Pismenost: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
{{v delu}} |
{{v delu}} |
||
'''Písmenost''' je sposobnost [[branje|branja]] in [[pisanje|pisanja]] ter, po terminologiji [[UNESCO|UNESCA]], sposobnost razumevanja vsakdanjih sporočil. |
|||
'''Písmenost''' je sposobnost [[branje|branja]] in [[pisanje|pisanja]]. Po terminologiji [[UNESCO|UNESCA]] pismenost pomeni sposobnost pisati in brati, z razumevanjem kratkih stavkov v posameznikovem vsakdanjem življenju. Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost, in sicer sposobnost sprejemanja zapisanih informacij in sposobnost tvorjenja in posredovanja. Za pismenega pogosto označimo že vsakogar, ki zna uporabljati [[tipkovnica|tipke]] kot so naprej, na začetek, snemaj, vnesi itd., vendar spretnost rokovanja z elektronskimi napravami še ni dovolj za potrdilo splošne pismenosti. Pridobljeno znanje in spretnosti ter razvite sposobnosti posamezniku omogočajo uspešno in ustvarjalno osebnostno rast ter odgovorno delovanje v poklicnem in družbenem življenju. |
|||
[[Slika:Literacy rate world.PNG|thumb|350px|Stopnja pismenosti po svetu]] |
[[Slika:Literacy rate world.PNG|thumb|350px|Stopnja pismenosti po svetu]] |
||
Standardi, katera raven teh sposobnosti že zadošča za |
|||
⚫ | pismenost, variirajo od družbe do družbe. Pogosto se upoštevajo tudi druge spretnosti, kot sta [[računalniška pismenost]] ali osnovna [[ |
||
Številni analitiki jemljejo stopnjo pismenosti države ali regije kot glavno merilo pri določanju vrednosti [[človeški kapital|človeškega kapitala]] |
Številni analitiki jemljejo stopnjo pismenosti države ali regije kot glavno merilo pri določanju vrednosti [[človeški kapital|človeškega kapitala]], saj je pismene ljudi ceneje izučiti kot nepismene. Višja pismenost pomeni tudi več priložnosti za zaposlitev in dostop do višjih ravni [[izobraževanje|izobraževanja]]. |
||
== Razvoj pismenosti == |
== Razvoj pismenosti == |
||
Vrstica 12: | Vrstica 10: | ||
Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekaj desetletij nazaj je pisati pomenilo pisati z roko s [[svinčnik|svinčnikom]], nalivnikom in nato s [[kemični svinčnik|kemičnim svinčnikom]]; strojepisci, publicisti in znanstveni pisci pa so uporabljali [[tipkovnica|tipkovnice]] na [[pisalni stroj|pisalnih strojih]]. Dandanes je uporaba svinčnika za pisanje zelo redka; danes pišejo na roke pravzaprav le še šolajoča se mladina, pisci grafitov, [[kaligrafija|kaligrafski pisci]] in sleherniki v pismih za posebne priložnosti (smrt, poroka, rojstvo otroka) in seveda takrat, ko nas [[tehnologija|tehnologija]] pusti na cedilu. Vsakdanja pisna sporočila danes tipkamo, največkrat v [[prenosni telefon|mobilne telefone]], in sicer pri pisanju kratkih sporočil ([[SMS|SMS]]) in pa tipkanje v računalnik. Zagotovo se bo pojem pismenosti v prihodnje še zelo spreminjal in prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi. |
Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekaj desetletij nazaj je pisati pomenilo pisati z roko s [[svinčnik|svinčnikom]], nalivnikom in nato s [[kemični svinčnik|kemičnim svinčnikom]]; strojepisci, publicisti in znanstveni pisci pa so uporabljali [[tipkovnica|tipkovnice]] na [[pisalni stroj|pisalnih strojih]]. Dandanes je uporaba svinčnika za pisanje zelo redka; danes pišejo na roke pravzaprav le še šolajoča se mladina, pisci grafitov, [[kaligrafija|kaligrafski pisci]] in sleherniki v pismih za posebne priložnosti (smrt, poroka, rojstvo otroka) in seveda takrat, ko nas [[tehnologija|tehnologija]] pusti na cedilu. Vsakdanja pisna sporočila danes tipkamo, največkrat v [[prenosni telefon|mobilne telefone]], in sicer pri pisanju kratkih sporočil ([[SMS|SMS]]) in pa tipkanje v računalnik. Zagotovo se bo pojem pismenosti v prihodnje še zelo spreminjal in prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi. |
||
⚫ | |||
== Vrste pismenosti == |
|||
⚫ | Poznamo več vrst pismenosti, in sicer nove pismenosti ( |
||
== |
== Vrste pismenosti == |
||
⚫ | Standardi, katera raven teh sposobnosti že zadošča za pismenost, variirajo od družbe do družbe. Pogosto se upoštevajo tudi druge spretnosti, kot sta [[računalniška pismenost]] ali osnovna [[matematična pismenost]], saj mnogi ljudje sicer ne znajo brati črk, znajo pa brati številke in se kljub temu, da ne znajo brati besedila, lahko celo v omejenem obsegu naučijo uporabljati [[računalnik]]. Vedno več informacij je slikovne, zvočne in filmske narave. |
||
⚫ | 8. september je od leta 1966 mednarodni dan pismenosti |
||
⚫ | Poznamo več vrst pismenosti, in sicer nove pismenosti (nove oblike pismenosti, ki jih omogoča napredek tehnologije), [[medijska pismenost|medijsko pismenost]] (kompetence, ki omogočajo ljudem ustvarjanje, ocenjevanje in analiziranje sporočil v različnih oblikah medijev), [[računalniška pismenost|računalniško pismenost]] (znanje in sposobnost uporabe računalnikov in računalniške tehnologije, z vrsto spretnosti), [[informacijska pismenost|informacijsko pismenost]], [[elektronska pismenost|elektronsko pismenost]] (spretnost komunikativnega izkoriščanja celotnega potenciala novih elektronskih medijev), [[glasbena pismenost|glasbeno]] (sposobnost branja not ali celo komponiranja), [[kartografska pismenost|kartografsko pismenost]] (sposobnost orientiranja po zemljevidu) idr. |
||
== Nepismenost v Sloveniji |
== Nepismenost v Sloveniji == |
||
[[Slika:World_illiteracy_1970-2010.svg|thumb|Svetovna pismenost med leti 1970 in 2005]] |
[[Slika:World_illiteracy_1970-2010.svg|thumb|Svetovna pismenost med leti 1970 in 2005]] |
||
Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v [[18. stoletje|18. stoletju]] znašala približno 97 odstotkov. S splošno šolsko naredbo iz leta 1774, ko je šolanje postalo obvezno, pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligerane manjšine. Tako je leta 1870 v šolo hodil že vsak sedmi otrok - stopnja nepismenosti je znašala 60 %. |
Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v [[18. stoletje|18. stoletju]] znašala približno 97 odstotkov. S splošno šolsko naredbo iz leta 1774, ko je šolanje postalo obvezno, pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligerane manjšine. Tako je leta 1870 v šolo hodil že vsak sedmi otrok - stopnja nepismenosti je znašala 60 %. Leta 1887 se je šolal že vsak tretji otrok, stopnja nepismenosti pa se je iz leta v leto manjšala. Leta 1880 je znašala 39 %, ob koncu [[19. stoletje|19. stoletja]] 25 %. V začetku [[20. stoletje|20. stoletja]] je stopnja padla že na 15 %, kar je bilo približno 270. 000 [[prebivalstvo|prebivalstva]]. Zadnji [[popis prebivalstva|popis prebivalstva]], ki je spraševal o pismenosti oziroma nepismenosti je bil leta 1991, je prišel do ugotovitev, da je med ljudmi, starimi 15 let ali več, takrat bilo nepismenih približno 0,46 odstotka. |
||
Ob popisu prebivalstva iz leta 2002 v [[Slovenija|Sloveniji]] o nepismenosti niso več spraševali, ker ta pojav za Slovenijo ni več statistično značilen, poleg tega pa je osnovnošolsko izobraževanje že več desetletij obvezno, a vendar je mednarodna raziskava pismenosti odraslih iz leta 1998, ki so jo izvedli pod okriljem [[Andragoški center Slovenije|Andragoškega centra Slovenije]], razkrila, da je 77 odstotkov odraslih pri nas s svojimi pismenimi spretnostmi pod mednarodnim povprečjem. |
Ob popisu prebivalstva iz leta 2002 v [[Slovenija|Sloveniji]] o nepismenosti niso več spraševali, ker ta pojav za Slovenijo ni več statistično značilen, poleg tega pa je osnovnošolsko izobraževanje že več desetletij obvezno, a vendar je mednarodna raziskava pismenosti odraslih iz leta 1998, ki so jo izvedli pod okriljem [[Andragoški center Slovenije|Andragoškega centra Slovenije]], razkrila, da je 77 odstotkov odraslih pri nas s svojimi pismenimi spretnostmi pod mednarodnim povprečjem. |
||
Evropsko povprečje nepismenosti je bilo že od nekdaj bolj ugodneje. Leta 1770 je bila stopnja nepismenega prebivalstva izmerjena na 85 odstotkov. Tri desetletja pozneje (1780) je bilo nepismenega prebivalstva za 60 %, leta 1870 za 25 % in na začetku 20. stoletja za 10 %, kar je približno za 5 % manj kot na Slovenskem. |
Evropsko povprečje nepismenosti je bilo že od nekdaj bolj ugodneje. Leta 1770 je bila stopnja nepismenega prebivalstva izmerjena na 85 odstotkov. Tri desetletja pozneje (1780) je bilo nepismenega prebivalstva za 60 %, leta 1870 za 25 % in na začetku 20. stoletja za 10 %, kar je približno za 5 % manj kot na Slovenskem. |
||
Po podatkih UNESCA je nepismenih približno 793 milijonov odraslih ter 127 milijonov mladih med 15. in 24. letom. |
|||
== Glej tudi == |
== Glej tudi == |
||
*[[digitalna pismenost]] ([[:en:digital literacy|digital literacy]]) |
*[[digitalna pismenost]] ([[:en:digital literacy|digital literacy]]) |
||
⚫ | |||
*[[opismenjevanje]] |
*[[opismenjevanje]] |
||
*[[nepismenost]] |
*[[nepismenost]] |
||
*[[analfabetizem]] |
|||
*[[Enciklopedija Slovenije]] |
|||
*[[pisanje]] |
|||
== Viri == |
== Viri == |
||
*Miran Hladnik, ''Biti pismen danes'', 2007. {{COBISS|ID=35814754}} |
*Miran Hladnik, ''Biti pismen danes'', 2007. {{COBISS|ID=35814754}} [http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/pismenost.html|''Biti pismen danes''] |
||
* |
*Vasilij Melik, ''Osnovna šola na Slovenskem'', 1970. {{COBISS|ID=30694657}} |
||
== Zunanje povezave == |
== Zunanje povezave == |
||
{{Wikislovar|pismenost|Pismenost}} |
{{Wikislovar|pismenost|Pismenost}} |
||
⚫ | |||
[[Kategorija:Izobraževanje]] |
[[Kategorija:Izobraževanje]] |
Redakcija: 12:43, 12. marec 2012
Ta članek je za krajši čas rezerviran, saj ga namerava eden izmed sodelavcev v večji meri preurediti. Prosimo vas, da strani v tem času ne spreminjate, saj bi lahko prišlo do navzkrižja urejanj. Če je iz zgodovine strani razvidno, da je zadnjih nekaj dni ni spreminjal nihče, lahko to predlogo odstranite. |
Písmenost je sposobnost branja in pisanja ter, po terminologiji UNESCA, sposobnost razumevanja vsakdanjih sporočil.
Številni analitiki jemljejo stopnjo pismenosti države ali regije kot glavno merilo pri določanju vrednosti človeškega kapitala, saj je pismene ljudi ceneje izučiti kot nepismene. Višja pismenost pomeni tudi več priložnosti za zaposlitev in dostop do višjih ravni izobraževanja.
Razvoj pismenosti
Z uvedbo obveznega šolstva v 18. stoletju je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine in je tako postala nuja za vsakega posameznika. Danes družba, ki velja za nepismeno ali polpismeno velja za nerazvito. Pismenost določa prag civiliziranosti in je že skorajda samoumevno, da razviti svet pri vprašanju o odstotku pismenosti zapisuje številke, ki so blizu 100. Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekaj desetletij nazaj je pisati pomenilo pisati z roko s svinčnikom, nalivnikom in nato s kemičnim svinčnikom; strojepisci, publicisti in znanstveni pisci pa so uporabljali tipkovnice na pisalnih strojih. Dandanes je uporaba svinčnika za pisanje zelo redka; danes pišejo na roke pravzaprav le še šolajoča se mladina, pisci grafitov, kaligrafski pisci in sleherniki v pismih za posebne priložnosti (smrt, poroka, rojstvo otroka) in seveda takrat, ko nas tehnologija pusti na cedilu. Vsakdanja pisna sporočila danes tipkamo, največkrat v mobilne telefone, in sicer pri pisanju kratkih sporočil (SMS) in pa tipkanje v računalnik. Zagotovo se bo pojem pismenosti v prihodnje še zelo spreminjal in prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi.
8. september je od leta 1966 mednarodni dan pismenosti, ki opozarja na to, da je kljub današnjemu razvoju stopnja pismenosti v mnogih državah sveta še vedno izrazito nizka. Največ nepismenih je v Saharski Afriki ter južni in zahodni Aziji.
Vrste pismenosti
Standardi, katera raven teh sposobnosti že zadošča za pismenost, variirajo od družbe do družbe. Pogosto se upoštevajo tudi druge spretnosti, kot sta računalniška pismenost ali osnovna matematična pismenost, saj mnogi ljudje sicer ne znajo brati črk, znajo pa brati številke in se kljub temu, da ne znajo brati besedila, lahko celo v omejenem obsegu naučijo uporabljati računalnik. Vedno več informacij je slikovne, zvočne in filmske narave. Poznamo več vrst pismenosti, in sicer nove pismenosti (nove oblike pismenosti, ki jih omogoča napredek tehnologije), medijsko pismenost (kompetence, ki omogočajo ljudem ustvarjanje, ocenjevanje in analiziranje sporočil v različnih oblikah medijev), računalniško pismenost (znanje in sposobnost uporabe računalnikov in računalniške tehnologije, z vrsto spretnosti), informacijsko pismenost, elektronsko pismenost (spretnost komunikativnega izkoriščanja celotnega potenciala novih elektronskih medijev), glasbeno (sposobnost branja not ali celo komponiranja), kartografsko pismenost (sposobnost orientiranja po zemljevidu) idr.
Nepismenost v Sloveniji
![](http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/a/a1/World_illiteracy_1970-2010.svg/220px-World_illiteracy_1970-2010.svg.png)
Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v 18. stoletju znašala približno 97 odstotkov. S splošno šolsko naredbo iz leta 1774, ko je šolanje postalo obvezno, pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligerane manjšine. Tako je leta 1870 v šolo hodil že vsak sedmi otrok - stopnja nepismenosti je znašala 60 %. Leta 1887 se je šolal že vsak tretji otrok, stopnja nepismenosti pa se je iz leta v leto manjšala. Leta 1880 je znašala 39 %, ob koncu 19. stoletja 25 %. V začetku 20. stoletja je stopnja padla že na 15 %, kar je bilo približno 270. 000 prebivalstva. Zadnji popis prebivalstva, ki je spraševal o pismenosti oziroma nepismenosti je bil leta 1991, je prišel do ugotovitev, da je med ljudmi, starimi 15 let ali več, takrat bilo nepismenih približno 0,46 odstotka. Ob popisu prebivalstva iz leta 2002 v Sloveniji o nepismenosti niso več spraševali, ker ta pojav za Slovenijo ni več statistično značilen, poleg tega pa je osnovnošolsko izobraževanje že več desetletij obvezno, a vendar je mednarodna raziskava pismenosti odraslih iz leta 1998, ki so jo izvedli pod okriljem Andragoškega centra Slovenije, razkrila, da je 77 odstotkov odraslih pri nas s svojimi pismenimi spretnostmi pod mednarodnim povprečjem.
Evropsko povprečje nepismenosti je bilo že od nekdaj bolj ugodneje. Leta 1770 je bila stopnja nepismenega prebivalstva izmerjena na 85 odstotkov. Tri desetletja pozneje (1780) je bilo nepismenega prebivalstva za 60 %, leta 1870 za 25 % in na začetku 20. stoletja za 10 %, kar je približno za 5 % manj kot na Slovenskem.
Glej tudi
Viri
- Miran Hladnik, Biti pismen danes, 2007. (COBISS) Biti pismen danes
- Vasilij Melik, Osnovna šola na Slovenskem, 1970. (COBISS)