Pojdi na vsebino

Adulske Alpe

Adulske Alpe
Lepontinske Alpe
Monte Leone
Najvišja točka
VrhMonte Leone
Nadm. višina3.553 m
Koordinate46°24′N 8°08′E / 46.400°N 8.133°E / 46.400; 8.133
Poimenovanja
Domače imenemško Lepontinische Alpen, italijansko Alpi Lepontine
Geografija
Adulske Alpe se nahaja v Alps
Adulske Alpe
Lega v Alpah
DržaveŠvica in Italija
Države/Province
Seznam
  • Valais
  • Kanton Ticino
  • Graubünden
  • Kanton Uri
  • Piemont]
  • Lombardija
Koordinate gorovja46°25′N 8°40′E / 46.417°N 8.667°E / 46.417; 8.667
GorovjeZahodne Alpe
Meji naPeninske Alpe, Bernske Alpe, Zahodne Retijske Alpe in Luganske Predalpe
Geologija
OrogenezaAlpidska orogeneza
Starost kamninpaleozoik
Karta Adulskih Alp po francoski delitvi

Adulske Alpe, tudi Lepontinske Alpe (nemško Lepontinische Alpen, francosko Alpes lépontines, italijansko Alpi Lepontine) so gorsko območje v severozahodnem delu Alp. Nahajajo se v Švici (Valais, kanton Ticino, Kanton Uri in Graubünden) in Italiji (Piemont in Lombardija). Najvišji vrh je Monte Leone (3553 m). Obsega gorski svet južno od doline zgornjega Rena ter zahodno od prelaza San Bernardino. Večinoma je sestavljeno iz kristalinskih kamnin, je pa malo ledenikov. Severni del odteka v Ren, južni pa v pritoke Pada.

Železniški predor Simplon (od Briga do Domodossole), Bazni predor Gotthard (od Erstfelda do Bodia) in cestni predor Gotthard (od Andermatta do Airola) in cestni predor San Bernardino so pomembne prometne žile.

Vzhodni del Adulskih Alp, od prelaza St. Gotthard do prelaza Splügen, se imenujejo Lepontinske Alpe, medtem ko so zahodni del v preteklosti imenovali Ticinske Alpe.

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Oznaka Lepontinske Alpe, ki izhaja iz latinskega imena Val Leventina, se že dolgo nejasno uporablja za alpsko območje, ki ga obdajajo, preden se je uporabljalo za celotno območje.

Zervreilasee
Blinnenhorn
Jezero Ritom
Prelaz St. Gotthard

Geografija

[uredi | uredi kodo]

Po črti, ki označuje delitev voda, ki tečejo v Pad od tistih, ki napajajo Rono ali Ren, glavni greben Adulskih Alp opisuje nekoliko nepravilen ovinek, konveksno proti severu, od prelaza Simplon do prelaza Splugen. Z izjemo Monte Leoneja, ki gleda na prelaz Simplon, so vrhovi tega dela verige po višini precej nižji od sosednjih verig; toda dva vrha skupine Adula, ki se končata na Rheinwaldhornu, sta višja od 3400 m.[1]

Obsežno območje, ki leži južno od glavnega grebena, zavzemajo gorske verige, katerih vrhovi se včasih po višini ujemajo z razvodnim grebenom in jih prerežejo globoke doline, od katerih tri konvergirajo v porečje jezera Maggiore in Komskega jezera, najgloblje od vseh jezer na južni strani Alp. Najpomembnejša od teh dolin je Val Leventina ali Zgornja dolina Ticina. Ta je bila znana že v antiki, saj vodi do prelaza St. Gotthard, ene najlažjih komunikacijskih poti med severno in južno Evropo.

Adulske Alpe odvajajo reke Rono na zahod, Reuss na sever, Ren (Vorderrhein in Hinterrhein) na vzhod ter Ticino in Toce na jug.

Omejitve po SOIUSA

[uredi | uredi kodo]
  • Severozahod: Bernske Alpe v širšem smislu, ločene z Rono in prelazoma Goms in Furka
  • Severovzhod: Glarnske Alpe v širšem pomenu, ločene s prelazom Oberalp in Vorderrheinom
  • Zahod: Valaiske Alpe, ki jih omejujejo Saltina, prelaz Simplon, Chrummbach, Toce
  • Jug: tu izolacijska črta, ki približno sledi črti Centovalli - Locarno - Bellinzona – prelaz San-Jorio, ločuje Luganske Predalpe.

Nekaj najvišjih vrhov

[uredi | uredi kodo]
Ime Nadmorska višina m
Monte Leone 3553
Breithorn 3438
Rheinwaldhorn 3402
Güferhorn 3393
Blinnenhorn 3384
Basòdino 3276
Pizzo Tambo 3276
Helsenhorn 3274
Wasenhorn 3255
Ofenhorn 3242
Scherbadung 3213
Piz Medel 3203
Scopí 3200
Pizzo Rotondo 3197
Piz Terri 3151
Piz Aul 3124
Pizzo Pesciora 3120

Ledeniki

[uredi | uredi kodo]

Največji ledeniki so:

  • Gries
  • Paradies
  • Basodino

Literatura

[uredi | uredi kodo]
  • Sergio Marazzi: Atlante Orografico delle Alpi. SOIUSA. Pavone Canavese (TO), Priuli & Verlucca editori, 2005. ISBN 978-88-8068-273-8 (italijansko)
  • Sergio Marazzi, La “Suddivisione orografica internazionale unificata del Sistema Alpino” (SOIUSA) – der komplette Artikel mit detaillierten Illustrationen (pdf; 1,6 MB)

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Ball, John (1866). The Alpine guide, Central Alps. London. p. 245.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]