Antimonit
Antimonit ali stibnit je antimonov sulfidni mineral s kemijsko formulo Sb2S3. Mineral je zelo mehak, kristalizira v ortorombskem kristalnem sistemu in je najpomembnejši vir elementarnega antimona.[4]
| Antimonit | |
|---|---|
 Antimonit | |
| Splošno | |
| Kategorija | 2. razred - Sulfidi |
| Kemijska formula | Sb2S3 |
| Kristalna simetrija | Ortorombska bipiramida 2/m 2/m 2/m |
| Osnovna celica | a = 11,229 Å, b = 11,31 Å, c = 3,8389 Å; Z = 4 |
| Lastnosti | |
| Barva | Svinčeno siva, ki pomotni v črno ali iridescentno |
| Kristalni habit | Masivni žarkasti in raztegnjeni kristali, masiven in zrnat |
| Kristalni sistem | Ortorombski |
| Razkolnost | Popolna in lahka na {010}, nepopolna na {100} in {110} |
| Lom | Podškoljkast |
| Žilavost | Zelo upogljiv vendar ne elastičen, rahlo rezljiv |
| Trdota | 2 |
| Sijaj | Kovinski, na svežih kristalnih površinah blesteč |
| Barva črte | Podobna barvi |
| Prozornost | Neprozoren |
| Specifična teža | 4,63 |
| Topnost | Klorovodikova kislina (HCl) |
| Drugo | Zelo anizotropen |
| Sklici | [1][2][3] |
| Glavne vrste | |
| Metastibnit | Rdečkasti prsteni depoziti |
Nastanek, struktura in kemijske lastnosti
urediSb2S3 nastaja v kemijski reakciji med antimonovimi(III) solmi in vodikovim sulfidom (H2S):
- 2Sb3+ + 3H2S → Sb2S3 + 6H+
V klorovodikovi kislini (HCl) se reakcija obrne v nasprotno smer.
Antimonit reagira s kalijevim hidroksidom (KOH) in se raztaplja v raztopinah polisulfidov, pri čemer tvori polisulfido komplekse.[5] Sorodne reakcije so se nekoč uporabjale v kvalitativnio anorganski analizni kemiji.
Struktura antimonita je podobna strukturi arzenovega trisulfida (As2S3). Centri Sb(III), ki so piramidne oblike in trikrat koordinirani, so vezani preko upognjenih dvakrat koordiniranih sulfidnih ionov. Sveži kristali so sivi, površina pa zaradi oksidacije na zraku hitro počrni.
Uporaba
urediUprašen antimonit, pomešan z mastjo[6] ali drugimi snovmi, se je imenoval kohl in se je na Srednjem Vzhodu vse od leta 3000 pred n. št. uporabljal kot kozmetično sredstvo za poudarjanje oči in temnenje obrvi in trepalnic. V nekaterih manj razvitih delih sveta se kljub toksičnosti še vedno uporablja kot zdravilo.
Antimonit nima posebne uporabnosti razen kot prekurzor za antimonov oksid, ki je surovina za proizvodnjo antimona. Uporablja se tudi za proizvodnjo pirotehničnih sredstev in vžigalic. Včasih se je uporabljal tudi za bliskavice, vendar se je njegova raba zaradi toksičnosti in občutljivosti na statično elektriko opustila.[1]
Nahajališča
urediManjša nahajališča antimonita so precej pogosta, večja pa so redka. Nahaja se v Kanadi, Mehiki, Peruju, Japonski, Kitajski, Nemčiji, Romuniji, Italiji, Franciji, Angliji, Alžiriji, ZDA in na Borneu.
Največji znan primerek antimonita, ki tehta približno 450 kg, je razstavljen v Ameriškem muzeju naravne zgodovine.[7][8] Največje dokumentirane monokristale antimonita, ki so merili približno 60×5×5 cm, so našli na več nahajališčih, med drugim tudi na Japonskem, v Franciji in Nemčiji.[9]
V Sloveniji so ga našli na Trojanah, Znojilah, v Lepi njivi pri Mozirju, v bližini Škofje Loke ter med Selško in Poljansko dolino.[10]
Sklici
uredi- ↑ 1,0 1,1 http://rruff.geo.arizona.edu/doclib/hom/stibnite.pdf Handbook of Mineralogy
- ↑ http://www.mindat.org/min-3782.html Mindat.org
- ↑ http://www.webmineral.com/data/Stibnite.shtml Webmineral data
- ↑ Sabina C. Grund, K. Hanusch, H. J. Breunig, H. U. Wolf, “Antimony and Antimony Compounds” in Ullmann’s Encyclopedia of Industrial Chemistry 2006, Wiley-VCH, Weinheim. DOI: 055.pub2 10.1002/14356007.a03 055.pub2
- ↑ Martin, T. M.; Schimek, G. L.; Pennington, W. T. and Kolis, J. W., "Synthesis of Two New Antimony Sulfide Clusters: Structures of [PPh4]2[Sb6S6] and [PPh4]2[Sb4S6]", Journal of the Chemical Society, Dalton Transactions 1995, str. 501-502.
- ↑ Priesner, Claus; Figala, Karin, ur. (1998). Alchemie. Lexikon einer hermetischen Wissenschaft (v nemščini). München: C.H. Beck. ISBN 3406441068.
- ↑ »American Museum of Natural History, Spectacular Stibnite«. American Museum of Natural History. Pridobljeno 27. maja 2007.
- ↑ »Chinese stibnite crystal on display in US«. Pridobljeno 6. junija 2009.
- ↑ P. C. Rickwood (1981). »The largest crystals« (PDF). American Mineralogist. 66: 885–907.
- ↑ R. Vidrih, Svet mineralov, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana (2002), str. 40