Kmečka povest

Zelo približen preštevek kmečkih povesti po 1965 znese okoli 150 knjižnih naslovov, to je dobro tretjino celotnega žanra od 1859 dalje. Glavni producent žanra je bila založba Kmečki glas s Kmečko knjižno zbirko. Kritiško je bila slabo pokrita, ker je šlo v veliki meri za manj poznane avtorje, ki niso bili člani pisateljskega društva in niso nastopali v javnosti, naklade pa govorijo, da je bila zelo priljubljena med bralci. Odmevnost tekstov v kmečki knjižni zbirki dokazuje dejstvo, da je bila Zupanova povest Ljubezen po kranjsko pred kratkim uspešno ekranizirana, najplodnejši avtor žanra Ivan Sivec pa je med najbolj branimi slovenskimi avtorji.

Žanrska tradicija se ponaša z velikimi pisateljskimi imeni, kot so Fran S. Finžgar, Miško Kranjec, Prežihov Voranc, Ivan Potrč, Janez Jalen in Ivan Cankar. Res da se je žanr med drugo vojno kompromitiral tako navznoter kot navzven (navznoter s konservativnimi domačijstvom oziroma Blut und Boden ideologijo, navzven, tj. politično, z nespoštovanjem kulturnega molka, ki ga je zapovedala OF – znano je, da so med drugo vojno dolžine kmečkih povesti dosegle rekord), vendar to dejstvo po vojni ni oviralo velikih pisateljskih imen, da so se znova poskusili v žanru. Še kot nadaljevanje predvojnega pisanja so izšle Prežihova Jamnica (1945), Ingoličeva Žeja (1946), Finžgarjev Gostač Matevž (1954), Potrčev Na kmetih (1954), Koprivčeva Hiša pod vrhom (1957) in Pot ne pelje v dolino (1961), Kranjčev gorenjski ciklus, tj. kmečke povesti z dogajališčem na Gorenjskem Macesni nad dolino (1957), Jalnova, Kosmačeva Zidarjeva deal. Ko so ti avtorji pisateljsko utihnili, se kmetstvo razen izjem (Pavle Zidar, Medeni teden, 1987) ni več pojavilo na seznamu regularnih literarnih snovi.

Tradicija je v ustvarjalni in bralski zavesti pustila vse predvojne žanrske podtipe kmečke povesti. Družbene razmere so od tega sprva privilegirale zlasti socialnorealistično povest vzhodnoslovenskega tipa (Ingolič, Kranjec, Potrč). Formalno gre za kolektivni roman z osebami iz vseh slojev, vendar največ z malim človekom, viničarjem. Značilni motivi so neinventivno zajeti iz naturalističnega repertoarja (marsikateri je izvedljiv direktno iz Zolajeve Zemlje, 1887) in so erotične narave, zlasti prešuštvo, s to inovacijo, da je njihova drastika podložena s socialnim revoltom. Za predvojno socialnorealistično povest je značilno, da je reflektirala aktualna dogajanja na vasi: agrarno reformo, ekonomsko krizo itd. Enako je počel ta žanrski podtip po vojni, samo aktualizmi so bili tam, kjer je bil upovedani čas sodobnost, novi: beg s kmetij v mesta, zadružništvo, prisilne oddaje. Druga vojna je podobno kot dobrih dvajset let prej prva motivno močno posegla v žanr. Ilustrativen primer takega prilagajanja žanra času je Ingoličev roman v dveh delih Vinski vrh. Prvi del Žeja je bil napisan pred vojno, drugi – Trgatev – tik po njej, objavljena pa sta bila skupaj leta 1946. Prvi del je soliden primer socialnorealistične kmečke povesti. Za kmečko atmosfero, zaradi katere pri prvem delu nismo v dvomu za ustrezno žanrsko ime, poskrbijo številne folklorne scene. Pred bralcem se kot uvodi v poglavja enciklopedično zvrstijo viničarska kmečka opravila. V drugem delu jih nadomestijo scene vojaških in političnih akcij do te mere, da kljub istim akterjem in istemu dogajališču ni več mogoče govoriti o pravi kmečki povesti. Politični aktivizem (npr. vzklikanje Stalinu) je bil celo tako nasilen, da je sicer verziranega pisatelja potisnil v izrazito večerniško moralizirajočo dikcijo, črno-belo karakterizacijo oseb, in si tako zaprl pot do današnjega bralca. Tudi v dogajalni shemi marsikaj spominja prav na najzgodnješe primerke žanra, na Ciglerjevo Srečo v nesreči (1836): po svetu raztepeni člani družine, ki se na presenetljiv način v nenavadnih okoliščinah spet srečujejo. Zaradi vsega tega se je ob ponovnem natisu knjige 1964 avtor drugega dela sramoval in se odločil le za ponatis prvega dela.

Destletje kasneje kmečka povest ni več tako enoumno v službi vladajočega družbenega interesa. Povest Manice Lobnikove Gorniki in čas iz 1957 se je lotila občutljive teme obveznih oddaj iz zornega kota, ki ni brez rezerve pritrjevalen. Ingoličev, Prežihov in Kranjčev tradicionalni kmet so se demonstrativno obračali h kolektivizmu tako v tridesetih kot štiridesetih letih, kmet Lobnikove stori enako, vendar nemotivirano, bolj zaradi sile kot iz lastnega prepričanja. Svojo odločitev opravičuje z izjavo: "Oblast je vedno kaj obljubljala in skoraj vse je bila laž. [...] Človek mora vse poizkusiti!" Napako v navzven perspektivni razrešitvi razkriva neizpodbitno dejstvo, da tradicionalni gospodar nima pravega naslednika, ki bi obetal regeneracijo kmečkega doma. Hči, ki nadomesti starega gospodarja, bo ostala samica, nima trdne identitete, ker je čustveno na strani tradicionalnega kmetstva, razumsko pa pritrjuje neusmiljeni "logiki zgodovinskega razvoja", ki hoče s tem kmetom počistiti. Identifikacijska točka se iz kmečkega doma prenaša v proletarstvo in v politični aktivizem – proces, ki so ga v kmečki povesti začeli naturalisti, nadaljevali pa Ivan Cankar, Juš Kozak in socialni realisti s Prežihovim Vorancem na čelu. Sinteza med idejo in stvarnostjo – recimo raje kompromis – je po trditvi literarne zgodovine (Slovenska književnost 1945–1965, 1. del, 257) prav tedaj uspela tudi Ignacu Koprivcu (Hiša pod vrhom, 1957).

V istem letu sta dolina in mesto kot postojanka novega reda ugledana negativno pri Mišku Kranjcu (Macesni nad dolino). Identifikacija z gorjanstvom in s tradicionalnim je tu močnejša kot pri Lobnikovi (saj gre za malega človeka in ne za gruntarja), pa spet brez kakšnega radikalnega sklepa. Kot da je razboleta nostalgija po starem edino, s čimer lahko pisatelj korigira neizprosni zgodovinski imperativ.

V naslednjem desetletju je bil mogoč korak naprej. Ignac Koprivec je že z naslovom povesti Pot ne pelje v dolino leta 1965, 20 let po koncu vojne, demonstrativno prekinil z zahtevo po proletarizaciji vasi. Kmečki gospodar se tu za razliko od Lobnikove ne vda novemu redu, ampak se mu upira do zadnjega in je v tem boju poražen. Kmečki gospodar je v tradicionalni kmečki povesti redko idealna oseba. Njegove značilne lastnosti so prej resnobnost, mrkost, zadirčnost, zlovoljnost, trma, avtoritativnost. Kadar te lastnosti presežejo normalno mero, je to znak za nujnost generacijske zamenjave. Tragika povojnega gospodarja, ki ni prav nič drugačen od predvojnega, je v tem, da ga nihče naslediti noče. Njegov spopad je brezupen, ker se ne spopada s potomcem (ta je pasiven ali se sploh pred spopadom umakne v dolino), ampak s sistemom, ki hoče podreti celo inštitucijo kmečkega doma, ne le poskrbeti za generacijsko zamenjavo.

Koprivca vendarle ne moremo prišteti k literarnim upornikom in saboterjem povojne protikmečke politike. Čeprav ni dvoma, da je čustveno na strani tradicionalnega gospodarja, poskrbi za to, da tradicionalizem ni premagan s strani brezvestne nove oblasti, kar bi bralca moglo zrevoltirati do upora novemu redu, ampak ga premagajo njegovi bivši zavezniki bajtarji; s tem se odgovornost znova seli v roke t. i. zakonitosti socialnozgodovinskega razvoja.

Pavle Zidar je v istem času (1965, 1967) z dvema le napol kmečkima povestima, ki ju je mogoče imeti za dva dela istega romana (Sveti Pavel, Oče naš), do tedaj najbolj odkrito pokazal na brezobzirnost nove oblasti in njene uničevalne politike do kmeta. Pri Lobnikovi in Koprivcu je za moralni popravek na strani nove oblasti s pasivnim obnašanjem skrbela kaka oseba, ki ji je prej pripadala vloga kandidata za prevzem domačije, sin ali hči. Pri Zidarju tega ni več. Vse osebe na strani oblasti so ali zle ali neumne ali oboje naenkrat. Do zamenjave vrednost pa navkljub temu še ne pride, saj tudi tradicionalna vas ni dosti boljša. Rezultat tega presežka negativnosti je naturalistično drastična pripovedna scena, podkrepljena z jezikovno ekspresivnim, naravnost grobim dialogom.

Kako to, da Koprivec in Zidar s svojo literaturo nista povzročila oblastnega negodovanja, saj je vendar znano, da so bili nekateri avtorji klicani na odgovornost ali celo zaprti zaradi veliko bolj nedolžnih del? Delni odgovor se skriva morda v dejstvu, da gre v obeh primerih za dokaj naporen pripovedni izraz, ki ni mogel pritegniti nevarne količine bralstva. Investicija v formo in jezikovni eksperiment sta, če ni bilo posredi kakšno drugo banalno dejstvo, prepričevala oblast o nenevarnosti omenjenega rušilnega početja.

Literarna zgodovina izčrpneje našteva druge, umetniško bolj prelomne kmečke povesti zgodaj po drugi vojni, vendar jim je s stališča državljanske neposlušnosti in nazorskega osvobajanja mogoče očitati, da so se s stilistično ambicijo le hotela izogniti socialni odgovornosti. Potrčeva Na kmetih iz leta 1954 s prvoosebno perspektivo in okvirom, z moralno vprašljivim junakom in z osredinjenostjo na erotično problematiko v kontekstu povojne pripovedne proze v celoti lahko res pomeni odmik od zaukazanega socrealističnega aktivizma, v kontekstu žanra kmečke povesti, ki si do tedaj aktualne problematike kritično niti ni drznil lotiti, pa Potrčevo delo ni nobena velika prelomnica. Po analizi bralskega učinka postane vprašljiva celo formalna ambicija besedila, saj ves čas moti neskladje med govorom verziranega prvoosebnega pripovedovalca, ki pa je v pripovedni sceni komaj zmožen osnovnega verbaliziranja. Izključno čustvena motiviranost njegovih dejanj in zločina določa glavno osebo iz z njo tradicionalno kmetstvo kot nekaj neracionalnega, nekaj neartikuliranega in zato manjvrednega. Molčečnost glavnega junaka je obenem mogoče razumeti kot simbolni refleks za zatrti kmečki politični revolt, ki si ga Potrč ni upal in smel izraziti.

Drugi žanrski podtipi so po vojni skromno zastopani. Poučno bo na tem mestu omeniti kmečko povest, ki je literarna zgodovina 1945–65 ne pozna, Sinu mrtvega emigrantskega pisatelja Karla Mauserja (1947). Glede na Ingoličeva besedila iz tega časa in na tradicijo konservativne kmečke povesti bi pričakovali tendenčno pripoved z nasprotnim političnim predznakom, pa gre v resnici za kriminalno kmečko povest s poudarjeno moralno-psihološko poanto, po izrazitosti primerljivo s tisto iz Cankarjevega Soseda Luke.

Naslednja izjema je Stanka Cajnkarja povest iz 1952 z obetavnim naslovom Križnarjevi: Kronika preproste slovenske družine. Naslov je bil kamuflaža za zgodbo duhovnika, za vzgojni roman, ki proti koncu prehaja v generacijski roman. Kot vzgojni roman pazljivo izbira med vzorniki: priporoča vrsto literarnih naslovov, seveda katoliške avtorje, Ivana Cankarja pa zavrača z očitkom, da je bolan. Kmečkega je v njej sicer za dobro polovico, vendar se bistvo povesti kmečkosti ne tiče.

Enako upravičeno kot Potrču bi mogli očitati izogibanje politično občutljivim dimenzijam povojnega kmetstva tudi delom Janeza Jalna in Finžgarjevemu folkloristično zastavljenemu Gostaču Matevžu (1957), če ne bi dela očitno nadaljevala nekega starejšega podtipa kmečke povesti, ki mu je bilo socialno revoltiranje vseskozi deveta briga. Ob Finžgarju je kljub temu pomenljivo, da se je leta 1957 folklorne idile z obilnim popisovanjem ženitovanjskih in drugih navad polotil pisatelj, ki je trideset let prej nenavadno ostro in realistično upošteval socialne zakone na vasi.

Posebnemu žanrskemu podtipu kmečke povesti – pokrajinski povesti – sledi knjiga Milana Lipovca Ljudje ob cesti (1961). Slovenska pokrajinska eksotika je bila v veliki meri izčrpana že pred vojno; bralec je izdatno poznal Prekmurje, Slovenske gorice, Haloze, Vipavo ..., Lipovec je bogati zbirki dodal še Brkine, tako nekako, kakor danes odkriva Marjan Tomšič urbanemu in pokrajinske eksotike žejnemu bralcu Istro. Literarna zgodovina je našla zanj v okviru poglavja o poljudni povesti izredno laskave besede, zato bi veljalo premisliti, če je uvrstitev te izrazno ambiciozne knjige, ki je povrhu ni mogoče vtakniti v nobenega od vzorcev popularne poljudne povesti, sploh ustrezna.

V sedemdesetih letih je z znanimi imeni v kmečkem žanru tako rekoč konec. 1971 so pri založbi Kmečki glas začele izhajati v okviru zbirke Kmečka knjiga domače poljudne kmečke povesti v glavnem amaterskih avtorjev. Preveč enostavno in malenkostno bi bilo razumeti, da je skupina plodovitih, vendar praviloma izrazno neambicioznih avtorjev pri Kmečkem glasu uzurpirala žanr in ga iztrgala občutljivim elitnim pisateljem iz rok. Prej bo veljalo nasprotno: da so prvorazredni ustvarjalci dali slovo kmečki povesti, nastalo praznino pa so po sili razmer zapolnili amaterski pisatelji. Z izogibanjem kmečki tematiki je ekskluzivistični elitni literarni program nevede naredil uradni politiki do kmetov najlepšo uslugo. Kot zlobni in v ustvarjalnih rečeh nepoučeni opazovalec morem literarnim programerjem zastaviti še nekaj neprijetnih vprašanj: kako je mogoče, da pri avtorjih, ki prisegajo na kako in ne na kaj, kmečka tematika izgubi vso vabljivost? Je potem vendarle res, da je kaj v literaturi še kako pomemben? Ali sodobni slovenski pisatelj zmore filozofično problematiko predstaviti še kako drugače kot v glavni osebi filozofa? Ali ni pogosta oseba umetnika v sodobni pripovedni prozi prej izraz gole avtobiografičnosti kot avtotematskih pisateljskih postopkov? Si je sodobnemu avtorju mogoče predstavljati literarno osebo kmeta, ki ne bo nujno le medij ekoloških, socialnonazorskih in podobnih polemik?

V Delu je 3. decembra 1980 izšel nagradni razpis, ki kliče po slikarjih našega kmeta, ki bodo upodabljali njegovo "zgodovinsko navezanost na zemljo, njegovo aktivno sodelovanje v NOB, kmetova omahovanja in dvome v času preobrazbe vasi oz. podeželja po vojni, kmetovo voljo po napredku oziroma njegovo vključevanje v nove, sodobne oblike gospodarjenja, odnose med ljudmi na podeželju itd." Obseg naj bi bil 200 do 300 strani ali več. Zahteve po prevladujočem deležu vojne in socialnopreobrazbene snovi avtorji, ki so odgovorili na razpis, nikoli niso vzeli preveč zares, saj je bila tudi zapisana verjetno bolj iz navade in zaradi principa kot iz resnične želje. Tako v okviru zbirke ni nastajal nikakršen podaljšek socrealistične kmečke proze, kakor bi sodili po programu, ampak popularna, poljudna kmečka povest. Odziv na razpis je še dandanašnji za slovenske razmere naravnost zgleden, saj v zbirki vsako leto izidejo vsaj štiri izvirne kmečke povesti.

V Kmečki knjižni zbirki je do danes izšlo čez sto naslovov izvirne pripovedne proze, največji del tega so kmečke povesti. Večini avtorjev je založba Kmečki glas edina krušna mati in nismo daleč od resnice, če pravimo, da brez Kmečke knjižne zbirke veliko teh avtorjev sploh ne bi poznali. Količinsko so omembe vredni opusi Janeza Švajncerja očeta in sinu, Mimi Malenšek, Joži Munih-Petrič, Ivana Sivca, Janeza Zupana, Anice Zidar, Minke Krvine, Erne Starovasnik, Ladislava Črnologarja itd., ki imajo za sabo že med štiri in deset kmečkih povesti. Ker je čistega kmetstva danes na Slovenskem komaj kaj, tudi čiste kmečke povesti ne moremo pričakovati, še posebej tiste z gruntarsko pripovedno perspektivo ne. Glavne osebe so mladi nasledniki, razpeti med kmečkim in urbanim življenjem. Pola običjano nista prikazana kot dobro in zlo, ampak ima vsak svoje prednosti in slabosti. Le ker gre za kmečko založbo, se usode iztečejo praviloma v korist zemlje, kmetstva in nepokvarjene narave. Kmečka povest posega v preteklost, pred drugo vojno ali tik po njej, ali pa kmečko tematiko povezuje z delavsko, vojno, izseljensko.

Naj na hitro poetiketiram nekaj avtorjev in njihovih del. Minka Krvina (Breme resnice, 1979) se izčrpava v popisovanju družinskih in rodbinskih odnosov skozi perspektivo pobesnele kmečke emancipiranke. Ta se odtuji svojemu pustemu možu in s kmetije pobegne v mesto iskat bolj polnega življenja. Ko se razočarana vrne, mož spravljivo sprejme njenega nezakonskega otroka za svojega. Nemoten bralski užitek ovira stalni neprijetni občutek, tako kot še pri marsikaterem gostu v zbirki, da gre bolj za avtobiografsko literarno samoterapijo oziroma za avtobiografiziranje nekaterih žanrskih klišejev kot za suvereno žanrsko dejanje. Pripovedna perspektiva sili bralca v identifikacijo z glavno osebo, ki pa je preveč nereflektirano problematična, naravnost patološka, da bi ji bralec nasedel.

Tudi zadihani slog Anica Zidar (Pomladne vode, 1980) z obiljem tropičij in presežkom psihologiziranja utegne zoprnega intelektualnega bralca motiti. Glavna junakinja je v svoji borbi za dediščino ponovno moralno problematična, ne da bi se tega avtorica zavedala, naturalističnemu ubesedovalnemu idealu se približuje s preklinjanjem in vulgarizmi, ki žal niso tako funkcionalni kot pri njenem moškem soimenjaku Pavletu Zidarju. Mimogrede naj bo razkrito, da zaslužijo kritiški ukor tudi nekatera dela Janeza Švajncerja, Ladislava Črnologarja (njegova povest Na gredi, 1980, je primerek slovenskega planinskega Heimatromana) in Joži Munih-Petrič, za ravnotežje pa pohvalimo Katico Horvat (Zatrto hrepenenje, 1989), ki se je v zbirki žal pojavila le enkrat, Ivana Sivca in Janeza Zupana, iz konkurenčne založbe Prešernove družbe pa Polono Škrinjar (Grenko brinje).

Ivan Sivec

Ivan Sivec je z dvanajstimi kmečkimi povestmi (izšle so v glavnem pri Kmečkem glasu, nekatere so že ponatisnjene) trenutno rekorder našega žanra. Priznati mu je treba gladko pisavo, verziranost in poznavanje bralca, kar vse mu je priskrbelo visoko stopnjo popularnosti. Čeprav je Sivčev junak naivne vrste, s hvaležnostjo pogrešamo to, kar sicer pri literaturi za ljudstvo najbolj moti – naivnost avtorja. Prvim Sivčevim kmečkim povestim sicer ni težko določiti dogajalnega časa med obema vojnama, pa zanje kljub temu ni primerno reči, da so zgodovinske, saj jih označuje nekakšna brezčasnost, značilna za folklornoidilični žanrski podtip. S Pesmijo njenih zvonov (1972, 1982, 1992) je navezal na baladno intonirano kmečko idilo iz začetka slovenske pripovedne proze – najprej pomislimo na kakšno Marjetico Antona Kodra (1877). Nenavadni večkratni tragični konec (zaradi ljubezenskih preprek znorela in utopljena nevesta, mrtvi ženin, mrtva oče in mati, mrtvi mož ...) celo pretirava izhodiščni vzorec. Nadaljnje Sivčeve povesti si iz folklorne kulise izbirajo posamične motive ali probleme in jih izpostavljajo celo do te mere, da pridejo v naslov: Grenki kruh (1974) enciklopedično predstavi lončarsko obrt, Korenine grunta (1975) žensko nepripravljenost, prevzeti nase breme dela na gruntu, Pristrižene peruti (1977) in Ženin proti svoji volji (1991) odmiranje gorskih kmetij, Setev pomladnega vetra (1980) trmo in zlobo tradicionalnega kmečkega gospodarja, Beg pred senco (1986) alkoholno omamo, Godec pred peklom (1989) svet narodnozabavne glasbe.

Po literarnem začetku, ko mu je šlo za kar najbolj zvesto vajo v žanru, je pisatelj začutil formalno ambicijo. Ker si ni drznil nezahtevnega bralca obremeniti s stilizmi Pregljeve vrste, je svojo oblikovno inovacijo fizično ločil od fabulativnega besedila in jo potisnil v uvode k poglavjem, na mesto, kjer je običajno prostor za moto. V Setvi pomladnega vetra so to meditativni povzetki dogajanja, v Tedaj so cvetele češnje pravcati sonetni venec, ki je posodil svoje sonete vsakemu poglavju po enega, v Begu pred senco sicer dokaj neobičajni okvir, v Godcu pred peklom avtorjevi lastni narodnozabavni teksti.

V povesti Godec pred peklom (1989) je Sivec uspešno združil svet narodnozabavne glasbe in kmetovanja. Čisto nov z glasbeno tematiko sicer ni bil, godca na kmetih sta poznala že Cankar in Kranjec, ne daleč nazaj pa se je s podobnim genetskim eksperimentom pozabaval še Franček Rudolf (Srečne zvezde prašičev, 1985), vendar je bil Sivec za razliko od humorističnega Rudolfa žanrsko konstruktiven. Vrsto ameriških ali kanadskih country filmov smo že videli, zakaj ne bi kdaj prebrali še kakšne slovenske kmečke muzikantske povesti. Za kmečko povest danes verjetno ni več odločilen prevladujoči odstotek folklornih scen oranja, žetve, pretepov v gostilni, ampak generacijski konflikt med očetom in sinom, ki ga nikjer drugje ni zaslediti v tako številnih variantah, in domačijstvo v atmosferi ter nazoru. Očitno je Sivec ta temeljna žanrska določila dojel in napisal kmečko povest, čeprav je v njej klasičnih kmečkih scen komaj kaj. Še več, z godcem kot simbolom ljudske ustvarjalnosti je stilno posrečeno predstavil tudi dileme popoldanske pisateljske dejavnosti. Zanimivo je, da med drugo idejno šaro še posebej rad izpostavlja narodno zavest, čeprav to menda danes ne bi bilo več potrebno.

Ženin proti svoji volji (1991), objavljen za razliko od drugih Sivčevih del pri Prešernovi družbi, je humoristična povest, precej redek žanr na Slovenskem, kjer se humor po tradiciji raje dogaja v krajši obliki humoreske. Prvoosebni pripovedovalec, radijski reporter, ženi nerodnega kmečkega fanta pod geslom: rešujmo planinske kmetije; ta didaktični nastavek, primeren večerniški literaturi, je Sivec v interesu humoristične povesti vitalno preoblikoval: odpovedal se je inštruktivnosti in jo nadomestil z imanento humorističnim dejanjem – potegavščino, v kateri namesto nerodnega kmeta postane ženin kar sam. Herderjanstvo sodobne slovenske domačijske povesti se sicer noče popolnoma umakniti – v koncu radijski reporter še vedno fantazira o umiku na kmete in v naravo –, trezna nevesta pa vendarle postavi stvari na svoje mesto in poskrbi za davek realistični poetiki, ki se je proti koncu povesti začela izgubljati v godčevstvo.

Sivec je nadrobil v svojo povest vrsto zabavnih podrobnosti iz življenja ljubljanskega radia in jih brez tistega o "zgolj naključni podobosti z dejanjskostjo" mirno pripisal znanim imenom. Tudi zaradi drugih popularnih tem – bioenergetika, ezoterika, pisma poslušalcev, ženitni oglasi in posredovalnica, – je knjiga blago, namenjeno takojšnjemu konzumu. Kmečko atmosfero priklicujejo sodobna vaška folklora v obliki tekmovanja koscev in žanjic, vaški originali (še posebej vaški opravljivci/ke nikakor ne morejo izumreti) in gradnja vaških mrliških vežic.

Čeprav gre za tekst lahkotnega značaja, ki naj bralca v prvi vrsti zabava, ni mogoče spregledati postopkov, ki koketirajo z literarno tradicijo in se trudijo povest približati tudi kriterijem literarnih sladokuscev. Eden izmed njih sili v primerjavo s Finžgarjevimi Strici. Mimo svojega katolištva je bil Finžgar eden najbolj brezobzirno realističnih pisateljev svojega časa. Sivčevo lahkotno humoristično besedilo se sicer nikakor ne more po sugestivnosti primerjati s Finžgarjevo resnobno kmečko klasiko, z zadoščenjem pa je mogoče posumiti v blagodejni vpliv Finžgarjeva realizma v koncu povesti. Za avtotematsko zanko skrbi glavna oseba radijskega reporterja, ki sklene postati pisatelj in za začetek opisati zgodbo svoje poroke. Poglavje, kjer je opisano nastajanje radijskih reportaž, sodi že kar v pisateljsko šolo in bi utegnilo biti še posebej zanimivo za literarne in reporterske začetnike. Besedilo je razveseljivo daleč od pisateljskega samouštva v Kmečki knjižni zbirki in se obenem ne zapira v stolp jezikovnega in stilskega eksperimenta. Če mu tudi tokrat še ni uspelo prekositi klasikov slovenske domačijske povesti, to seveda ne more postati razlog za njegovo zavračanje.

Izvirna daljša humoristična besedila, kmečka in nekmečka skupaj, lahko preštejemo na prste. Zato velja ob koncu tegale poročila omeniti še enega izrazitega humorista v Kmečki knjižni zbirki, Janeza Zupana. S humorjem se je začel pomalem ukvarjati že bolj zgodaj (Ljubezen po kranjsko, 1979), izrazito in suvereno pa v povesti Zadnji kmečki punt (1987) in s tem razbil površno mnenje, da kmečka tematika omogoča le ali folklorno idilo ali baladno patetiko. Med domačimi avtorji mu najdemo vzporednice pri Filipu Haderlapu (Loterijo je pustil, Slovenske večernice, 1882) pa pri Franu Deteli (Malo življenje, 1882), skratka pri t. i. liberalni kmečki povesti, od sodobnih zaradi dogajališča v blejsko-bohinjskem kotu kliče v misel Nado Matičičevo. Za blejsko-bohinjske Gorenjce je iz povesti Matičičeve znano, da so s človekom od drugod radi nesramni. Janez Zupan zna odlično obrniti perspektivo in namesto ogorčene simpatije z žrtvami zlobnih gorenjskih zafrkantov bralca usmeriti v privoščljivi smeh. Literarnozgodovinska naloga za kdaj drugič bo ugotoviti, koliko je Zupanova burleskna humorističnost samostojna, koliko pa se je zadolžila pri sodobni popularni nemški (bavarski) kmečki povesti oziroma filmu.

Obe poslednji humoristični deli gotovo dobro opravljata svojo fukcijo: vedrita od usodnih zgodovinskih sprememb zbeganega Slovenca in ga navdajata s še kako potrebno samozavestjo, ker, kakor pravi Sivec, "svet je bil vedno last pogumnih", "šleve [...] pa naj propadejo".

Literatura

Miran Hladnik. Kmečka povest danes. XXVII. SSJLK: Zbornik predavanj. Ljubljana: Oddelek za slovanske jezike in književnosti, 1991. 137–47. [2]