Pojdi na vsebino

Zgodovina Indije

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Civilizacija doline Inda, zrela faza (2600–1900 pr. n. št.)

Po soglasju sodobne genetike so anatomsko moderni ljudje prvič prispeli na Indijsko podcelino iz Afrike med 73.000 in 55.000 leti.[1] Vendar pa so prvi znani človeški ostanki v južni Aziji stari 30.000 let. Sedentarnost, ki vključuje prehod od iskanja hrane k kmetovanju in pašniku, se je začela v južni Aziji okoli leta 7000 pr. n. št. Na lokaciji Mehrgarh je mogoče dokumentirati njegovo prisotnost z dokazi o udomačevanju pšenice in ječmena, ki so ji hitro sledili koze, ovce in govedo. Do leta 4500 pr. n. št. se je tako naseljeno življenje vse bolj širilo in se začelo postopoma razvijati v civilizacijo doline Inda, ki je bila sočasna s Starim Egiptom in Mezopotamijo. Ta civilizacija je cvetela med letoma 2500 pr. n. št. in 1900 pr. n. št. v današnjem Pakistanu in severozahodni Indiji in je bila znana po svojem urbanističnem načrtovanju, hišah iz žgane opeke, dodelani drenaži in oskrbi z vodo.[2]

Na začetku 2. tisočletja pred našim štetjem je vztrajna suša povzročila, da se je prebivalstvo doline Inda razbežalo iz velikih urbanih središč v vasi. Približno v istem času so se indo-arijska plemena preselila v Pandžab iz Srednje Azije v več valovih selitve. Vedsko obdobje (1500–500 pr. n. št.) je zaznamovalo sestavljanje njihovih velikih zbirk himen, imenovanih Vede. Njihov sistem varn, ki se je razvil v kastni sistem, je sestavljala hierarhija svečenikov, bojevnikov, svobodnih kmetov in služabnikov. Pastirski in nomadski Indo-Arijci so se razširili iz Pandžaba v Gangeški nižini, kjer so velike površine izkrčili zaradi kmetijstva. Sestavljanje vedskih besedil se je končalo okoli leta 600 pr. n. št., ko je nastala nova, medregionalna kultura. Nato so se majhna kraljestva (džanapadas) združila v večje države (mahadžanapadas).

Zgodila se je druga urbanizacija, ki je prišla z vzponom novih asketskih gibanj in verskih konceptov[3] v Veliki Magadi, vključno z vzponom džainizma in budizma. Ti so nasprotovali naraščajočemu vplivu brahmanizma in primatu obredov, ki so jih pogosto vodili brahmanski svečeniki, ki so bili povezani z vedsko religijo. Kot odgovor na uspeh teh gibanj je bilo slednje sintetizirano s prej obstoječimi verskimi kulturami podceline, kar je povzročilo hinduizem.

Indijski kulturni vpliv (Velika Indija)
Časovnica indijske zgodovine

Čandragupta Maurja je pod vodstvom Ačarje Čanakja uspel zrušiti imperij Nanda in ustanovil prvo velik imperij v starodavni Indiji, Maurijsko cesarstvo. Večino indijske podceline je v 4. in 3. stoletju pred našim štetjem osvojilo Maurijsko cesarstvo. Od 3. stoletja pr. n. št. naprej sta v južni Indiji začeli cveteti prakritska in palijska literatura na severu ter tamilska sangamska literatura.[4][5] Jeklo Wootz izvira iz južne Indije v 3. stoletju pred našim štetjem in so ga izvažali.[6][7][8] Maurijsko cesarstvo je propadlo leta 185 pred našim štetjem, ko je njegov general Pušjamitra Šunga ubil takratnega cesarja Brihadratha. Šunga je nadaljeval z oblikovanjem Šunga cesarstva na severu in severovzhodu podceline, medtem ko bi Grško-baktrijsko kraljestvo zahtevalo severozahod in ustanovilo Indo-grško kraljestvo. Različnim delom Indije so vladale številne dinastije, vključno z Guptskim imperijem v 4. do 6. stoletju našega štetja.

To obdobje, ki je priča hindujskemu verskemu in intelektualnemu ponovnemu vzponu, je znano kot klasična Indija ali zlata doba Indije. V tem času so se vidiki indijske civilizacije, administracije, kulture in vere razširili v večji del Azije. Kraljestva v južni Indiji so imela pomorske poslovne povezave z Bližnjim vzhodom in Sredozemljem. Indijski kulturni vpliv se je razširil na številne dele jugovzhodne Azije, kar je pripeljalo do ustanovitve indijaniziranih kraljestev v regiji, ki so oblikovala Veliko Indijo.[9][10]

Najpomembnejši dogodek med 7. in 11. stoletjem je bil tristranski boj, osredotočen v kraju Kanaudž, ki je trajal več kot dve stoletji med cesarstvom Pala, cesarstvom Raštrakuta in cesarstvom Gurdžara-Pratihara. V južni Indiji je od sredine 5. stoletja prišlo do vzpona številnih imperialnih sil, predvsem imperijev Čalukja, Čola, Palava, Čera, Pandjan in Zahodni Čalukja. Dinastija Čola je v 11. stoletju osvojila južno Indijo in uspešno vdrla v dele jugovzhodne Azije, Šrilanke, Maldivov in Bengalije.[11][12][13] V zgodnjem srednjem veku je indijska matematika, vključno s hindujskimi številkami, vplivala na razvoj matematike in astronomije v arabskem svetu, vključno z oblikovanjem hindujsko-arabskega številskega sistema.[14]

Islamska osvajanja so omejeno prodrla v sodobni Afganistan in Sindh že v 8. stoletju,[15] čemur so sledili vdori Mahmuda Ghaznija.[16]

Delhijski sultanat so leta 1206 n. št. ustanovili srednjeazijski Turki, ki so vladali večjemu delu severne indijske podceline v zgodnjem 14. stoletju, vendar je propadel v poznem 14. stoletju[17] in videl prihod Dekanskega sultanata.[18] Bogati Bengalski sultanat se je prav tako pojavil kot velika sila, ki je trajala več kot tri stoletja.[19] V tem obdobju je nastalo tudi več močnih hindujskih držav, zlasti imperij Vidžajanagara in Radžputske dinastije in države, kot je Mevar. V 15. stoletju se je pojavil sikhizem.

Zgodnje novoveško obdobje se je začelo v 16. stoletju, ko je Mogulsko cesarstvo osvojilo večino Indijske podceline, kar je nakazalo protoindustrializacijo, postalo največje svetovno gospodarstvo in proizvodna sila,[20] z nominalnim BDP, ki je znašal četrtino svetovnega BDP, kar je bilo boljše od tistega v Evropi.[21][22] V zgodnjem 18. stoletju so Moguli postopoma propadali, kar je Marathom, Sikhom, Misorejcem, Nizamom in Navabom iz Bengalije omogočilo nadzor nad velikimi regijami Indijske podceline.[23][24]

Od sredine 18. stoletja do sredine 19. stoletja je velika območja Indije postopoma priključila Vzhodnoindijska družba, pooblaščena družba, ki deluje kot suverena sila v imenu britanske vlade. Nezadovoljstvo z vladavino podjetja v Indiji je privedlo do indijskega upora leta 1857, ki je pretresel dele severne in osrednje Indije ter povzročil razpustitev podjetja. Indiji je pozneje neposredno vladala britanska krona v Britanskem Radžu. Po prvi svetovni vojni je vsedržavni boj za neodvisnost sprožil Indijski nacionalni kongres, ki ga je vodil Mahatma Gandhi, znan po nenasilju. Kasneje se je Vseindijska muslimanska liga zavzemala za ločeno nacionalno državo z muslimansko večino. Britansko indijski imperij je bil avgusta 1947 razdeljen na dominion Indija in dominion Pakistan, vsak pa je pridobil svojo neodvisnost.

Prazgodovinsko obdobje (do približno 3300 pr. n. št.)

Mezolitska kamnita slika v skalnih zatočiščih Bhimbetka, Madhja Pradeš, prikazuje divjo žival, morda mitsko, ki napada lovce na ljudi. Čeprav slika na kamnu ni bila neposredno datirana,[25] se je na podlagi okoliščin trdilo, da je bilo veliko slik dokončanih do leta 8000 pr. n. št.[26][27] in nekatere nekoliko prej.[28]
Dolmen, ki so ga postavili neolitski ljudje v Marajurju v Kerali v Indiji.
Kamenodobne (6000 pr. n. št.) rezbarije jam Edakal v Kerali v Indiji.

Ocenjuje se, da je širjenje hominina iz Afrike doseglo Indijsko podcelino pred približno dvema milijonoma let in verjetno že 2,2 milijona let pred sedanjostjo.[29][30][31] To datiranje temelji na znani prisotnosti Homo erectusa v Indoneziji 1,8 milijona let pred sedanjostjo in v vzhodni Aziji 1,36 milijona let pred sedanjostjo, kot tudi na odkritju kamnitih orodij v Rivatu v dolini reke Soan v regiji Pabbi Hills v Pakistanu.[30][32] Čeprav so bila navedena nekatera starejša odkritja, predlagani datumi, ki temeljijo na datiranju rečnih sedimentov, niso bili neodvisno preverjeni.

Najstarejši fosilni ostanki hominina na Indijski podcelini so Homo erectus ali Homo heidelbergensis iz doline Narmada v osrednji Indiji in so datirani približno pol milijona let nazaj. Zahtevali so starejše fosilne najdbe, vendar veljajo za nezanesljive.[33] Pregledi arheoloških dokazov kažejo, da je bila zasedba Indijske podceline s hominini sporadična do pred približno 700.000 leti in je bila geografsko razširjena približno 250.000 let pred sedanjostjo, od te točke dalje pa se arheološki dokazi o prisotnosti pračloveka pogosto omenjajo.

Neolitik

Mesto Mehrgarh v Belučistanu v Pakistanu

Naseljeno življenje se je pojavilo na podcelini na zahodnem robu naplavin reke Ind pred približno 9000 leti in se postopoma razvilo v civilizacijo doline Inda v 3. tisočletju pr. n. št.. Po mnenju Tima Dysona: »Pred 7000 leti je bilo kmetijstvo trdno uveljavljeno v Balučistanu. In v naslednjih 2000 letih se je praksa kmetovanja počasi razširila proti vzhodu v dolino Inda.«

Bronasta doba (ok. 3300 – ok. 1800 pr. n. št.)

Indska civilizacija

Bronasta doba na Indijski podcelini se je začela okoli leta 3300 pr. n. št. Poleg Starega Egipta in Mezopotamije je bilo območje doline Inda ena od treh zgodnjih zibelk civilizacije starega sveta. Od teh treh je bila civilizacija v dolini Inda najobsežnejša in je na svojem vrhuncu morda imela več kot pet milijonov prebivalcev.[34]

Civilizacija je bila primarno osredotočena v današnjem Pakistanu, v porečju reke Ind, nato pa v porečju reke Ghagar-Hakra v vzhodnem Pakistanu in severozahodni Indiji. Zrela civilizacija Inda je cvetela od približno 2600 do 1900 pred našim štetjem, kar je pomenilo začetek urbane civilizacije na Indijski podcelini. Civilizacija je vključevala mesta, kot so Harapa, Ganverival in Mohendžo-daro v današnjem Pakistanu ter Dholavira, Kalibangan, Rakhigarhi in Lothal v sodobni Indiji.

Prebivalci starodavne doline reke Ind, Harapani, so razvili nove tehnike v metalurgiji in rokodelstvu (izdelki iz karneola, rezbarjenje pečatov) in proizvajali baker, bron, svinec in kositer. Civilizacija je znana po svojih mestih, zgrajenih iz opeke, obcestnem drenažnem sistemu in večnadstropnih hišah ter naj bi imela nekakšno občinsko organizacijo. Civilizacija je razvila tudi indsko pisavo, ki je trenutno nedešifrirana.[35] To je razlog, zakaj harapski jezik ni neposredno izpričan in je njegova pripadnost negotova.[36] Nekateri učenjaki predlagajo povezavo ali pripadnost dravidski ali elamo-dravidski jezikovni družini.

Trije žigi in njihovi odtisi z znaki indske pisave poleg živali: samorog (levo), bik (na sredini) in slon (desno); Muzej Guimet

Po propadu Indske civilizacije so se prebivalci selili iz dolin rek Ind in Ghagar-Hakra proti himalajskemu vznožju porečja Ganges-Jamuna.[37]

  • Obdobej Mature Harapan, ok. 2600 - 1900 pr. n. št.
    Obdobej Mature Harapan, ok. 2600 - 1900 pr. n. št.
  • Mohendžo-daro, eno največjih mest v Indu. Pogled na Veliko kopališče mesta, ki prikazuje okoliško mestno ureditev.
    Mohendžo-daro, eno največjih mest v Indu. Pogled na Veliko kopališče mesta, ki prikazuje okoliško mestno ureditev.
  • Dholavira, mesto civilizacije v dolini Inda, s stopnicami vodnjaka za doseganje nivoja vode v umetno zgrajenih zbiralnikih.[38]
    Dholavira, mesto civilizacije v dolini Inda, s stopnicami vodnjaka za doseganje nivoja vode v umetno zgrajenih zbiralnikih.[38]
  • Arheološki ostanki drenažnega sistema stranišč v Lothalu
    Arheološki ostanki drenažnega sistema stranišč v Lothalu

Kultura oker obarvane keramike

Sinauli "kočija", fotografija Arheološkega zavoda Indije.[39]

V 2. tisočletju pred našim štetjem je bila kultura oker obarvane keramike v regiji Ganges-Jamuna Doab. To so bila podeželska naselja s poljedelstvom in lovom. Uporabljali so bakrena orodja, kot so sekire, sulice, puščice in meči. Ljudje so imeli udomačeno govedo, koze, ovce, konje, prašiče in pse. Najdišče je pritegnilo pozornost zaradi bronastodobnih kolesnih vozičkov s trdim diskom, najdenih leta 2018,[40] ki so jih nekateri interpretirali kot »kočije«, ki jih vlečejo konji.[41]

Železna doba (okoli 1800–200 pr. n. št.)

Vedsko obdobje (okoli 1500–600 pr. n. št.)

Začetek ok. leta 1900 pr. n. št. so se indoarijska plemena preselila v Pandžab iz Srednje Azije v več valovih selitve. Vedsko obdobje je obdobje, ko so bile sestavljene Vede, liturgične pesmi indoarijskih ljudi. Vedska kultura je bila v delu severozahodne Indije, medtem ko so imeli drugi deli Indije v tem obdobju izrazito kulturno identiteto. Številne regije Indijske podceline so v tem obdobju prešle iz bakrene v železno dobo.

Vedska kultura je opisana v besedilih Ved, še vedno svetih hindujcem, ki so bila ustno sestavljena in prenesena v vedskem sanskrtu. Vede so ena najstarejših obstoječih besedil v Indiji.[42] Vedsko obdobje, ki je trajalo od približno 1500 do 500 pred našim štetjem, je prispevalo temelje več kulturnih vidikov Indijske podceline.

Vedska družba

Zgodovinarji so analizirali Vede, da bi postavili vedsko kulturo v regiji Pandžab in zgornji Gangeški nižini. Peepal drevo in krava sta bila posvečena v času Atharva Vede. Številni koncepti indijske filozofije, ki so bili pozneje sprejeti, tako kot dharma, izvirajo iz vedskih predhodnikov.[43]

Zgodnja vedska družba je opisana v Rigvedi, najstarejšem vedskem besedilu, ki naj bi bilo sestavljeno v 2. tisočletju pr. n. št. v severozahodni regiji Indijske podceline. V tem času so arijsko družbo sestavljale večinoma plemenske in pastirske skupine, ki so se razlikovale od harapske urbanizacije, ki je bila opuščena. Zgodnja indoarijska prisotnost verjetno delno ustreza kulturi oker obarvane keramike v arheološkem kontekstu.[44][45]

Ob koncu rigvedskega obdobja se je arijska družba začela širiti iz severozahodne regije Indijske podceline v zahodno nižino Gangesa. Postalo je vse bolj kmetijsko in je bilo družbeno organizirano okoli hierarhije štirih varn ali družbenih razredov (kast). Za to družbeno strukturo je bilo značilno sinkretiziranje z domorodnimi kulturami severne Indije, sčasoma pa tudi izključitev nekaterih avtohtonih ljudstev z označevanjem njihovih poklicev kot nečistih. V tem obdobju so se številne prejšnje majhne plemenske enote in poglavarstva začele združevati v džanapade (monarhične politike na državni ravni).[46]

Džanapada

Zemljevid pozne vedske dobe, ki prikazuje meje Ārjāvarte z Džanapadami v severni Indiji, začetek železnodobnih kraljestev v Indiji – Kuru, Pančala, Kosala, Videha

Železno dobo na Indijski podcelini od približno 1200 pr. n. št. do 6. stoletja pr. n. št. definira vzpon žanapad, ki so kraljestva, republike in kraljestva - predvsem železnodobna kraljestva Kuru, Pančala, Kosala, Videha.[47][48]

Kraljestvo Kuru (okoli 1200–450 pr. n. št.) je bila prva državna družba vedskega obdobja, ki ustreza začetku železne dobe v severozahodni Indiji, okoli 1200–800 pr. n. št.,[49] kot tudi s sestavo Atharvavede (prvo indijsko besedilo, ki omenja železo, kot śyāma ayas, dobesedno »črna kovina«). Država Kuru je vedske himne organizirala v zbirke in razvila obred srauta, da bi ohranila družbeni red. Dve ključni osebnosti države Kuru sta bila kralj Parikšit in njegov naslednik Džanamedžaja, ki sta to kraljestvo preoblikovala v prevladujočo politično, družbeno in kulturno silo severne železnodobne Indije. Ko je kraljestvo Kuru propadlo, se je središče vedske kulture premaknilo k njihovim vzhodnim sosedom, kraljestvu Pančala. Arheološka kultura Poslikana siva posoda, ki je cvetela v regijah Harjana in zahodni Utar Pradeš v severni Indiji od približno 1100 do 600 pred našim štetjem, naj bi ustrezala kraljestvom Kuru in Pančala.[50]

V poznem vedskem obdobju se je kraljestvo Videha pojavilo kot novo središče vedske kulture, ki je ležalo še dlje na vzhodu (na območju današnjega Nepala in zvezne države Bihar v Indiji); je doseglo svojo pomembnost pod kraljem Džanako, čigar dvor je zagotavljal pokroviteljstvo brahmanskim modrecem in filozofom, kot so Jadžnavalkja, Aruni in Gārgī Vāčaknavī.[51] Kasnejši del tega obdobja ustreza konsolidaciji vse večjih držav in kraljestev, imenovanih Mahadžanapada, po vsej severni Indiji.

Druga urbanizacija (okoli 600–200 pr. n. št.)

Mesto Kušinagar v 5. stoletju pr. n. št. glede na friz iz 1. stoletja pr. n. št. v južnih vratih Sanči stupe 1.

V obdobju med letoma 800 in 200 pr. n. št. se je oblikovalo gibanje Śramaṇa, iz katerega izvirata džainizem in budizem. V tem obdobju so bile napisane prve Upanišade. Po letu 500 pr. n. št. se je začela tako imenovana "druga urbanizacija" z novimi urbanimi naselbinami, ki so nastale na nižini Gangesa, zlasti na osrednji ravnini Gangesa.[52] Temelji za "drugo urbanizacijo" so bili postavljeni pred letom 600 pr. n. št. v kulturi poslikane sive keramike Ghagar-Hakra in nižine Zgornjega Gangesa; čeprav je bila večina lokacij majhnih kmetijskih vasi, se je nekaj ducatov lokacij sčasoma pojavilo kot sorazmerno velika naselja, ki jih je mogoče označiti kot mesta, od katerih so bila največja utrjena z jarki ali jarki in nasipi iz nabrane zemlje z lesenimi palisadami, čeprav manjša in enostavnejša od dovršeno utrjenih velikih mest, ki so zrasla po letu 600 pr. n. št. v kulturi severne črne polirane keramike.[53]

Osrednja nižina Gangesa, kjer je Magadha pridobila veljavo in je bila osnova Maurijskega cesarstva, je bilo posebno kulturno območje,[54] z novimi državami, ki so nastale po letu 500 pr. n. št. med tako imenovano »drugo urbanizacijo«.[55] during the so-called "second urbanisation".[56] Nanj je vplivala vedska kultura, vendar se je izrazito razlikovala od regije Kuru-Pančala. To je bilo »območje najzgodnejšega znanega gojenja riža v južni Aziji in do leta 1800 pred našim štetjem je bilo mesto napredne neolitske populacije, povezane z najdiščema Chirand in Chechar«.[57] V tej regiji so cvetela Śramaṇic gibanja in nastala sta džainizem in budizem.

Budizem in džainizem

Glavna članka: Upinšade in Śramaṇa.
Upanišade in gibanja Śramaṇa
Stran rokopisa Isha Upanishada
Mahavira, 24. in zadnji Tirthankara džainizma
Kremirana stupa Gautame Bude, Kushinagar (Kushinara)

Čas med 800 pr. n. št. in 400 pr. n. št. je bil priča sestavi najzgodnejših Upanišad. Upanišade tvorijo teoretično osnovo klasičnega hinduizma in so znane tudi kot Vedanta (zaključek Ved).[58]

Naraščajoča urbanizacija Indije v 7. in 6. stoletju pr. n. št. je pripeljala do vzpona novih asketskih ali Śramaṇa gibanj, ki so izpodbijala ortodoksnost obredov. Mahavira (okoli 549–477 pr. n. št.), zagovornik džainizma, in Gautama Buda (okoli 563–483 pr. n. št.), ustanovitelj budizma, sta bila najvidnejši ikoni tega gibanja. Śramaṇa je povzročila koncept cikla rojstva in smrti, koncept samsare in koncept osvoboditve. Buda je našel srednjo pot, ki je izboljšala skrajni asketizem v religijah Śramaṇa.[59]

Približno v istem času je Mahavira (24. Tirthankara v džainizmu) širil teologijo, ki je kasneje postala džainizem. Vendar džainska ortodoksija verjame, da so nauki Tirthankara nastali pred vsemi znanimi časi, učenjaki pa verjamejo, da je bil Paršvanatha (okoli 872 – okoli 772 pr. n. št.), ki mu je bil priznan status 23. Tirthankara, zgodovinska osebnost. Verjame se, da so Vede dokumentirale nekaj Tirthankar in asketski red, podoben gibanju Śramaṇa.[60]

Sanskrtski epi

Glavna članka: Mahabharata in Ramajana.
Rokopisna ilustracija bitke pri Kurukšetri

V tem obdobju sta nastala sanskrtska epa Ramajana in Mahabharata.[61] Mahabharata ostaja do danes najdaljša posamezna pesem na svetu. Zgodovinarji so prej domnevali »epsko dobo« kot okolje teh dveh epskih pesnitev, zdaj pa priznavajo, da sta šli besedili (ki se med seboj poznata) skozi več stopenj razvoja skozi stoletja. Na primer, Mahabharata je morda temeljila na spopadu majhnega obsega (verjetno okoli leta 1000 pr. n. št.), ki so ga bardi in pesniki sčasoma »preoblikovali v velikansko epsko vojno«. Arheologija ne more dokončno dokazati ali ovreči zgodovinskosti, povezane z epi. Obstoječa besedila teh epov naj bi pripadala postvedski dobi, med ok. 400 pr. n. št. in 400 n. št.[62][63]

Mahajanapadas

Mahajanapade so bile šestnajst najmočnejših in najobsežnejših kraljestev in republik tega obdobja, ki so se nahajale predvsem po indo-gangskih ravnicah.

Obdobje od ok. 600 pr. n. št. do ok. 300 pr. n. št. je bil priča vzponu Mahajanapad, šestnajst močnih in ogromnih kraljestev ter oligarhičnih republik. Te Mahajanapade so se razvile in cvetele v pasu, ki se je raztezal od Gandhare na severozahodu do Bengalije na vzhodnem delu Indijske podceline in so vključevale dele trans-Vindhjan regije.[64] Starodavna budistična besedila, kot je Aṅguttara Nikāya, pogosto omenjajo teh šestnajst velikih kraljestev in republik – Anga, Asaka, Avanti, Čedi, Gandhara, Kaši, Kambodža, Kosala, Kuru, Magadha, Mala, Macja (ali Mačča), Pančala, Surasena, Vṛdži in Vaca. V tem obdobju je prišlo do drugega velikega vzpona urbanizma v Indiji po Indski civilizaciji.

Zgodnje »republike« ali gaṇasaṅgha,[65] kot so Shakyas, Koliyas, Mallakas in Licchavis, so imele republikanske vlade. Gaṇasaṅgha, kot so Malakas s središčem v mestu Kusinagara, in liga Vadždžika s središčem v mestu Vaišali, so obstajali že v 6. stoletju pr. n. št. in na nekaterih območjih vztrajali do 4. stoletja n. št. Najbolj znani klan med vladajočimi konfederacijskimi klani Vadždži Mahajanapada so bili Licčavisi.[66]

To obdobje v arheološkem kontekstu ustreza severni kulturi črno polirane keramike. Za to kulturo, ki je posebej osredotočena na osrednjo nižino Gangesa, a se širi tudi po obsežnih območjih severne in osrednje Indijske podceline, so značilni nastanek velikih mest z masivnimi utrdbami, znatna rast prebivalstva, povečana socialna stratifikacija, široka trgovska omrežja, gradnja javne arhitekture in vodnih kanalov, specializirane obrtne industrije (npr. rezbarjenje slonovine in karneola), sistem uteži, luknjani kovanci in uvedba pisave v obliki pisav brahmi in kharosthi. Jezik plemstva v tistem času je bil sanskrt, medtem ko se jeziki splošnega prebivalstva severne Indije imenujejo prakriti.

Veliko od šestnajstih kraljestev se je do leta 500/400 pr. n. št., v času Gautame Bude, združilo v štiri velika. Ta štiri so bila Vaca, Avanti, Kosala in Magadha. Življenje Gautame Bude je bilo v glavnem povezano s temi štirimi kraljestvi.

Zgodnje dinastije Magadha

Maghada dynasties
Država Magadha c. 600 pr. n. št., preden se je razširil iz svojega glavnega mesta Rajagriha – pod dinastijo Haryanka in naslednico dinastije Shishunaga.
Indijski bojevnik ahemenidske vojske, okoli 480 pr. n. št., na grobnici Kserksa I.

Magadha je oblikovala eno od šestnajstih Mahajanapad (sanskrt Velika kraljestva) ali kraljestev v starodavni Indiji. Jedro kraljestva je bilo območje Biharja južno od Gangesa; njena prva prestolnica je bila Radžagriha (sodobni Rajgir), nato Pataliputra (sodobna Patna). Magadha se je z osvojitvijo Licčavija in Ange razširila na večino Biharja in Bengalije,[67] ki ji je sledil večji del vzhodnega Utar Pradeša in Orise. Starodavno kraljestvo Magadha je večkrat omenjeno v džainističnih in budističnih besedilih. Omenjeno je tudi v Ramajani, Mahabharati in Puranah. Najzgodnejše omembe ljudstva Magadha se pojavljajo v Atharva-Vedi, kjer so navedeni skupaj z Angami, Gandhariji in Mudžavati. Magadha je imela pomembno vlogo pri razvoju džainizma in budizma. Kraljestvo Magadha je vključevalo republikanske skupnosti, kot je skupnost Radžakumara. Vasi so imele svoje skupščine pod vodstvom lokalnih poglavarjev, imenovanih Gramakas. Njihova uprava je bila razdeljena na izvršilno, sodno in vojaško funkcijo.

Zgodnji viri, iz budističnega pali kanona, džainskih agam in hindujskih puran, omenjajo, da sta Magadhi približno 200 let vladali dinastiji Pradjota in dinastiji Harjanka (okoli 544–413 pr. n. št.), ok. 600–413 pr. n. št. Kralj Bimbisara iz dinastije Harjanka je vodil aktivno in ekspanzivno politiko ter osvojil Ango v današnjem vzhodnem Biharju in Zahodni Bengaliji. Kralja Bimbisara je strmoglavil in ubil njegov sin, princ Adžatašatru, ki je nadaljeval ekspanzionistično politiko Magadhe. V tem obdobju je Gautama Buda, ustanovitelj budizma, večino svojega življenja preživel v kraljestvu Magadha. Dosegel je razsvetljenje v Bodh Gaji, imel svojo prvo pridigo v Sarnathu in prvi budistični svet je potekal v Radžgrihi.[68] Dinastijo Harjanka je strmoglavila dinastija Šaišunaga (okoli 413–345 pr. n. št.). Zadnjega vladarja Šišunaga, Kalasoka, je leta 345 pr. n. št. ubil Mahapadma Nanda, prvi od tako imenovanih devetih Nand, ki so bili Mahapadma in njegovih osem sinov.

Imperij Nanda in Aleksandrova kampanja

Glej tudi: Indijski pohod Aleksandra Velikega

Imperij Nanda (okoli 345–322 pr. n. št.) se je v svojem največjem obsegu raztezal od Bengalije na vzhodu do regije Pandžab na zahodu in daleč na jug do pogorja Vindhja. Dinastija Nanda je slovela po velikem bogastvu. Gradila je na temeljih, ki sta jih postavila njihova predhodnika Harjanka in Šišunaga, da bi ustvarila prvi veliki imperij severne Indije. Da bi dosegli ta cilj, so zgradili veliko vojsko, sestavljeno iz 200.000 pehote, 20.000 konjenikov, 2000 bojnih vozov in 3000 bojnih slonov (po najnižjih ocenah).ref name="Sastri1988p16">Sastri, K. A. Nilakanta, ur. (1988) [First published 1952]. Age of the Nandas and Mauryas (2nd izd.). Motilal Banarsidass. str. 16. ISBN 978-81-208-0465-4.</ref> Po mnenju grškega zgodovinarja Plutarha je bila vojska Nanda še večja, saj je štela 200.000 pehote, 80.000 konjenikov, 8000 bojnih vozov in 6000 bojnih slonov.[69] Vendar pa Imperij Nanda ni imel priložnosti videti soočenja svoje vojske z Aleksandrom Velikim, ki je napadel severozahodno Indijo v času Dhana Nande, saj je bil Aleksander prisiljen omejiti svojo kampanjo na ravnice Pandžaba in Sinda, ker so se njegove sile uprle pri reki Beas in zavrnile nadaljevanje, ko so naletele na sile Nande in Gangaridai.

Maurijsko cesarstvo

Glavni članek: Maurijsko cesarstvo.
Maurijsko cesarstvo
Maurijsko cesarstvo pod Ašokom Velikim.
Aookov steber v Vaišaliju, 3. stoletje pred našim štetjem.

Maurijsko cesarstvo (322–185 pr. n. št.) je združilo večino Indijske podceline v eno državo in je bil največji imperij, ki je kdaj obstajal na Indijski podcelini.[70] V svojem največjem obsegu se je Maurijsko cesarstvo raztezalo na severu do naravnih meja Himalaje in na vzhodu v današnji Asam. Na zahodu je segalo onkraj sodobnega Pakistana, do gorovja Hindukuš v današnjem Afganistanu. Imperij je ustanovil Čandragupta Maurij s pomočjo Čanakje (Kautilja) v Magadhi (v današnjem Biharju), ko je zrušil Imperij Nanda.[71]

Čandragupta je hitro razširil svojo oblast proti zahodu po osrednji in zahodni Indiji in do leta 317 pr. n. št. je imperij v celoti zasedel severozahodno Indijo. Maurijsko cesarstvo je nato med vojno med Selevkidi in Maurijci premagalo Selevka I., diadoha in ustanovitelja Selevkidskega cesarstva in tako pridobilo dodatno ozemlje zahodno od reke Ind. Čandraguptinov sin Bindusara je nasledil prestol okoli leta 297 pr. Ko je umrl v ok. 272 pr. n. št. je bil velik del indijske podceline pod oblastjo Maurjanov. Vendar pa je regija Kalinga (okoli današnje Odiše) ostala zunaj nadzora Maurijev, kar je morda oviralo njihovo trgovino z jugom.

Maurjska izrezljana vrata Lomas Rišija, ene od Barabarskih jam, ok. 250 pr. n. št.

Bindusaro je nasledil Ašoka, čigar vladavina je trajala približno 37 let do njegove smrti okoli leta 232 pr. n. št.[72] Njegova kampanja proti Kalinganom okoli leta 260 pr. n. št., čeprav uspešna, je povzročila ogromno izgubo življenj in bedo. To je Ašoko navdalo z obžalovanjem in ga pripeljalo do tega, da se je izogibal nasilju ter nato sprejel budizem. Cesarstvo je začelo propadati po njegovi smrti in Pušjamitra Šunga je ubil zadnjega vladarja, Brihadrato, da bi ustanovil cesarstvo Šunga.[72]

Pod Čandragupto Maurjo in njegovimi nasledniki so notranja in zunanja trgovina, kmetijstvo in gospodarske dejavnosti uspevale in se širile po Indiji zahvaljujoč oblikovanju enotnega učinkovitega sistema financ, uprave in varnosti. Maurijci so zgradili Grand Trunk Road, eno najstarejših in najdaljših glavnih cest v Aziji, ki povezuje Indijsko podcelino s Srednjo Azijo.[73] Po vojni v Kalingi je cesarstvo pod Ašoko doživelo skoraj pol stoletja miru in varnosti. Maurijska Indija je prav tako uživala v obdobju družbene harmonije, verske preobrazbe ter širitve znanosti in znanja. Sprejemanje džainizma s strani Čandragupte Maurija je povečalo družbeno in versko prenovo in reformo v njegovi družbi, medtem ko je bilo rečeno, da je bilo Ašokovo sprejetje budizma temelj vladavine družbenega in političnega miru ter nenasilja po vsej Indiji. Ašoka je sponzoriral širjenje budističnih misijonarjev v Šrilanko, jugovzhodno Azijo, zahodno Azijo, severno Afriko in sredozemsko Evropo.

Arthašastra, ki jo je napisal Čanakja, in Ašokini edikti so primarni pisni zapisi maurijskih časov. Arheološko to obdobje sodi v obdobje severne črne polirane keramike. Maurijsko cesarstvo je temeljilo na modernem in učinkovitem gospodarstvu in družbi. Vendar je bila prodaja trgovskega blaga natančno regulirana s strani vlade. Čeprav v družbi Maurijev ni bilo bančništva, je bilo oderuštvo običajno. Najdenih je veliko pisnih zapisov o suženjstvu, kar kaže na njegovo razširjenost. V tem obdobju je bilo v južni Indiji razvito visokokakovostno jeklo, imenovano jeklo Wootz, ki so ga kasneje izvažali na Kitajsko in v Arabijo.

Sangamsko obdobje

Glavni članki: Sangamsko obdobje, Viri starodavne tamilske zgodovine, Sangamska literatura in Pet velikih epov.
Tamilakam, ki je na koncu južne Indije v Sangamskem obdobju, kjer so vladale dinastije Čera, dinastije Čola in dinastije Pandjan.
Ilango Adigal je avtor Silappatikarama, enega od petih velikih epov tamilske literature.[74]

V Sangamskem obdobju je tamilska literatura cvetela od 3. stoletja pred našim štetjem do 4. stoletja našega štetja. V tem obdobju so delom južne Indije vladale tri tamilske dinastije, skupaj znane kot Trije okronani kralji Tamilakama: dinastija Čera, dinastija Čola in dinastija Pandja.[75]

Sangamska literatura se ukvarja z zgodovino, politiko, vojnami in kulturo tamilskega ljudstva tega obdobja. Učenjaki tega obdobja so izhajali iz navadnih ljudi, ki so iskali pokroviteljstvo tamilskih kraljev, vendar so pisali predvsem o navadnih ljudeh in njihovih skrbeh. Za razliko od sanskrtskih piscev, ki so bili večinoma brahmani, so pisci sangama prihajali iz različnih slojev in družbenih okolij ter večinoma niso bili brahmani. Pripadali so različnim veram in poklicem, kot so kmetje, obrtniki, trgovci, menihi in duhovniki, vključno s kraljevimi družinami in ženskami.

Okoli 300 pr. n. št. – okoli 200 n. št., Pathupattu, antologija desetih zbirk srednje dolgih knjig, ki velja za del Sangamske literature, je bila sestavljena; sestava osmih antologij pesniških del Ettuthogai kot tudi sestava osemnajstih manjših pesniških del Patiṉeṇkīḻkaṇakku; medtem ko je bil razvit Tolkāppijam, najzgodnejše slovnično delo v tamilskem jeziku.[76] Tudi v tem obdobju sta bila sestavljena dva od petih velikih epov tamilske književnosti. Ilango Adigal je zložil Silappatikaram, ki je nereligiozno delo, ki se vrti okoli Kannagi, ki je izgubila moža zaradi sodne zmote na sodišču dinastije Pandjan in se maščuje njegovemu kraljestvu, Manimekalai, ki ga je zložil Čithalai Čathanar, pa je nadaljevanje Silappatikaram in pripoveduje zgodbo o hčerki Kovalan in Madhavi, ki je postal budistični bikuni.[77][78]

Klasično obdobje (okoli 200 pr. n. št. – ok. 650 n. št.)

  • Starodavna Indija med vzponom Šungov s severa, Satavahanov iz Dekana ter Pandjdžev in Čolov z južnega konca Indije.
    Starodavna Indija med vzponom Šungov s severa, Satavahanov iz Dekana ter Pandjdžev in Čolov z južnega konca Indije.
  • Velika čaitja v Karlinih jamah. Svetišča so se razvijala v obdobju od 2. stoletja pred našim štetjem do 5. stoletja našega štetja.
    Velika čaitja v Karlinih jamah. Svetišča so se razvijala v obdobju od 2. stoletja pred našim štetjem do 5. stoletja našega štetja.
  • Jami Udajagiri in Khandagiri sta dom napisa Hathigumpha, ki je bil vpisan pod Kharavelo, takratnim cesarjem Kalinge iz dinastije Mahameghavahana.
    Jami Udajagiri in Khandagiri sta dom napisa Hathigumpha, ki je bil vpisan pod Kharavelo, takratnim cesarjem Kalinge iz dinastije Mahameghavahana.
  • Relief večnadstropnega templja, 2. stoletje našega štetja, Ghantasala stupa[79][80]
    Relief večnadstropnega templja, 2. stoletje našega štetja, Ghantasala stupa[79][80]

Čas med Maurijskim cesarstvom v 3. stoletju pr. n. št. in koncem Guptskega imperija v 6. stoletju n. št. se imenuje klasično obdobje Indije.[81] Glede na izbrano periodizacijo ga lahko razdelimo na različna podobdobja. Klasično obdobje se začne po zatonu Maurijskega cesarstva in ustreznem vzponu imperija Šunga in dinastije Satavahana. Guptski imperij (4.–6. stoletje) velja za zlato dobo hinduizma, čeprav je v teh stoletjih Indiji vladala množica kraljestev. Prav tako je v južni Indiji Sangamska literatura cvetela od 3. stoletja pred našim štetjem do 3. stoletja našega štetja. V tem obdobju je bilo indijsko gospodarstvo ocenjeno kot največje na svetu, saj je imelo med eno tretjino in eno četrtino svetovnega bogastva, od leta 1 do 1000 našega štetja.[82]

Zgodnje klasično obdobje (okoli 200 pr. n. št. – ok. 320 n. št.)

Imperij Šunga

Glavni članek: Imperij Šunga.
Imperij Šunga
Vzhodna vrata in ograje, Bharhut stupa, 2. stoletje pr. n. št.
Šunga umetnost, 1. stoletje pr. n. št. antična veena
Kraljeva družina, 1. stoletje pr. n. št. Zahodna Bengalija

Šunge izvirajo iz Magadhe in so nadzorovali velika območja osrednje in vzhodne Indijske podceline od okoli leta 187 do 78 pred našim štetjem. Dinastijo je ustanovil Pušjamitra Šunga, ki je strmoglavil zadnjega cesarja Maurijev. Prestolnica je bila Pataliputra, vendar so poznejši cesarji, kot je Bhagabhadra, imeli dvor tudi v Vidiši, današnjem Besnagarju v vzhodni Malvi.[83]

Pušjamitra Šunga je vladal 36 let in nasledil ga je njegov sin Agnimitra. Bilo je deset vladarjev Šunga. Vendar pa je po smrti Agnimitre cesarstvo hitro razpadlo; napisi in kovanci kažejo, da je bil velik del severne in osrednje Indije sestavljen iz majhnih kraljestev in mestnih držav, ki so bile neodvisne od kakršne koli hegemonije Šungov. Cesarstvo je znano po številnih vojnah s tujimi in domačimi silami. Bili so se z dinastijo Mahameghavahana iz Kalinge, dinastijo Satavahana iz Dekana, Indo-Grki in morda s Pančalami in Mitrami iz Mathure.

V tem obdobju so cveteli umetnost, izobraževanje, filozofija in druge oblike učenja, vključno z majhnimi podobami iz terakote, večjimi kamnitimi skulpturami in arhitekturnimi spomeniki, kot sta stupa v Bharhutu in znana Velika stupa v Sančiju. Vladarji Šunga so pomagali vzpostaviti tradicijo kraljevega pokroviteljstva učenja in umetnosti. Pisava, ki jo je uporabljal imperij, je bila različica brahmija in je bila uporabljena za pisanje sanskrta. Imperij Šunga je imel pomembno vlogo pri pokroviteljstvu indijske kulture v času, ko so se odvijali nekateri najpomembnejši dogodki v hindujski misli. To je imperiju pomagalo pri razcvetu in pridobivanju moči.

Imperij Sātavāhana

Glavni članek: Imperij Sātavāhana.
Imperij Sātavāhana
Stupa Sanchi Two in južna vrata, 1. stoletje našega štetja (Unescov seznam svetovne dediščine)
Indijska ladja na svinčenem kovancu Vasisthiputra Sri Pulamavi, pričevanje o pomorskih in trgovskih zmožnostih Sātavāhanov med 1. in 2. stoletjem n. št.

Sātavāhane so imeli sedež v Amaravatiju v Andhra Pradešu, pa tudi v Džunarju (Pune) in Prathisthanu (Paithan) v Maharaštri. Ozemlje imperija je od 1. stoletja pred našim štetjem obsegalo velike dele Indije. Sātavāhani so začeli kot fevdalci dinastije Maurijcev, vendar so z njenim zatonom razglasili neodvisnost.

Sātavāhani so znani po svojem pokroviteljstvu hinduizma in budizma, kar je privedlo do budističnih spomenikov od Ellore (Unescov seznam svetovne dediščine) do Amaravatija. Bili so ena prvih indijskih zveznih držav, ki je izdala kovance z vtisnjenimi vladarji. Oblikovali so kulturni most in igrali ključno vlogo pri trgovini ter prenosu idej in kulture v Severnoindijsko nižavje in iz nje na južno konico Indije.

Za vzpostavitev svoje vladavine so morali tekmovati s imperijem Šunga in nato z dinastijo Kanva iz Magadhe. Kasneje so odigrali ključno vlogo pri zaščiti velikega dela Indije pred tujimi napadalci, kot so Saki, Javani in Pahlave. Zlasti njihovi boji z zahodnimi Kšatrapami so trajali dolgo časa. Pomembna vladarja dinastije Sātavāhana, Gautamiputra Satakarni in Sri Jadžna Sātakarni sta lahko premagala tuje napadalce, kot so zahodni Kšatrape, in ustavila njihovo širitev. V 3. stoletju našega štetja je bil imperij razdeljen na manjše države.[84]

Trgovanje in potovanja v Indijo

Svilna cesta in trgovina z začimbami, starodavne trgovske poti, ki so povezovale Indijo s starim svetom; prenašal dobrine in ideje med starodavnimi civilizacijami starega sveta in Indijo. Kopenske poti so rdeče, vodne pa modre.
  • Trgovina z začimbami v Kerali je v Indijo pritegnila trgovce iz vsega starega sveta. Zgodnji zapisi in kamenodobni rezbarije iz neolitika, ki so bili pridobljeni, kažejo, da se je indijsko jugozahodno obalno pristanišče Muziris v Kerali uveljavilo kot glavno trgovsko središče z začimbami že od leta 3000 pr. n. št., glede na sumerske zapise. Judovski trgovci iz Judeje so prispeli v Koči v Kerali v Indiji že leta 562 pr. n. št.[85]
  • Budizem je na Kitajsko prišel prek prenosa budizma po Svilni poti v 1. ali 2. stoletju našega štetja. Zaradi interakcije kultur je več kitajskih popotnikov in menihov vstopilo v Indijo. Najbolj opazni so bili Fašian, Jidžing, Song Jun in Šuanzang. Ti popotniki so napisali podrobna poročila o Indijski podcelini, ki vključujejo politične in družbene vidike regije.[86]
  • Hindujske in budistične verske ustanove v jugovzhodni Aziji so začele povezovati z gospodarsko dejavnostjo in trgovino, saj so pokrovitelji zaupali velika sredstva, ki so bila kasneje uporabljena v korist lokalnega gospodarstva z upravljanjem posesti, obrtništvom, spodbujanjem trgovskih dejavnosti. Zlasti budizem je potoval skupaj s pomorsko trgovino in spodbujal kovanje kovancev, umetnost in pismenost.[87] Indijski trgovci, ki so se ukvarjali s trgovino z začimbami, so indijsko kuhinjo ponesli v jugovzhodno Azijo, kjer so začimbne mešanice in curry postali priljubljeni pri domorodnih prebivalcih.[88]
  • Grško-rimskemu svetu je sledilo trgovanje po poti kadila in rimsko-indijski poti.[89] V 2. stoletju pr. n. št. so se grške in indijske ladje srečale, da bi trgovale v arabskih pristaniščih, kot je Aden. V 1. tisočletju so pomorske poti v Indijo nadzorovali Indijci in Etiopijci, ki so postali pomorska trgovska sila Rdečega morja.

Kušansko cesarstvo

Glavni članek: Kušansko cesarstvo.
Kušansko cesarstvo
Kušanska ozemlja (cela črta) in največji obseg kušanskih dominionov pod Kaniško (črtkana črta), glede na napis Rabatak
Upodobitev Bude v kovancih Kaniška, umetnost Mathura, 2. stoletje našega štetja

Kušansko cesarstvo se je razširilo iz današnjega Afganistana na severozahod indijske podceline pod vodstvom njihovega prvega cesarja Kujule Kadphisesa približno sredi 1. stoletja našega štetja. Kušani so bili verjetno iz toharsko govoreča plemena;[90] ena od petih vej konfederacije Jueži. V času njegovega vnuka Kaniške Velikega se je cesarstvo razširilo na velik del Afganistana in nato na severne dele Indijske podceline vsaj do Sakete in Sarnatha blizu Varanasija (Banaras).[91]

Cesar Kaniška je bil velik pokrovitelj budizma; ko pa so se Kušani razširili proti jugu, so božanstva iz njihovega poznejšega kovanja odsevala njihovo novo hindujsko večino. Imeli so pomembno vlogo pri uveljavitvi budizma v Indiji in njegovem širjenju v Srednjo Azijo in Kitajsko.

Zgodovinar Vincent Smith je o Kaniški dejal:

Igral je vlogo drugega Ašoke v zgodovini budizma.[92]

Cesarstvo je povezalo pomorsko trgovino v Indijskem oceanu s trgovino na Svilni poti skozi dolino Inda, kar je spodbudilo trgovino na dolge razdalje, zlasti med Kitajsko in Rimom. Kušani so prinesli nove trende v nastajajočo in cvetočo umetnost Gandare in umetnost Mathura, ki je dosegla vrhunec med vladavino Kušanov. Obdobje miru pod vladavino Kušanov je znano kot Pax Kushana.

H.G. Rowlinson je komentiral:

Kušansko obdobje je primeren uvod v dobo Guptov.[93]

Do 3. stoletja je njihovo cesarstvo v Indiji razpadalo in njihov zadnji znani veliki cesar je bil Vasudeva I.

Klasično obdobje (okoli 320–650 n. št.)

Guptski imperij

Glavni članek: Guptski imperij.
Glej tudi: Meghadūta; Abhijñānaśākuntala; Kumārasambhava; Pančatantra; Arjabhatija; Hindujsko-arabski sistem številk in Kama sutra
Guptski imperij
Širitev Guptinega imperija od 320 do 550 n. št.
Sedanja zgradba templja Mahabodhi izvira iz obdobja Gupta, 5. stoletja našega štetja. Označevanje lokacije, kjer naj bi Buda dosegel razsvetljenje.

Guptsko obdobje je bilo znano po kulturni ustvarjalnosti, zlasti v literaturi, arhitekturi, kiparstvu in slikarstvu.[94] Obdobje Guptov je ustvarilo učenjake, kot so Kalidasa, Aryabhata I., Varahamihira, Vishnu Sharma in Vatsyayana, ki so močno napredovali na številnih akademskih področjih. Obdobje Gupta je zaznamovalo prelomnico indijske kulture: Gupti so izvajali vedske žrtve, da bi legitimizirali svojo vladavino, vendar so tudi pokroviteljsko podpirali budizem, ki je še naprej zagotavljal alternativo brahmanski ortodoksiji. Vojaški podvigi prvih treh vladarjev – Čandragupta I., Samudragupta in Čandragupta II. – so pripeljali velik del Indije pod njihovo vodstvo.[95] Znanost in politična uprava sta dosegli nove višine. Močne trgovinske vezi so regijo naredile tudi za pomembno kulturno središče in jo vzpostavile kot bazo, ki bo vplivala na bližnja kraljestva in regije v: Šrilanki; Obmorska jugovzhodna Azija (Brunej, Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur in Vzhodni Timor);[96] kot tudi Indokina (Kambodža, Laos, Mjanmar, Tajska in Vietnam). Obdobje miru pod vladavino Guptov je znano kot Pax Gupta.

Poznejši Gupte so se uspešno upirali severozahodnim kraljestvom do prihoda Alčon Hunov, ki so se v prvi polovici 5. stoletja n. št. uveljavili v Afganistanu s prestolnico v Bamijanu.[97] Vendar ti dogodki na severu večinoma niso prizadeli večjega dela južne Indije, vključno z Dekanom.

Vakataka

Glavni članek: Vakataka.

Imperij Vākāṭaka je nastal iz Dekana sredi 3. stoletja našega štetja. Njihova država naj bi se raztezala od južnih robov Malve in Gudžarata na severu do reke Tungabhadra na jugu, pa tudi od Arabskega morja na zahodu do robov Čhatisgarha na vzhodu. Bili so najpomembnejši nasledniki Satavahanov v Dekanu, sočasni z Guptami v severni Indiji in jih je nasledila dinastija Višnukundina.

Vakataki so znani po tem, da so bili pokrovitelji umetnosti, arhitekture in literature. Vodili so javna dela in njihovi spomeniki so vidna dediščina. V skalo vklesane budistične vihare in čaitje v jamah Adžanta (Unescov seznam svetovne dediščine) so bile zgrajene pod pokroviteljstvom cesarja Harišena.[98][99]

  • Jame Adžanta so 30 v skalo vklesanih budističnih jamskih spomenikov, zgrajenih pod Vakatakami.
    Jame Adžanta so 30 v skalo vklesanih budističnih jamskih spomenikov, zgrajenih pod Vakatakami.
  • Budistični menihi molijo pred dagobo v jami čaitja 26 od jam Adžanta.
    Budistični menihi molijo pred dagobo v jami čaitja 26 od jam Adžanta.
  • Budistična Čaitja Griha ali molitvena dvorana s sedečim Budo, jama 26 v jamah Adžanta.
    Budistična Čaitja Griha ali molitvena dvorana s sedečim Budo, jama 26 v jamah Adžanta.
  • Številni tuji veleposlaniki, predstavniki in popotniki so vključeni kot bhakte, ki spremljajo Budov spust iz nebes Trajastrimsa; slika iz jame 17 v jamah Adžanta.
    Številni tuji veleposlaniki, predstavniki in popotniki so vključeni kot bhakte, ki spremljajo Budov spust iz nebes Trajastrimsa; slika iz jame 17 v jamah Adžanta.

Kraljestvo Kamarupa

Bakreni pečat kraljev Kamarupa v ruševinah Madan Kamdeva

Samudraguptin napis na Allahabadskem stebru iz 4. stoletja omenja Kamarupo (Zahodni Asam)[100] in Davako (Osrednji Asam) kot obmejni kraljestvi Guptskega imperija. Davaka je pozneje prevzel Kamarupa, ki je zrasla v veliko kraljestvo, ki se je raztezalo od reke Karatoja do skoraj sedanje Sadije in je pokrivalo celotno dolino Brahmaputra, Severno Bengalijo, dele Bangladeša in včasih Purneo in dele Zahodne Bengalije.[101]

Vladajo tri dinastije Varmanas (okoli 350–650 n. št.), dinastija Mleččha (okoli 655–900 n. št.) in Kamarupa-Palas (okoli 900–1100 n. št.), iz svojih prestolnic v današnjem Guvahatiju (Pragdžjotišpura), Tezpurju (Harupesvara) oziroma Severnem Gauhatiju (Durdžaja). Vse tri dinastije so trdile, da izvirajo iz Narakasure, priseljenca iz Arjavarte.[102] V času vladavine kralja Varmana Bhaskarja Varmana (okoli 600–650 n. št.) je kitajski popotnik Šuanzang obiskal regijo in zabeležil svoja potovanja. Kasneje, po oslabitvi in razpadu (po Kamarupa-Palas), se je tradicija Kamarupa nekoliko razširila do l. 1255 s strani dinastij Lunar I. (okoli 1120–1185 n. št.) in Lunar II. (okoli 1155–1255 n. št.).[175] Kraljestvo Kamarupa se je končalo sredi 13. stoletja, ko je dinastija Khen pod vodstvom Sandhje iz Kamarupanagare (Severni Guvahati) po invaziji muslimanskih Turkov preselila svojo prestolnico v Kamatapur (Severna Bengalija) in ustanovila kraljestvo Kamata.[103]

Imperij Palava

Obalni tempelj (Unescov seznam svetovne dediščine) v Mahabalipuramu, ki ga je zgradil Narasimhavarman II.

Palave so bili med 4. in 9. stoletjem, poleg Guptov s severa, veliki pokrovitelji razvoja sanskrta na jugu indijske podceline. Med vladavino Palav so nastali prvi sanskrtski napisi v pisavi, imenovani Grantha.[104] Zgodnje Palave so imeli različne povezave z državami jugovzhodne Azije. Uporabili so dravidsko arhitekturo za izgradnjo nekaterih zelo pomembnih hindujskih templjev in akademij v Mamallapuramu, Kančipuramu in drugih krajih; med njihovo vladavino so se pojavili veliki pesniki. Praksa posvečanja templjev različnim božanstvom je prišla v modo, sledila pa sta ji fina umetniška tempeljska arhitektura in kiparski slog Vastu Šastra.[105]

Palave je dosegeli vrhunec moči med vladavino Mahendravarmana I. (571–630 n. št.) in Narasimhavarmana I. (630–668 n. št.) in je prevladoval v telugu in severnih delih tamilske regije približno šeststo let do konca 9. stoletja.[106]

Kadamba imperij

Kadamba šikara (stolp) s kalaso (vrh) na vrhu, Dodagadavali.

Kadambe izvirajo iz Karnatake, ustanovil ga je Majurašarma leta 345 n. št., ki je pozneje pokazal potencial, da se razvije v imperialne razsežnosti, kar nakazujejo nazivi in epiteti, ki so si jih privzeli njegovi vladarji. Kralj Majurašarma je premagal vojsko Palavov iz Kančija, verjetno s pomočjo nekaterih domačih plemen. Slava Kadamba je dosegla vrhunec med vladavino Kakusthavarme, uglednega vladarja, s katerim so celo kralji dinastije Gupta v severni Indiji gojili zakonske zveze. Kadambe so bili sodobniki dinastije Zahodna Ganga in so skupaj oblikovali najzgodnejša domorodna kraljestva, ki so popolnoma avtonomno vladala deželi. Dinastija je kasneje še naprej vladala kot fevdalec večjih kanadskih imperijev, imperija Čalukja in Raštrakuta, več kot petsto let, v tem času pa so se razvejale v manjše dinastije, znane kot Kadambe iz Goe, Kadambe iz Halasija in Kadambe iz Hangala.

Imperij Harša

Kovanec cesarja Harsha, c. 606–647 n. št..[107]

Harša so vladali severni Indiji od leta 606 do 647. Sin Prabhakarvardhane in mlajši brat Radžjavardhane, ki sta bila člana dinastije Vardhana in sta vladala Thanesarju v današnji Harjani.

Po propadu prejšnjega Guptskega imperija sredi 6. stoletja se je Severna Indija vrnila k manjšim republikam in monarhičnim državam. Posledica vakuuma moči je bil vzpon Vardhanov iz Thanesarja, ki je začel združevati republike in monarhije od Pandžaba do osrednje Indije. Po smrti Haršinega očeta in brata so predstavniki imperija na skupščini aprila leta 606 okronali Harša za kralja in mu podelili naziv maharadža, ko je bil star komaj 16 let.[108] Na vrhuncu svoje moči je njegov imperij pokrival velik del severne in severozahodne Indije, segal na vzhod do Kamarupe in na jug do reke Narmada; in sčasoma je Kannaudž (v sedanji zvezni državi Utar Pradeš) naredil za svojo prestolnico in vladal do leta 647 n. št.[109]

Zaradi miru in blaginje, ki sta prevladovala, je njegov dvor postal središče svetovljanstva, ki je privabljalo učenjake, umetnike in verske obiskovalce od daleč. V tem času se je Harša spreobrnil v budizem iz čaščenja Surje.[110] Kitajski popotnik Šuanzang je obiskal dvor Harša in o njem napisal zelo ugodno poročilo ter hvalil njegovo pravičnost in velikodušnost. Njegova biografija Haršačarita (»Dejanja Harše«), ki jo je napisal sanskrtski pesnik Banabhata, opisuje njegovo povezanost s Thanesarjem, poleg tega pa omenja obrambni zid, jarek in palačo z dvonadstropno Dhavalagriho (Belo vilo).[111]

Obdobje zgodnjega srednjega veka (sredina 6. stol.–1200 n. št.)

Zgodnjesrednjeveška Indija se je začela po koncu Guptskega imperija v 6. stoletju našega štetja. To obdobje zajema tudi »pozno klasično dobo« hinduizma, ki se je začelo po koncu imperija in propadu imperija Harša v 7. stoletju n. št.; začetek imperija Kanaudža, ki je vodil v tripartitni boj in se je končal v 13. stoletju z vzponom delhijskega sultanata v severni Indiji[112] in koncem poznejših Čolasov s smrtjo Radžendre Čole III. leta 1279 v južni Indiji; vendar so se nekateri vidiki klasičnega obdobja nadaljevali do padca imperija Vidžajanagara na jugu okoli 17. stoletja.

Od 5. do 13. stoletja so žrtve Śrauta upadale, iniciacijske tradicije budizma, džainizma ali pogosteje šivajizma, vaišnavizma in šaktizma pa so se razširile na kraljevih dvorih.[113] To obdobje je ustvarilo nekaj najboljših indijskih umetnosti, ki veljajo za utelešenje klasičnega razvoja in razvoj glavnih duhovnih in filozofskih sistemov, ki so bili še naprej v hinduizmu, budizmu in džainizmu.

V 7. stoletju našega štetja je Kumārila Bhaṭṭa oblikoval svojo šolo filozofije Mimamsa in zagovarjal stališče o vedskih ritualih pred budističnimi napadi. Učenjaki opažajo Bhaṭṭin prispevek k zatonu budizma v Indiji.[114] V 8. stoletju je Adi Šankara potoval po indijski podcelini, da bi propagiral in širil doktrino Advaita Vedante in jo utrdil in je zaslužen za poenotenje glavnih značilnosti trenutnih misli v hinduizmu.[115][116] Bil je kritik tako budizma kot hinduistične šole Minamsa in ustanovil mathe (samostane) na štirih koncih Indijske podceline za širjenje in razvoj Advaita Vedante. Medtem ko je invazija Mohameda bin Kasima na Sindh (sodobni Pakistan) leta 711 priča nadaljnjemu zatonu budizma. Čač Nama beleži številne primere pretvorbe stup v mošeje, kot na primer v Nerunu.[117]

Od 8. do 10. stoletja so se tri dinastije potegovale za nadzor nad severno Indijo: Gurdžara Pratiharas iz Malve, Palas iz Bengalije in Raštrakutas iz Dekana. Dinastija Sena bo kasneje prevzela nadzor nad imperijem Pala; Gurdžara Pratihare razdrobljene v različne države, zlasti Paramaras iz Malve, Čandelas iz Bundelkhanda, Kalačuris iz Mahakošala, Tomaras iz Harjane in Čauhans iz Radžputane, te države so bile nekatere od najzgodnejših radžputskih kraljestev;[118] medtem ko so Raštrakuti priključili Zahodni Čalukjas. V tem obdobju se je pojavila dinastija Čaulukja; ti so zgradili templje Dilvara, Modhera Sun Temple, Rani ki vav v slogu arhitekture Māru-Gurdžara, njihova prestolnica Anhilvara (sodobni Patan, Gudžarat) pa je bila eno največjih mest na Indijski podcelini, s prebivalstvom, ocenjenim na 100.000 leta 1000.

Imperij Čola se je pojavil kot velika sila med vladavino Radžaraja I. in Radžendre Čole I., ki sta v 11. stoletju uspešno napadla dele jugovzhodne Azije in Šrilanke.[119] Lalitaditja Muktapida (vladal 724–760 n. št.) je bil vladar kašmirske dinastije Karkoṭa, ki je imela vpliv v severozahodni Indiji od leta 625 n. št. do leta 1003, sledila pa ji je dinastija Lohara. Kalhana v svojem Radžataranginskem kralju Lalitaditiji pripisuje vodenje agresivne vojaške akcije v severni Indiji in srednji Aziji.[120][121]

Hindujski Šahiji so vladali delom vzhodnega Afganistana, severnega Pakistana in Kašmirja od sredine 7. stoletja do začetka 11. stoletja. Medtem ko je bil v Odiši, se je vzhodni imperij Ganga dvignil na oblast; znan po napredku hindujske arhitekture, med katerimi sta najbolj znan tempelj Jaganath, Puri in tempelj sonca v Konarku, pa tudi pokrovitelji umetnosti in literature.

  • Osrednje svetišče sonca Martand, posvečeno božanstvu Surja, ki ga je zgradil tretji vladar dinastije Karkota, Lalitaditja Muktapida, v 8. stol.
    Osrednje svetišče sonca Martand, posvečeno božanstvu Surja, ki ga je zgradil tretji vladar dinastije Karkota, Lalitaditja Muktapida, v 8. stol.
  • Tempelj sonca v Konarku, Orisa, ki ga je zgradil Narasimhadeva I. (1238–1264) iz dinastije Vzhodna Ganga
    Tempelj sonca v Konarku, Orisa, ki ga je zgradil Narasimhadeva I. (1238–1264) iz dinastije Vzhodna Ganga
  • Tempelj Kandarija Mahadeva v kompleksu Khadžuraho je zgradil Čandela
    Tempelj Kandarija Mahadeva v kompleksu Khadžuraho je zgradil Čandela
  • Tempelj Jaganath, Puri, ki ga je zgradil Anantavarman Čodaganga Deva iz vzhodne dinastije Ganga.
    Tempelj Jaganath, Puri, ki ga je zgradil Anantavarman Čodaganga Deva iz vzhodne dinastije Ganga.

Imperij Čalukja

Imperij Čalukja je med 6. in 12. stoletjem vladal velikim delom južne in osrednje Indije. V tem obdobju so vladali kot tri povezane, vendar samostojne dinastije. Najzgodnejša dinastija, znana kot Badami Čalukja, je vladala iz Vatapija (sodobni Badami) od sredine 6. stoletja. Badami Čalukje so začeli uveljavljati svojo neodvisnost ob zatonu kraljestva Kadamba Banavasi in se hitro dvignili v veljavo med vladavino Pulakešina II. Vladavina Čalukjejev pomeni pomemben mejnik v zgodovini Južne Indije in zlato dobo v zgodovini Karnatake. Politično ozračje v južni Indiji se je premaknilo iz manjših kraljestev v velike imperije s prevlado Badami Čalukje. Kraljestvo s sedežem v južni Indiji je prevzelo nadzor in utrdilo celotno regijo med rekama Kaveri in Narmada. Z vzponom tega imperija so se rodili učinkovita uprava, prekomorska trgovina ter razvoj novega sloga arhitekture, imenovanega arhitektura Čalukjana. Dinastija Čalukja je vladala delom južne in osrednje Indije iz Badamija v Karnataki med letoma 550 in 750, nato pa ponovno iz Kaljanija med letoma 970 in 1190.

  • Tempelj Galaganatha v kompleksu Patadakal (Unescova svetovna dediščina) je primer arhitekture Badami Chalukya.
    Tempelj Galaganatha v kompleksu Patadakal (Unescova svetovna dediščina) je primer arhitekture Badami Chalukya.
  • Kompleks templja Bhutanatha v Badamiju, ob slapu, med monsunom.
    Kompleks templja Bhutanatha v Badamiju, ob slapu, med monsunom.
  • Višnujeva podoba znotraj tempeljskega kompleksa jame Badami. Kompleks je primer indijske arhitekture, vklesane v skalo.
    Višnujeva podoba znotraj tempeljskega kompleksa jame Badami. Kompleks je primer indijske arhitekture, vklesane v skalo.
  • Zunanji pogled templja Durga iz 8. stoletja na kompleks Aihole. Kompleks Aihole vključuje hindujske, budistične in džainistične templje in spomenike.
    Zunanji pogled templja Durga iz 8. stoletja na kompleks Aihole. Kompleks Aihole vključuje hindujske, budistične in džainistične templje in spomenike.

Imperij Raštrakuta

Imperij Raštrakuta, ki ga je okoli leta 753 ustanovil Dantidurga,[122] je skoraj dve stoletji vladal iz glavnega mesta Manjakheta. Na svojem vrhuncu so Raštrakuta vladali od Ganges-Jamuna Doab na severu do rta Comorin na jugu, ploden čas arhitekturnih dosežkov in slavnih literarnih prispevkov.[123][124]

Prvi vladarji te dinastije so bili hindujci, poznejši vladarji pa so bili pod močnim vplivom džainizma.[125] Govinda III. in Amoghavarša sta bila najbolj znana v dolgi vrsti sposobnih upraviteljev, ki jih je ustvarila dinastija. Amoghavarša, ki je vladal 64 let, je bil tudi avtor in je napisal Kavirajamargo, najzgodnejše znano delo o poetiki.[126] Arhitektura je dosegla mejnik v dravidskem slogu, katerega najboljši primer je viden v templju Kailasanath v Ellori. Drugi pomembni prispevki so tempelj Kašivišvanatha in tempelj Džain Narajana v Patadakalu v Karnataki.

Arabski popotnik Sulejman je imperij Raštrakuta opisal kot enega od štirih velikih svetovnih imperijev.[127] Obdobje Raštrakuta je zaznamovalo začetek zlate dobe matematike južne Indije. Veliki južnoindijski matematik Mahāvīra je živel v imperiju Raštrakuta in njegovo besedilo je imelo velik vpliv na srednjeveške južno-indijske matematike, ki so živeli za njim.[128] Vladarji Raštrakuta so bili tudi pokrovitelji pisateljev, ki so pisali v različnih jezikih od sanskrta do apabhraṃśa.

  • Tempelj Kailasa je eden največjih v skalo vklesanih starodavnih hindujskih templjev v Ellori.
    Tempelj Kailasa je eden največjih v skalo vklesanih starodavnih hindujskih templjev v Ellori.
  • Šikara iz Indra Sabhe v jamah Ellora.
    Šikara iz Indra Sabhe v jamah Ellora.
  • Kip sedečega Bude. Del tesarjeve jame (Budistična jama 10).
    Kip sedečega Bude. Del tesarjeve jame (Budistična jama 10).
  • Džain Tirthankara Mahavir z Jakšo Matango in Kakši Sidhaiki v jamah Ellora.
    Džain Tirthankara Mahavir z Jakšo Matango in Kakši Sidhaiki v jamah Ellora.

Imperij Gurdžara-Pratihara

Gurjara-Pratiharas so bili ključni pri zadrževanju arabskih vojsk, ki so se gibale vzhodno od reke Ind. Nagabhata I. je med Omajadskimi pohodi v Indiji premagal arabsko vojsko pod Junaidom in Taminom. Pod Nagabhatom II. so Gurdžara-Pratihari postali najmočnejša dinastija v severni Indiji. Nasledil ga je njegov sin Ramabhadra, ki je vladal kratek čas, preden ga je nasledil njegov sin Mihira Bhoja. Pod Bhojo in njegovim naslednikom Mahendrapalom I. je imperij Pratihara dosegel vrhunec blaginje in moči. V času Mahendrapala se je obseg njegovega ozemlja kosal z ozemljem Guptskega imperija, ki se je raztezal od meje Sindha na zahodu do Biharja na vzhodu in od Himalaje na severu do okoli reke Narmada na jugu.[129] Širitev je sprožila tristranski boj za oblast z imperiji Raštrakuta in Pala za nadzor nad Indijsko podcelino. V tem obdobju je Pratihara prevzel naziv Maharadžadhiradža Ārjāvarta (Veliki kralj kraljev Indije).

Do konca 10. stoletja je več fevdalcev izkoristilo začasno šibkost Gurdžara-Pratiharov, da so razglasili svojo neodvisnost, predvsem Paramaras iz Malve, Čandelas iz Bundelkhanda, Tomaras iz Harjane, Čauhans iz Radžputane in Kalačuriji iz Mahakošala.

  • Eden od štirih vhodov v Teli ka Mandir. Ta hindujski tempelj je zgradil vladar Pratihare Mihira Bhoja.[130]
    Eden od štirih vhodov v Teli ka Mandir. Ta hindujski tempelj je zgradil vladar Pratihare Mihira Bhoja.[130]
  • Skulpture v bližini Teli ka Mandir, utrdba Gvalior
    Skulpture v bližini Teli ka Mandir, utrdba Gvalior
  • Jamski spomeniki in kipi, povezani z džainizmom, vklesani v skalo v jamah Sidhačal, utrdba Gvalior.
    Jamski spomeniki in kipi, povezani z džainizmom, vklesani v skalo v jamah Sidhačal, utrdba Gvalior.
  • Tempelj Ghatešvara Mahadeva v kompleksu templjev Baroli. Kompleks osmih templjev, ki so ga zgradili Gurdžara-Pratiharas, se nahaja znotraj obzidanega ograjenega prostora.
    Tempelj Ghatešvara Mahadeva v kompleksu templjev Baroli. Kompleks osmih templjev, ki so ga zgradili Gurdžara-Pratiharas, se nahaja znotraj obzidanega ograjenega prostora.
Trdnjava Rohtas

Imperij Pala

Izkopane ruševine Nalande, središča budističnega učenja od leta 450 do 1193
Glavni članek: Imperij Pala.

Imperij Pala je ustanovil Gopala I.[131] Vladala mu je budistična dinastija iz Bengalije v vzhodni regiji Indijske podceline. Palasi so ponovno združili Bengalijo po padcu Šašankinega kraljestva Gauda.[132]

Palasi so bili privrženci mahajanske in tantrične šole budizma, prav tako so bili pokrovitelji šivajizma in vaišnavizma.[133] Morfem Pala, ki pomeni 'zaščitnik', je bil uporabljen kot končnica za imena vseh monarhov Pala. Imperij je dosegel vrhunec pod Dharmapalo in Devapalo. Domneva se, da je Dharmapala osvojil Kanaudž in razširil svoj vpliv do najbolj oddaljenih meja Indije na severozahodu.

Imperij Pala lahko na več načinov štejemo za zlato dobo Bengalije.[134] Dharmapala je ustanovil Vikramašilo in oživil Nalando, ki velja za eno prvih velikih univerz v pisani zgodovini. Nalanda je dosegla svoj vrhunec pod pokroviteljstvom imperija Pala.[134][135] Palas je zgradil tudi veliko vihar. Ohranjali so tesne kulturne in trgovske vezi z državami jugovzhodne Azije in Tibeta. Morska trgovina je močno prispevala k blaginji imperija Pala. Arabski trgovec Sulejman v svojih spominih ugotavlja ogromnost vojske Pala.

Imperij Čola

Glavni članek: Dinastija Čola.
Imperij Čola pod Radžendro Čolo, ok. leta 1030

Srednjeveški Čole so postali pomembni sredi 9. stoletja našega štetja in ustanovili največji imperij, ki ga je Južna Indija videla.[136] Uspešno so združili južno Indijo pod svojo oblastjo in s svojo pomorsko močjo razširili svoj vpliv v državah jugovzhodne Azije, kot je Srivijaja. Pod Radžaraja Čolo I. in njegovimi nasledniki Radžendra Čola I., Radžadhiraja Čola, Viraradžendra Čola in Kulothunga Čola I. je dinastija postala vojaška, gospodarska in kulturna sila v Južni in Jugovzhodni Aziji.[137][138] Mornarica Radžendre Čole I. je šla še dlje in je zavzela morske obale od Burme do Vietnama, Andamanske in Nikobarske otoke, Lakedive, Sumatro in Malajski polotok v jugovzhodni Aziji ter otoke Pegu. Moč novega imperija je bila razglašena vzhodnemu svetu s pohodom na Ganges, ki se ga je lotil Radžendra Čola I., in z zasedbo mest pomorskega imperija Srivijaya v jugovzhodni Aziji, pa tudi s ponavljajočimi se veleposlaništvi na Kitajskem.[139]

Več kot dve stoletji so obvladovali politične zadeve Šrilanke s ponavljajočimi se vdori in okupacijo. Imeli so tudi stalne trgovinske stike z Arabci na zahodu in s kitajskim cesarstvom na vzhodu. Radžaraja Čola I. in njegov enako ugledni sin Radžendra Čola I. sta dala politično enotnost celotni južni Indiji in ustanovila imperij Čola kot spoštovano pomorsko silo. Pod Čolami je Južna Indija dosegla nove vrhunce odličnosti v umetnosti, veri in literaturi. V vseh teh sferah je obdobje Čola zaznamovalo vrhunec gibanj, ki so se začela v prejšnji dobi pod Palavami. Monumentalna arhitektura v obliki veličastnih templjev in kipov iz kamna in brona je dosegla finost, kakršna v Indiji še nikoli ni bila dosežena.[140]

  • Granitni gopura (stolp) templja Brihadesvarar, 1010
    Granitni gopura (stolp) templja Brihadesvarar, 1010
  • Detajl kočije v templju Airavatesvara, ki ga je v 12. stoletju n. št. zgradil Radžaraja Čola II.
    Detajl kočije v templju Airavatesvara, ki ga je v 12. stoletju n. št. zgradil Radžaraja Čola II.
  • Piramidalna struktura nad svetiščem v templju Brihadesvara.
    Piramidalna struktura nad svetiščem v templju Brihadesvara.
  • Vhod v tempelj Brihadesvara Gopurams v Thandžavurju
    Vhod v tempelj Brihadesvara Gopurams v Thandžavurju

Zahodni imperij Čalukja

Zahodni imperij Čalukja je med 10. in 12. stoletjem vladal večini zahodnega Dekana v južni Indiji.[141] Ogromna območja med reko Narmado na severu in reko Kaveri na jugu so prišla pod nadzor Čalukja. V tem obdobju so bile druge glavne vladajoče družine Dekanov, Hojsalas, Seuna Jadava iz Devagirija, dinastija Kakatija in Južni Kalačuri, podrejene Zahodnim Čalukjajem in so pridobile svojo neodvisnost šele, ko je moč Čalukjev v drugi polovici 12. stoletja upadla.

Zahodni Čalukya so razvili arhitekturni slog, ki je danes znan kot prehodni slog, arhitekturna povezava med slogom zgodnje dinastije Čalukja in poznejšega imperija Hojsala. Večina njegovih spomenikov je v okrožjih, ki mejijo na reko Tungabhadra v osrednji Karnataki. Dobro znani primeri so tempelj Kasivisvesvara v Lakundiju, tempelj Malikardžuna v Kuruvatiju, tempelj Kalesvara v Bagaliju, tempelj Sidhesvara v Haveriju in tempelj Mahadeva v Itagi.[142] To je bilo pomembno obdobje v razvoju likovne umetnosti v južni Indiji, zlasti v literaturi, saj so zahodni čalukjanski kralji spodbujali pisce v maternem jeziku kanada in sanskrtu, kot sta filozof in državnik Basava in veliki matematik Bhāskara II.[143][144]

  • Zunanja stena svetišča in nadgradnja (šikara) v slogu dravida v templju Sidhesvara v Haveriju
    Zunanja stena svetišča in nadgradnja (šikara) v slogu dravida v templju Sidhesvara v Haveriju
  • Okrašen vhod v zaprto dvorano z juga v templju Kalešvara v Bagaliju
    Okrašen vhod v zaprto dvorano z juga v templju Kalešvara v Bagaliju
  • Stenski relief svetišča, oblikovani friz in miniaturni okrasni stolp v templju Malikardžuna v Kuruvatiju
    Stenski relief svetišča, oblikovani friz in miniaturni okrasni stolp v templju Malikardžuna v Kuruvatiju
  • Pogled od zadaj, ki prikazuje stranske vhode v tempelj Mahadeva v Itagi
    Pogled od zadaj, ki prikazuje stranske vhode v tempelj Mahadeva v Itagi

Obdobje poznega srednjega veka (okoli 1200–1526)

Obdobje poznega srednjega veka zaznamujejo ponavljajoči se vdori muslimanskih srednjeazijskih nomadskih klanov,[145][146] vladavina Delhijskega sultanata ter rast drugih dinastij in imperijev, zgrajenih na vojaški tehnologiji sultanata.

Delhijski sultanat

Glavni članek: Delhijski sultanat.
Delhijski sultanat je dosegel vrhunec pod turško-indijsko dinastijo Tughlak.[147]

Delhijski sultanat je bil niz zaporednih islamskih držav s sedežem v Delhiju, ki jim je vladalo več dinastij turškega, turško-indijskega[148] in paštunskega izvora.[149] Od 13. stoletja do zgodnjega 16. stoletja je vladal velikim delom Indijske podceline. V 12. in 13. stoletju so srednjeazijski Turki vdrli v dele severne Indije in na nekdanjih hindujskih posestvih ustanovili Delhijski sultanat. Mameluški dinastiji Delhija, ki je sledila, je uspelo osvojiti velika območja severne Indije, medtem ko je dinastija Khaldži osvojila večino osrednje Indije, medtem ko je glavna hindujska kraljestva Južne Indije prisilila, da postanejo vazalne države.

Sultanat je začel obdobje indijske kulturne renesanse. Nastalo indo-muslimansko zlitje kultur je pustilo trajne sinkretične spomenike v arhitekturi, glasbi, literaturi, veri in oblačilih. Domneva se, da se je jezik urdu rodil v obdobju Delhijskega sultanata kot posledica mešanja lokalnih govorcev sanskritskega prakrita s priseljenci, ki so govorili perzijsko, turško in arabsko pod muslimanskimi vladarji. Delhijski sultanat je edini indo-islamski imperij, ki je ustoličil eno redkih vladaric v Indiji, Razio Sultano (1236–1240).

V času Delhijskega sultanata je prišlo do sinteze med indijsko in islamsko civilizacijo. Slednja je bila kozmopolitska civilizacija z večkulturno in pluralistično družbo ter obsežnimi mednarodnimi mrežami, vključno s socialnimi in gospodarskimi mrežami, ki so zajemale velike dele Afro-Evrazije, kar je vodilo v stopnjevanje kroženja blaga, ljudi, tehnologij in idej. Medtem ko je bil Delhijski sultanat sprva moteč zaradi prenosa moči z avtohtonih indijskih elit na turške muslimanske elite, je bil Delhijski sultanat odgovoren za vključitev Indijske podceline v rastoči svetovni sistem, s čimer je Indijo pritegnil v širšo mednarodno mrežo, kar je pomembno vplivalo na indijsko kulturo in družbo.[150] Delhijski sultanat pa je povzročil tudi obsežno uničenje in oskrunjenje templjev na Indijski podcelini.[151]

Delhijski sultanat je med vladavino Alauddina Khaljija uspešno odvrnil mongolske vdore v Indijo. Glavni dejavnik njihovega uspeha je bila njihova turška mameluška suženjska vojska, ki je bila zaradi podobnih nomadskih srednjeazijskih korenin zelo usposobljena v istem slogu nomadskega konjeniškega vojskovanja kot Mongoli. Možno je, da bi se Mongolski imperij razširil v Indijo, če ne bi bilo vloge Delhijskega sultanata pri njihovem odbijanju.[152] Z večkratnim odvračanjem mongolskih plenilcev je sultanat rešil Indijo pred opustošenjem, ki je zadelo Zahodno in Srednjo Azijo, s čimer je postavil prizorišče za stoletja preseljevanja bežečih vojakov, učenih mož, mistikov, trgovcev, umetnikov in obrtnikov iz te regije na podcelino, s čimer je na severu ustvaril sinkretično indo-islamsko kulturo.[153][152]

Turško-mongolski osvajalec v Srednji Aziji, Timur, je napadel vladajočega sultana Nasir-u Din Mehmuda iz dinastije Tughlak v severnoindijskem mestu Delhi.[154] Sultanova vojska je bila poražena 17. decembra 1398. Timur je vstopil v Delhi in mesto je bilo oplenjeno, uničeno in ostalo v ruševinah, potem ko je Timurjeva vojska tri dni in noči ubijala in plenila. Ukazal je, naj oplenijo celotno mesto, razen sajidov, učenjakov in 'drugih muslimanov' (umetnikov); v enem dnevu je bilo usmrčenih 100.000 vojnih ujetnikov.[155] Sultanat je močno trpel zaradi plenitve Delhija. Čeprav je bil za kratek čas oživljen pod dinastijo Lodi, je bil le senca prejšnjega.

  • Qutb Minar, Unescov seznam svetovne dediščine, katerega gradnjo je začel Qutb ud-Din Aibak, prvi delhijski sultan.
    Qutb Minar, Unescov seznam svetovne dediščine, katerega gradnjo je začel Qutb ud-Din Aibak, prvi delhijski sultan.
  • Dargah - grobnica sufijskega svetnika Nizamudina Aulije ter pesnika in glasbenika Amirja Khusra v Delhiju.
    Dargah - grobnica sufijskega svetnika Nizamudina Aulije ter pesnika in glasbenika Amirja Khusra v Delhiju.
  • Grob Razie, delhijske sultanke, od leta 1236 do 1240
    Grob Razie, delhijske sultanke, od leta 1236 do 1240
  • Mavzolej Ghiyasuddina Tughluka v Tughlukabadu
    Mavzolej Ghiyasuddina Tughluka v Tughlukabadu
  • Vrtovi Lodhi v Delhiju
    Vrtovi Lodhi v Delhiju

Imperij Vidžajanagara

Glavni članek: Imperij Vidžajanagara.
Imperij Vidžajanagara
Slika:Poligars1525.jpg
Imperij Vidžajanagara leta 1525

Imperij Vidžajanagara sta leta 1336 ustanovila Harihara I. in njegov brat Buka Raja I. iz dinastije Sangama,[156] ki je nastal kot politični dedič imperijev Hojsala, Kakatija in Pandjan. Imperij je postal pomemben kot vrhunec poskusov južnih indijskih sil, da bi do konca 13. stoletja preprečile islamske invazije. Trajal je do leta 1646, čeprav je njegova moč upadla po velikem vojaškem porazu leta 1565 združenih vojsk dekanskih sultanatov. Imperij je dobil ime po svojem glavnem mestu Vidžajanagari, katerega ruševine obdajajo današnji Hampi, ki je zdaj del svetovne dediščine v Karnataki v Indiji.[157]

V prvih dveh desetletjih po ustanovitvi imperija je Harihara I. pridobil nadzor nad večino območja južno od reke Tungabhadra in si prislužil naziv Purvapaschima Samudradhishavara (»gospodar vzhodnih in zahodnih morij«). Do leta 1374 je Bukka Raja I., naslednik Harihare I., porazil poglavarstvo Arcot, Reddyje iz Kondaviduja in sultana iz Maduraja ter pridobil nadzor nad Goo na zahodu in doabom Tungabhadra-Krišna na severu.[158][159]

S kraljestvom Vidžajanagara, ki je postalo imperij, je Harihara II., drugi sin Bukke Raja I., dodatno utrdil imperij onkraj reke Krišna in spravil celotno južno Indijo pod okrilje Vidžajanagare. Naslednji vladar, Deva Raja I., je bil uspešen proti Gadžapatijem iz Odiše in se je lotil pomembnih del fortifikacije in namakanja.[160] Italijanski popotnik Niccolo de Conti je o njem pisal kot o najmočnejšem vladarju Indije.[161] Deva Raja II. je nasledil prestol leta 1424 in je bil verjetno najsposobnejši izmed vladarjev dinastije Sangama. Zadušil je uporne fevdalce ter Zamorine iz Kalikuta in Kuilona na jugu. Vdrl je na otok Šrilanka in postal vladar kraljev Burme v Peguju in Tanaserimu.[162]

Vladarji Vidžajanagare so bili strpni do vseh religij in sekt, kot kažejo zapisi tujih obiskovalcev. Kralji so uporabljali nazive, kot sta Gobrahamana Pratipalanačarja (dobesedno »zaščitnik krav in brahmanov«) in Hindurajasuratrana (lit, »zagovornik hindujske vere«), ki sta pričala o njihovi nameri zaščite hinduizma, hkrati pa sta bila v svojih dvornih slovesnostih in oblačenju trdno islamska. Ustanovitelja imperija, Harihara I. in Bukka Raja I., sta bila pobožna Šaiva (častilca Šive), vendar sta podelila sredstva vaišnavskemu redu Sringeri z Vidjaranjo kot svojim zaščitnikom, in določila Varaha (merjasca, Višnujev avatar) za svoj simbol.[163] Izkopavanja so odkrila več islamskih četrti v prestolnici.[164] V Vidžajanagaro so prišli tudi plemiči iz srednjeazijskih timuridskih kraljestev.[165] Kasnejša kralja Saluva in Tuluva sta bila po veri Vaišnava, a sta častila pri nogah Gospoda Virupakše (Šive) v Hampiju, kot tudi Gospoda Venkatešvare (Višnuja) v Tirupatiju. Sanskritsko delo, Jambavati Kalyanam kralja Krišnadevaraja, imenovano Lord Virupaksha Karnata Rajya Raksha Mani (»zaščitni dragulj imperija Karnata«). Kralji so bili pokrovitelji svetnikov reda dvaita (filozofija dualizma) Madhvačarja v Udupi.[166]

  • Fotografija iz leta 1868 ruševin imperija Vidžajanagara v Hampiju, ki je zdaj na Unescovem seznamu svetovne dediščine [167]
    Fotografija iz leta 1868 ruševin imperija Vidžajanagara v Hampiju, ki je zdaj na Unescovem seznamu svetovne dediščine [167]
  • Gadžašaala ali slonji hlev, ki so ga zgradili vladarji Vidžajanagarja za svoje vojne slone.[168]
    Gadžašaala ali slonji hlev, ki so ga zgradili vladarji Vidžajanagarja za svoje vojne slone.[168]
  • Tržnica Vidžajanagara v Hampiju, skupaj s svetim rezervoarjem, ki je ob strani templja Krišna
    Tržnica Vidžajanagara v Hampiju, skupaj s svetim rezervoarjem, ki je ob strani templja Krišna
  • Kamniti tempeljski voz v templju Vithala v Hampiju
    Kamniti tempeljski voz v templju Vithala v Hampiju

Zapuščina imperija vključuje številne spomenike, razporejene po južni Indiji, med katerimi je najbolj znana skupina v Hampiju. Prejšnje tradicije gradnje templjev v južni Indiji so se združile v arhitekturnem slogu Vidžajanagara. Mešanje vseh veroizpovedi in jezikov je navdihnilo arhitekturne inovacije gradnje hindujskih templjev, najprej v dekanskih in kasneje v dravidskih idiomih z uporabo lokalnega granita. Južnoindijska matematika je cvetela pod zaščito imperija v Kerali. Južnoindijski matematik Madhava iz Sangamagrame je v 14. stoletju ustanovil znamenito Keralsko šolo astronomije in matematike, ki je v srednjeveški južni Indiji ustvarila veliko velikih južnoindijski matematikov, kot so Paramešvara, Nilakantha Somajaji in Džieṣṭhadeva.[169] Učinkovita uprava in živahna čezmorska trgovina sta prinesli nove tehnologije, kot so sistemi upravljanja z vodo za namakanje.[170] Pokroviteljstvo imperija je omogočilo, da sta likovni umetnosti in literaturi dosegli nove višine v kanadščini, telugu, tamilščini in sanskrtu, medtem ko se je karnatska glasba razvila v sedanjo obliko.[171]

Vidžajanagara je propdla po porazu v bitki pri Talikoti (1565). Po smrti Alija Rama Raja v bitki pri Talikoti je Tirumala Deva Raja ustanovil dinastijo Aravidu, preselil in ustanovil novo prestolnico Penukonda, da bi nadomestil uničen Hampi, in poskušal obnoviti ostanke imperija Vidžajanagara.[172] Tirumala je abdiciral leta 1572, ostanke svojega kraljestva razdelil svojim trem sinovom in nadaljeval versko življenje do svoje smrti leta 1578. Nasledniki dinastije Aravidu so vladali regiji, vendar je imperij propadel leta 1614, zadnji ostanki pa so se končali leta 1646 zaradi nenehnih vojn s sultanatom Bidžapur in drugimi. V tem obdobju je več kraljestev v južni Indiji postalo neodvisnih in ločenih od Vidžajanagare. Sem sodijo kraljestvo Mysore, Keladi Najaka, Najaki iz Maduraja, Najaki iz Tandžoreja, Najaki iz Čitradurge in Najaksko kraljestvo Gingee – vsi so razglasili neodvisnost in imeli pomemben vpliv na zgodovino južne Indije v naslednjih stoletjih.[173]

Sklici

  1. ↑ Michael D. Petraglia; Bridget Allchin (22. maj 2007). The Evolution and History of Human Populations in South Asia: Inter-disciplinary Studies in Archaeology, Biological Anthropology, Linguistics and Genetics. Springer Science & Business Media. str. 6. ISBN 978-1-4020-5562-1. Quote: "Y-Chromosome and Mt-DNA data support the colonization of South Asia by modern humans originating in Africa. ... Coalescence dates for most non-European populations average to between 73–55 ka."
  2. ↑ Wright, Rita P. (26. oktober 2009). The Ancient Indus: Urbanism, Economy, and Society. Cambridge University Press. str. 115–125. ISBN 978-0-521-57652-9.
  3. ↑ Flood, Gavin. Olivelle, Patrick. 2003. The Blackwell Companion to Hinduism. Malden: Blackwell. pp. 273–274
  4. ↑ Researches Into the History and Civilization of the Kirātas by G. P. Singh p. 33
  5. ↑ A Social History of Early India by Brajadulal Chattopadhyaya p. 259
  6. ↑ Technology and Society by Menon, R.V.G. p. 15
  7. ↑ The Political Economy of Craft Production: Crafting Empire in South India, by Carla M. Sinopoli, p. 201
  8. ↑ Science in India by B.V. Subbarayappa
  9. ↑ The Cambridge History of Southeast Asia: From Early Times to c. 1800, Band 1 by Nicholas Tarling, p. 281
  10. ↑ Flood, Gavin. Olivelle, Patrick. 2003. The Blackwell Companion to Hinduism. Malden: Blackwell. pp. 273–274.
  11. ↑ Ancient Indian History and Civilization by Sailendra Nath Sen p. 281
  12. ↑ Societies, Networks, and Transitions, Volume B: From 600 to 1750 by Craig Lockard p. 333
  13. ↑ Power and Plenty: Trade, War, and the World Economy in the Second Millennium by Ronald Findlay, Kevin H. O'Rourke p. 67
  14. ↑ Essays on Ancient India by Raj Kumar p. 199
  15. ↑ Al Baldiah wal nahaiyah vol: 7 p. 141 "Conquest of Makran"
  16. ↑ Meri 2005, str. 146.
  17. ↑ The Princeton Encyclopedia of Islamic Political Thought: p. 340
  18. ↑ Sohoni, Pushkar (2018). The Architecture of a Deccan Sultanate: Courtly Practice and Royal Authority in Late Medieval India. London: I.B. Tauris. ISBN 978-1-78453-794-4.
  19. ↑ Eaton, Richard M. (31. julij 1996). The Rise of Islam and the Bengal Frontier, 1204–1760. University of California Press. str. 64–. ISBN 978-0-520-20507-9.
  20. ↑ Parthasarathi, Prasannan (11. avgust 2011). Why Europe Grew Rich and Asia Did Not: Global Economic Divergence, 1600–1850. Cambridge University Press. str. 39–45. ISBN 978-1-139-49889-0.
  21. ↑ Maddison, Angus (25. september 2003). Development Centre Studies The World Economy Historical Statistics: Historical Statistics. OECD Publishing. str. 259–261. ISBN 9264104143.
  22. ↑ Harrison, Lawrence E.; Berger, Peter L. (2006). Developing cultures: case studies. Routledge. str. 158. ISBN 978-0-415-95279-8.
  23. ↑ Ian Copland; Ian Mabbett; Asim Roy; in sod. (2012). A History of State and Religion in India. Routledge. str. 161.
  24. ↑ History of Mysore Under Hyder Ali and Tippoo Sultan by Joseph Michaud p. 143
  25. ↑ Taçon, Paul S.C. (17. oktober 2018). »The Rock Art of South and East Asia«. V David, Bruno; McNiven, Ian J. (ur.). The Oxford Handbook of the Archaeology and Anthropology of Rock Art. Oxford University Press. str. 181–. ISBN 978-0-19-084495-0.
  26. ↑ Mithen, Steven J. (2006). After the Ice: A Global Human History, 20,000–5000 BC. Harvard University Press. str. 411–. ISBN 978-0-674-01999-7.
  27. ↑ Upinder Singh 2008, str. 89.
  28. ↑ Dubey-Pathak, Meenakshi (2014). »The Rock Art of the Bhimbetka Area in India« (PDF). Adoranten: 16, 19. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 13. septembra 2021.
  29. ↑ Chauhan 2010, str. 147.
  30. ↑ 30,0 30,1 Petraglia & Allchin 2007, str. 5.
  31. ↑ Petraglia 2010, str. ;167–170.
  32. ↑ Mishra, Sheila (1999). »Developing an Indian stone age chronology«. V Murray, Tim (ur.). Time and Archaeology. Routledge. str. 84. ISBN 978-0-415-11762-3.
  33. ↑ Chauhan 2010, str. ;147–160.
  34. ↑ McIntosh, Jane (2008). The Ancient Indus Valley: New Perspectives. ABC-Clio. str. 387. ISBN 978-1-57607-907-2.
  35. ↑ Early India: A Concise History, D.N. Jha, 2004, p. 31
  36. ↑ Menon, Sunil; Mishra, Siddhartha (13. avgust 2018). »We Are All Harappans«. Outlook. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. avgusta 2018.
  37. ↑ Sarkar, Anindya; Mukherjee, Arati Deshpande; Bera, M. K.; Das, B.; Juyal, Navin; Morthekai, P.; Deshpande, R. D.; Shinde, V. S.; Rao, L. S. (Maj 2016). »Oxygen isotope in archaeological bioapatites from India: Implications to climate change and decline of Bronze Age Harappan civilization«. Scientific Reports. 6 (1): 26555. Bibcode:2016NatSR...626555S. doi:10.1038/srep26555. PMC 4879637. PMID 27222033.
  38. ↑ Shuichi Takezawa (Avgust 2002). »Stepwells – Cosmology of Subterranean Architecture As Seen in Adalaj« (PDF). Journal of Architecture and Building Science. 117 (1492): 24. Pridobljeno 18. novembra 2009.
  39. ↑ Kumar, Vijay. »A note on Chariot Burials found at Sinauli district Baghpat U.P« (PDF). Indian Journal of Archaeology.
  40. ↑ Parpola, Asko (2020). »Royal "Chariot" Burials of Sanauli near Delhi and Archaeological Correlates of Prehistoric Indo-Iranian Languages«. Studia Orientalia Electronica. 8: 176. doi:10.23993/store.98032.
  41. ↑ Daniyal, Shoaib (2018). »Putting the horse before the cart: What the discovery of 4,000-year-old 'chariot' in UP signifies«. Scroll.in.
  42. ↑ Antonova, Bongard-Levin & Kotovsky 1979, str. 51.
  43. ↑ Day, Terence P. (1982). The Conception of Punishment in Early Indian Literature. Ontario: Wilfrid Laurier University Press. str. 42–45. ISBN 978-0-919812-15-4.
  44. ↑ Reddy 2003, str. A11.
  45. ↑ Michael Witzel (1989), Tracing the Vedic dialects in Dialectes dans les litteratures Indo-Aryennes ed. Colette Caillat, Paris, 97–265.
  46. ↑ Upinder Singh 2008, str. 200.
  47. ↑ Lanman, Charles Rockwell (1912) [First published 1884]. A Sanskrit reader: with vocabulary and notes. Boston: Ginn & Co. OCLC 633836. ... jána, m. creature; man; person; in plural, and collectively in singular, folks; a people or race or tribe ... cf. γένος, Lat. genus, Eng. kin, 'race' ...
  48. ↑ Potter, Stephen; Sargent, Laurens Christopher (1974). Pedigree: The Origins of Words from Nature. Taplinger Publishing Company. ISBN 978-0-8008-6248-0. ... *gen-, found in Skt. jana, 'a man', and Gk. genos and L. genus, 'a race' ...
  49. ↑ Basu, Abhijit (2013). Marvels and Mysteries of the Mahabharata. Leadstart publishing. str. 153. ISBN 978-93-84027-47-6.
  50. ↑ Samuel 2010, str. ;45–51.
  51. ↑ H.C. Raychaudhuri (1950), Political History of Ancient India and Nepal, Calcutta: University of Calcutta, p. 58
  52. ↑ Samuel 2010.
  53. ↑ Heitzman, James (31. marec 2008). The City in South Asia. Routledge. str. 12–13. ISBN 978-1-134-28963-9.
  54. ↑ Samuel 2010, str. ;48–51.
  55. ↑ »The beginning of the historical period, c. 500–150 BCE«. Encyclopædia Britannica. 2015.
  56. ↑ Samuel 2010, str. ;42–48.
  57. ↑ Samuel 2010, str. 49.
  58. ↑ Melton, J. Gordon; Baumann, Martin (21. september 2010). Religions of the World, Second Edition: A Comprehensive Encyclopedia of Beliefs and Practices. ABC-Clio. str. 1324. ISBN 978-1-59884-204-3.
  59. ↑ Laumakis, Stephen. An Introduction to Buddhist philosophy. 2008. p. 4
  60. ↑ Mary Pat Fisher (1997) In: Living Religions: An Encyclopedia of the World's Faiths I.B. Tauris : London ISBN 1-86064-148-2 '"The extreme antiquity of Jainism as a non-Vedic, indigenous Indian religion is well documented. Ancient Hindu and Buddhist scriptures refer to Jainism as an existing tradition which began long before Mahavira." p. 115
  61. ↑ Valmiki (10. april 1990). Goldman, Robert P.; Pollock, Sheldon (ur.). The Ramayana of Valmiki: An Epic of Ancient India, Volume 1: Balakanda. Ramayana of Valmiki. Princeton, New Jersey: Princeton University Press. str. 23. ISBN 978-0-691-01485-2.
  62. ↑ Upinder Singh 2008, str. ;18–21.
  63. ↑ Brockington, J. L. (1998). The Sanskrit epics, Part 2. Zv. 12. Brill. str. 21. ISBN 978-90-04-10260-6.
  64. ↑ Upinder Singh 2008, str. ;260–264.
  65. ↑ Thapar, Romila (2002). Early India: From the Origins to AD 1300. University of California Press. str. 146–150. ISBN 978-0-520-24225-8. Pridobljeno 28. oktobra 2013.
  66. ↑ Republics in ancient India. Brill Archive. str. 93–. GGKEY:HYY6LT5CFT0.
  67. ↑ Majumdar, Ramesh Chandra (1977). Ancient India (8th izd.). Motilal Banarsidass Publishers. ISBN 978-81-208-0436-4.
  68. ↑ »Lumbini Development Trust: Restoring the Lumbini Garden«. lumbinitrust.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2014. Pridobljeno 6. januarja 2017.
  69. ↑ Raychaudhuri, Hem Chandra; Mukherjee, Bratindra Nath (1996) [First published 1923]. Political History of Ancient India: From the Accession of Parikshit to the Extinction of the Gupta Dynasty (8th izd.). Oxford University Press. str. 204–210. ISBN 978-0-19-563789-2.
  70. ↑ Turchin, Peter; Adams, Jonathan M.; Hall, Thomas D. (december 2006). »East–West Orientation of Historical Empires«. Journal of World-Systems Research. 12 (2): 223. ISSN 1076-156X. Pridobljeno 12. septembra 2016.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  71. ↑ Romila Thapar. A History of India: Volume 1. str. 70.
  72. ↑ 72,0 72,1 Thapar 2003, str. ;204–206.
  73. ↑ Bhandari, Shirin (5. januar 2016). »Dinner on the Grand Trunk Road«. Roads & Kingdoms (v ameriški angleščini). Pridobljeno 19. julija 2016.
  74. ↑ Rosen, Elizabeth S. (1975). »Prince ILango Adigal, Shilappadikaram (The anklet Bracelet), translated by Alain Damelou. Review«. Artibus Asiae. 37 (1/2): 148–150. doi:10.2307/3250226. JSTOR 3250226.
  75. ↑ Sen 1999, str. ;204–205.
  76. ↑ * Zvelebil, Kamil. 1973. The smile of Murugan on Tamil literature of South India. Leiden: Brill. Zvelebil dates the Ur-Tholkappiyam to the 1st or 2nd century BCE
  77. ↑ Mukherjee 1999, p. 277
  78. ↑ »Cittalaiccattanar (c. 500): Manimekalai«. gretil.sub.uni-goettingen.de.
  79. ↑ Hardy, Adam (1995). Indian Temple Architecture: Form and Transformation : the Karṇāṭa Drāviḍa Tradition, 7th to 13th Centuries (v angleščini). Abhinav Publications. str. 39. ISBN 978-81-7017-312-0.
  80. ↑ Le, Huu Phuoc (2010). Buddhist Architecture (v angleščini). Grafikol. str. 238. ISBN 978-0-9844043-0-8.
  81. ↑ Stein, B. (27. april 2010), Arnold, D. (ur.), A History of India (2nd izd.), Oxford: Wiley-Blackwell, str. 105, ISBN 978-1-4051-9509-6
  82. ↑ »The World Economy (GDP) : Historical Statistics by Professor Angus Maddison« (PDF). World Economy. Pridobljeno 21. maja 2013.
  83. ↑ Stadtner, Donald (1975). »A Śuṅga Capital from Vidiśā«. Artibus Asiae. 37 (1/2): 101–104. doi:10.2307/3250214. ISSN 0004-3648. JSTOR 3250214.
  84. ↑ Sircar, D. C. (2008). Studies in Indian Coins. ISBN 9788120829732.
  85. ↑ Schreiber, Mordecai (2003). The Shengold Jewish Encyclopedia. Rockville, MD: Schreiber Publishing. str. 125. ISBN 978-1-887563-77-2.
  86. ↑ The Medical Times and Gazette, Volume 1. London: John Churchill. 1867. str. 506.(Original from the University of Michigan)
  87. ↑ Donkin 2003, str. 67.
  88. ↑ Collingham 2006, str. 245.
  89. ↑ Law 1978, str. 164.
  90. ↑ Loewe, Michael; Shaughnessy, Edward L. (1999). The Cambridge History of Ancient China: From the Origins of Civilization to 221 BC. Cambridge University Press. str. 87–88. ISBN 978-0-521-47030-8. Pridobljeno 1. novembra 2013.
  91. ↑ which began about 127 CE. "Falk 2001, pp. 121–136", Falk (2001), pp. 121–136, Falk, Harry (2004), pp. 167–176 and Hill (2009), pp. 29, 33, 368–371.
  92. ↑ Oxford History of India – Vincent Smith
  93. ↑ Ancient and Medieval History of India – H.G. Rowlinson
  94. ↑ »Gupta dynasty: empire in 4th century«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. marca 2010. Pridobljeno 16. maja 2010.
  95. ↑ »The Story of India – Photo Gallery«. PBS. Pridobljeno 16. maja 2010.
  96. ↑ Coedes, G. (1968) The Indianized States of Southeast Asia Edited by Walter F. Vella. Translated by Susan Brown Cowing. Canberra: Australian National University Press. Introduction... The geographic area here called Farther India consists of Indonesia, or island Southeast Asia....
  97. ↑ Iaroslav Lebedynsky, Les Nomades, p. 172.
  98. ↑ Gopal, Madan (1990). K.S. Gautam (ur.). India through the ages. Publication Division, Ministry of Information and Broadcasting, Government of India. str. 173.
  99. ↑ The precise number varies according to whether or not some barely started excavations, such as cave 15A, are counted. The ASI say "In all, total 30 excavations were hewn out of rock which also include an unfinished one", UNESCO and Spink "about 30". The controversies over the end date of excavation is covered below.
  100. ↑ Tej Ram Sharma, 1978, "Personal and geographical names in the Gupta inscriptions. (1.publ.)", p. 254, Kamarupa consisted of the Western districts of the Brahmaputra valley which being the most powerful state.
  101. ↑ Vzhodno mejo Kamarupe določa tempelj boginje Tamrešvari (Pūrvāte Kāmarūpasya devī Dikkaravasini v Kalika Purana) blizu današnje Sadiye. "...tempelj boginje Tamešvari (Dikaravasini) je zdaj v sodobni Sadiji približno 100 milj severovzhodno od Sibsagarja" (Sircar 1990, str. ;63–68).
  102. ↑ Swami, Parmeshwaranand (2001). Encyclopaedic Dictionary of the Puranas. New Delhi: Sarup and Sons. str. 941. ISBN 978-81-7625-226-3.
  103. ↑ Sarkar, J.N. (1992), "Chapter II The Turko-Afghan Invasions", in Barpujari, H.K., The Comprehensive History of Assam, 2, Guwahati: Assam Publication Board, pp. 35–48
  104. ↑ »Pallava script«. SkyKnowledge.com. 30. december 2010.
  105. ↑ Nilakanta Sastri, pp. 412–413
  106. ↑ Hall, John Whitney, ur. (2005) [1988]. »India«. History of the World: Earliest Times to the Present Day. John Grayson Kirk. North Dighton, MA: World Publications Group. str. 246. ISBN 978-1-57215-421-6.
  107. ↑ »CNG: eAuction 329. India, Post-Gupta (Ganges Valley). Vardhanas of Thanesar and Kanauj. Harshavardhana. Circa AD 606–647. AR Drachm (13 mm, 2.28 g, 1h)«. cngcoins.com.
  108. ↑ RN Kundra & SS Bawa, History of Ancient and Medieval India
  109. ↑ International Dictionary of Historic Places: Asia and Oceania by Trudy Ring, Robert M. Salkin, Sharon La Boda p. 507
  110. ↑ »Harsha«. Encyclopædia Britannica. 2015.
  111. ↑ »Sthanvishvara (historical region, India)«. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 9. avgusta 2014.
  112. ↑ Michaels 2004, str. 43.
  113. ↑ Sanderson, Alexis (2009). »The Śaiva Age: The Rise and Dominance of Śaivism during the Early Medieval Period«. V Einoo, Shingo (ur.). Genesis and Development of Tantrism. Institute of Oriental Culture Special Series no. 23. Tokyo: Institute of Oriental Culture, University of Tokyo. str. 41–43. ISBN 978-4-7963-0188-6.
  114. ↑ Sheridan, Daniel P. "Kumarila Bhatta", in Great Thinkers of the Eastern World, ed. Ian McGready, New York: HarperCollins, 1995, pp. 198–201. ISBN 0-06-270085-5.
  115. ↑ Johannes de Kruijf and Ajaya Sahoo (2014), Indian Transnationalism Online: New Perspectives on Diaspora, ISBN 978-1-4724-1913-2, p. 105, Quote: "In other words, according to Adi Shankara's argument, the philosophy of Advaita Vedanta stood over and above all other forms of Hinduism and encapsulated them. This then united Hinduism; [...] Another of Adi Shankara's important undertakings which contributed to the unification of Hinduism was his founding of a number of monastic centers."
  116. ↑ "Shankara", Student's Encyclopædia Britannica – India (2000), Volume 4, Encyclopædia Britannica (UK) Publishing, ISBN 978-0-85229-760-5, p. 379, Quote: "Shankaracharya, philosopher and theologian, most renowned exponent of the Advaita Vedanta school of philosophy, from whose doctrines the main currents of modern Indian thought are derived.";
    David Crystal (2004), The Penguin Encyclopedia, Penguin Books, p. 1353, Quote: "[Shankara] is the most famous exponent of Advaita Vedanta school of Hindu philosophy and the source of the main currents of modern Hindu thought."
  117. ↑ Schimmel, Annemarie Schimmel, Religionen – Islam in the Indian Subcontinent, Brill Academic Publishers, 1980, ISBN 978-90-04-06117-0, p. 4
  118. ↑ Avari, Burjor (2007). India: The Ancient Past. A History of the Indian-Subcontinent from 7000 BC to AD 1200. New York: Routledge. str. 204–205. ISBN 978-0-203-08850-0. Madhyadesha became the ambition of two particular clans among a tribal people in Rajasthan, known as Gurjara and Pratihara. They were both parts of a larger federation of tribes, some of which later came to be known as the Rajputs
  119. ↑ The Dancing Girl: A History of Early India by Balaji Sadasivan p. 129
  120. ↑ Sunil Fotedar (June 1984). The Kashmir Series: Glimpses of Kashmiri Culture – Vivekananda Kendra, Kanyakumari (p. 57).
  121. ↑ R.C. Mazumdar, Ancient India, p. 383
  122. ↑ Thapar 2003, str. 334.
  123. ↑ Kamath 1980, str. ;83, 85, 97.
  124. ↑ Puttaswamy, T.K. (2012). »Mahavira«. Mathematical Achievements of Pre-modern Indian Mathematicians. London: Elsevier Publications. str. 231. ISBN 978-0-12-397913-1.
  125. ↑ Sen 1999, str. 380.
  126. ↑ Sen 1999, str. ;380–381.
  127. ↑ Daniélou 2003, str. 170.
  128. ↑ The Britannica Guide to Algebra and Trigonometry by William L. Hosch p. 105
  129. ↑ Avari 2007, str. 204.
  130. ↑ K.D. Bajpai (2006). History of Gopāchala. Bharatiya Jnanpith. str. 31. ISBN 978-81-263-1155-2.
  131. ↑ Epigraphia Indica, XXIV, p. 43, Dr N.G. Majumdar
  132. ↑ Hermann Kulke, Dietmar Rothermund (1998), A History of India, ISBN 978-0-203-44345-3
  133. ↑ Chandra, Satish (2009). History of Medieval India. New Delhi: Orient Blackswan. str. 13–15. ISBN 978-81-250-3226-7.
  134. ↑ 134,0 134,1 Sen 1999, str. 278.
  135. ↑ PN Chopra; BN Puri; MN Das; AC Pradhan, ur. (2003). A Comprehensive History Of Ancient India (3 Vol. Set). Sterling. str. 200–202. ISBN 978-81-207-2503-4.
  136. ↑ History of Ancient India: Earliest Times to 1000 A.D. by Radhey Shyam Chaurasia p. 237
  137. ↑ Kulke & Rothermund 2004, str. 115.
  138. ↑ Keay 2000, str. 215: The Cholas were in fact the most successful dynasty since the Guptas ... The classic expansion of Chola power began anew with the accession of Rajaraja I in 985.
  139. ↑ K. A. Nilakanta Sastri, A History of South India, p. 158
  140. ↑ Indian Civilization and Culture by Suhas Chatterjee p. 417
  141. ↑ A Comprehensive History of Medieval India: by Farooqui Salma Ahmed, Salma Ahmed Farooqui p. 24
  142. ↑ World Heritage Monuments and Related Edifices in India, Band 1 by ʻAlī Jāvīd pp. 132–134
  143. ↑ History of Kannada Literature by E.P. Rice p. 32
  144. ↑ Bilhana by Prabhakar Narayan Kawthekar, p. 29
  145. ↑ Asher & Talbot 2008, str. 47.
  146. ↑ Metcalf & Metcalf 2006, str. 6.
  147. ↑ Jamal Malik (2008). Islam in South Asia: A Short History. Brill Publishers. str. 104. ISBN 978-9004168596.
  148. ↑ William Hunter (1903), A Brief History of the Indian Peoples, str. 124, na Google Knjige, 23rd Edition, pp. 124–127
  149. ↑ Ramananda Chatterjee (1961). The Modern Review. Zv. 109. Indiana University. str. 84.
  150. ↑ Asher & Talbot 2008, str. ;50–52.
  151. ↑ Richard Eaton (2000), Temple Desecration and Indo-Muslim States, Journal of Islamic Studies, 11(3), pp. 283–319
  152. ↑ 152,0 152,1 Asher & Talbot 2008, str. ;50–51.
  153. ↑ Ludden 2002, str. 67.
  154. ↑ »Timur – conquest of India«. Gardenvisit. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. oktobra 2007.
  155. ↑ Elliot & Dawson. The History of India As told By Its Own Historians Vol III. str. 445–446.
  156. ↑ History of Classical Sanskrit Literature: by M. Srinivasachariar p. 211
  157. ↑ South India by Amy Karafin, Anirban Mahapatra p. 32
  158. ↑ Kamath 1980, str. ;170–171.
  159. ↑ Sastri 1955, str. 317.
  160. ↑ Iz zapiskov Portugalca Nuniza. Robert Sewell ugotavlja, da je bil čez Tungabhadro zgrajen velik jez in da je bil akvadukt, dolg 15 mi (24 km)(Sastri 1955, str. 243).
  161. ↑ Columbia Chronologies of Asian History and Culture, John Stewart Bowman p. 271, (2013), Columbia University Press, New York, ISBN 0-231-11004-9
  162. ↑ From the notes of Persian Abdur Razzak. Writings of Nuniz confirms that the kings of Burma paid tributes to Vijayanagara empire. (Sastri 1955, str. 245)
  163. ↑ Kamath 1980, str. ;188–189.
  164. ↑ Fritz, John M.; Michell, George (2015) [First published 2011]. Hampi Vijayanagara. Jaico Publishing House. str. 48. ISBN 978-8 1-8495-602-3.
  165. ↑ Fritz, John M.; Michell, George (2015) [First published 2011]. Hampi Vijayanagara. Jaico Publishing House. str. 50. ISBN 978-8 1-8495-602-3.
  166. ↑ Kamath 1980, str. 189.
  167. ↑ Skromno, veličastno mesto Hampi je bilo zadnja prestolnica zadnjega velikega hindujskega kraljestva Vijayanagar. Njegovi čudovito bogati knezi so zgradili dravidsko templje in palače, ki so med 14. in 16. stoletjem vzbudile občudovanje popotnikov. Osvojila jih je Deccan muslimanska konfederacija Leta 1565 je bilo mesto šest mesecev ropano, preden so ga zapustili. Iz kratkega opisa UNESCO World Heritage List.
  168. ↑ »Vijayanagara Research Project::Elephant Stables«. Vijayanagara.org. 9. februar 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. maja 2017. Pridobljeno 21. maja 2018.
  169. ↑ History of Science and Philosophy of Science by Pradip Kumar Sengupta p. 91
  170. ↑ Medieval India: From Sultanat to the Mughals-Delhi Sultanat (1206–1526) by Satish Chandra pp. 188–189
  171. ↑ Art History, Volume II: 1400–present by Boundless p. 243
  172. ↑ Eaton 2005, str. ;100–101.
  173. ↑ Kamath 1980, str. 185.

Viri

Tiskani viri

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Zgodovina Indije.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Zgodovina_Indije&oldid=6065708«