Pojdi na vsebino

Kasiterit

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kasiterit
Kasiterit z muskovitom iz Xuebaodinga, provinca Sečuan, Kitajska;
velikost: 100 x 95 mm, 1128 g)
Splošno
KategorijaIV. razred: Oksidi in hidroksidi
Kemijska formulaSnO2
Strunzova klasifikacija04.DB.05
Klasifikacija DANA4.4.1.5
Kristalna simetrijatetragonalna 4/m 2/m 2/m
Osnovna celicaa = 4,7382(4) Å,
c = 3,1871(1) Å,
Z=2
Lastnosti
Barvačrna, rjavkasto črna, rdečkasto rjava, rdeča, rumena, siva, bela; redko brezbarven
Kristalni habitpiramiden, prizmatičen, radialno žarkast, grobo do finozrnat, masiven
Kristalni sistemtetragonalnani - ditetragonalno dipiramiden 4/m 2/m 2/m
Dvojčičenjezelo pogosto na {011}; kontaktni in penetracijski dvojčki, kolenčasti in lamelarni
Razkolnostnepopolna po {100}, nerazločna po {110}, cepljenje po {111} ali {011}
Lompodškoljkast do neraven
Žilavostkrhek
Trdota6–7
Sijajdiamanten do diamantno kovinski, sijajen, na prelomih je lahko masten
Barva črtebela do rjavkasta
Prozornostsvetlo obarvani primerki prozorni, temni primerki skoraj neprozorni, pogosto conirani
Specifična teža6,98-7,1
Optične lastnostienoosen (+)
Lomni količniknω = 1,990-2,010,
nε = 2,093-2,100
Dvolomnostδ = 0,103
Pleohroizemmožni pleohroistični haloji; dvobarvnost v rumeni, zeleni, rdeči in rjavi barvi je pogosta ali je ni, včasih pa je zelo močna
Taljivostni taljiv
Topnostnetopen
Sklici[1][2][3][4]

Kasiterit je kositrov oksidni mineral s kemijsko formulo SnO2. Mineral je praviloma neprozoren, tenki kristali pa so lahko prosojni. Zaradi sijaja in več kristalnih ploskev se iz njega izdeluje cenjen nakit. Kasiterit je že od davnine glavna kositrova ruda in najpomembnejši vir kositra.[1]

Nahajališča

[uredi | uredi kodo]
Dvojna piramida kasiterita iz Sečuana, Kitajska; dolžina stranice je približno 30 mm

Glavna nahajališča kasiterita so aluvialne naplavine, ki vsebujejo obstojna nepreperela zrna kasiterita. Največje primarno nahajališče je v rudnikih kositrove rude v Boliviji, v katerih se kasiterit nahaja v hidrotermalnih žilah. Rudarjenje kositrove rude se razvija tudi v Ruandi, kjer so rudniki kositra, predvsem tisti v Walikaleju, glavni vzrok za konflikte v vzhodnih delih Demokratske republike Kongo.[5][6]

V manjših količinah se pojavlja tudi v magmatskih kamninah. V žilah v bolivijskih rudnikih in izčrpanih rudnikih v Cornwallu je koncentriran v visokotemperaturnih kremenovih žilah in pegmatitih, povezanih z intruzivnim granitom. Žile pogosto vsebujejo tudi turmalin, topaz, fluorit, apatit, volframit, molibdenit in arzenopirit. Sedanji glavni vir kositrove rude so aluvialne naplavine v Maleziji, Tajski, Indoneziji, pokrajini Maakhir v Somaliji in Ruski federaciji. Za rudarjenje se uporabljajo hidravlične separacijske metode, ki temeljijo na visoki gostoti kositrove rude (približno 7,0 g/cm3).

Kristalografija

[uredi | uredi kodo]
Kristalna zgradba kasiterita
»Leseni kositer«, stalaktitsko grozdičast kasiterit iz Duranga, Mehika; velikost: 5,0 x 4,9 x 3,3 cm

Dvojčičenje kasiterita je zelo pogosto, kar je opazno na večini primerkov. Kót v značilnem dvojčku meri približno 60°. Grozdast ali ledvičast kasiterit se imenuje tudi »leseni kositer«.

Kakovostni kristali kasiterita so cenjeno zbirateljsko blago in surovina za izdelavo nakita.

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Ime kasiterit izhaja ali iz grške besede κασσίτερος [kassíteros], ki pomeni kositer, ali iz feničanske besede Cassiterid, ki se je nanašala na Irsko in Britanijo. Slednji sta bili v antiki glavni vir kositra. Roman Ghirshman (1954) domneva, da beseda izvira iz imena antične pokrajine in ljudstva Kassites iz zahodnega in osrednjega Irana.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 Handbook of Mineralogy
  2. Mindat
  3. Webmineral
  4. Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis (1985). Manual of Mineralogy (20 izd.). John Wiley & Sons, New York. COBISS 12123141. ISBN 0-471-80580-7.
  5. L. Watt (1. januar 2008). Mining for minerals fuels Congo conflict. Associated Press. Pridobljeno 3. septembra 2009.
  6. L. Polgreen (16. november 2008. Congo's Riches, Looted by Renegade Troops. New York Times. Pridobljeno 16. novembra 2008.