Kerrov pojav

Kerrov pojav je elektroooptični pojav, ki se kaže v tem, da je lomni količnik sredstva odvisen od zunanjega električnega polja. Včasih ga imenujejo tudi kvadratni Kerrov pojav. V zelo močnih električnih poljih se opaža odstopanje od običajnega Kerrovega pojava.

V letu 1875 ga je odkril škotski fizik in začetnik elektrooptike John Kerr (1824 – 1907).

Opis pojava

Kerrov pojav se kaže kot dvolomnost, ki je posledica zunanjega stalnega ali izmeničnega električnega polja. Opaža se v tekočinah in plinih. Nastane takrat, ko damo snov v električno polje in se molekule snovi delno usmerijo. Snov se prične obnašati kot enoosni kristal, ki ima optično os v smeri električnega polja. Odvisnost razlik med lomnim količnikoma od električnega polja je kvadratna:

\Delta n=\lambda KE^{2}\!\,,

kjer je

$\lambda \!$ valovna dolžina svetlobe
$K\!$ Kerrova konstanta
$E\!$ jakost električnega polja

Nekatere polarne tekočine (primer nitrotoluen in nitrobenzen) imajo zelo velike Kerrove konstante. Podoben pojav, ki pa je linearno odvisen od jakosti električnega polje je Pockelsov pojav.

Magnetooptični Kerrov pojav

Posebna oblika Kerrovega pojava je magnetooptični Kerrov pojav (oznaka MOKE) pri katerem se pri odboju svetlobe na magnetizirani snovi ravnina polarizacije rahlo zavrti.

Glej tudi

Zunanje povezave

Opis Kerrovega pojava Arhivirano 2008-11-21 na Wayback Machine. (angleško)