Zgodovina Indije

Civilizacija doline Inda, zrela faza (2600–1900 pr. n. št.)

Po soglasju sodobne genetike so anatomsko moderni ljudje prvič prispeli na Indijsko podcelino iz Afrike med 73.000 in 55.000 leti. Vendar pa so prvi znani človeški ostanki v južni Aziji stari 30.000 let. Sedentarnost, ki vključuje prehod od iskanja hrane k kmetovanju in pašniku, se je začela v južni Aziji okoli leta 7000 pr. n. št. Na lokaciji Mehrgarh je mogoče dokumentirati njegovo prisotnost z dokazi o udomačevanju pšenice in ječmena, ki so ji hitro sledili koze, ovce in govedo. Do leta 4500 pr. n. št. se je tako naseljeno življenje vse bolj širilo in se začelo postopoma razvijati v civilizacijo doline Inda, ki je bila sočasna s Starim Egiptom in Mezopotamijo. Ta civilizacija je cvetela med letoma 2500 pr. n. št. in 1900 pr. n. št. v današnjem Pakistanu in severozahodni Indiji in je bila znana po svojem urbanističnem načrtovanju, hišah iz žgane opeke, dodelani drenaži in oskrbi z vodo.

Na začetku 2. tisočletja pred našim štetjem je vztrajna suša povzročila, da se je prebivalstvo doline Inda razbežalo iz velikih urbanih središč v vasi. Približno v istem času so se indo-arijska plemena preselila v Pandžab iz Srednje Azije v več valovih selitve. Vedsko obdobje (1500–500 pr. n. št.) je zaznamovalo sestavljanje njihovih velikih zbirk himen, imenovanih Vede. Njihov sistem varn, ki se je razvil v kastni sistem, je sestavljala hierarhija svečenikov, bojevnikov, svobodnih kmetov in služabnikov. Pastirski in nomadski Indo-Arijci so se razširili iz Pandžaba v Gangeški nižini, kjer so velike površine izkrčili zaradi kmetijstva. Sestavljanje vedskih besedil se je končalo okoli leta 600 pr. n. št., ko je nastala nova, medregionalna kultura. Nato so se majhna kraljestva (džanapadas) združila v večje države (mahadžanapadas).

Zgodila se je druga urbanizacija, ki je prišla z vzponom novih asketskih gibanj in verskih konceptov v Veliki Magadi, vključno z vzponom džainizma in budizma. Ti so nasprotovali naraščajočemu vplivu brahmanizma in primatu obredov, ki so jih pogosto vodili brahmanski svečeniki, ki so bili povezani z vedsko religijo. Kot odgovor na uspeh teh gibanj je bilo slednje sintetizirano s prej obstoječimi verskimi kulturami podceline, kar je povzročilo hinduizem.

Indijski kulturni vpliv (Velika Indija)

Časovnica indijske zgodovine

Čandragupta Maurja je pod vodstvom Ačarje Čanakja uspel zrušiti imperij Nanda in ustanovil prvo velik imperij v starodavni Indiji, Maurijsko cesarstvo. Večino indijske podceline je v 4. in 3. stoletju pred našim štetjem osvojilo Maurijsko cesarstvo. Od 3. stoletja pr. n. št. naprej sta v južni Indiji začeli cveteti prakritska in palijska literatura na severu ter tamilska sangamska literatura. Jeklo Wootz izvira iz južne Indije v 3. stoletju pred našim štetjem in so ga izvažali. Maurijsko cesarstvo je propadlo leta 185 pred našim štetjem, ko je njegov general Pušjamitra Šunga ubil takratnega cesarja Brihadratha. Šunga je nadaljeval z oblikovanjem Šunga cesarstva na severu in severovzhodu podceline, medtem ko bi Grško-baktrijsko kraljestvo zahtevalo severozahod in ustanovilo Indo-grško kraljestvo. Različnim delom Indije so vladale številne dinastije, vključno z Guptskim imperijem v 4. do 6. stoletju našega štetja.

To obdobje, ki je priča hindujskemu verskemu in intelektualnemu ponovnemu vzponu, je znano kot klasična Indija ali zlata doba Indije. V tem času so se vidiki indijske civilizacije, administracije, kulture in vere razširili v večji del Azije. Kraljestva v južni Indiji so imela pomorske poslovne povezave z Bližnjim vzhodom in Sredozemljem. Indijski kulturni vpliv se je razširil na številne dele jugovzhodne Azije, kar je pripeljalo do ustanovitve indijaniziranih kraljestev v regiji, ki so oblikovala Veliko Indijo.

Najpomembnejši dogodek med 7. in 11. stoletjem je bil tristranski boj, osredotočen v kraju Kanaudž, ki je trajal več kot dve stoletji med cesarstvom Pala, cesarstvom Raštrakuta in cesarstvom Gurdžara-Pratihara. V južni Indiji je od sredine 5. stoletja prišlo do vzpona številnih imperialnih sil, predvsem imperijev Čalukja, Čola, Palava, Čera, Pandjan in Zahodni Čalukja. Dinastija Čola je v 11. stoletju osvojila južno Indijo in uspešno vdrla v dele jugovzhodne Azije, Šrilanke, Maldivov in Bengalije. V zgodnjem srednjem veku je indijska matematika, vključno s hindujskimi številkami, vplivala na razvoj matematike in astronomije v arabskem svetu, vključno z oblikovanjem hindujsko-arabskega številskega sistema.

Islamska osvajanja so omejeno prodrla v sodobni Afganistan in Sindh že v 8. stoletju, čemur so sledili vdori Mahmuda Ghaznija.

Delhijski sultanat so leta 1206 n. št. ustanovili srednjeazijski Turki, ki so vladali večjemu delu severne indijske podceline v zgodnjem 14. stoletju, vendar je propadel v poznem 14. stoletju in videl prihod Dekanskega sultanata. Bogati Bengalski sultanat se je prav tako pojavil kot velika sila, ki je trajala več kot tri stoletja. V tem obdobju je nastalo tudi več močnih hindujskih držav, zlasti imperij Vidžajanagara in Radžputske dinastije in države, kot je Mevar. V 15. stoletju se je pojavil sikhizem.

Zgodnje novoveško obdobje se je začelo v 16. stoletju, ko je Mogulsko cesarstvo osvojilo večino Indijske podceline, kar je nakazalo protoindustrializacijo, postalo največje svetovno gospodarstvo in proizvodna sila, z nominalnim BDP, ki je znašal četrtino svetovnega BDP, kar je bilo boljše od tistega v Evropi. V zgodnjem 18. stoletju so Moguli postopoma propadali, kar je Marathom, Sikhom, Misorejcem, Nizamom in Navabom iz Bengalije omogočilo nadzor nad velikimi regijami Indijske podceline.

Od sredine 18. stoletja do sredine 19. stoletja je velika območja Indije postopoma priključila Vzhodnoindijska družba, pooblaščena družba, ki deluje kot suverena sila v imenu britanske vlade. Nezadovoljstvo z vladavino podjetja v Indiji je privedlo do indijskega upora leta 1857, ki je pretresel dele severne in osrednje Indije ter povzročil razpustitev podjetja. Indiji je pozneje neposredno vladala britanska krona v Britanskem Radžu. Po prvi svetovni vojni je vsedržavni boj za neodvisnost sprožil Indijski nacionalni kongres, ki ga je vodil Mahatma Gandhi, znan po nenasilju. Kasneje se je Vseindijska muslimanska liga zavzemala za ločeno nacionalno državo z muslimansko večino. Britansko indijski imperij je bil avgusta 1947 razdeljen na dominion Indija in dominion Pakistan, vsak pa je pridobil svojo neodvisnost.

Prazgodovinsko obdobje (do približno 3300 pr. n. št.)

Mezolitska kamnita slika v skalnih zatočiščih Bhimbetka, Madhja Pradeš, prikazuje divjo žival, morda mitsko, ki napada lovce na ljudi. Čeprav slika na kamnu ni bila neposredno datirana, se je na podlagi okoliščin trdilo, da je bilo veliko slik dokončanih do leta 8000 pr. n. št. in nekatere nekoliko prej.

Dolmen, ki so ga postavili neolitski ljudje v Marajurju v Kerali v Indiji.

Kamenodobne (6000 pr. n. št.) rezbarije jam Edakal v Kerali v Indiji.

Ocenjuje se, da je širjenje hominina iz Afrike doseglo Indijsko podcelino pred približno dvema milijonoma let in verjetno že 2,2 milijona let pred sedanjostjo. To datiranje temelji na znani prisotnosti Homo erectusa v Indoneziji 1,8 milijona let pred sedanjostjo in v vzhodni Aziji 1,36 milijona let pred sedanjostjo, kot tudi na odkritju kamnitih orodij v Rivatu v dolini reke Soan v regiji Pabbi Hills v Pakistanu. Čeprav so bila navedena nekatera starejša odkritja, predlagani datumi, ki temeljijo na datiranju rečnih sedimentov, niso bili neodvisno preverjeni.

Najstarejši fosilni ostanki hominina na Indijski podcelini so Homo erectus ali Homo heidelbergensis iz doline Narmada v osrednji Indiji in so datirani približno pol milijona let nazaj. Zahtevali so starejše fosilne najdbe, vendar veljajo za nezanesljive. Pregledi arheoloških dokazov kažejo, da je bila zasedba Indijske podceline s hominini sporadična do pred približno 700.000 leti in je bila geografsko razširjena približno 250.000 let pred sedanjostjo, od te točke dalje pa se arheološki dokazi o prisotnosti pračloveka pogosto omenjajo.

Neolitik

Mesto Mehrgarh v Belučistanu v Pakistanu

Naseljeno življenje se je pojavilo na podcelini na zahodnem robu naplavin reke Ind pred približno 9000 leti in se postopoma razvilo v civilizacijo doline Inda v 3. tisočletju pr. n. št.. Po mnenju Tima Dysona: »Pred 7000 leti je bilo kmetijstvo trdno uveljavljeno v Balučistanu. In v naslednjih 2000 letih se je praksa kmetovanja počasi razširila proti vzhodu v dolino Inda.«

Bronasta doba (ok. 3300 – ok. 1800 pr. n. št.)

Indska civilizacija

Bronasta doba na Indijski podcelini se je začela okoli leta 3300 pr. n. št. Poleg Starega Egipta in Mezopotamije je bilo območje doline Inda ena od treh zgodnjih zibelk civilizacije starega sveta. Od teh treh je bila civilizacija v dolini Inda najobsežnejša in je na svojem vrhuncu morda imela več kot pet milijonov prebivalcev.

Civilizacija je bila primarno osredotočena v današnjem Pakistanu, v porečju reke Ind, nato pa v porečju reke Ghagar-Hakra v vzhodnem Pakistanu in severozahodni Indiji. Zrela civilizacija Inda je cvetela od približno 2600 do 1900 pred našim štetjem, kar je pomenilo začetek urbane civilizacije na Indijski podcelini. Civilizacija je vključevala mesta, kot so Harapa, Ganverival in Mohendžo-daro v današnjem Pakistanu ter Dholavira, Kalibangan, Rakhigarhi in Lothal v sodobni Indiji.

Prebivalci starodavne doline reke Ind, Harapani, so razvili nove tehnike v metalurgiji in rokodelstvu (izdelki iz karneola, rezbarjenje pečatov) in proizvajali baker, bron, svinec in kositer. Civilizacija je znana po svojih mestih, zgrajenih iz opeke, obcestnem drenažnem sistemu in večnadstropnih hišah ter naj bi imela nekakšno občinsko organizacijo. Civilizacija je razvila tudi indsko pisavo, ki je trenutno nedešifrirana. To je razlog, zakaj harapski jezik ni neposredno izpričan in je njegova pripadnost negotova. Nekateri učenjaki predlagajo povezavo ali pripadnost dravidski ali elamo-dravidski jezikovni družini.

Trije žigi in njihovi odtisi z znaki indske pisave poleg živali: samorog (levo), bik (na sredini) in slon (desno); Muzej Guimet

Po propadu Indske civilizacije so se prebivalci selili iz dolin rek Ind in Ghagar-Hakra proti himalajskemu vznožju porečja Ganges-Jamuna.

• 
  Obdobej Mature Harapan, ok. 2600 - 1900 pr. n. št.
• 
  Mohendžo-daro, eno največjih mest v Indu. Pogled na Veliko kopališče mesta, ki prikazuje okoliško mestno ureditev.
• 
  Dholavira, mesto civilizacije v dolini Inda, s stopnicami vodnjaka za doseganje nivoja vode v umetno zgrajenih zbiralnikih.
• 
  Arheološki ostanki drenažnega sistema stranišč v Lothalu

Kultura oker obarvane keramike

Sinauli "kočija", fotografija Arheološkega zavoda Indije.

V 2. tisočletju pred našim štetjem je bila kultura oker obarvane keramike v regiji Ganges-Jamuna Doab. To so bila podeželska naselja s poljedelstvom in lovom. Uporabljali so bakrena orodja, kot so sekire, sulice, puščice in meči. Ljudje so imeli udomačeno govedo, koze, ovce, konje, prašiče in pse. Najdišče je pritegnilo pozornost zaradi bronastodobnih kolesnih vozičkov s trdim diskom, najdenih leta 2018, ki so jih nekateri interpretirali kot »kočije«, ki jih vlečejo konji.

Železna doba (okoli 1800–200 pr. n. št.)

Vedsko obdobje (okoli 1500–600 pr. n. št.)

Začetek ok. leta 1900 pr. n. št. so se indoarijska plemena preselila v Pandžab iz Srednje Azije v več valovih selitve. Vedsko obdobje je obdobje, ko so bile sestavljene Vede, liturgične pesmi indoarijskih ljudi. Vedska kultura je bila v delu severozahodne Indije, medtem ko so imeli drugi deli Indije v tem obdobju izrazito kulturno identiteto. Številne regije Indijske podceline so v tem obdobju prešle iz bakrene v železno dobo.

Vedska kultura je opisana v besedilih Ved, še vedno svetih hindujcem, ki so bila ustno sestavljena in prenesena v vedskem sanskrtu. Vede so ena najstarejših obstoječih besedil v Indiji. Vedsko obdobje, ki je trajalo od približno 1500 do 500 pred našim štetjem, je prispevalo temelje več kulturnih vidikov Indijske podceline.

Vedska družba

Zgodovinarji so analizirali Vede, da bi postavili vedsko kulturo v regiji Pandžab in zgornji Gangeški nižini. Peepal drevo in krava sta bila posvečena v času Atharva Vede. Številni koncepti indijske filozofije, ki so bili pozneje sprejeti, tako kot dharma, izvirajo iz vedskih predhodnikov.

Zgodnja vedska družba je opisana v Rigvedi, najstarejšem vedskem besedilu, ki naj bi bilo sestavljeno v 2. tisočletju pr. n. št. v severozahodni regiji Indijske podceline. V tem času so arijsko družbo sestavljale večinoma plemenske in pastirske skupine, ki so se razlikovale od harapske urbanizacije, ki je bila opuščena. Zgodnja indoarijska prisotnost verjetno delno ustreza kulturi oker obarvane keramike v arheološkem kontekstu.

Ob koncu rigvedskega obdobja se je arijska družba začela širiti iz severozahodne regije Indijske podceline v zahodno nižino Gangesa. Postalo je vse bolj kmetijsko in je bilo družbeno organizirano okoli hierarhije štirih varn ali družbenih razredov (kast). Za to družbeno strukturo je bilo značilno sinkretiziranje z domorodnimi kulturami severne Indije, sčasoma pa tudi izključitev nekaterih avtohtonih ljudstev z označevanjem njihovih poklicev kot nečistih. V tem obdobju so se številne prejšnje majhne plemenske enote in poglavarstva začele združevati v džanapade (monarhične politike na državni ravni).

Džanapada

Zemljevid pozne vedske dobe, ki prikazuje meje Ārjāvarte z Džanapadami v severni Indiji, začetek železnodobnih kraljestev v Indiji – Kuru, Pančala, Kosala, Videha

Železno dobo na Indijski podcelini od približno 1200 pr. n. št. do 6. stoletja pr. n. št. definira vzpon žanapad, ki so kraljestva, republike in kraljestva - predvsem železnodobna kraljestva Kuru, Pančala, Kosala, Videha.

Kraljestvo Kuru (okoli 1200–450 pr. n. št.) je bila prva državna družba vedskega obdobja, ki ustreza začetku železne dobe v severozahodni Indiji, okoli 1200–800 pr. n. št., kot tudi s sestavo Atharvavede (prvo indijsko besedilo, ki omenja železo, kot śyāma ayas, dobesedno »črna kovina«). Država Kuru je vedske himne organizirala v zbirke in razvila obred srauta, da bi ohranila družbeni red. Dve ključni osebnosti države Kuru sta bila kralj Parikšit in njegov naslednik Džanamedžaja, ki sta to kraljestvo preoblikovala v prevladujočo politično, družbeno in kulturno silo severne železnodobne Indije. Ko je kraljestvo Kuru propadlo, se je središče vedske kulture premaknilo k njihovim vzhodnim sosedom, kraljestvu Pančala. Arheološka kultura Poslikana siva posoda, ki je cvetela v regijah Harjana in zahodni Utar Pradeš v severni Indiji od približno 1100 do 600 pred našim štetjem, naj bi ustrezala kraljestvom Kuru in Pančala.

V poznem vedskem obdobju se je kraljestvo Videha pojavilo kot novo središče vedske kulture, ki je ležalo še dlje na vzhodu (na območju današnjega Nepala in zvezne države Bihar v Indiji); je doseglo svojo pomembnost pod kraljem Džanako, čigar dvor je zagotavljal pokroviteljstvo brahmanskim modrecem in filozofom, kot so Jadžnavalkja, Aruni in Gārgī Vāčaknavī. Kasnejši del tega obdobja ustreza konsolidaciji vse večjih držav in kraljestev, imenovanih Mahadžanapada, po vsej severni Indiji.

Druga urbanizacija (okoli 600–200 pr. n. št.)

Mesto Kušinagar v 5. stoletju pr. n. št. glede na friz iz 1. stoletja pr. n. št. v južnih vratih Sanči stupe 1.

V obdobju med letoma 800 in 200 pr. n. št. se je oblikovalo gibanje Śramaṇa, iz katerega izvirata džainizem in budizem. V tem obdobju so bile napisane prve Upanišade. Po letu 500 pr. n. št. se je začela tako imenovana "druga urbanizacija" z novimi urbanimi naselbinami, ki so nastale na nižini Gangesa, zlasti na osrednji ravnini Gangesa. [84] Temelji za "drugo urbanizacijo" so bili postavljeni pred letom 600 pr. n. št. v kulturi poslikane sive keramike Ghagar-Hakra in nižine Zgornjega Gangesa; čeprav je bila večina lokacij majhnih kmetijskih vasi, se je nekaj ducatov lokacij sčasoma pojavilo kot sorazmerno velika naselja, ki jih je mogoče označiti kot mesta, od katerih so bila največja utrjena z jarki ali jarki in nasipi iz nabrane zemlje z lesenimi palisadami, čeprav manjša in enostavnejša od dovršeno utrjenih velikih mest, ki so zrasla po letu 600 pr. n. št. v kulturi severne črne polirane keramike.

Osrednja nižina Gangesa, kjer je Magadha pridobila veljavo in je bila osnova Maurijskega cesarstva, je bilo posebno kulturno območje, z novimi državami, ki so nastale po letu 500 pr. n. št. med tako imenovano »drugo urbanizacijo«. during the so-called "second urbanisation". Nanj je vplivala vedska kultura, vendar se je izrazito razlikovala od regije Kuru-Pančala. To je bilo »območje najzgodnejšega znanega gojenja riža v južni Aziji in do leta 1800 pred našim štetjem je bilo mesto napredne neolitske populacije, povezane z najdiščema Chirand in Chechar«. V tej regiji so cvetela Śramaṇic gibanja in nastala sta džainizem in budizem.

Budizem in džainizem

Upanišade in gibanja Śramaṇa

Stran rokopisa Isha Upanishada

Mahavira, 24. in zadnji Tirthankara džainizma

Kremirana stupa Gautame Bude, Kushinagar (Kushinara)

Čas med 800 pr. n. št. in 400 pr. n. št. je bil priča sestavi najzgodnejših Upanišad. Upanišade tvorijo teoretično osnovo klasičnega hinduizma in so znane tudi kot Vedanta (zaključek Ved).

Naraščajoča urbanizacija Indije v 7. in 6. stoletju pr. n. št. je pripeljala do vzpona novih asketskih ali Śramaṇa gibanj, ki so izpodbijala ortodoksnost obredov. Mahavira (okoli 549–477 pr. n. št.), zagovornik džainizma, in Gautama Buda (okoli 563–483 pr. n. št.), ustanovitelj budizma, sta bila najvidnejši ikoni tega gibanja. Śramaṇa je povzročila koncept cikla rojstva in smrti, koncept samsare in koncept osvoboditve. Buda je našel srednjo pot, ki je izboljšala skrajni asketizem v religijah Śramaṇa.

Približno v istem času je Mahavira (24. Tirthankara v džainizmu) širil teologijo, ki je kasneje postala džainizem. Vendar džainska ortodoksija verjame, da so nauki Tirthankara nastali pred vsemi znanimi časi, učenjaki pa verjamejo, da je bil Paršvanatha (okoli 872 – okoli 772 pr. n. št.), ki mu je bil priznan status 23. Tirthankara, zgodovinska osebnost. Verjame se, da so Vede dokumentirale nekaj Tirthankar in asketski red, podoben gibanju Śramaṇa.

Sanskrtski epi

Rokopisna ilustracija bitke pri Kurukšetri

V tem obdobju sta nastala sanskrtska epa Ramajana in Mahabharata. Mahabharata ostaja do danes najdaljša posamezna pesem na svetu. Zgodovinarji so prej domnevali »epsko dobo« kot okolje teh dveh epskih pesnitev, zdaj pa priznavajo, da sta šli besedili (ki se med seboj poznata) skozi več stopenj razvoja skozi stoletja. Na primer, Mahabharata je morda temeljila na spopadu majhnega obsega (verjetno okoli leta 1000 pr. n. št.), ki so ga bardi in pesniki sčasoma »preoblikovali v velikansko epsko vojno«. Arheologija ne more dokončno dokazati ali ovreči zgodovinskosti, povezane z epi. Obstoječa besedila teh epov naj bi pripadala postvedski dobi, med ok. 400 pr. n. št. in 400 n. št.

Mahajanapadas

Mahajanapade so bile šestnajst najmočnejših in najobsežnejših kraljestev in republik tega obdobja, ki so se nahajale predvsem po indo-gangskih ravnicah.

Obdobje od ok. 600 pr. n. št. do ok. 300 pr. n. št. je bil priča vzponu Mahajanapad, šestnajst močnih in ogromnih kraljestev ter oligarhičnih republik. Te Mahajanapade so se razvile in cvetele v pasu, ki se je raztezal od Gandhare na severozahodu do Bengalije na vzhodnem delu Indijske podceline in so vključevale dele trans-Vindhjan regije. Starodavna budistična besedila, kot je Aṅguttara Nikāya, pogosto omenjajo teh šestnajst velikih kraljestev in republik – Anga, Asaka, Avanti, Čedi, Gandhara, Kaši, Kambodža, Kosala, Kuru, Magadha, Mala, Macja (ali Mačča), Pančala, Surasena, Vṛdži in Vaca. V tem obdobju je prišlo do drugega velikega vzpona urbanizma v Indiji po Indski civilizaciji.

Zgodnje »republike« ali gaṇasaṅgha, kot so Shakyas, Koliyas, Mallakas in Licchavis, so imele republikanske vlade. Gaṇasaṅgha, kot so Malakas s središčem v mestu Kusinagara, in liga Vadždžika s središčem v mestu Vaišali, so obstajali že v 6. stoletju pr. n. št. in na nekaterih območjih vztrajali do 4. stoletja n. št. Najbolj znani klan med vladajočimi konfederacijskimi klani Vadždži Mahajanapada so bili Licčavisi.

To obdobje v arheološkem kontekstu ustreza severni kulturi črno polirane keramike. Za to kulturo, ki je posebej osredotočena na osrednjo nižino Gangesa, a se širi tudi po obsežnih območjih severne in osrednje Indijske podceline, so značilni nastanek velikih mest z masivnimi utrdbami, znatna rast prebivalstva, povečana socialna stratifikacija, široka trgovska omrežja, gradnja javne arhitekture in vodnih kanalov, specializirane obrtne industrije (npr. rezbarjenje slonovine in karneola), sistem uteži, luknjani kovanci in uvedba pisave v obliki pisav brahmi in kharosthi. Jezik plemstva v tistem času je bil sanskrt, medtem ko se jeziki splošnega prebivalstva severne Indije imenujejo prakriti.

Veliko od šestnajstih kraljestev se je do leta 500/400 pr. n. št., v času Gautame Bude, združilo v štiri velika. Ta štiri so bila Vaca, Avanti, Kosala in Magadha. Življenje Gautame Bude je bilo v glavnem povezano s temi štirimi kraljestvi.

Zgodnje dinastije Magadha

Maghada dynasties

Država Magadha c. 600 pr. n. št., preden se je razširil iz svojega glavnega mesta Rajagriha – pod dinastijo Haryanka in naslednico dinastije Shishunaga.

Indijski bojevnik ahemenidske vojske, okoli 480 pr. n. št., na grobnici Kserksa I.

Magadha je oblikovala eno od šestnajstih Mahajanapad (sanskrt Velika kraljestva) ali kraljestev v starodavni Indiji. Jedro kraljestva je bilo območje Biharja južno od Gangesa; njena prva prestolnica je bila Radžagriha (sodobni Rajgir), nato Pataliputra (sodobna Patna). Magadha se je z osvojitvijo Licčavija in Ange razširila na večino Biharja in Bengalije, ki ji je sledil večji del vzhodnega Utar Pradeša in Orise. Starodavno kraljestvo Magadha je večkrat omenjeno v džainističnih in budističnih besedilih. Omenjeno je tudi v Ramajani, Mahabharati in Puranah. Najzgodnejše omembe ljudstva Magadha se pojavljajo v Atharva-Vedi, kjer so navedeni skupaj z Angami, Gandhariji in Mudžavati. Magadha je imela pomembno vlogo pri razvoju džainizma in budizma. Kraljestvo Magadha je vključevalo republikanske skupnosti, kot je skupnost Radžakumara. Vasi so imele svoje skupščine pod vodstvom lokalnih poglavarjev, imenovanih Gramakas. Njihova uprava je bila razdeljena na izvršilno, sodno in vojaško funkcijo.

Zgodnji viri, iz budističnega pali kanona, džainskih agam in hindujskih puran, omenjajo, da sta Magadhi približno 200 let vladali dinastiji Pradjota in dinastiji Harjanka (okoli 544–413 pr. n. št.), ok. 600–413 pr. n. št. Kralj Bimbisara iz dinastije Harjanka je vodil aktivno in ekspanzivno politiko ter osvojil Ango v današnjem vzhodnem Biharju in Zahodni Bengaliji. Kralja Bimbisara je strmoglavil in ubil njegov sin, princ Adžatašatru, ki je nadaljeval ekspanzionistično politiko Magadhe. V tem obdobju je Gautama Buda, ustanovitelj budizma, večino svojega življenja preživel v kraljestvu Magadha. Dosegel je razsvetljenje v Bodh Gaji, imel svojo prvo pridigo v Sarnathu in prvi budistični svet je potekal v Radžgrihi. Dinastijo Harjanka je strmoglavila dinastija Šaišunaga (okoli 413–345 pr. n. št.). Zadnjega vladarja Šišunaga, Kalasoka, je leta 345 pr. n. št. ubil Mahapadma Nanda, prvi od tako imenovanih devetih Nand, ki so bili Mahapadma in njegovih osem sinov.

Imperij Nanda in Aleksandrova kampanja

Glej tudi: Indijski pohod Aleksandra Velikega

Imperij Nanda (okoli 345–322 pr. n. št.) se je v svojem največjem obsegu raztezal od Bengalije na vzhodu do regije Pandžab na zahodu in daleč na jug do pogorja Vindhja. Dinastija Nanda je slovela po velikem bogastvu. Gradila je na temeljih, ki sta jih postavila njihova predhodnika Harjanka in Šišunaga, da bi ustvarila prvi veliki imperij severne Indije. Da bi dosegli ta cilj, so zgradili veliko vojsko, sestavljeno iz 200.000 pehote, 20.000 konjenikov, 2000 bojnih vozov in 3000 bojnih slonov (po najnižjih ocenah).ref name="Sastri1988p16">Sastri, K. A. Nilakanta, ur. (1988) [First published 1952]. Age of the Nandas and Mauryas (2nd izd.). Motilal Banarsidass. str. 16. ISBN 978-81-208-0465-4.</ref> Po mnenju grškega zgodovinarja Plutarha je bila vojska Nanda še večja, saj je štela 200.000 pehote, 80.000 konjenikov, 8000 bojnih vozov in 6000 bojnih slonov. Vendar pa Imperij Nanda ni imel priložnosti videti soočenja svoje vojske z Aleksandrom Velikim, ki je napadel severozahodno Indijo v času Dhana Nande, saj je bil Aleksander prisiljen omejiti svojo kampanjo na ravnice Pandžaba in Sinda, ker so se njegove sile uprle pri reki Beas in zavrnile nadaljevanje, ko so naletele na sile Nande in Gangaridai.

Maurijsko cesarstvo

Maurijsko cesarstvo

Maurijsko cesarstvo pod Ašokom Velikim.

Aookov steber v Vaišaliju, 3. stoletje pred našim štetjem.

Maurijsko cesarstvo (322–185 pr. n. št.) je združilo večino Indijske podceline v eno državo in je bil največji imperij, ki je kdaj obstajal na Indijski podcelini. V svojem največjem obsegu se je Maurijsko cesarstvo raztezalo na severu do naravnih meja Himalaje in na vzhodu v današnji Asam. Na zahodu je segalo onkraj sodobnega Pakistana, do gorovja Hindukuš v današnjem Afganistanu. Imperij je ustanovil Čandragupta Maurij s pomočjo Čanakje (Kautilja) v Magadhi (v današnjem Biharju), ko je zrušil Imperij Nanda.

Čandragupta je hitro razširil svojo oblast proti zahodu po osrednji in zahodni Indiji in do leta 317 pr. n. št. je imperij v celoti zasedel severozahodno Indijo. Maurijsko cesarstvo je nato med vojno med Selevkidi in Maurijci premagalo Selevka I., diadoha in ustanovitelja Selevkidskega cesarstva in tako pridobilo dodatno ozemlje zahodno od reke Ind. Čandraguptinov sin Bindusara je nasledil prestol okoli leta 297 pr. Ko je umrl v ok. 272 pr. n. št. je bil velik del indijske podceline pod oblastjo Maurjanov. Vendar pa je regija Kalinga (okoli današnje Odiše) ostala zunaj nadzora Maurijev, kar je morda oviralo njihovo trgovino z jugom.

Maurjska izrezljana vrata Lomas Rišija, ene od Barabarskih jam, ok. 250 pr. n. št.

Bindusaro je nasledil Ašoka, čigar vladavina je trajala približno 37 let do njegove smrti okoli leta 232 pr. n. št. Njegova kampanja proti Kalinganom okoli leta 260 pr. n. št., čeprav uspešna, je povzročila ogromno izgubo življenj in bedo. To je Ašoko navdalo z obžalovanjem in ga pripeljalo do tega, da se je izogibal nasilju ter nato sprejel budizem. Cesarstvo je začelo propadati po njegovi smrti in Pušjamitra Šunga je ubil zadnjega vladarja, Brihadrato, da bi ustanovil cesarstvo Šunga.

Pod Čandragupto Maurjo in njegovimi nasledniki so notranja in zunanja trgovina, kmetijstvo in gospodarske dejavnosti uspevale in se širile po Indiji zahvaljujoč oblikovanju enotnega učinkovitega sistema financ, uprave in varnosti. Maurijci so zgradili Grand Trunk Road, eno najstarejših in najdaljših glavnih cest v Aziji, ki povezuje Indijsko podcelino s Srednjo Azijo. Po vojni v Kalingi je cesarstvo pod Ašoko doživelo skoraj pol stoletja miru in varnosti. Maurijska Indija je prav tako uživala v obdobju družbene harmonije, verske preobrazbe ter širitve znanosti in znanja. Sprejemanje džainizma s strani Čandragupte Maurija je povečalo družbeno in versko prenovo in reformo v njegovi družbi, medtem ko je bilo rečeno, da je bilo Ašokovo sprejetje budizma temelj vladavine družbenega in političnega miru ter nenasilja po vsej Indiji. Ašoka je sponzoriral širjenje budističnih misijonarjev v Šrilanko, jugovzhodno Azijo, zahodno Azijo, severno Afriko in sredozemsko Evropo.

Arthašastra, ki jo je napisal Čanakja, in Ašokini edikti so primarni pisni zapisi maurijskih časov. Arheološko to obdobje sodi v obdobje severne črne polirane keramike. Maurijsko cesarstvo je temeljilo na modernem in učinkovitem gospodarstvu in družbi. Vendar je bila prodaja trgovskega blaga natančno regulirana s strani vlade. Čeprav v družbi Maurijev ni bilo bančništva, je bilo oderuštvo običajno. Najdenih je veliko pisnih zapisov o suženjstvu, kar kaže na njegovo razširjenost. V tem obdobju je bilo v južni Indiji razvito visokokakovostno jeklo, imenovano jeklo Wootz, ki so ga kasneje izvažali na Kitajsko in v Arabijo.

Sangamsko obdobje

Tamilakam, ki je na koncu južne Indije v Sangamskem obdobju, kjer so vladale dinastije Čera, dinastije Čola in dinastije Pandjan.

Ilango Adigal je avtor Silappatikarama, enega od petih velikih epov tamilske literature.

V Sangamskem obdobju je tamilska literatura cvetela od 3. stoletja pred našim štetjem do 4. stoletja našega štetja. V tem obdobju so delom južne Indije vladale tri tamilske dinastije, skupaj znane kot Trije okronani kralji Tamilakama: dinastija Čera, dinastija Čola in dinastija Pandja.

Sangamska literatura se ukvarja z zgodovino, politiko, vojnami in kulturo tamilskega ljudstva tega obdobja. Učenjaki tega obdobja so izhajali iz navadnih ljudi, ki so iskali pokroviteljstvo tamilskih kraljev, vendar so pisali predvsem o navadnih ljudeh in njihovih skrbeh. Za razliko od sanskrtskih piscev, ki so bili večinoma brahmani, so pisci sangama prihajali iz različnih slojev in družbenih okolij ter večinoma niso bili brahmani. Pripadali so različnim veram in poklicem, kot so kmetje, obrtniki, trgovci, menihi in duhovniki, vključno s kraljevimi družinami in ženskami.

Okoli 300 pr. n. št. – okoli 200 n. št., Pathupattu, antologija desetih zbirk srednje dolgih knjig, ki velja za del Sangamske literature, je bila sestavljena; sestava osmih antologij pesniških del Ettuthogai kot tudi sestava osemnajstih manjših pesniških del Patiṉeṇkīḻkaṇakku; medtem ko je bil razvit Tolkāppijam, najzgodnejše slovnično delo v tamilskem jeziku. Tudi v tem obdobju sta bila sestavljena dva od petih velikih epov tamilske književnosti. Ilango Adigal je zložil Silappatikaram, ki je nereligiozno delo, ki se vrti okoli Kannagi, ki je izgubila moža zaradi sodne zmote na sodišču dinastije Pandjan in se maščuje njegovemu kraljestvu, Manimekalai, ki ga je zložil Čithalai Čathanar, pa je nadaljevanje Silappatikaram in pripoveduje zgodbo o hčerki Kovalan in Madhavi, ki je postal budistični bikuni.

Klasično obdobje (okoli 200 pr. n. št. – ok. 650 n. št.)

• 
  Starodavna Indija med vzponom Šungov s severa, Satavahanov iz Dekana ter Pandjdžev in Čolov z južnega konca Indije.
• 
  Velika čaitja v Karlinih jamah. Svetišča so se razvijala v obdobju od 2. stoletja pred našim štetjem do 5. stoletja našega štetja.
• 
  Jami Udajagiri in Khandagiri sta dom napisa Hathigumpha, ki je bil vpisan pod Kharavelo, takratnim cesarjem Kalinge iz dinastije Mahameghavahana.
• 
  Relief večnadstropnega templja, 2. stoletje našega štetja, Ghantasala stupa

Čas med Maurijskim cesarstvom v 3. stoletju pr. n. št. in koncem Guptskega imperija v 6. stoletju n. št. se imenuje klasično obdobje Indije. Glede na izbrano periodizacijo ga lahko razdelimo na različna podobdobja. Klasično obdobje se začne po zatonu Maurijskega cesarstva in ustreznem vzponu imperija Šunga in dinastije Satavahana. Guptski imperij (4.–6. stoletje) velja za zlato dobo hinduizma, čeprav je v teh stoletjih Indiji vladala množica kraljestev. Prav tako je v južni Indiji Sangamska literatura cvetela od 3. stoletja pred našim štetjem do 3. stoletja našega štetja. V tem obdobju je bilo indijsko gospodarstvo ocenjeno kot največje na svetu, saj je imelo med eno tretjino in eno četrtino svetovnega bogastva, od leta 1 do 1000 našega štetja.

Zgodnje klasično obdobje (okoli 200 pr. n. št. – ok. 320 n. št.)

Imperij Šunga

Imperij Šunga

Vzhodna vrata in ograje, Bharhut stupa, 2. stoletje pr. n. št.

Šunga umetnost, 1. stoletje pr. n. št. antična veena

Kraljeva družina, 1. stoletje pr. n. št. Zahodna Bengalija

Šunge izvirajo iz Magadhe in so nadzorovali velika območja osrednje in vzhodne Indijske podceline od okoli leta 187 do 78 pred našim štetjem. Dinastijo je ustanovil Pušjamitra Šunga, ki je strmoglavil zadnjega cesarja Maurijev. Prestolnica je bila Pataliputra, vendar so poznejši cesarji, kot je Bhagabhadra, imeli dvor tudi v Vidiši, današnjem Besnagarju v vzhodni Malvi.

Pušjamitra Šunga je vladal 36 let in nasledil ga je njegov sin Agnimitra. Bilo je deset vladarjev Šunga. Vendar pa je po smrti Agnimitre cesarstvo hitro razpadlo; napisi in kovanci kažejo, da je bil velik del severne in osrednje Indije sestavljen iz majhnih kraljestev in mestnih držav, ki so bile neodvisne od kakršne koli hegemonije Šungov. Cesarstvo je znano po številnih vojnah s tujimi in domačimi silami. Bili so se z dinastijo Mahameghavahana iz Kalinge, dinastijo Satavahana iz Dekana, Indo-Grki in morda s Pančalami in Mitrami iz Mathure.

V tem obdobju so cveteli umetnost, izobraževanje, filozofija in druge oblike učenja, vključno z majhnimi podobami iz terakote, večjimi kamnitimi skulpturami in arhitekturnimi spomeniki, kot sta stupa v Bharhutu in znana Velika stupa v Sančiju. Vladarji Šunga so pomagali vzpostaviti tradicijo kraljevega pokroviteljstva učenja in umetnosti. Pisava, ki jo je uporabljal imperij, je bila različica brahmija in je bila uporabljena za pisanje sanskrta. Imperij Šunga je imel pomembno vlogo pri pokroviteljstvu indijske kulture v času, ko so se odvijali nekateri najpomembnejši dogodki v hindujski misli. To je imperiju pomagalo pri razcvetu in pridobivanju moči.

Imperij Sātavāhana

Imperij Sātavāhana

Stupa Sanchi Two in južna vrata, 1. stoletje našega štetja (Unescov seznam svetovne dediščine)

Indijska ladja na svinčenem kovancu Vasisthiputra Sri Pulamavi, pričevanje o pomorskih in trgovskih zmožnostih Sātavāhanov med 1. in 2. stoletjem n. št.

Sātavāhane so imeli sedež v Amaravatiju v Andhra Pradešu, pa tudi v Džunarju (Pune) in Prathisthanu (Paithan) v Maharaštri. Ozemlje imperija je od 1. stoletja pred našim štetjem obsegalo velike dele Indije. Sātavāhani so začeli kot fevdalci dinastije Maurijcev, vendar so z njenim zatonom razglasili neodvisnost.

Sātavāhani so znani po svojem pokroviteljstvu hinduizma in budizma, kar je privedlo do budističnih spomenikov od Ellore (Unescov seznam svetovne dediščine) do Amaravatija. Bili so ena prvih indijskih zveznih držav, ki je izdala kovance z vtisnjenimi vladarji. Oblikovali so kulturni most in igrali ključno vlogo pri trgovini ter prenosu idej in kulture v Severnoindijsko nižavje in iz nje na južno konico Indije.

Za vzpostavitev svoje vladavine so morali tekmovati s imperijem Šunga in nato z dinastijo Kanva iz Magadhe. Kasneje so odigrali ključno vlogo pri zaščiti velikega dela Indije pred tujimi napadalci, kot so Saki, Javani in Pahlave. Zlasti njihovi boji z zahodnimi Kšatrapami so trajali dolgo časa. Pomembna vladarja dinastije Sātavāhana, Gautamiputra Satakarni in Sri Jadžna Sātakarni sta lahko premagala tuje napadalce, kot so zahodni Kšatrape, in ustavila njihovo širitev. V 3. stoletju našega štetja je bil imperij razdeljen na manjše države.

Trgovanje in potovanja v Indijo

Svilna cesta in trgovina z začimbami, starodavne trgovske poti, ki so povezovale Indijo s starim svetom; prenašal dobrine in ideje med starodavnimi civilizacijami starega sveta in Indijo. Kopenske poti so rdeče, vodne pa modre.

• Trgovina z začimbami v Kerali je v Indijo pritegnila trgovce iz vsega starega sveta. Zgodnji zapisi in kamenodobni rezbarije iz neolitika, ki so bili pridobljeni, kažejo, da se je indijsko jugozahodno obalno pristanišče Muziris v Kerali uveljavilo kot glavno trgovsko središče z začimbami že od leta 3000 pr. n. št., glede na sumerske zapise. Judovski trgovci iz Judeje so prispeli v Koči v Kerali v Indiji že leta 562 pr. n. št.
• Budizem je na Kitajsko prišel prek prenosa budizma po Svilni poti v 1. ali 2. stoletju našega štetja. Zaradi interakcije kultur je več kitajskih popotnikov in menihov vstopilo v Indijo. Najbolj opazni so bili Fašian, Jidžing, Song Jun in Šuanzang. Ti popotniki so napisali podrobna poročila o Indijski podcelini, ki vključujejo politične in družbene vidike regije.
• Hindujske in budistične verske ustanove v jugovzhodni Aziji so začele povezovati z gospodarsko dejavnostjo in trgovino, saj so pokrovitelji zaupali velika sredstva, ki so bila kasneje uporabljena v korist lokalnega gospodarstva z upravljanjem posesti, obrtništvom, spodbujanjem trgovskih dejavnosti. Zlasti budizem je potoval skupaj s pomorsko trgovino in spodbujal kovanje kovancev, umetnost in pismenost. Indijski trgovci, ki so se ukvarjali s trgovino z začimbami, so indijsko kuhinjo ponesli v jugovzhodno Azijo, kjer so začimbne mešanice in curry postali priljubljeni pri domorodnih prebivalcih.
• Grško-rimskemu svetu je sledilo trgovanje po poti kadila in rimsko-indijski poti. V 2. stoletju pr. n. št. so se grške in indijske ladje srečale, da bi trgovale v arabskih pristaniščih, kot je Aden. V 1. tisočletju so pomorske poti v Indijo nadzorovali Indijci in Etiopijci, ki so postali pomorska trgovska sila Rdečega morja.

Kušansko cesarstvo

Kušansko cesarstvo

Kušanska ozemlja (cela črta) in največji obseg kušanskih dominionov pod Kaniško (črtkana črta), glede na napis Rabatak

Upodobitev Bude v kovancih Kaniška, umetnost Mathura, 2. stoletje našega štetja

Kušansko cesarstvo se je razširilo iz današnjega Afganistana na severozahod indijske podceline pod vodstvom njihovega prvega cesarja Kujule Kadphisesa približno sredi 1. stoletja našega štetja. Kušani so bili verjetno iz toharsko govoreča plemena; ena od petih vej konfederacije Jueži. V času njegovega vnuka Kaniške Velikega se je cesarstvo razširilo na velik del Afganistana in nato na severne dele Indijske podceline vsaj do Sakete in Sarnatha blizu Varanasija (Banaras).

Cesar Kaniška je bil velik pokrovitelj budizma; ko pa so se Kušani razširili proti jugu, so božanstva iz njihovega poznejšega kovanja odsevala njihovo novo hindujsko večino. Imeli so pomembno vlogo pri uveljavitvi budizma v Indiji in njegovem širjenju v Srednjo Azijo in Kitajsko.

Zgodovinar Vincent Smith je o Kaniški dejal:

Igral je vlogo drugega Ašoke v zgodovini budizma.

Cesarstvo je povezalo pomorsko trgovino v Indijskem oceanu s trgovino na Svilni poti skozi dolino Inda, kar je spodbudilo trgovino na dolge razdalje, zlasti med Kitajsko in Rimom. Kušani so prinesli nove trende v nastajajočo in cvetočo umetnost Gandare in umetnost Mathura, ki je dosegla vrhunec med vladavino Kušanov. Obdobje miru pod vladavino Kušanov je znano kot Pax Kushana.

H.G. Rowlinson je komentiral:

Kušansko obdobje je primeren uvod v dobo Guptov.

Do 3. stoletja je njihovo cesarstvo v Indiji razpadalo in njihov zadnji znani veliki cesar je bil Vasudeva I.

Sklici

Viri

Tiskani viri

• Antonova, K.A.; Bongard-Levin, G.; Kotovsky, G. (1979). История Индии [History of India] (v ruščini). Moscow: Progress.
• Arnold, David (1991), Famine: Social Crisis and Historical Change, Wiley-Blackwell, ISBN 978-0-631-15119-7
• Asher, C.B.; Talbot, C (1. januar 2008), India Before Europe (1st izd.), Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-51750-8
• Bandyopadhyay, Sekhar (2004), From Plassey to Partition: A History of Modern India, Orient Longman, ISBN 978-81-250-2596-2
• Bayly, Christopher Alan (2000) [1996], Empire and Information: Intelligence Gathering and Social Communication in India, 1780–1870, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-57085-5
• Bose, Sugata; Jalal, Ayesha (2003), Modern South Asia: History, Culture, Political Economy (2nd izd.), Routledge, ISBN 0-415-30787-2
• Brown, Judith M. (1994), Modern India: The Origins of an Asian Democracy (2nd izd.), ISBN 978-0-19-873113-9
• Bentley, Jerry H. (Junij 1996), »Cross-Cultural Interaction and Periodization in World History«, The American Historical Review, 101 (3): 749–770, doi:10.2307/2169422, JSTOR 2169422
• Chauhan, Partha R. (2010). »The Indian Subcontinent and 'Out of Africa 1'«. V Fleagle, John G.; Shea, John J.; Grine, Frederick E.; Baden, Andrea L.; Leakey, Richard E. (ur.). Out of Africa I: The First Hominin Colonization of Eurasia. Springer Science & Business Media. str. 145–164. ISBN 978-90-481-9036-2.
• Collingham, Lizzie (2006), Curry: A Tale of Cooks and Conquerors, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-532001-5
• Daniélou, Alain (2003), A Brief History of India, Rochester, VT: Inner Traditions, ISBN 978-0-89281-923-2
• Datt, Ruddar; Sundharam, K.P.M. (2009), Indian Economy, New Delhi: S. Chand Group, ISBN 978-81-219-0298-4
• Devi, Ragini (1990). Dance Dialects of India. Motilal Banarsidass. ISBN 978-81-208-0674-0.
• Doniger, Wendy, ur. (1999). Merriam-Webster's Encyclopedia of World Religions. Merriam-Webster. ISBN 978-0-87779-044-0.
• Donkin, Robin A. (2003), Between East and West: The Moluccas and the Traffic in Spices Up to the Arrival of Europeans, Diane Publishing Company, ISBN 978-0-87169-248-1
• Eaton, Richard M. (2005), A Social History of the Deccan: 1300–1761: Eight Indian Lives, The new Cambridge history of India, zv. I.8, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-25484-7
• Fay, Peter Ward (1993), The forgotten army : India's armed struggle for independence, 1942–1945, University of Michigan Press, ISBN 978-0-472-10126-9
• Fritz, John M.; Michell, George, ur. (2001). New Light on Hampi: Recent Research at Vijayanagara. Marg. ISBN 978-81-85026-53-4.
• Fritz, John M.; Michell, George (2016). Hampi Vijayanagara. Jaico. ISBN 978-81-8495-602-3.
• Guha, Arun Chandra (1971), First Spark of Revolution, Orient Longman, OCLC 254043308
• Gupta, S.P.; Ramachandran, K.S., ur. (1976), Mahabharata, Myth and Reality – Differing Views, Delhi: Agam prakashan
• Gupta, S.P.; Ramachandra, K.S. (2007). »Mahabharata, Myth and Reality«. V Singh, Upinder (ur.). Delhi – Ancient History. Social Science Press. str. 77–116. ISBN 978-81-87358-29-9.
• Kamath, Suryanath U. (1980), A concise history of Karnataka: From pre-historic times to the present, Bangalore: Archana Prakashana, OCLC 7796041
• Keay, John (2000), India: A History, Atlantic Monthly Press, ISBN 978-0-87113-800-2
• Kenoyer, J. Mark (1998). The Ancient Cities of the Indus Valley Civilisation. Oxford University Press. ISBN 978-0-19-577940-0.
• Kulke, Hermann; Rothermund, Dietmar (2004) [First published 1986], A History of India (4th izd.), Routledge, ISBN 978-0-415-15481-9
• Law, R. C. C. (1978), »North Africa in the Hellenistic and Roman periods, 323 BC to AD 305«, v Fage, J.D.; Oliver, Roland (ur.), The Cambridge History of Africa, zv. 2, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-20413-2
• Ludden, D. (2002), India and South Asia: A Short History, One World Media, ISBN 978-1-85168-237-9
• Massey, Reginald (2004). India's Dances: Their History, Technique, and Repertoire. Abhinav Publications. ISBN 978-81-7017-434-9.
• Metcalf, B.; Metcalf, T.R. (9. oktober 2006), A Concise History of Modern India (2nd izd.), Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-68225-1
• Meri, Josef W. (2005), Medieval Islamic Civilization: An Encyclopedia, Routledge, ISBN 978-1-135-45596-5
• Michaels, Axel (2004), Hinduism. Past and present, Princeton, New Jersey: Princeton University Press
• Mookerji, Radha Kumud (1988) [First published 1966], Chandragupta Maurya and his times (4th izd.), Motilal Banarsidass, ISBN 81-208-0433-3
• Mukerjee, Madhusree (2010). Churchill's Secret War: The British Empire and the Ravaging of India During World War II. Basic Books. ISBN 978-0-465-00201-6.
• Müller, Rolf-Dieter (2009). »Afghanistan als militärisches Ziel deutscher Außenpolitik im Zeitalter der Weltkriege«. V Chiari, Bernhard (ur.). Wegweiser zur Geschichte Afghanistans. Paderborn: Auftrag des MGFA. ISBN 978-3-506-76761-5.
• Niyogi, Roma (1959). The History of the Gāhaḍavāla Dynasty. Oriental. OCLC 5386449.
• Petraglia, Michael D.; Allchin, Bridget (2007). The Evolution and History of Human Populations in South Asia: Inter-disciplinary Studies in Archaeology, Biological Anthropology, Linguistics and Genetics. Springer Science & Business Media. ISBN 978-1-4020-5562-1.
• Petraglia, Michael D. (2010). »The Early Paleolithic of the Indian Subcontinent: Hominin Colonization, Dispersals and Occupation History«. V Fleagle, John G.; Shea, John J.; Grine, Frederick E.; Baden, Andrea L.; Leakey, Richard E. (ur.). Out of Africa I: The First Hominin Colonization of Eurasia. Springer Science & Business Media. str. 165–179. ISBN 978-90-481-9036-2.
• Pochhammer, Wilhelm von (1981). India's Road to Nationhood: A Political History of the Subcontinent. Allied Publishers. ISBN 978-81-7764-715-0.
• Ratnagar, Shereen (2006a). Trading Encounters: From the Euphrates to the Indus in the Bronze Age (2nd izd.). Oxford University Press. ISBN 978-0-19-566603-8.
• Raychaudhuri, Tapan; Habib, Irfan, ur. (1982). The Cambridge Economic History of India, Volume 1: c. 1200 – c. 1750. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-22692-9.
• Reddy, Krishna (2003). Indian History. New Delhi: Tata McGraw Hill. ISBN 978-0-07-048369-9.
• Robb, P (2001). A History of India. London: Palgrave.
• Samuel, Geoffrey (2010), The Origins of Yoga and Tantra, Cambridge University Press
• Sarkar, Sumit (1989) [First published 1983]. Modern India, 1885–1947. MacMillan Press. ISBN 0-333-43805-1.
• Sastri, K. A. Nilakanta (1955). A history of South India from prehistoric times to the fall of Vijayanagar. New Delhi: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-560686-7.
• Sastri, K. A. Nilakanta (2002) [1955]. A history of South India from prehistoric times to the fall of Vijayanagar. New Delhi: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-560686-7.
• Schomer, Karine; McLeod, W.H., ur. (1987). The Sants: Studies in a Devotional Tradition of India. Motilal Banarsidass. ISBN 978-81-208-0277-3.
• Sen, Sailendra Nath (1. januar 1999). Ancient Indian History and Civilization. New Age International. ISBN 978-81-224-1198-0.
• Singh, Upinder (2008), A History of Ancient and Early Medieval India: From the Stone Age to the 12th Century, Pearson, ISBN 978-81-317-1120-0
• Sircar, D C (1990), »Pragjyotisha-Kamarupa«, v Barpujari, H K (ur.), The Comprehensive History of Assam, zv. I, Guwahati: Publication Board, Assam, str. 59–78
• Sumner, Ian (2001), The Indian Army, 1914–1947, Osprey Publishing, ISBN 1-84176-196-6
• Thapar, Romila (1977), A History of India. Volume One, Penguin Books
• Thapar, Romila (1978), Ancient Indian Social History: Some Interpretations (PDF), Orient Blackswan, arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. februarja 2015
• Thapar, Romila (2003). The Penguin History of Early India (First izd.). Penguin Books India. ISBN 978-0-14-302989-2.
• Williams, Drid (2004). »In the Shadow of Hollywood Orientalism: Authentic East Indian Dancing« (PDF). Visual Anthropology. Routledge. 17 (1): 69–98. doi:10.1080/08949460490274013. S2CID 29065670. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 4. marca 2016. Pridobljeno 1. julija 2020.