Bitka na Bosworthskem polju

Bitka na Bosworthskem polju
Del vojne vrtnic
Philip James de Loutherbourg: Bitka na Bosworthskem polju (gravura)
Datum 22. avgust 1485 Prizorišče polje južno od Boswortha, Leicestershire, Anglija 52°35′28″N 1°24′37″W Izid zmaga Tudorjev in njihovih zaveznikov Celotni rezutati • dokončno strmoglavljenje hiše York • ubit Rihard III., zadnji vladar iz hiše Plantagenet • vzpon dinastije Tudor
Udeleženci
Rodbina York	Rodbina Tudor s podporo: Francije Škotske Družina Stanley
Poveljniki in vodje
Rihard III. † Ivan Howard † Henrik Percy Thomas Howard Ivan de la Pole Francis Lovell Rihard Ratcliffe	Henrik Tudor Ivan de Vere Jasper Tudor Rhys ap Thomas Gilbert Talbot † Ivan Savage Thomas Stanley Viljem Stanley
Moč
7.500–12.000	5.000–8.000 (vključno z 2.000 Francozi) 4.000–6.000 Stanleyevih mož
Žrtve in izgube
neznano	100 Stanleyeve izgube neznane

Bitka na Bosworthskem polju ali bitka pri Bosworthu 22. avgusta 1485 je bila zadnja in najpomembnejša bitka vojne vrtnic, državljanske vojne, ki je divjala v Angliji od leta 1455 med hišo Lancaster in hišo York, dvema vejama dinastije Plantagenet. V bitki sta se spopadla Henrik Tudor, vodja ostankov dinastije Lancaster, in Rihard III., angleški kralj in vodja dinastije York. Kasneje se je v bitko na Henrikovi strani vmešal baron Thomas Stanley, ki je bil dotlej nevtralen.

Ozadje

Henrik Tudor je bil leta 1485 zadnji preostali kandidat iz rodbine Lancaster za angleški prestol. Med izgnanstvom v Franciji mu je uspelo zbrati zadostno podporo francoske in škotske kraljeve družine. Z obljubo, da se bo poročil z Elizabeto Yorško, hčerko Edvarda IV., si je pridobil podporo tudi v jorškem taboru. Ko je Rihard III. iz hiše York izvedel, da Henrik Tudor načrtuje invazijo na Anglijo, je v Nottinghamu zbral svojo vojsko in upal, da bo hitro udaril na mesto, kjer se bo Henrik Tudor izkrcal.

Henrik je zapustil Francijo 1. avgusta 1485 z vojsko 600 izgnancev in 2000 francoskih in škotskih plačancev. 7. avgusta je pristal v Milford Havenu v Walesu v upanju, da bo prek svojega strica Jasperja Tudorja pridobil dodatno podporo v Walesu. Razen tega je poskušal stopiti v stik s svojim očimom, Thomasom, lordom Stanleyjem.

Rihard se je s svojimi četami pod poveljstvom Ivana Howarda, vojvode Norfolškega, in vojsko pod poveljstvom Henrika Percyja, grofa Northumberlandskega, premaknil proti mestu Sutton Cheney. Richmond se je s svojimi četami utaboril štiri milje stran pri Whitemoorsu. Stanleyji so se postavili nekoliko stran od obeh vojsk.

Bitka

22. avgusta zjutraj je Rihard postavil svojo vojsko v eno samo vrsto z dvema kriloma namesto predhodnice, centra in zaledja. V središču je bila pehota, na bokih pa konjenica. Richmond, ki je imel malo vojaških izkušenj, je ostal v rezervi.

Bitko so začeli z lokostrelci. Henrikove čete so se nato začele med obstreljevanjem Rihardovega topništva prebijale skozi močvirje proti Richardovim četam. Ker se Norfolk s svojimi enotami ni hotel vključiti v bitko, se je začel oster boj mož na moža brez kakšnega velikega Rihardovega uspeha. Ko so se v bitko vključile Norfolkove enote, je bil Norfolk ubit, njegove čete pa odbite. Grof Northumberlandski v bitki sploh ni sodeloval z obrazložitvijo, da mora paziti na Stanleyjeve čete.

Nekaj časa je kazalo, da bi Rihard lahko zmagal. Njegovo osebno spremstvo se je prebilo do Henrika in ga skoraj ujelo, potem pa se je v bitko vmešal Stanley. Njegove enote so obkolile Riharda in njegovo spremstvo in Riharda ubile. Kraljeva vojska je nato razpadla.

Posledice

Bitka pri Bosworthu je zaznamovala konec hiše York. V bitki je umrlo veliko njenih članov, vključno z vojvodo Norfolškim. Grof Northumberlandski, ki je v bitki zaradi nedejavnosti ostal večinoma nevtralen, je bil ujet, a kasneje izpuščen. Dovoljeno mu je bilo, da se vrne na svoja posestva, vendar je zaradi svojega odnosa v boju postal na severu Anglije zelo nepriljubljen. Thomasa Stanleyja je Henrik VII. za njegov prebeg nagradil z naslovom grofa Derbyja.

Henrik, ki se lahko šteje za predstavnika "rdeče vrtnice" nekdanje hiše Lancaster, se je poročil s hčerko pokojnega kralja Edvarda IV. in s tem naslednico hiše York. S tem se je v veliki meri končal hud spor med obema plemiškima hišama, tudi zato, ker je v bitki padel velik del hiše York. Henrik se je moral uveljaviti proti pretendentom, kot je bil Lambert Simnel, ki je leta 1487 izgubil bitko pri Stoku, s katero se je končala vojna dveh rož.

Angleški prestol so nasledili Tudorji, ki so vladali 120 let do smrti Elizabete I.

Viri

• Martin J. Dougherty: The Wars of the Roses. Amber Books, London 2015, ISBN 978-1-78274-239-5.
• Anthony Goodman: The Wars of the Roses: Military Activity and English Society, 1452–97. Routledge & Kegan Paul, London 1981, ISBN 0-415-05264-5.
• Philip A. Haigh: The Military Campaigns of the Wars of the Roses. Sutton Publishing, Stroud 1995, ISBN 0-7509-1430-0.
• Peter Reid: Medieval Warfare. Carroll & Graf, New York 2007, ISBN 978-0-78671-859-7.
• Jürgen Sarnowsky: England im Mittelalter. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 2002.
• Desmond Seward: The Wars of the Roses and the Lives of Five Men and Women in the Fifteenth Century. Constable, London 1995, ISBN 0-09-474100-X.
• Chris Skidmore: Bosworth: The Birth of the Tudors. Weidenfeld & Nicolson, London 2013, ISBN 978-0-297-86376-2.