije Seogyeong
Japonsko ime
Kandži	書経
Hiragana	しょきょう
Transkripcije Prečrkovanje Shokyō

Knjiga dokumentov (kitajsko 書經, pinjin Shūjīng, prejšnja romanizacija Šu King) ali Klasična zgodovina, znana tudi kot Šangšu (Čaščeni dokumenti), je zbirka retorične proze in ena od petih klasik starodavne kitajske književnosti, katere avtorstvo se pripisuje učenim osebnostim starodavne Kitajske. Knjiga je bila več kot 2000 let temelj kitajske politične filozofije.

Knjiga dokumentov je bila predmet ene od najstarejših kitajskih literarnih polemik med zagovorniki različnih različic besedila. Ohranila se je različica učenjaka Fu Šenga v 29 razdelkih (篇, pian), ki je preživela sežiganja knjig in pokopavanja učenjakov cesarja Čin Ši Huanga. To zbirko besedil so imenovali "Moderna pisava" (今文, jinwen), ker je bila napisana v pisavi z začetka dinastije Zahodni Han. Po zapisih iz dinastije Zahodni Han je besedila odkrili Fu Šengov potomec Kong Anguo v poznem 2. stoletju pr. n. št. v zidu Konfucijevega družinskega posestva v Čufuju. To novo gradivo so imenovali "Stara pisava" (古文, guwen) ker je bilo napisano v pisavi iz obdobja pred standardizacijo kitajske pisave, uvedeno med dinastijo Čin. Gradivo "Stare pisave" je vsebovalo šestnajst besedil več od gradiva "Nove pisave". Zdi se, da se je besedilo "Stare pisave" izgubilo ob koncu dinastije Vzhodni Han, medtem ko je besedilo "Nove pisave" krožilo po Kitajski, zlasti v Oujang Šangšuju (歐陽尚書), študiji dokumentov učenjaka Oujang Gaja iz Zahodnega Hana. Oujang Šangšu je bil osnova študij Ma Ronga in Dženg Šuana iz dinastije Vzhodni Han.

Do konca 2. stoletja n. št. je bilo znano, da je Šangšu nekoč vseboval več kot le besedilo "Moderne pisave". To je učenjake verjetno spodbudilo k rekonstrukciji besedila "Stare pisave", ki je kulminirala s predstavitvijo 58 poglavij (s predgovorom 59 poglavij) Šangšuja na dvoru Vzhodnega Džina leta 317 n. št. Avtor dela je bil Mej Dze (梅頤).

Mej Dzejeva rekonstrukcija je bila z nekaj dvomi sprejeta in kasneje kanonizirana kot del najpomembnejšega Kong Jingdajevega dela Vudžing Džengji (五經正義, Pravi pomen petih klasik). Šele v 17. stoletju je učenjak Jan Ruoču iz dinastije Čing dokazal, da gre pravzaprav za izmišljotino, napisano v 3. ali 4. stoletju n. št.

V prečiščeni izdaji Knjige dokumentov so besedila razdeljena na štiri dele, ki predstavljajo različna obdobja: napol mitsko vladavino Juja Velikega ter dinastij Šja, Šang in Džov. Razdelek Džov predstavlja več kot polovico besedila. Nekatera poglavja v novem besedilu spadajo med najzgodnejše primere kitajske proze, saj beležijo govore iz prvih let dinastije Džov v poznem 11. stoletju pr. n. št. Ostali trije razdelki naj bi vsebovali starejše gradivo, vendar večina učenjakov meni, da so bila celo poglavja "Moderne pisave" v teh razdelkih sestavljena pozneje kot tista v razdelku Džov. Poglavja, ki se nanašajo na najzgodnejša obdobja, so bila sestavljena šele v 4. ali 3. stoletju pr. n. št.

Vsebina

V ortodoksni ureditvi je knjiga sestavljena iz 58 poglavij, vsako s kratkim predgovorom, ki se tradicionalno pripisuje Konfuciju. Vsebuje tudi predgovor in komentar, ki naj bi ju napisal Kong Anguo. Alternativna organizacija, ki jo je prvi uporabil Vu Čeng, vključuje samo poglavja brez predgovorov, ki so zbrani v skupnem predgovoru, v katerem sta izpuščena Kongov predgovor in komentar. Več poglavij v ortodoksni ureditvi je razdeljenih na dva ali tri dele.

Narava poglavij

Z izjemo nekaj poznejših poglavij so poglavja predstavljena kot zapisi uradnih govorov kraljev ali drugih pomembnih osebnosti. Večina govorov ima kratek naslov, ki pojasnjuje njihovo vsebino:

• Posvetovanja (謨, mó) med kraljem in njegovimi ministri (2 poglavji),
• Navodila (訓, xùn) kralju od njegovih ministrov (1 poglavje),
• Oznanila (誥, gào) kralja svojemu ljudstvu (8 poglavij),
• Izjave (誓, shì) vladarja ob bitki (6 poglavij) in
• Ukazi (命, mìng) kralja določenemu vazalu (7 poglavij).

Klasična kitajska tradicija navaja šest vrst Šu, začenši s kanonom (典, dian) (v sodobnem korpusu 2 poglavji).

Po Su Šiju (1037–1101) je mogoče izpostaviti osem objav zgodnjega Džova, namenjenih ljudstvu Šang. Njihovi naslovi le delno ustrezajo sodobnim poglavjem, označenim z gao.

Čen Mengdži (1911–1966) je poudaril, da so obvestila in ukazi podobni in se razlikujejo po tem, da ukazi običajno vključujejo podelitev dragocenih predmetov, zemlje ali služabnikov njihovim naslovnikom.

V mnogo primerih je govor uveden s frazo Vag ruo jue (王若曰, Kralj je na videz rekel), ki se pojavlja tudi na spominskih bronastih napisih iz obdobja Zahodnega Džova, ne pa tudi v drugih besedilih. Učenjaki to razlagajo tako, da so bili izvirni dokumenti pripravljeni scenariji govorov, ki naj bi jih prebral uradnik v imenu kralja.

Tradicionalna organizacija

Poglavja so združena v štiri dele, ki predstavljajo različna obdobja: napol mitsko vladavino Juja Velikega in tri starodavne dinastije Šja, Šang in Džov. Prva dva razdelka – o Juju Velikemu in dinastiji Šja – vsebujeta v različici novega besedila po dve poglavji. Napisani naj bi bili že v 2. tisočletju pr. n. št. in bili najzgodnejše gradivo v Knjigi dokumentov, vendar večina strokovnjakov meni, da sta bili napisani v obdobju vojskujočih se držav. Razdelek o dinastiji Šang vsebuje pet poglavij, od katerih prvi dve – Govor kralja Tanga in Pan Geng – pripovedujeta o osvojitvi Šja s strani Šanga in selitvi njihovega vodstva v novo prestolnico, zdaj prepoznano kot Anjang. Glavnina razdelka o dinastiji Džov se nanaša na vladavino kralja Čenga iz Džova (vladal okoli 1040–1006 pr. n. št.) in kraljevih stricev, vojvode Džova in Šaoja. Zadnja štiri poglavja Novega besedila se nanašajo na poznejše obdobje Zahodnega Džova ter zgodnje obdobje pomladi in jeseni.

Poglavja Knjige dokumentov

Razdelek	Novo   besedilo	Ortodoksno poglavje	Naslov
虞書 Ju [Šun]	1	1	堯典	Yáo diǎn	Kanon cesarja Jaoja
		2	舜典	Šun djan	Kanon voditelja Šuna
		3	大禹謨	Dà Yǔ mó	Nasveti Velikega Juja
	2	4	皋陶謨	Gāo Yáo mó	Nasveti ministra Gao Jaoja
		5	益稷	Yì jì	Ji in Dži
夏書 Šja	3	6	禹貢	Yu Gong	Poklon Velikega Juja
	4	7	甘誓	Gān shì	Govor v bitki pri Ganu
		8	五子之歌	Wǔ zǐ zhī gē	Pesmi Petih sinov
		9	胤征	Yìn zhēng	Kazenski pohod kralja Džongkanga iz Jina
商書 Šang	5	10	湯誓	Tāng shì	Govor kralja Tanga iz Šanga
		11	仲虺之誥	Zhònghuī zhī gào	Džonghujeva objava
		12	湯誥	Tāng gào	Razglas kralja Tanga
		13	伊訓	Yī xùn	Ji Jinova navodila
		14–16	太甲	Tài jiǎ	Velika prisega, deli 1, 2 in 3
		17	咸有一德	Xián yǒu yī dé	Skupno posedovanje čiste kreposti
	6	18–20	盤庚	Pán Gēng	Pan Geng, deli 1, 2 in 3
		21–23	說命	Yuè mìng	Napad na Jue, deli 1, 2 in 3
	7	24	高宗肜日	Gāozōng róng rì	Dan Gaodzongovega dodatnega žrtvovanja
	8	25	西伯戡黎	Xībó kān lí	Poglavar Zahoda, kralj Ven, osvoji državo Li
	9	26	微子	Wēizǐ	[Princ] Vejdzi
周書 Džov		27–29	泰誓	Tài shì	Veliki govor, deli 1, 2 in 3
	10	30	牧誓	Mù shì	Govor v bitki pri Mujeju
		31	武成	Wǔ chéng	Uspešen zaključek vojne s Šangom
	11	32	洪範	Hóng fàn	Džidzijev veliki načrt
		33	旅獒	Lǚ áo	Psi [zahodnih plemen] Li
	12	34	金滕	Jīn téng	Džov Gongova zlata skrinja
	13	35	大誥	Dà gào	Veliki razglas
		36	微子之命	Wēizǐ zhī mìng	Napad na princa Vejdzija
	14	37	康誥	Kāng gào	Oznanilo princa Kanga
	15	38	酒誥	Jiǔ gào	Razglas o pijančevanju
	16	39	梓材	Zǐ cái	Les iz Rotlere
	17	40	召誥	Shào gào	Obvestila vojvode Šaoja
	18	41	洛誥	Luò gào	Obvestilo, povezano z Luojangom
	19	42	多士	Duō shì	Številni častniki
	20	43	無逸	Wú yì	Proti razkošni lahkotnosti
	21	44	君奭	Jūn shì	Gospod Ši [vojvoda Šao]
		45	蔡仲之命	Cài Zhòng zhī mìng	Napad na Caj Džonga
	22	46	多方	Duō fāng	Številna verstva
	23	47	立政	Lì zhèng	Ustanovitev vlade
		48	周官	Zhōu guān	Uradniki Džova
		49	君陳	Jūn chén	Gospod Čen
	24	50	顧命	Gù mìng	Oporočna dajatev
		51	康王之誥	Kāng wáng zhī gào	Obvestilo kralja Kanga iz Džova
		52	畢命	Bì mìng	Napad na vojvodo Bija
		53	君牙	Jūn Yá	Gospod Ja
		54	冏命	Jiǒng mìng	Napad na Džjong
	25	55	呂刑	Lǚ xíng	Markiz Li o kaznih
	26	56	文侯之命	Wén hóu zhī mìng	Napad na markiza Vena iz Džina
	27	57	費誓	Fèi shì	Govor v bitki pri Feju
	28	58	秦誓	Qín shì	Govor vojvode Muja iz Čina

Datiranje poglavij Novega besedila

Vsa poglavja Novega besedila, ki segajo od legendarnih cesarjev Jaoja in Šuna do zgodnjega obdobja pomladi in jesenu, niso bila napisana sočasno z dogodki, ki jih opisujejo. Šest od teh poglavij se nanaša na dogodke pred prvo dokazano pisavo na orakeljskih kosteh iz obdobja kralja Šang Vu Dinga. Še več, poglavja, ki obravnavajo najzgodnejša obdobja, so jezikovno najbližja in se osredotočajo na klasična dela obdobja vojskujočih se držav.

Pet razglasov iz obdobja Džova je pisanih v najbolj arhaičnem jeziku, tako v slovnici kot besedišču zelo podobnemu napisom na bronastih posodah iz obdobja Zahodnega Džova. Večina učenjakov meni, da so razglasi povzetki govorov kralja Čenga iz Džova in Čengovih stricev, vojvod Džova in Šaoja, ključnih osebnosti med Čengovo vladavino konec 11. stoletja pr. n. št. Zapisi dajejo vpogled v politiko in ideologijo tega obdobja, vključno z doktrino nebeškega mandata, pojasnjujejo, kako so nekoč krepostni Šjaji postali pokvarjeni in jih je zamenjal krepostni Šang. Slednji je šel skozi podoben cikel, ki se je končal z njegovo zamenjavo z Džovom. Poglavja Les iz Rotlere, Številni častniki, Proti razkošni lahkotnosti in Številne regije naj bi bila napisana nekoliko pozneje v poznem obdobju Zahodnega Džova. Manjšina učenjakov, ki opozarja na razlike v jeziku med oznanili in napisi na bronastih izdelkih iz Džova, trdi, da so vsa ta poglavja produkt komemorativne tradicije v poznem Zahodnem Džovu ali zgodnjih obdobjih pomladi in jeseni.

Poglavja, ki obravnavajo pozni Šang in prehod v Džov, uporabljajo manj arhaičen jezik. Zanje se domneva, da so se zgledovala po govorih piscev iz obdobja pomladi in jeseni v času ponovnega zanimanja za politiko in dinastičnega zatona. Domneva se, da je bil v tem času napisan tudi del poglavij o Džovu. Poglavje Gaodzong Rongri obsega samo 82 pismenk. Njegova razlaga je bila že v komentarjih Zahodnega Hana sporna. David Nivison je opozoril na podobnost naslova s formulami, ki se najdejo v napisih na kosteh iz preročišča Anjang, in predlagal, da je poglavje napisal ali povzel daljnji sorodnik Vu Dinga v poznem obdobju Šang malo po letu 1140 pr. n. št.

Zdi se, da je poglavje Pan Geng, kasneje razdeljeno na tri dele, po slogu vmesno med to in naslednji skupino poglavij. Pan Geng je najdaljši govor v Knjigi dokumentov in je nenavaden zaradi obsežne uporabe analogij. Učenjaki od dinastije Tang so opazili težaven jezik poglavij Pan Geng in Razglasi Džova. Kitajski učenjaki so trdili, da poglavje Pan Geng izvira iz dinastije Šang. Poglavja so bila preurejena z zamenjavo besedišča s strani avtorjev iz dinastije Džov, kar pojasnjuje razlike v jeziku od napisov Šanga.

Poglavja, ki obravnavajo legendarne cesarje, dinastijo Šja in prehod v Šang, so po jeziku zelo podobna klasikom, kot je Mencij (pozno 4. stoletje pr. n. št.). Poglavja predstavljajo idealizirane vladarje, s prejšnjimi političnimi skrbmi, podrejenimi moralni in kozmološki teoriji, in naj bi bili izdelki filozofskih šol poznega obdobja vojskujočih se držav. Nekatera poglavja, zlasti Poklon Juju, bi lahko bila lahko napisana šele v času dinastije Čin.

Vpliv na Zahod

Ko so jezuitski učenjaki pripravili prve prevode kitajskih klasikov v latinščino, so Šudžing naslovili s Knjiga kraljev, s čimer so naredili vzporednico s Knjigami kraljev v Stari zavezi. Šang Dija so videli kot enakovrednega krščanskemu bogo in uporabili odlomke iz Šudžinga v svojih komentarjih drugih del.

Citirani viri

• Allan, Sarah (2011), »What is a shu 書?« (PDF), EASCM Newsletter (4): 1–5.
• Allan, Sarah (2012), »On Shu 書 (Documents) and the origin of the Shang shu 尚書 (Ancient Documents) in light of recently discovered bamboo slip manuscripts«, Bulletin of the School of Oriental and African Studies, 75 (3): 547–557, doi:10.1017/S0041977X12000547.
• Baxter, William H.; Sagart, Laurent (2014). Old Chinese: A New Reconstruction. Oxford; New York: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-994537-5.
• Brooks, E. Bruce (2011), »The Shu« (PDF), Warring States Papers, 2: 87–90.
• Elman, Benjamin A. (1983), »Philosophy (i-li) versus philology (k'ao-cheng)—the jen-hsin Tao-hsin debate« (PDF), T'oung Pao, 69 (4): 175–222, doi:10.1163/156853283x00081, JSTOR 4528296.
• Kern, Martin (2009), »Bronze inscriptions, the Shijing and the Shangshu: the evolution of the ancestral sacrifice during the Western Zhou« (PDF), v Lagerwey, John; Kalinowski, Marc (ur.), Early Chinese Religion, Part One: Shang Through Han (1250 BC to 220 AD), Leiden: Brill, str. 143–200, ISBN 978-90-04-16835-0.
• Lewis, Mark Edward (1999), Writing and authority in early China, SUNY Press, ISBN 978-0-7914-4114-5.
• Liao, Mingchun (2001), A Preliminary Study on the Newly-unearthed Bamboo Inscriptions of the Chu Kingdom: An Investigation of the Materials from and about the Shangshu in the Guodian Chu Slips (v kitajščini), Taipei: Taiwan Guji Publishing Co., ISBN 957-0414-59-6.
• Nivison, David S. (2018) [1984], »The King and the Bird: a Possible Genuine Shang Literary Text and Its Echoes in Later Philosophy and Religion«, v Schwartz, Adam C. (ur.), The Nivison Annals : Selected Works of David S. Nivison on Early Chinese Chronology, Astronomy, and Historiography, Berlin: De Gruyter Mouton, str. 22–28, doi:10.1515/9781501505393-003, ISBN 978-1-5015-0539-3.
• Nylan, Michael (1995), »The Ku Wen Documents in Han Times«, T'oung Pao, 81 (1/3): 25–50, doi:10.1163/156853295x00024, JSTOR 4528653.
• Nylan, Michael (2001), The Five "Confucian" Classics, Yale University Press, ISBN 978-0-300-08185-5.
• Schaberg, David (2001), A patterned past: form and thought in early Chinese historiography, Harvard Univ Asia Center, ISBN 978-0-674-00861-8.
• Shaughnessy, Edward L. (1993). »Shang shu 尚書«. V Loewe, Michael (ur.). Early Chinese Texts: A Bibliographical Guide. Berkeley: Society for the Study of Early China; Institute for East Asian Studies, University of California Berkeley. str. 376–389. ISBN 978-1-55729-043-4.
• Shaughnessy, Edward L. (1999), »Western Zhou history«, v Loewe, Michael; Shaughnessy, Edward L. (ur.), The Cambridge History of Ancient China, Cambridge: Cambridge University Press, str. 292–351, ISBN 978-0-521-47030-8.
• Shaughnessy, Edward L. (2006), Rewriting early Chinese texts, SUNY Press, ISBN 978-0-7914-6643-8.
• Shih, Hsiang-lin (2013), »Shang shu 尚書 (Hallowed writings of antiquity)«, v Knechtges, David R.; Chang, Taiping (ur.), Ancient and Early Medieval Chinese Literature (vol. 2): A Reference Guide, Part Two Handbook of Oriental Studies. Section 4 China, BRILL, str. 814–830, ISBN 978-90-04-20164-4.
• Vogelsang, Kai (2002), »Inscriptions and proclamations: on the authenticity of the 'gao' chapters in the Book of Documents«, Bulletin of the Museum of Far Eastern Antiquities, 74: 138–209.
• Wilkinson, Endymion (2000), Chinese history: a manual (2nd izd.), Harvard Univ Asia Center, ISBN 978-0-674-00249-4.