Sveti sedež

Sveti sedež Sancta Sedes (latinsko) Santa Sede (italijansko)
Grb
Uradni jeziki	uradni: latinščina, delovni: italijanščina
Vlada	Unitarna teokratična katoliška izvoljena absolutna monarhija
• papež	Frančišek
• kardinal državni sekretar	Pietro Parolin
• kamerleng	Kevin Farrell
• predsednik papeške komisije za Vatikansko mestno državo	Fernando Vérgez Alzaga
neodvisni subjekt mednarodnega prava

Sveti sedež ali Sveta stòlica je pravna personifikacija Katoliške cerkve in središče papeževega političnega in družbenega delovanja.

Sveti sedež torej predstavlja oblast papeža, kot vrhovnega predstavnika vesoljne Katoliške cerkve.

Zgodovina

Kljub temu, da se rimskokatoliška cerkvena hierarhija in papeži skozi vso zgodovino sklicujejo na slovite besede o apostolu Petru, kot skali, na kateri bo Jezus zgradil svojo cerkev (Mt 16,18), ostaja dejstvo, da je imel Peter pomembno vlogo pri formaciji prve jeruzalemske krščanske skupnosti (vendar skupaj z Jakobom in Janezom) (Gal 2,9), ne pa tudi v Rimu. Kljub temu, da se danes tudi protestantski teologi strinjajo s trditvijo, da je sv. Peter umrl mučeniške smrti v Rimu, ni nobenega zanesljivega pričevanja o tem, tudi ne, da bi sv. Peter kdaj koli načeloval rimski cerkvi kot poglavar ali škof in prvi papež, ter da bi bili papeži (kot rimski škofje in cerkveni voditelji) zato opolnomočeni kot njegovi nasledniki. Kakšna je bila torej Petrova vloga voditelja kristjanov? Poznejši pisci ga sicer omenjajo kot rimskega škofa, vendar tedaj pojem »škof« še ni bil jasno opredeljen. Vsekakor se mu priznava vodilna vloga, vendar enako gotovo ta vloga ni bila tako natančno opredeljena, kot bi morda dal slutiti naslov rimski škof. Preden so Petra odpeljali na morišče, okoli leta 67., je določil za svojega naslednika in vodjo rimskih kristjanov moža z imenom Lin. V številnih pogledih je bil to ključni dogodek v ustanovitvi papeštva. Jezus Kristus je apostolu Petru predal oblast nad skupnostjo kristjanov oz. cerkvijo, Peter pa je to oblast predal Linu. S tem se je začelo apostolsko nasledstvo, neprekinjena linija oblasti, ki je v stoletjih prehajala iz osebe na osebo in ki sedanjega papeža povezuje s kristusovimi duhovniki.

Apostolsko nasledstvo

Apostolsko nasledstvo je krščansko prepričanje, da so škofje nasledniki apostolov, ki so jih postavili Jezusovi učenci. To nasledstvo zagotavlja kontinuiteto cerkvene oblasti in nauka od apostolov do današnjih dni. Vključuje posvečenje škofov s polaganjem rok, kar simbolizira prenos duhovne avtoritete in milosti.

Po mnenju nekaterih teologov in cerkvenih zgodovinarjev (npr. Hansa Künga) naj ne bi obstajala zadostna verodostojna zgodovinska dejstva, na podlagi katerih bi se lahko dokazalo, da so škofje v neposrednem in izključnem pomenu nasledniki apostolov. Nikakor namreč naj ne bi bila dokazana veriga »polaganja rok«, ki bi segala od apostolov skozi začetna obdobja krščanskih skupnosti vse do današnjih škofov, pa tudi ne od sv. Petra do papežev (kot rimskih škofov). Ta zapis avtorja Hansa Künga sicer nasprotuje okrožnici papeža Frančiška Luč vere - Lumen Fide, v kateri je zapisano: »Gospod je podaril svoji Cerkvi dar apostolskega nasledstva, ki služi edinosti vere in njenemu neokrnjenemu predajanju naprej. Z apostolskim nasledstvom je zagotovljena nepretrganost spomina Cerkve.«

Prezbiterijanska episkopalna ureditev se opira na ustoličenje po Bogu, ter naj bi bila zato nesporna po božjem pravu (iuris divini). Na škofe osredotočena današnja cerkvena hierarhija pa je rezultat dolgega in dostikrat spornega zgodovinskega razvoja, ki pa je delo ljudi in je zato v načelu spremenjiva ureditev. V bibliji ni nikjer omenjeno kakšno pravno ustoličenje in tudi v kasnejših predkrščanskih občestvih ni bilo ne monarhičnega episkopata in ne prezbiteriata, ter tudi ne škofovskega posvečenja s polaganjem rok, vse to se je v cerkvi pojavilo v naslednjih stoletjih. Možno pa je zgodovinsko dokaj točno dokazati, kdaj so se v prvem poapostolskem obdobju nad preroke, učitelje in vršilce drugih občestvenih nalog povzdignili prezbitri - škofje kot edini voditelji (tudi pri evharističnih obredih in shodih), tako da se je že kmalu izoblikovala ločnica med duhovništvom in verniki, ki še danes, toliko let po drugem vatikanskem koncilu, ni presežena.

Primat Rima kot središča cerkve in cerkvene oblasti

Napis na Lateranski baziliki v Rimu

Rim je nesporno mesto, kjer sta umrla in sta pokopana tako sv. Peter kot sv. Pavel. Pa ima zato primat kot mati vseh cerkva? Tudi napis na Lateranski baziliki, ki je še danes stolnica rimskega škofa oz. papeža, »Caput et mater omnium ecclesiarum urbis et orbis« (Glava in mati vseh cerkva v mestu in na svetu), ne more izpodbiti dejstva, da osrednji kraj in matično občestvo prve krščanske skupnosti ni bilo v Rimu, marveč v Jeruzalemu. Ker je rimsko škofijo ustanovil sam sv. Peter, so rimski škofje menili, da imajo posebno vodilno vlogo med drugimi škofi. Vprašanje primata rimskih škofov je bilo v prvih stoletjih papeštva stalni kamen spotike. Antiohijski patriarhi so namreč trdili, da je bil sv. Peter škof v Antiohiji, preden je odšel v Rim, ter da imajo zato oni primat, medtem ko so se imeli konstantinopelski patriarhi za enakovredne rimskemu škofu. Podrobnosti teh sporov so leta zaposlovale teologe, pravnike in cerkvene zgodovinarje, vendar so sčasoma in postopno le sprejeli primat rimskega škofa. Na rimske škofe so se obračali, ko je bilo potrebno razsoditi v sporih o cerkvenih zadevah, tako v teoloških definicijah ali v konkretnih vprašanjih, kdo od tekmecev naj bo imenovan za določen položaj. Že od petega stoletja je rimski papež veljal za edinega, ki je s svojo avtoriteto (tudi preko uradov in sodišč Rimske kurije) sprejel končno odločitev. Cerkev je tako posnela stari upravni sistem cesarstva, škofi in nadškofi so prevzeli vloge provincijskih upraviteljev (cerkvenih pokrajin), vsi pa so se obračali na Rim oz. papeža, ker so od tam pričakovali vodenje, napotke in napredovanja.

Današnji pravni status

Sveti sedež ima edinstven položaj v mednarodnem pravu. Za razliko od države Vatikan, ki je tudi na podlagi Lateranskih sporazumov mednarodno priznana suverena država, je Sveti sedež »subjekt sui generis«. To pomeni, da ima poseben status, ki se ne ujema dobro z običajnimi kategorijami mednarodnega prava.

Različni vidiki posebnega pravnega statusa

Mednarodnost
Sveti sedež ima mednarodno priznano vrhovno oblast, priznan je kot polni subjekt mednarodnega prava, podobno kot države, zato imajo vlade z njim vspostavljene diplomatske odnose.

Nadnacionalnost in univerzalnost
Diplomacija Svetega sedeža ni vezana na nobeno nacionalno ideologijo, temveč se osredotoča na vrednote, ki izhajajo iz krščanskega razodetja, a so hkrati skupne tudi drugim verstvom in kulturam.

Oznaka stalnega opazovalca Svetega sedeža v OZN

Pogodbena sposobnost
Sveti sedež lahko sklepa z državami bilateralne dogovore (t.i. konkordate), razne mednarodne pogodbe in je član številnih mednarodnih organizacij. Sveti sedež ima status opazovalca pri Organizaciji združenih narodov (OZN) od leta 1964. Ta status mu omogoča sodelovanje v razpravah in dejavnostih OZN, vendar brez pravice glasovanja. Neodvisnost
Neodvisnost Svetemu sedežu npr. sedaj omogoča, da Vatikan oz. papež v posamezni državi sam imenuje krajevnega škofa in ne tamkajšnja vlada. V zgodovini namreč niso bili redki primeri, ko je moral papež pred imenovanjem škofa ali visokega cerkvenega dostojanstvenika pridobiti soglasje lokalnega vladarja.

Pravica poslanstva
Sveti sedež ima pravico vzpostavljati in vzdrževati diplomatske odnose ter pošiljati diplomatske predstavnike (t.i. apostolske nuncije). Dejstvo je, da so tuja veleposlaništva in njihovi ambasadorji akreditirani pri Svetem sedežu in ne pri državi Vatikan. Italijanska zakonodaja v zvezi s tem specifično izjavlja (Cass. 6569 18.12.1979): »da se Sveti sedež, ki polnopravno predstavlja Katoliško cerkev in državo Vatikan, priznava kot mednarodni subjekt za oba naslova.«. Status državnosti Vatikana se namreč razlikuje od mednarodne vrhovne oblasti Svetega sedeža, ki je priznana že več stoletij, veliko pred letom 1929. Najstarejše diplomatske odnose s Svetim sedežem ima Velika Britanija, uradno so bili prvič vzpostavljeni leta 1479, nato pa znova 1914. ZDA so diplomatske odnose vzpostavile leta 1797 in so trajali do 1870. Leta 1984 je predsednik Ronald Reagan odnose znova vzpostavil in imenoval prvega veleposlanika pri Svetem sedežu.

V katoliških državah ima apostolski nuncij še posebno častno vlogo med vsemi akreditiranimi diplomati v državi gostiteljici - je doajen tj. dekan oz. vodja diplomatskega zbora. Sveti sedež diplomatske odnose vzdržuje z Evropsko unijo, Suverenim malteškim viteškim redom in ima posebno diplomatsko misijo pri Organizaciji za osvoboditev Palestine (PLO).

Simbolična teritorialna dimenzija
Ozemlje Vatikana, kljub majhnosti, ter eksteritorialna območja Svetega sedeža v Italiji, dogovorjena na podlagi Lateranskih sporazumov leta 1929, dajejo Svetemu sedežu simbolično teritorialno prisotnost.

Vodenje Svetega sedeža

Diplomatske zveze Svetega sedeža:

  Direktne diplomatske zveze (apostolske nunciature)

  Indirektne diplomatske zveze (predstavništva ali delegacije)

  Države, s katerimi ni diplomatskih stikov

Papež ima ključno vlogo pri oblikovanju politike Svetega sedeža in doktrine Cerkve, kar vključuje politična, verska, moralna in družbena vprašanja. Poleg tega ima Sveti sedež diplomatske odnose z mnogimi državami, kar omogoča papežu, da vpliva na globalne zadeve.

Vodstvene dimenzije
Sveti sedež je vrhovno upravno telo Katoliške cerkve , ki ga sestavljajo Državno tajništvo, Svet za javno cerkveno delovanje in druge ustanove Rimske kurije. Sveti sedež v imenu papeža torej preko Rimske kurije opravlja vse funkcije vlade države Vatikan, kar v praksi pomeni, da je Sveti sedež vrhovna (tako pravna, zakonodajna, sodna in izvršilna) oblast Vatikana, ki pa v tem smislu pomeni samo ozemlje države. Papež osebno, kot rimski škof in kot vrhovni vodja Rimskokatoliške cerkve oblikuje politiko Svetega sedeža in Cerkve. Pomembno vlogo pri tem imajo kardinalski zbor in tudi kardinali osebno.

Kardinali namreč svetujejo papežu pri pomembnih vprašanjih, ki zadevajo celotno Katoliško cerkev. Kardinali so pogosto vodje različnih dikasterijev v Rimski kuriji, ki jo sestavljajo tudi upravni, pravosodni in drugi organi ter ustanove. Po kanonskem pravu so vključeni v Sveti sedež »Rimski papež, Državni sekretariat, Državni svet za javne zadeve Cerkve in druge organizacije Rimske škofije«. (kan. 361)

Kardinali po smrti ali odstopu papeža na t.i. konklavah izvolijo novega papeža. Pravico glasovanja imajo le tisti, ki še niso dopolnili 80 let.

S Svetim sedežem je bila tudi povezana dogma o papeževi nezmotljivosti, saj se je ta priznavala samo za izjave ex cathedra, to je v okviru Svetega sedeža.

Posebnosti

Danes nosi naslov Sveti sedež tudi škofija v Mainzu (Nemčija).

Viri

• Matthews, Rupert (2016). Papeži: odgovori na vsa vprašanja. Cankarjeva založba. COBISS 285777408. ISBN 978-961-282-183-8.
• Codice di diritto canonico commentato, Quaderni di diritto ecclesiale, Ancora, Milano 2001.
• Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)
• Küng, Hans: Katoliška cerkev: kratka zgodovina Ljubljana, Sophia, 2004, ISBN: 961-6294-56-3, (COBISS)
• Köck, Heribert F. (1975). Die Völkerrechtliche Stellung Des Heiligen Stuhls: Dargestellt an Seiner Beziehungen Zu Staaten Und Internationalen Organisationen. Berlin: Duncker und Humblot. ISBN 978-3-428-03355-3.
• Galbreath, Donald Lindsay (1972). Bernhardt (ur.). Papal Heraldry. Heraldry Today. ISBN 0-900455-22-5.
• Vitali, Enrico (2010). Manuale breve di diritto ecclesiastico. Milano: Giuffrè. ISBN 88-14-15846-0.
• Köck, Heribert F. (1995). »Holy See«. V Bernhardt, Rudolf; Macalister-Smith, Peter (ur.). Max Planck Encyclopedia of Public International Law. Zv. 2. Amsterdam: North-Holland. ISBN 978-0-444-86245-7.
• Brusher, Joseph S. (1959). Popes Through the Ages. Princeton, N.J.: Van Nostrand. OCLC 742355324.
• Chamberlin, E. R. (1969). The Bad Popes. New York: Dial Press. OCLC 647415773.
• Dollison, John (1994). Pope-pourri. New York: Simon & Schuster. ISBN 978-0-671-88615-8.
• Maxwell-Stuart, P. G. (1997). Chronicle of the Popes: The Reign-by-Reign Record of the Papacy from St. Peter to the Present. London: Thames and Hudson. ISBN 978-0-500-01798-2.
• Norwich, John Julius (2011). The Popes: A History. London: Chatto & Windus. ISBN 978-0-7011-8290-8.
• Duffy, Eamon (1997). Saints and Sinners, a History of the Popes. Yale University Press. ISBN 978-0-300-07332-4.
• Durant, William James (1950). The Story of Civilization. Zv. IV. The Age of Faith: A History of Medieval Civilization – Christian, Islamic, and Judaic – from Constantine to Dante, A.D. 325–1300. New York: Simon & Schuster. ISBN 978-0-671-01200-7.
• Durant, William James (1957). The Story of Civilization. Zv. VI. The Reformation. New York: Simon & Schuster. ISBN 978-0-671-61050-0.
• Franzen, August; Dolan, John (1969). A History of the Church. Herder and Herder.
• Granfield, Patrick (1987). The Limits of the Papacy: Authority and Autonomy in the Church. New York: Crossroad. ISBN 978-0-8245-0839-5.
• Grisar, Hartmann (1912). History of Rome and the Popes in the Middle Ages. London: Kegan Paul, Trench, Trübner. OCLC 11025456.
• John Paul II, Pope (22. februar 1996). »Universi Dominici Gregis«. Vatican Publishing House.
• Kelly, J. N. (1986). Oxford Dictionary of the Popes. Prentice Hall. ISBN 978-0-19-190935-1.
• Kerr, William Shaw (1950). A Handbook on the Papacy. London: Marshall, Morgan & Scott. OCLC 51018118.
• Küng, Hans (2003). The Catholic Church: A Short History. Random House. ISBN 978-0-8129-6762-3.
• Loomis, Louise Ropes (2006) [1916]. The Book of the Popes (Liber Pontificalis): To the Pontificate of Gregory I. Merchantville, New Jersey: Evolution Publishing. ISBN 978-1-889758-86-2.
• Noble, Thomas; Strauss, Barry (2005). Western Civilization. Houghton Mifflin. ISBN 978-0-618-43277-6.
• Orlandis, José (1993). A Short History of the Catholic Church. Scepter. ISBN 978-1-85182-125-9.
• La Due, William J. (1999). The Chair of Saint Peter: A History of the Papacy. Maryknoll, N.Y.: Orbis Books. ISBN 978-1-57075-249-0.

Glej tudi

• Eksteritorialna območja Svetega sedeža v Italiji

Zunanje povezave

• Uradna spletna stran Svetega sedeža (angleško), (italijansko), (nemško) pridobljeno 28. septembra 2024