Pojdi na vsebino

Tengri

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Tengri (staroturško 𐰚𐰇𐰚:𐱅𐰭𐰼𐰃, bolgarsko Тангра, latinizirano: Tangra, turško Tanrı, praturško * teŋri/* taŋrɨ, mongolsko Тэнгэр, latinizirano: Tenger) je eno od imen prvotnega glavnega božanstva xiongnujskih, hunskih, prabolgarskih in mongolskih ljudstev.

Čaščenje Tengrija je tengrizem. Glavni bitji v tengrizmu sta nebeški oče (Tengri/Tenger Etseg) in mati zemlja (eje/Gazar eej). Tengrizem vključuje tudi šamanizem, animizem, totemizem in čaščenje prednikov.

Ime

[uredi | uredi kodo]

Najstarejša oblika imena je zapisana v kitajskih letopisih iz 4. stoletja pr. n. št. med opisi verovanj Xiongnujev. Ime je zapisano kot 撑犁, Čeng-li, zato se domneva, da gre za kitajsko transkripcijo imena Tängri. Praturška oblika besede je rekonstruirana kot *Teŋri ali *Taŋrɨ.[1] Alternativna altajska etimologija, rekonstruirana iz *T`aŋgiri (prisega ali bog), bolj poudarja bogovo božanskost kot njegovo oblast nad nebom.[2]

Turška oblika Tengri, je dokumentirana na orhonskih napisih iz 8. stoletja v staroturški obliki 𐱅𐰭𐰼𐰃. V sodobni turščini se je iz nje izpeljana beseda Tanrı prvotno uporabljala za abrahamskega Boga, zdaj pa se uporablja za vse bogove. Vrhovno božanstvo v verovanju Čuvašev je Tură.[3]

Ime Tengri se v sodobni mongolščini piše Тэнгэр (Tenger, nebo), bolgarščini Тангра (Tangra) in azerbajdžanščini Tanrı. Z njim je morda povezana tudi kitajska pismenka 天 (nebo, mandarinsko tiān, kitajsko thīn[4] in japonsko ten, [4] izposojeno od dinastije Han), izposojenka iz prazgodovinskega srednjeazijskega jezika.[5]

Po Dimitrovu (1987) je Aspandiat (Spenta Armaiti) ime, ki so ga Tengriju dali Perzijci.[6]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Gujuk Kanov pečat na pismu papežu Inocencu IV. leta 1246; prve štiri besede od zgoraj navzdol in z leve na desno se berejo: möngke ṭngri-yin küčündür – pod oblastjo večnega neba

Tengri je bil nacionalni bog Gokturkov, opisan kot Türük Tängrisi - bog Turkov.[1] Oblast gokturških kanov je temeljila na Tengrijevem mandatu. Vladarje so zato sprejemali kot Tengrijeve sinove in njegove predstavnike na zemlji. Naslavljali so jih s tengrikut, kutluġ ali kutalmish. Naslov je temeljil na prepričanju, da je Tengri vladarjem podelil mogočnega duha, imenovanega kut.[7]

Tengri je bil najvišji bog, katerega so v 6.-9. stoletju častili vladajoči razredi srednjeazijskih stepskih ljudstev: Turkov, Mongolov in Madžarov.[8] Svoj pomen je začel izgubljati, ko so ujgurski kagani v 8. stoletju za državno vero proglasili manihejstvo.[9] Čaščenje Tengrija so v vzhodno Evropo prinesli Huni in Prabolgari.

Za Tengrija je veljalo prepričanje, da je najvišji bog in stvarnik vsega obstoječega. Bil je gospodar neba, pod seboj pa je imel tudi nižja božanstva (Alpi), ki so izvrševala njegove ukaze.[10] Kot Gök Tanrı je bil oče sonca (Kujaš) in lune (Aj Ata) in Umaj, Erlika in (včasih) Ulgena.

Mitologija

[uredi | uredi kodo]

Tengri je bil glavni bog turškega panteona[11] in presenetljivo podoben indoevropskemu bogu neba Dyeusu. Struktura rekonstruirane praindoevropske religije je pokazala, da je bližja zgodnji turški religiji kot religiji katerega koli ljudstva Bližnjega vzhoda in sredozemske antike.[12]

Najpomembnejši pisni dokazi čaščenja Tengrija so na staroturških orhonskih napisih iz zgodnjega 8. stoletja, ki govorijo o mitološkem poreklu Turkov. V napisu, posvečenem Kul Tiginu, piše:

Ko sta bila ustvarjena modro nebo (Tengri) zgoraj in rjava zemlja spodaj, so bili med njima ustvarjeni ljudje. Ljudem sta vladala moja prednika Bumin Kagan in Istemi Kagan. Vladala sta po turških zakonih in bila uspešna.[13] [...]
Tengri je ustvaril smrt. Človeška bitja so ustvarjena zato, da umrejo.[14] [...]
(Človek) premine (dobesedno odleti), dokler mu Tengri ne da novega življenja.[15]

V turški mitologiji je Tengri snežno bela gos, ki brez prestanka leti nad neskončno vodno površino, ki predstavlja čas. Pod vodo je Ak Ana (bela mati), ki mu kliče »Ustvari!«. Da bi premagal svojo osamljenost, je Tengri ustvaril Er Kiši, ki ni tako čist in bel kot Tengri, in skupaj sta ustvarila svet. Er Kiši je kasneje dobil demonski značaj. Prizadeval si je, da bi zavedel ljudi in jih potisnil v temo. Tengri je privzel ime Tengri Ülgen in se umaknil v nebesa, od koder poskuša voditi ljudi preko svetih živali, ki jih je poslal mednje. Ak Tengri zasedla peto nadstropje nebes. Šamanski svečeniki, ki želijo priti do Tengri Ülgena, nikoli ne pridejo dlje kot do tu. Tukaj svoje želje prenesejo na božanske vodnike. Na zemljo oziroma med ljudi se vrnejo na gosi podobnem plovilu.[16]

Po ujgurskem učenjaku in leksikografu Mahmudu al Kašgariju je bil Tengri znan po tem, da je omogočil rast rastlin in udarjanje strel. Turki so s pridevnikom tengri, ki pomeni božanski, označevali vse, kar je bilo veličastno, na primer drevesa in gore, in se jim spoštljivo priklanjali.[17] Kašgari je imel do čaščenja Tengrija negative odnos.[18] Nemuslimanske Turke, ki so ga častili, je zasmehoval in žalil in prosil boga, naj jih uniči.[19] [20]

Kašgari je trdil, da je Prerok pripomogel k čudežnemu dogodku, v katerem je 40.000 muslimanov pod vodstvom Arslāna Tegīna porazilo vojsko 700.000 nevernih Jabakujev, tako da je z vrat na zeleni gori nanje spuščal strele.[21] Jabakuji so bili turško ljudstvo.[22]

Krajevna imena

[uredi | uredi kodo]
Piramidast vrh gore Kan Tengri
  • Kan Tengri je gora v gorovju Tjenšan na meji med Kazahstanom in Kirgizistanom. Tjenšan sam je v Ujguriji znan kot Tanri Tagi.
  • Po Tengriju se imenuje gorovje Tangra na Livingstonovem otoku v Lužnih šetlandskih otokih na Antarktiki
  • V Bolgariji se je po njem imenovala najvišja gora v Rili, katero so Osmani v 15. stoletju preimenovali v Musala – Alahova gora.
  • Otgontenger je najvišja gora v gorovju Kangaj v Mongoliji.
  • Po njem se imenuje puščava Tengger v Notranji Mongoliji na Kitajskem.

Oživitev tengrizma

[uredi | uredi kodo]

Tengrizem je naziv oživljenega srednjeazijskega šamanizma po razpadu Sovjetske zveze. V Kirgizistanu je ideološka komisija, kateri je predsedoval državni sekretar Dastan Sargulov, po predsedniških volitvah leta 2005 tengrizem razglasila za panturško nacionalno ideologojo.[23]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Jean-Paul Roux. Die alttürkische Mythologie, str. 255.
  2. ↑ Sergei Starostin. Altaic etymology.
  3. ↑ Tokarev, A. in soavtorji (1987–1988). Mify narodov mira.
  4. ↑ 4,0 4,1 Starling Etymology.
  5. ↑ Max Müller (1870). Lectures on the Science of Religion. Axel Schüssler (2007), str. 495.
  6. ↑ D.Dimitrov. Prabălgarite po severnoto i zapadnoto Černomorie, Varna, 1987. English summary of the monograph of Bulgarian historian Dimityr Dimitrov on the Early Medieval history of the Proto-Bulgarians in the lands north of the Black Sea.
  7. ↑ Käthe Uray-Kőhalmi, Jean-Paul Roux, Pertev N. Boratav, Edith Vertes. Götter und Mythen in Zentralasien und Nordeurasien. Poglavje: Jean-Paul Roux: Die alttürkische Mythologie. ISBN 3-12-909870-4.
  8. ↑ Yazar András Róna-Tas. Hungarians and Europe in the early Middle Ages: an introduction to early Hungarian history. Yayıncı Central European University Press, 1999, str. 151. ISBN 978-963-9116-48-1.
  9. ↑ Buddhist studies review, Volumes 6-8, 1989, str. 164.
  10. ↑ Kaya, Polat (1997). Search For the Origin of the Crescent and Star Motif in the Turkish Flag.
  11. ↑ Abazov, Rafis. Culture and Customs of the Central Asian Republic. Greenwood Press, 2006. str. 62.
  12. ↑ Mircea Eliade, John C. Holt. Patterns in comparative religion, 1958, str. 94.
  13. ↑ 1. stran, vrstica 1.
  14. ↑ 2. stran, vrstica 9.
  15. ↑ 2. stran, vrstica 14.
  16. ↑ Göknil, Can. Creation myths from Central Asia to Anatolia. Yapı Kredi Art Galleries, 1997.
  17. ↑ Baldick, Julian. Animal and Shaman: Ancient Religions of Central Asia. I.B.Tauris, 2000.
  18. ↑ Jack Weatherford (25. oktober 2016). Genghis Khan and the Quest for God: How the World's Greatest Conqueror Gave Us Religious Freedom. Penguin Publishing Group. str. 59–. ISBN 978-0-7352-2115-4.
  19. ↑ Robert Dankoff (2008). From Mahmud Kaşgari to Evliya Çelebi. Isis Press. str. 81. ISBN 978-975-428-366-2.
  20. ↑ Dankoff, Robert (januar-marec 1975). Kāšġarī on the Beliefs and Superstitions of the Turks. Journal of the American Oriental Society. American Oriental Society 95 (1): 70. doi:10.2307/599159. JSTOR 599159.
  21. ↑ Robert Dankoff (2008). From Mahmud Kaşgari to Evliya Çelebi. Isis Press. str. 79. ISBN 978-975-428-366-2.
  22. ↑ Mehmet Fuat Köprülü; Gary Leiser; Robert Dankoff (2006). Early Mystics in Turkish Literature. Psychology Press. str. 147–. ISBN 978-0-415-36686-1.
  23. ↑ Erica Marat (22. februar 2006). Kyrgyz Government Unable to Produce New National Ideology. CACI Analyst, Central Asia-Caucasus Institute.

Viri

[uredi | uredi kodo]

References

  • Brent, Peter. The Mongol Empire: Genghis Khan: His Triumph and his Legacy. Book Club Associates, London. 1976.
  • Sarangerel. Chosen by the Spirits. Destiny Books, Rochester (Vermont). 2001
  • Schuessler, Axel. ABC Etymological Dictionary of Old Chinese. University of Hawaii Press. 2007.
  • Georg, Stefan. Türkisch/Mongolisch tängri Himmel/Gott und seine Herkunft. Studia Etymologica Cracoviensia 6: 83-100.
  • Bruno J. Richtsfeld. Rezente ostmongolische Schöpfungs-, Ursprungs- und Weltkatastrophenerzählungen und ihre innerasiatischen Motiv- und Sujetparallelen. Münchner Beiträge zur Völkerkunde. Jahrbuch des Staatlichen Museums für Völkerkunde München 9 (2004): 225–274.
  • Yves Bonnefoy. Asian mythologies. University of Chicago Press, 1993, ISBN 978-0-226-06456-7, str. 331.
  • Güngör, Harun (2013). Tengrism as a religious and political phenomenon in Turkish World: Tengriyanstvo (PDF). KARADENİZ – BLACK SEA – ЧЕРНОЕ МОРЕ. Erdoğan Altinkaynak. 19 (zima 2013): 189–195. ISSN 1308-6200. Pridobljeno 19. junija 2016.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tengri&oldid=6307726«