Kneževina Taranto
Kneževina Taranto Principato di Taranto
| |||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 1088–1465 | |||||||||
 Grb Filipa I. Tarantskega pred letom 1313
| |||||||||
 Približno ozemlje Kneževine Taranto znotraj Kraljevine Sicilije okoli leta 1154 | |||||||||
| Status | Vazal: Kraljevine Sicilije (1130-1282) Neapeljskega kraljestva (1282-1465) | ||||||||
| Glavno mesto | Taranto | ||||||||
| Vlada | Kneževina | ||||||||
| Knez | |||||||||
• 1088–1111 | Bohemond I. (prvi) | ||||||||
• 1463–1465 | Izabela (zadnja) | ||||||||
| Zgodovinska doba | srednji vek | ||||||||
• ustanovitev | 1088 | ||||||||
• Smrt Izabele Clermontske | 30. marec 1465 | ||||||||
| |||||||||
| Danes del |  Italija | ||||||||
Kneževina Taranto je bila država v južni Italijji, ki jo je leta 1088 ustanovil Bohemond I., najstarejši sin Roberta Guiscarda, kot del mirovnega sporazuma med Bohemondom in njegovim mlajšim bratom Rogerijem Borso po sporu za nasledstvo Vojvodine Apulije.
Glavno mesto kneževine, ki je pokrivala celo peto Apeninskega polotoka, je postal Taranto. V naslednjih 377 letih zgodovine je bila včasih močan in skoraj neodvisen fevd Kraljevine Sicilije in pozneje Neapeljskega kraljestva, včasih pa le naziv, pogosto podeljen prestolonasledniku ali možu vladajoče kraljice. Ko se je Anžujska hiša razcepila, je Taranto pripadel hiši Durazzo (1394–1463).
Ferdinand I. Neapeljski je po smrti svoje žene Izabele Clermontske Kneževino Taranto združil z Neapeljskim kraljestvom. Kneževina je bila ukinjena, vendar so neapeljski kralji svojim sinovom še naprej podeljevali naziv knez Taranta, najprej najstarejšemu Izabelinemu sinu in bodočemu kralju Alfonzu II. Neapeljskemu.
Grofi
[uredi | uredi kodo]- Geoffrej (1063 – pred 1072)
- Rihard (pred 1072–1080)
- Peter, kot regent
- Robert Guiscard (1080–1085)
- Bohemond (1085–1088)
Knezi
[uredi | uredi kodo]Dinastija Hauteville (Altavilla)
[uredi | uredi kodo]- 1088 - Bohemond I. (1054–1111), kasneje prvi knez križarske Kneževine Antiohije
- 1111 - Bohemond II. (1108–1130), tudi knez Antiohije
- 1128 - kralj Rogerij II. (1093–1154), vojvoda Apulije, kralj Sicilije, združitelj južne Italije
- 1132 - Tankred, sin Rogerija II., knez Barija, kneževino dobil od svojega očeta
- 1138 - Viljem I., kasneje kralj Sicilije, sin Rogerija II., knez Taranta postal po smrti brata Tankreda
- 1144 - Simon, sin Rogerija II., knez postal potem, ko je brat Viljem postal knez Kapue in vojvoda Apulije
- 1157 - Viljem II., kasneje kralj Sicilije
- 1189 - Tankred Sicilski, grof Lecceja
- 1194 - Viljem III., kralj Sicilije (odstavljen), grof Lecceja
Dinastija Hohenstaufen
[uredi | uredi kodo]- 1194 - Henrik, cesar Svetega rimskega cesarstva in kralj Sicilije
- 1198 - Robert
- 1200 - Valter III. Briennski
- 1205 - Friderik II.
- 1250 - Manfred Sicilski, sin Friderika II., kasneje tudi kralj
- 1266 - Karel I. (1227–1285)
- 1285 - Karel II. (1248–1309), sin Karla I., kralj Neaplja
- 1294 - Filip I. (1278–1331), sin Karla II., naslovni latinski cesar
- 1331 - Robert Tarantski (1299–1364), sin Filipa I.
- 1346 - Ludvik Tarantski (1308–1362), sin Filipa I., istočasno kralj Neaplja
- 1364 - Filip II. (1329–1374), sin Filipa I., naslovni latinski cesar
- 1356 - Filip III., umrl v mladosti naslov vrnjen njegovemu očetu
Dinastija Baux (Del Balzo)
[uredi | uredi kodo]- 1374 - Jakob Baux, nečak Filipa II., naslovni latinski cesar
Dinastija Welf ali Brunswick
[uredi | uredi kodo]- 1383 - Oton (1320–1398), vdovec Ivane I. Neapeljske
Dinastija Orsini
[uredi | uredi kodo]- 1399 - Rajmond del Balzo Orsini, znan tudi kot Raimondello, mož grofice Lecceja Marije Enghienske, naslednice Briennov
- 1406 - Ladislav Draški, kralj Neaplja. drugi mož Marije Enghienske
- 1414 - Jakob II. Bourbon-La Marche, mož Ivane II Neapeljske
- 1420 - Giovanni Antonio del Balzo Orsini, sin Marije Enghienske in Raimondella
- 1463 - Izabela Clermontska, nečakinja Ivana Antonija
Viri
[uredi | uredi kodo]- Principato di Taranto. Compendio della storia di Taranto per Francesco Sferra. Stabilimento Tipografico di Salv. Latronico. Taranto. 1873.
- Giovanni Antonucci: Le vicende feudali del Principato di Taranto. In: Japigia 2, 1931, str. 149–157 (Digitalisat auf provincia.brindisi.it. Pridobljeno 18. marca 2017.
- Cosimo Damiano Fonseca: Per la storia del Principato di Taranto. Il contributo di Giovanni Antonucci. In: Giuseppe Giordano, Cesare Marangio, Antonio Nitti (Hrsg.): Giovanni Antonucci. La figura e l’opera. Mesagne 1999, str. 73–84. (PDF auf rmoa.unina.it (italijansko). Pridobljeno 18. marca 2017.
- Bruno di Biccari. Da Buonalbergo ad Orsara di puglia (Microstoria di una famiglia). Regione Puglia. Lucera. Pridobljeno 18. marca 2017.
- Berardo Candida Gonzaga. Memorie delle famiglie nobili delle province meridionali d’Italia. Volume 2. Stabilimento Tipografico del Cav. G. De Angelis e figlio. Neapelj. 1876. Pridobljeno 31. marca 2017.
- Pietro Palumbo. Il Prinsipato di Taranto (1300-1463). Storia di Francavilla, città in terra d’Otranto. Editrice Salentina. Lecce, 1870. Pridobljeno 1. aprila 2017.
- Matthias Thumser. Die Frangipane – Abriß der Geschichte einer Adelsfamilie im hochmittelalterlichen Rom. Quellen und Forschungen aus italienischen Archiven und Bibliotheken 71: 106-163. Pridobljeno 30. marca 2017.
- Domenico Ludovico De Vincentiis. Storia di Taranto. Collana di storia ed arte tarantina. 2 (1983): 143. Mandese. Taranto.
- Roberto Visconti: Storia e Leggenda nella Lecce Medioevale. In: Studi salentini. Band 13, 1962, S. 369–376 (italienisch, PDF).
- Antonio Primaldo Coco. Ottone ed Enrico Frangipani, Principi di Taranto. V Rinascenza salentina. 11 (1943): 214–220. PDF).