Pojdi na vsebino

Izraelsko kraljestvo (združeno)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Za druge pomene glej Izraelsko kraljestvo (razločitev).
ממלכת ישראל
Združeno kraljestvo Izraela in Judeje
1020 pr. n. št.–930 pr. n. št.
Lega Izraelsko kraljestvo (združeno)
Glavno mestoGibéa (1030–1010 pr. n. št.)
Mahanaim (1010–1008 pr. n. št.)
Hebrón (1008–1003 pr. n. št.)
Jeruzalem (1003–930 pr. n. št.)
Vladadedna teokratska absolutna monarhija
kralj 
• 1030–1010 pr. n. št.
Savel
• 1010–1008 pr. n. št.
Iš Bošet
• 1008–970 pr. n. št.
David
• 970–931 pr. n. št.
Salomon
• 931–930 pr. n. št.
Roboam
Zgodovinska dobaželezna doba
• Savel
1020 pr. n. št.
• Salomon
930 pr. n. št.
Predhodnice		 Naslednice
združena hebrejska plemena
Judejsko kraljestvo
Izraelsko kraljestvo
Danes del Izrael

 Jordanija
 Sirija
 Libanon

 Egipt

Združeno izraelsko kraljestvo Izraela in Judeje (hebrejsko ממלכת ישראל [Izraelsko kraljestvo]‎) je bilo antično kraljestvo,[1][2][3] ki so ga ustanovili Hebrejci (Izraeliti).[4] V njem so vladali kralji Savel, David in Salomon in je znano predvsem iz Svetega pisma. Njegov obstoj se običajno datira med letoma 1020 in 930 pr. n. št.. Svetopisemski viri poročajo, da je po Salomonovi smrti in ustoličenju njegovega sina Roboáma okoli leta 930 pr. n. št. kraljestvo razpadlo na Izraelsko kraljestvo s Šehemom in Samarijo na severu in Judejsko kraljestvo z Jeruzalemom na jugu.

Sodobni znanstveniki s tekstno kritiko in arheološkimi dokazi izpodbijajo svetopisemska poročila, zato je zgodovinskost nekaterih (ali celo vseh) poročil vprašljiva.[5]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Tekstna kritika je pokazala, da sta Samuelovi knjigi zlepljeni iz več različnih izvirnih besedil. Na začetku prve knjige so najbolj izraziti promonarhistični in protimonarhistični opisi, iz katerih se da rekonstruirati dva različna vira. Protimonarhistični vir opisuje, da je Samuel popolnoma iztrebil Filistejce in hkrati priznava, da je ljudstvo zahtevalo vladarja, za katerega so vidci zbrali Savla.

Promonarhistični vir opisuje božansko Savlovo rojstvo[6] (njegovo ime so kasnejši uredniki spremenili v Samuela) in njegov vojni pohod in popolno zmagi nad Amonci. Po zmagi je ljudstvo glasno zahtevalo, naj ga povede proti Filistejcem in ga izžrebalo za kralja.[7]

Izvor

[uredi | uredi kodo]

Po Knjigi sodnikov so hebrejska plemena pred ustanovitvijo kraljestva živela v plemenski zvezi, ki so jo vodili karizmatičnimi voditelji, imenovani sodniki. Za prvega kralja so sihemski gospodje in ves Bet Miló postavili Abiméleha.[8] Celemu Izraelu je vladal tri leta, dokler ni bil v bitki pri Tebécu ubit.[9]

Po svetopisemskem pisanju je združeno kraljestvo nastalo, ko se je večina prebivalstva odločila, da bi namesto ohlapne hebrejske plemenske zveze raje imela kralja. V Svetem pismu je rečeno, da je Hebrejce k temu prisilil vedno večji pritisk Filistejcev in drugih sosednjih plemen, in Samuel je za prvega kralja mazilil Savla iz Benjaminove družine.[10] Sveto pismo obravnava kralja kot prekletstvo, ker je človek dobil položaj spoštovanja in moči, ki po njihovi veri rezerviran za Boga.

Državljanska vojna

[uredi | uredi kodo]

Po Drugi Samuelovi knjigi je bila Savlova vladavina zaradi neposlušnosti do Boga okrnjena in njegovemu kraljestvu je zavladala druga rodbina. Mazoretski tekst pravi, da je Savel vladal samo dve leti, čeprav je to malo verjetno.[11] Sveto pismo za Savla pravi, da je umrl v bitki s Filistejci.[12]

David in Savel sta pred tem postala sovražnika, vsaj s Savlovega stališča, čeprav viri pišejo, da sta Savlov sin Jonatan in hčerka Mihála pomagala Davidu, da je pobegnil pred Savlom,[13] kar je privedlo do kratke sprave pred Savlovo smrtjo.

Savla je v Izraelu nasledil sin Iš Bošet, ki je vladal samo dve leti,[14] dokler ga niso umorili.[15] David, ki je vladal samo v Judeji, je po zaroti proti Iš Bošetu zavladal tudi v Izreaelu. Številne tekstne kritike in poznavalci Svetega pisma kažejo, da je bil za umor odgovoren David, vendar so si kasneje izmislili njegovo nedolžnost, s katero so njegovo dejanje prikrili.[16]

Ob koncu četrtega leta Davidovega vladanja so izraelski uporniki v Hebronu za novega kralja imenovali Davidovega sina Absaloma.[17] David je pobegnil iz Jeruzalema[18] na vzhod preko Jordana. Po mnenju večine arheologov ni šlo za pravi upor Izraela proti mogočnemu kraljestvu, ampak za ponovno vzpostavitev oblasti nad revno, zaostalo in redko naseljeno regijo.

Tekstna kritika kaže, da ta del svetopisemskega besedila in večina preostalega dela druge Samuelove knjige izhajata iz enega samega vira, znanega kot Zgodovina Davidovega dvora. Vir sicer odraža politično pristranskost kasnejšega Judejskega kraljestva po propadu Izraela, vendar je nekoliko bolj nepristranski od kraljestvu naklonjenih in nasprotnih virov v zgodnejših delih besedila. Izrael in Judeja sta v tem besedilu opisana kot precej različni kraljestvi.

David je nazadnje sprožil protinapad in zmagal, vendar je pri tem izgubil sina Absaloma.[19] Po ponovnem prevzemu oblasti v Judeji se je vrnil na zahodni breg Jordana. Izraelci so se mu kasneje še večkrat uprli, vendar je vse upore uspešno zatrl.

Zlata doba

[uredi | uredi kodo]

David je po državljanski vojni s Savlom ustvaril močno združeno kraljestvo in vladal približno od leta 1000 do 961 pr. n. št..[20] Njegov naslednik Salomon, ki je vladal od leta 961 do 922 pr. n. št. je ohranil enotno monarhijo.[20]

David, tretji kralj Izraela, je leta 1006 pr. n. št. prestolnico kraljestva prestavil v Jeruzalem.[21] Pred tem je bila prestolnica Davidove Judeje Hebron, Iš Bošetovega Izraela pa Mahanaim. Še pred tem je bila prestolnica Savlovega združenega kraljestva Gibea.

David je vodil nekaj uspešnih vojnih pohodov proti sovražnikom Izraela. Porazil je sosednja ljudstva, vključno s Filistejci, in zavaroval meje kraljestva. Izrael je zrasel v močno regionalno silo. Pod Davidovo dinastijo je Združeno kraljestvo doživelo razcvet in doseglo premoč nad svojimi sosedi.

Pod Davidovim naslednikom Salomonom se je začelo obdobje miru, blaginje in kulturnega razvoja. V tem času je bilo zgrajeno veliko javnih zgradb in Prvi jeruzalemski tempelj.

Po svetopisemskih poročilih je Davidu končno uspelo resnično poenotenje Judeje in Izraela. Nekateri sodobni arheologi so prepričani, da se je v tem obdobju nemoteno nadaljeval obstoj dveh različnih kulturnih in geografski entitet – judejske in izraelske. Njihova morebitna politična združitev ni imela nobenega praktičnega vpliva na odnose med obema ljudstvoma.[22]

Izraelsko kraljestvo je preraslo v cesarstvo in obvladovalo številne šibke vazalne države, vključno s Palestino, Moabom, Edomom in Amonom, in številne aramejske mestne države (Aramejska Coba in Aramejski Damask). Po svetopisemskih virih se je cesarstvo raztezalo od Sredozemskega morja do Velike arabske puščave in od Rdečega morja do Evfrata. Nekateri sodobni arheologi so prepričani, da ozemlje cesarstva brez feničanskega ozemlja ob Sredozemskem morju, ni presegalo 34.000 km2. Od tega je Izraelsko kraljestvo obsegalo 24.000 km2.

Davida je po smrti nasledil sin Salomon, ki je pridobil kraljestvo na nekoliko sporen način po umoru svojega starejšega brata Adoníja.[23] Med njegovo vladavino je kraljestvo doživelo obdobje miru, kakršnega še ni bilo.

David in Salomon sta v Svetem pismu prikazana kor sklenitelja močnega zavezništva s Tirskim kraljestvom. Tiru sta odstopila nekaj svojega ozemlja in v zameno dobila številne mojstre obrti, izkušene delavce, denar, dragulje, cedrovino in druge dobrine. S pomočjo tirskega denarja in arhitektov sta bila zgrajena tudi Davidova palača in Salomonov tempelj.

Salomon naj bi obnovil tudi številna velika mesta, vključno z Megidom, Hazorjem in Gezerjem. Arheologi so med izkopavanjem omenjenih mest odkrili nekaj elementov, na primer mestna vrata s šestimi prostori in palače iz klesanega kamna, ki so jih pripisali ravno Salomonovemu obnovitvenemu programu. Med kasnejšimi izkopavanji v Megidu je postalo jasno, da so zgradbe iz različnih in kasnejših obdobij. Yigael Yadin je naknadno ugotovil, da je hleve, za katere so bili prepričani, da so pripadali Salomonovi veliki čredi konj, v resnici zgradil kralj Ahab v 9. stoletju pr. n. št..[24]

Konec združenega kraljestva

[uredi | uredi kodo]
Izraelsko (modro) in Judejsko kraljestvo (rumeno), meje antičnega južnega Levanta in antična mesta v 9. stoletju pr. n. št.

Po Salomonovi smrti okoli leta 926 pr. n. št. so napetosti med desetimi plemeni v severnem delu kraljestva in njegovim južnim delom, v katerem je dominiral Jeruzalem, dosegle vrelišče. Ko se je Salomonov sin in naslednik Roboám netaktno odzval na pritožbe severnih plemen,[25] se je združeno kraljestvo Izraela in Judeje razcepilo na Izraelsko kraljestvo s Samarijo na severu in Judejsko kraljestvo z Jeruzalemom na jugu. Roboám je obdržal oblast v Judeji, v Izraelu pa je po volji ljudstva zavladal Nebátov sin Jerobeám.[26] Večina nehebrejskih provinc je dobila samostojnost.

Izraelsko krajestvo (tudi Severno kraljestvo ali Samarija) je bilo neodvisno do leta 722 pr. n. št., ko ga je podjarmilo Asirsko cesarstvo. Judejsko (ali Južno kraljestvo) je ostalo neodvisno do leta 586 pr. n. št., ko ga je podjarmilo Babilonsko cesarstvo.

Kronologija

[uredi | uredi kodo]

V rabi je več kronologij obdobja Združenega izraelskega kraljestva. Mnenja strokovnjakov iz različnih strok se še vedno razhajajo, zato začetek in konec kraljestva nista dokončno določena.[27][28][29]

Večina zgodovinarjev podpira ali starejšo kronologijo Williama Foxwella Albrighta in Edwina Richarda Thieleja ali novejšo kronologijo Gershona Galila, ki sta prikazani v naslednji preglednici. Vsi datumi so iz obdobja pred našim štetjem. Thielejeva kronologija se na splošno ujema z Galilovo in se od nje razlikuje za največ eno leto.[30]

Albrightovi datumi Thielejevi datumi Galilovi datumi Običajno/svetopisemsko ime Vladarsko ime in naslov Opombe

Savlova rodbina

okrog 1021–1000   okrog 1030–1010 Savel Shaul ben Qysh,
Melekh Ysra’el 		ubit v bitki, samomor
okrog 1000   okrog 1010–1008 Iš Bošet Ishba'al ben Shaul,
Melekh Ysra’el 		umorjen

Davidova rodbina

okrog 1000–962   okrog 1008–970 David Dawidh ben Yishai,
Melekh Ysra’el 		Savlov zet, Iš Bošetov svak
okrog 962–okrog 922   okrog 970–931 Salomon Sh'lomoh ben Dawidh,
Melekh Ysra’el 		sin Davida in Batšebe

Arheološki dokazi

[uredi | uredi kodo]

Arheologa Israel Finkelstein in Neil Silberman, avtorja knjige The Bible Unearthed (Izkopana Biblija), trdita, da ideja o združenem kraljestvu ni zgodovinska, ampak »plod močnega verskega in reformističnega gibanja, ki je verjetno temeljil na nekaterih zgodovinskih dejstvih«.[22] Finkelstein in Silberman se v eni od kasnejših raziskav tudi ne strinjata, da sta bila David in Salomon resnična kralja Judeje okrog 10. stoletja pr. n. št., ker je prva neodvisna omemba Izraelskega kraljestva nastala okrog leta 890 pr. n. št., Judejskega kraljestva pa okrog leta 750 pr. n. št..[31] Njuno trditev podpira Tubb, ki trdi, da je združeno kraljestvo stvaritev Zlate dobe, napisane v babilonskem suženjstvu.[32] Tubb sprejema zgodovinskost Davida in Salomona, vendar opozarja, da ju je treba gledati »kot lokalna ljudska junaka in ne kot vladarja mednarodnega slovesa«.[32]

Adele Berlin in Marc Zvi Brettler sta avtorja eseja, ki temelji na delu Michaela D. Coogan in Carol A. Newsom in navaja, da arheološki dokazi potrjujejo zgodovinskost pripovedi o povečanju centralizirane oblasti v Izraelu v 10. stoletju pr. n. št.. Tekstna analiza Svetega pisma »razkriva nekaj arhivskih in drugih podrobnosti, ki se lahko povežejo z arheološkimi dokazi in so v skladu z okvirom dogodkov v opisu. Skeptičnost nekaterih sodobnih zgodovinarjev, ki trdijo, da so svetopisemske pripovedi o združenem kraljestvu popolnoma izmišljene, se zato zdi neupravičena«.[33] Kuhrt ugotavlja splošno pomanjkanje arheoloških dokazov za združeno kraljestvo in zaključuje: »Iz časa združenega kraljestva ni nobenih kraljevih napisov (pisnega gradiva je v celoti zelo malo) in niti ene omembe Davida ali Salomona… Proti temu je treba postaviti dokaze za znaten razvoj in rast več mest, ki so verodostojno povezani z 10. stoletju pr. n. št.«.[5] Kenneth Kitchen v svojem pregledu dokazov zaključuje nekaj podobnega in trdi, da je »fizična arheologija Kanaana 10. stoletja pr. n. št. skladna s prejšnjim obstojem združene države na njegovem ozemlju«. [34]

Viri

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Arthur E. Cundall, The United Monarchy: Fact or Fiction?, Vox Evangelica 8 (1973), str. 33-39.
  2. ↑ Graham Harvey, The True Israel: Uses of the Names Jew, Hebrew, and Israel in Ancient Jewish and Early Christian Literature, BRILL, 1996, str. 164.
  3. ↑ Roland De Vaux, Ancient Israel: Its Life and Institutions, B. Eerdmans Publishing, 1997.
  4. ↑ Israelite, The Encyclopedia of the Jewish Religion, urednika R.J. Zwi Werblowsky in Geoffrey Wigoder, Holt, Rinehart and Winston, 1966, str. 206-207: »Naziv Izraeliti označuje ljudstvo, ki so ga sestavljali Jakobovi] potomci (otroci Izraela). Naziv se je uporabljal (a) za celotno ljudstvo, vključno z Judejci, in (b) po delitvi kraljestva po Salomonovi smrti samo na prebivalce severnega kraljestva.«
  5. ↑ 5,0 5,1 Amiele Kuhrt (1995). The Ancient Near East. Routledge. str. 438. ISBN 978-0415167628.
  6. ↑ 1 Samuel, 1, 20.
  7. ↑ Gwilym H. Jones (2001), 1 and 2 Samuel, v John Barton in John Muddiman, The Oxford Bible Commentary, Oxford University Press, str. 197–199.
  8. ↑ Sodniki, 9, 1-6.
  9. ↑ Sodniki, 9, 50-57.
  10. ↑ 1 Samuel, 10,1.
  11. ↑ Andre Lemaire, King Saul Arhivirano 2014-05-27 na Wayback Machine., My Jewish Learning. Pridobljeno dne 27. maja 2014.
  12. ↑ 2 Samuel 1, 1-10.
  13. ↑ 1 Samuel 19, 11,12.
  14. ↑ 2 Samuel 2, 10.
  15. ↑ 2 Samuel, 4,6.
  16. ↑ Stanley Jerome Isser, The Sword of Goliath: David in Heroic Literature, Google Books, 27. maj 2014.
  17. ↑ 2 Samuel 15, 10.
  18. ↑ 2 Samuel 15, 16.
  19. ↑ 2 Samuel 18, 14-16.
  20. ↑ 20,0 20,1 Robert G. Boling, urednik (1975), Judges (The Anchor Yale Bible Commentaries), Garden City, New York: Doubleday. str. XXI. ISBN 0300139454.
  21. ↑ Jewish Virtual Library.
  22. ↑ 22,0 22,1 Israel Finkelstein, Neil Asher Silberman (2001), The Bible Unearthed: Archaeology's New Vision of Ancient Israel and the Origin of Its Sacred Texts, Simon and Schuster, str. 23.
  23. ↑ 1 Kralji 2, 23-25.
  24. ↑ Amihay Maza, Israel Finkelstein, The Quest for the Historical Israel, Society of Biblical Lit., 24. oktober 2007, str. 102.
  25. ↑ 1 Kralji 12, 1-15.
  26. ↑ 1 Kralji 12, 20.
  27. ↑ Hershel Shanks (2010), Ancient Israel, 3. izdaja, Pearson, ISBN 0205096433.
  28. ↑ Richard Friedman (1987), Who Wrote The Bible, Harper One, ISBN 0060630353.
  29. ↑ Harold Bloom (2004), The Book of J, Grove Press, ISBN 0802141919.
  30. ↑ Kenneth Kitchen, How We Know When Solomon Ruled: Israel's Kings, BAR, september/oktober 2001.
  31. ↑ Israel Finkelstein in Neil Silberman, David and Solomon, Search of the Bible's Sacred Kings and the Roots of the Western Tradition, str. 20.
  32. ↑ 32,0 32,1 Jonathan Tubb (2006), Canaanites, The British Museum Press, str. 115. ISBN 0-7141-2766-3.
  33. ↑ Adele Berlin, Marc Zvi Brettler, Historical and Geographic Background to the Bible, The Jewish Study Bible, urednika Berlin in Zvi Brettler, New York: Oxford University Press, 2004, str. 2052-2053.
  34. ↑ Kenneth Kitchen (2003), On the reliability of the Old Testament, str. 158, ISBN 978-0802803962.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Izraelsko_kraljestvo_(združeno)&oldid=6221247«