Pojdi na vsebino

Seznam avstrijskih vladarjev

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Seznam avstrijskih vladarjev vsebuje seznam vladarjev na področju današnje Avstrije - večinoma tudi na področju današnje Slovenije in širje - od visokega srednjega veka pa do konca Prve svetovne vojne.

Razlaga

[uredi | uredi kodo]
Václav Brožík
"Tu Felix Austria nube" 1896
Kunsthistorisches Museum na Dunaju

Od leta 976 do 1246 so Mejni marki Avstriji in njeni naslednici Vojvodini Avstriji vladali člani vladarske hiše Babenberžanov. Takrat so bile te dežele del "Svetorimskega" oziroma "Rimsko-nemškega cesarstva".[1]Od leta 1246 do 1918 so Vojvodini Avstriji in njeni naslednici, Nadvojvodini Avstriji, vladali člani vladarske hiše Habsburžanov. Po podpisu premirja Avstro-Ogrske na koncu Prve svetovne vojne so bili vsi ti nazivi ukinjeni ali pa so prenehali veljati z ustanovitvijo sodobne Republike Avstrije.

Avstrijski mejni grofje

[uredi | uredi kodo]

Avstrijska marka, znana tudi kot Marcha Orientalis ali Vzhodna krajina, je bila prvič oblikovana leta 976 iz dežel, ki so bile v karolinških časih Panonska marka. Najstarejše potrdilo sega v leto 996, kjer se pisno ime "ostarrichi" pojavlja v dokumentu o prenosu zemljišča v današnji Avstriji na bavarski samostan.

Babenberžani

[uredi | uredi kodo]
Vladar Življenje Začel vladanje Končal vladanje Vladarska hiša Opombe Slika
Leopold I. Slavni
nemško Leopold I der Erlauchte
avstrijski mejni grof
okrog 940

10. julij 994
(54-leten)
976
994
(18 let)
Babenberžani
Sin Arnulfa Bavarskega; začetnik Babenberžanov
Henrik I. Močni
nemško Heinrich I der Starke
avstrijski mejni grof
okrog 965

3. julij 1018
(pribl. 53-leten)
994
1018
(23 let)
Babenberžani
sin Leopolda Slavnega
Adalbert Zmagoviti
nemško Adalbert der Siegreiche
avstrijski mejni grof
okrog 985

26. maj 1055
(pribl. 70-leten)
1018
1055
(37 let)
Babenberžani
sin Leopolda Slavnega
Ernest I. Pogumni
nemško Ernst I der Tapfere
avstrijski mejni grof
ok. 1027

10. junij 1075
(pribl. 48-leten)
1055
1075
(20 let)
Babenberžani
sin Adalberta Zmagovitega
Leopold II. Lepi
nemško Leopold II der Schöne
avstrijski mejni grof
1050

12. oktober 1095
(približno 45-leten)
1075
1095
(20 let)
Babenberžanski
sin Ernesta Pogumnega
Leopold III. Sveti
nemško Leopold III der Heilige
avstrijski mejni grof
29. september 1073

15. november 1136
(63-leten)
1095
1136
(41 let)
Babenberžani
Sin Leopolda Lepega. Prva žena mu je umrla 1105;[2]nato se je poročil z vdovo Nežo Waiblinško
Leopold IV. Velikodušni
nemško Leopold IV der Freigiebige
bavarski vojvoda, avstrijski mejni grof
1108

18. oktober 1141
(33-leten)
1136
1141
(5 let)
Babenberžani
sin Leopolda Svetega
Henrik II. Jasomirgotski
nemško Heinrich II. Jasomirgott
avstrijski mejni grof
1107

13. januar 1177
(okrog 70-leten)
1141
1156
(15 let)
Babenberžani
sin Leopolda Svetega. 1156 je na temelju listine Privilegium minus dosegel stan vojvoda.

Avstrijski vojvodi

[uredi | uredi kodo]
Vladar Življenje Začel vladanje Končal vladanje Vladarska hiša Opomba Slika
Henrik II. Jasomirgotski
nemško Heinrich II. Jasomirgott
avstrijski vojvoda
1107

13. januar 1177
(okrog 70-leten)
8. september 1156
13. januar 1177
(20 let, 4 mesece, 5 dni)
Babenberžani
sin avstrijskega mejnega grofa Leopolda Svetega in bavarske vojvodinje Neže Waiblinške
Leopold V. Krepostni
nemško Leopold V. der Tugendhafte
avstrijski vojvoda
1157

31. december 1194
(okrog 37-leten)
13. januar 1177
31. december 1194
(17 let, 11 mescev, 18 dni)
Babenberžan
sin avstrijskega vojvoda Henrika II. Jasomirgotskega in njegove druge žene bizantinske princese Teodore Komnene [3][4] [5] Leta 1172 se je poročil s Heleno.[6]
Friderik I. Katoliški[7]
nemško Friedrich I. der Katholische oder Christliche
avstrijski vojvoda
okrog 1175

16. april 1198
(okoli 23-leten)
31. december 1194
16. april 1198
(3 leta, 3 mesce, 16 dni)
Babenberžan
sin Leopolda V. Krepostnega in
Helene Ogrske
Leopold VI. Slavni
nemško Leopold VI. der Glorreiche
avstrijski vojvoda
15. oktober 1176

28. julij 1230
(53-leten)
16. april 1198
28. julij 1230
(32 let, 3 mesce, 12 dni)
Babenberžan
sin Leopolda V. Krepostnega in Helene Ogrske, brat Friderika I. Katoliškega
Friderik II. Prepirljivi
nemško Friedrich II. der Streitbare
avstrijski vojvoda
15. junij 1211

15. junij 1246
(35-leten)
28. julij 1230
15. junij 1246
(15 let, 10 mescev, 18 dni)
Babenberžan
sin Leopolda VI. Slavnega in
bizantinske princese Teodore Angeline

Medvladje

[uredi | uredi kodo]

Ko so Babenberžani leta 1246 izumrli, je nastalo medvladje. Vojvodina Avstrija se je vrnila k cesarju Frideriku II. Zaslišanih je bilo več prosilcev, vključno s Přemyslovcem Otokarjem.

Otokar je bil močan srednjeevropski vladar. V obdobju interregnuma v Svetorimskem cesarstvu je zavladal obsežnemu ozemlju, ki je segalo preko Alp vse do Jadranskega morja. Za časa njegove vladavine je doseglo češko kraljestvo največji gospodarski in politični razmah vse do obdobja Karla IV. Zahvaljujoč svojim diplomatskim sposobnostim in iznajdljivi politiki si je Otokar II. poleg češke krone pridobil tudi nazive vojvoda Avstrije (od leta 1251), vojvode Štajerske (od leta 1261), vojvode Koroške in Kranjske (od leta 1269); 1272 je postal še furlanski generalni kapitan, s čimer je dejansko postal upravitelj Oglejskega patriarhata in s tem Istre. Tako je obvladoval ozemlja od Češke do Jadranskega morja.

S tem je postal najmočnejši vladar v Svetorimskem cesarstvu in se nekajkrat neuspešno potegoval tudi za cesarsko krono. Gotovo je bila prav njegova izredna moč tista, ki mu je na koncu preprečila postati cesar – proti njemu so se namreč združili mnogi njegovi manjši nasprotniki. Otokarjevemu vrtoglavemu vzponu je sledil prav tako strm padec.

Takrat je vladal kot svetorimski cesar Rihard Kornvalski (1257-1272), ki mu je izročil avstrijsko vojvodstvo 1260. Za Vojvodino Avstrijo pa se je potegoval tudi Rudolf, ki ga je ob podpori Otokarjevih sovražnikov v bitki na Moravskem polju 26. avgusta 1278 porazil in umoril, potem ko je bil dve leti prej izobčen iz cesarstva. Tako je avstrijski vojvoda postal Rudolf Habsburški in on je začel dinastijo Habsburžanov, ki je trajala vse do konca Prve svetovne vojne 1918.

Zaporedna številka Podoba Življenje Vladanje
13 Otokar pečat[8]
Otokar
1230 - 26. avgust 1278
1260 - 26. avgust 1278
Kranjski in Koroški vojvoda 1269 – 1276
Kralj Češke 1253 - 1278

Habsburžani (1278-1359)

[uredi | uredi kodo]

1278 je Rudolf Habsburški premagal Otokarja Češkega in tako je Avstrijsko vojvodstvo prešlo v posest habsburške dinastije; nasprotja pa je Rudolf izgladil s porokami - in tako so si postali sorodniki in prijatelji. Člani habsburške rodovine so bili pogosto tudi cesarji Svetorimskega cesarstva. Mnogi vojvodi so imeli za sovladarje sinove ali brate.

Na splošno je veljalo mnenje, da Habsburžani niso bojevita rodovina; da torej ne iščejo sporov in spopadov. Znano je bilo namreč reklo: »Felix Austria« oziroma »Tu, felix Austria, nube!« To pomeni, da so svojo posest in oblast raje kot z vojskovanjem širili z dednimi pogodbami in porokami z znamenitimi evropskimi kraljevskimi in drugimi uglednimi družinami - med drugimi tudi s Celjskimi.

Felix Austria (latinsko) Glückliches Österreich (nemško) Srečna Avstrija (slovensko)

"Bella gerant alii, tu felix Austria nube."[9]

"Kriege führen mögen andere, du, glückliches Österreich, heirate."

"Naj se vojskujejo drugi, srečna se, Avstrija, ženi."

Kljub temu pa se je že prvi avstrijski vojvoda Rudolf Habsburški spustil v vojno z Otokarjem Češkim, da bi si vrnil dedne avstrijske dežele.

Vsaka bitka pa ni šla tako po sreči; avstrijski oblasti so se postavili po robu na primer sicer mali, toda složni in odločni Švicarji, ki so bili znani tudi po svoji surovosti. V kratki Bitki pri Morgartenu 1315 je kljub številčni premoči avstrijska vojska pod vodstvom Leopolda I. pretrpela poraz.

Kako so Habsburžani vladali po deželah

[uredi | uredi kodo]
Vojvodina Avstrija
(1291-1379)
Vojvodina
Spodnja Avstrija

(1379-1457)
Vojvodina Notranja in Prednja Avstrija
Grofija Tirolska

(1379-1406)
              Vojvodina
Prednja Avstrija

(1406-1411)
       Grofija Tirolska
Vojvodina Prednja Avstrija

(1406/11-1453)

Povzdignjena 1453 v:
Nadvojvodina
Prednja Avstrija

(1453-1490)
Vojvodina Notranja Avstrija
(1406-1453)

Povzdignjena 1453 v:
Nadvojvodina
Notranja Avstrija

(1453-1490)
Nadvojvodina Avstrija
(meja Notranje Avstrije)
(1490-1564)
Nadvojvodina Spodnja
in Zgornja Avstrija

(1564-1619)
Nadvojvodina
Prednja Avstrija

(s Tirolsko)
(1564-1619)
Nadvojvodina
Notranja Avstrija

(1564-1619)
Nadvojvodina Avstrija
(meja Notranje Avstrije)
(1619-1623)
Nadvojvodina Spodnja
in Notranja Avstrija

(1623-1665)
Nadvojvodina
Prednja Avstrija

(1623-1665)
Nadvojvodina Avstrija
(1665-1804)
(meja Spodnje/Notranje Avstrije 1665-1780;
meja Habsburško-Lotarinških 1780-1804)

Vladarji

[uredi | uredi kodo]
Podoba Ime, grb Kraljevanje Poroka Opombe
Začetek Konec

Rudolf I.
(1. maj 1218 – 15. julij 1291)
26. avgust 1278[10][11] december 1282[12] (1) Jera [13]
tri sine in šest hčerk
(2) Izabela Koroška
brez otrok.
Njegovo geslo:
"Utrum libet"
"Kateri ti je všeč"[14][15]

rimsko-nemški cesar
Uvedel je svoje sinove v posest Avstrije, Štajerske in Kranjske

Albreht I.
(1. julij 1255 – 1. maj 1308)
december 1282 1. maj 1308 Elizabeta Koroška
sedem sinov in pet hčerk
Geslo:
"Fugam victoria nescit"
"Zmaga ne pozna pobega"[16]

Sin Rudolfa I.
za nemško-rimskega cesarje izvoljen 1298

Rudolf II. Dobrovoljni
(1270 – 10. maj 1290)
1. junij 1283 Neža Češka
en sin (Ivan Parricida)
Sin Rudolfa I.
odpovedal se je svojim pravicam v korist brata Albrehta

Rudolf III. Dobri
(ok. 1282 – 4. julij 1307)
27. julij 1298 4. julij 1307 (1) Blanka Francoska
ena hčerka
(2) Elizabeta Poljska
brez otrok
Sin Albrehta I.;
oče ga je spravil na prestol, da je postal rimsko-nemški cesar;
'Rudolf I'. kot kralj Češke

Friderik I. Lepi[17]
Lepi
(1289 – 13. januar 1330)
1. maj 1308 13. januar 1330 Izabela Aragonska
dva sina in eno hčerko
Geslo:
"Adhuc stat"
"Še vedno stoji"[18]

Sin Albrehta I.;
bil je protikralj svetorimski kot Friderik III.; nato je sovladal z zakonitim cesarjem Ludvikom Bavarskim.

Leopold I. Znameniti (Habsburški)
(4. avgust 1290 – 28. februar 1326)
28. februar 1326 Katarina Savojska
dve hčerki
Sin Alberta I.;
sovladal s svojim bratom Friderikom nad Prednjo Avstrijo

Albreht II.
Modri
(12. december 1298 – 16. avgust 1358)
13. januar 1330 16. avgust 1358 Ivana Pfirtova (1300-1353)
štiri sine in dve hčeri
Geslo:
"Tolle moras"
"Sprejmi zamudo"[19]

Tretji sin Albrehta I. in Elizabete Koroške (1262-1312)
vladal je sporazumno z bratom Otonom, potem pa z nečakoma Friderikom II. in Leopoldom II. vse do njune smrti.[20]

Oto IV.
Veseli
(23. julij 1301 – 17. februar 1339)
17. februar 1339 (1) Elizabeta Koroška (1262-1312)
dva sina
(2) Ana Češka (1323-1338)
brez otrok
Sedmi sin Albrehta I.;
sovladal z bratom Albrehtom II., upravljal je Koroško

Rudolf IV.
Ustanovitelj
oziroma Velikodušni
(1. november 1339 – 27. julij 1365)
16. avgust 1358 1359 Katarina Češka
brez otrok
Prvi sin Albrehta II.
Poleg nespremenjenih predpravic, ki so jih imeli Habsburžani že z odlokom Zlate bule iz leta 1356, je Rudolf ukazal sestaviti še Privilegium maius, ponarejeno listino za opolnomočenje avstrijskih vladarjev. Sam sebe je kot prvega imenoval za "nadvojvoda", in tako se je Vojvodina Avstrija prelevila v Nadvojvodino, vendar je rimsko-nemški cesar ta naslov uradno potrdil šele 1453. Rudolf je habsburški oblasti dodal tudi Tirolsko.
Privilegium maius, ki ga je izdelal Rudolf leta 1359, je poskušal avstrijskim vojvodam dodeliti poseben položaj "nadvojvod". Ta naziv so pogosto uporabljali Ernest Železni in drugi vojvodi, vendar ga preostali knezi Svetorimskega cesarstva niso priznavali, vse dokler ni postal avstrijski vojvoda Friderik V. svetorimski cesar Friderik III.: on je 1453 potrdil ta privilegij.

Delitev na Albertinsko in Leopoldinsko vejo

[uredi | uredi kodo]

Po Rudolfovi smrti 1365 sta ga skupaj nasledila njegova brata Albert in Leopold, vendar sta si z Neuberškim sporazumom 1379 svojo posest, tj. »Habsburško deblo« (ali »drevo«) razdelila takole:

  1. Albert je ustanovil »Albertinsko vejo«, ki je dobila Vojvodstvo Avstrijo, kasneje imenovano Spodnja Avstrija, ki pa se ne pokriva s sodobno istoimeno zvezno deželo;
  2. Leopold pa je ustanovil »Leopoldinsko vejo«, ki je prevzela takrat pretežno s slovenskim življem nastanjene dežele: Štajersko, Koroško in Kranjsko vojvodstvo (s skupnim imenom Notranja Avstrija), Grofijo Tirolsko in Prednjo Avstrijo.
Ime Podoba Rojen Vladal Področje Žena Umrl Opombe
Albreht III. Pujsorepi 9. september 1349
Dunaj
Tretji sin Albrehta II. Modrega in Ivane Pfirtove
29. julij 1365 –25.september 1379 Vojvodina Avstrija (1) Elizabeta Češka (1358–1373)
po 19. marec 1366
Dunaj
ni podatkov
(2) Beatrika iz Nürnberga
4. marec 1375
Dunaj
en sin
29. avgust 1395
Laxenburg
45 let
Brata predhodnika, sta si razdelila posesti 1379. Leopold je padel v Bitki pri Sempachu (1386); odločilni preobrat, ki pomeni rast Stare Švicarske sozveze in očitno upadanje habsburške moči v njihovi švicarski domovini.
25. september 1379 –29. avgust 1395 Vojvodina
Spodnja Avstrija
Leopold III. Pravični[21] 1. november 1351
Dunaj
Četrti sin Alberta II. Modrega in Ivane Pfirtove
29. julij 1365 –25. september 1379 Vojvodina Avstrija Viridis Viscontijeva
23. februar 1365
Dunaj
šest otrok
9. julij 1386
Sempach
34 let
25. september 1379 –9. julij 1386 Vojvodstvi Notranje in Prednje Avstrije
(z Grofijo Tirolsko)
Viljem Olikani c. 1370
Dunaj
Najstarejši sin Leopolda III. Pravičnega in Viridis Viscontijeve
9. julij 1386 –15. julij 1406 Vojvodstvi Notranje in Prednje Avstrije
(z Grofijo Tirolsko)
Ivana II. Neapeljska
13. november 1401
Dunaj
ni podatkov
15. julij 1406
Dunaj
36 let
Sovladal z bratom Leopoldom IV. Obenem je upravljal Spodnjo Avstrijo 1404–1406.
Leopold IV. Mastni okr. 1371
Dunaj
Drugi sin Leopolda III. Pravičnega in Viridis Viscontijeve
9. julij 1386 –15. julij 1406 Vojvodstvi Notranje in Prednje Avstrije
(z Grofijo Tirolsko)
Katarina Burgundska
15. avgust 1393
Dunaj
ni podatkov
3. junij 1411
Dunaj
40 let
Upravljal tudi Spodnjo Avstrijo 1404–1411. Po delitvi 1406 obdržal Prednjo Avstrijo.
15. julij 1406 –3. junij 1411 Vojvodina Prednja Avstrija
Albreht IV. Potrpežljivi 19. september 1377
Dunaj
Edinec Albrehta III. Pujsorepega in Beatrike Nürnberške
29. avgust 1395 –14. september 1404 Vojvodina Spodnja Avstrija Ivana Zofija Bavarska
24. april 1390
Dunaj
dva otroka
14. september 1404
Klosterneuburg
26 let
Njegovo vladavino označujejo napetosti in spori z Leopoldinsko Habsburško vejo in Luksemburžani.
Skrbništvo nad Viljemom Avstrijskim (vojvodom) in Leopoldom IV. Avstrijskim (vojvodom) (1404-1411) Nastopil kot mladoletnik, pod skrbništvom svojih Leopoldinskih stricev. Izvolili so ga 1437–38 za kralja Češke in Ogrske, kakor tudi za kralja Nemčije.
Albreht V. Velikodušni 16. avgust 1397
Dunaj
Edinec Albrehta IV. in Ivane Zofije Bavarske
14. september 1404 –27. oktober 1439 Vojvodina Spodnja Avstrija Elizabeta Luksemburška
26. april 1422
Dunaj
tri otroke
27. oktober 1439
Neszmély
42 let
Začenja se tristoletno nasledstvo habsburških vladarjev kot rimsko-nemških cesarjev. Leta 1406, po smrti Viljema, so njegovi živeči bratje po Leopoldinski veji napravili novo delitev ozemelj:
  1. Leopold je dobil Prednjo Avstrijo, ki mu jo je zapustil po svoji smrti njegov brat Friderik;
  2. Ernest je ustanovil Starejšo Leopoldinsko vejo, ki je dobila Notranjo Avstrijo;
  3. Friderik je ustanovil Mlajšo Leopoldinsko vejo, ki je dobila Tirolsko in nato še Prednjo Avstrijo.

Trojna delitev

[uredi | uredi kodo]
Ime Podoba Rojen Vladal Področje Žena Umrl Opombe

Ernest Železni[22]
c. 1377
Most na Muri [23]
Tretji sin Leopolda III. Pravičnega in Viridis Viscontijeve
15. julij 1406 –10. junij 1424 Vojvodina Notranja Avstrija (1) Marjeta Pomeranska[24]
14. januar 1392
Most na Muri
ni podatkov
(2) Cimbarka Mazovjecka[25]
25 januar 1412
Krakov
devet otrok
10. junij 1424
Most na Muri
47 let
1414 je bil zadnji vojvoda, ki so ga umestili po starodavnem karantanskem obredu[26]; od tedaj se je imenoval nadvojvoda. Poleg Rudolfa IV. je le še on uporabljal ta naziv pred uradno potrditvijo 1453.


Friderik IV. Praznožepni [27] [28]
c. 1382
Četrti sin Leopolda III. Pravičnega in Viridis Viscontijeve
15. julij 1406 –24. junij 1439 Grofija Tirolska
(s Prednjo Avstrijo od 1411)
(1) Elizabeta Pfalška [29]


24. december 1407
Innsbruck
ena hči
(2) Anna von Braunschweig
11. junij 1411
Innsbruck
štiri otroke

24. junij 1439
Innsbruck
57 let
Geslo:
"Adhuc stat"
"Še vedno stoji"[30]

Upravljal je tudi Notranjo Avstrijo 1424–1435; ker se je postavil na stran protipapeža Janeza XXIII., mu je Konstanški koncil odvzel preostalo družinsko posest, ki je pripadla Švicarski sozvezi.
sedisvakanca 1439–1440
Upravljal rimsko-nemški cesar Friderik III. (kot Friderik V. Avstrijski) (1440-1452) Nasledil kot mladoletnik, pod skrbništvom sestrične Ernestine. Njegova smrt brez potomcev je končala Albertinsko vejo in področja, ki jih je podedoval na Češkem in Ogrskem, so bila obnovljena šele med vladavino rimsko-nemškega cesarja Ferdinanda I..
Ladislav Posmrtni 22. februar 1440
Komárom
Prvi sin Albrehta II. in Elizabete Luksemburške
22. februar 1440 –23. november 1457 Vojvodina Spodnja Avstrija
(1440-53)

Nadvojvodina Spodnja Avstrija
(1453-57)
Deviški 23. november 1457
Praga
17-leten
Spodnja Avstrija je priključena Notranji Avstriji
Upravlja svetorimski cesar Friderik III.; Friderik III. je upravljal Vojvodino Spodnjo Avstrijo kot avstrijski vojvoda Friderik V. (1439-1446) 1490 se odpove svojim ozemljem in s tem omogoči združenje Avstrije.
Sigismund Bogati 26. oktober 1427
Innsbruck
drugi sin Friderika IV. Praznožepnega in Anna von Braunschweig
24. junij 1439 –1490 Grofija Tirolska
Vojvodina Prednja Avstrija
(1439-53)

Nadvojvodina Prednja Avstrija
(z Grofijo Tirolsko)
(1453-90)
(1) Eleonora Škotska [31]


12. februar 1449
Innsbruck
en sin
(2) Katarina Saksonska[32] [33]
24. februar 1484
Innsbruck
ni podatkov

4. marec 1496
Innsbruck
68-leten
Prednja Avstrija in Tirolsko sta pridružena Notranji Avstriji
Upravlja (angl: regency) vojvoda Friderik IV. Avstrijski (1424-1435) Sina Ernesta I. sta sovladala. Občasno se mu je Albert uprl in do svoje smrti zasedal deželi, ki sta danes znani kot Zgornja Avstrija in Spodnja Avstrija. Friderika IV. So med 1440 in 1452 izvolili za rimsko-nemškega cesarja in kot tak je 1453 priznal in uradno uveljavil naziv "nadvojvoda" za Habsburžane; s tem je vojvodstvo uradno povzdignil v nadvojvodstvo, ki ga je nekaj let pozneje nasledil (1490). Kljub ponovni združitvi celotne Avstrije Friderikova vladavina ni bila vedno nesporna:


Friderik V. Miroljubni
21. september 1415
Innsbruck
Prvi sin Ernesta Železnega in Cimbarke Mazovjecke
10. junij 1424 –1490 Vojvodina Notranja Avstrija
(1424-53)

Nadvojvodina Notranja Avstrija
(1453-90)

Eleonora Portugalska (18. IX. 1434 – 3. IX. 1467) [34]


16. marec 1452
Rim
pet otrok

19. avgust 1493
Linz
77 let
Geslo:
"Hic regis, ille tuetur"
"Tukaj je kralj, on varuje"[35]
1490 -19. avgust 1493 Nadvojvodina Avstrija
Albreht VI. Zapravljivec 12. september 1418
Dunaj
Tretji sin Ernesta Železnega in Cimbarke Mazovjecke
10. junij 1424 –2. december 1463 Vojvodina Notranja Avstrija
(1424-53)
Nadvojvodina Notranja Avstrija
(1453-63)
Matilda Pfalška [36]
1452
Dunaj
neznano
2. december 1463
Dunaj
45 let


Maksimilijan I. Zadnji vitez
22. marec 1459
Dunajsko Novo mesto
Drugi sin Friderika V. Miroljubnega in Eleonore Portugalske (1434–1467)
19. avgust 1493 –12. januar 1519


Nadvojvodina Avstrija
(1) Marija Burgundska
18. avgust 1477
Gent
trije otroci
(2) Ana Bretonska [37]
18. december 1490
Rennes
neznano
(3) Bianca Maria Sforza [38]
16. marec 1494
Hall in Tirol
neznano
12. januar 1519
Wels
59 let
Geslo:
"Cor regis in manu Dei"
"Kraljevo srce je v Božji roki"[39]
1490 je zopet osvojil avstrijske dežele po smrti Matija Korvina in je prepričal nečaka Sigismunda, da mu odstopi Tirolsko.[40][41] Izvoljen za rimsko-nemškega kralja in 1486 kronan kot svetorimski cesar 1508. Njegova prva poroka mu je omogočila, da je razširil Habsburško posest tudi nad Nizozemsko.


Karel V.
24. februar 1500
Gent
Prvorojenec Filipa I. Kastiljskega in Ivane Blazne
12. januar 1519 –1521/1556



Nadvojvodina Avstrija
Izabela Portugalska
10. marec 1526
Sevilja
sedem otrok
21. september 1558
Samostan Sveti Just
58 let
Geslo:
"Plus ultra"
"Še dlje"[42][43]
Vnuk svojega predhodnika. Prek svoje matere je leta 1516 pridobil nedavno združeno Kraljevino Španijo in ustanovil špansko vejo Habsburžanov, ki je vladala do leta 1700. 1519 je podedoval avstrijsko nadvojvodstvo in bil prvi le izvoljen (ne pa kronan) kralj Rimljanov in rimsko-nemškega cesarstva (kot Karel V.). Leta 1521 je odstopil Avstrijo v korist svojega brata, vendar je vladal za njim do leta 1556. Tega leta je Karel odstopil in se odpovedal vsemu svojemu premoženju, ter se umaknil v Samostan svetega Justa.


Ferdinand I.
pod svetorimskim cesarjem Karlom V. (1521-1556)
10. marec 1503
Alcalá de Henares
Drugi sin Filipa I. Kastiljskega in Ivane I. Kastiljske
1521/1556 –25. julij 1564



Nadvojvodina Avstrija
Symmetria 046a Fridericus5.jpg Ana Jagelonska; imenovana tudi Ana Češka in Ogrska' (23. julij 1503 – 27. januar 1547),[44] [45]


25. maj 1521
Linz
petnajst otrok

25. julij 1564
Dunaj
61 let
Geslo:
"Fiat iustitia – pereat mundus!"
"Naj bo pravica – četudi propade svet!"[46]
Brat predhodnika. Medtem, ko je sin Karla I. Filip II. podedoval »zahodne« posesti (Nizozemsko, Španijo z Nizozemsko, Prekmorske dežele ter italijanske državice), je Ferdinand podedoval ostale (avstrijske posesti); pridobil je še Češko in Ogrsko kraljestvo, in bil 1556 - po bratovem odstopu - izvoljen za nemškega kralja in rimskega cesarja.
Leta 1564 je potekala trojna delitev.

Pomovna trojna delitev

[uredi | uredi kodo]

Po Ferdinandovi smrti so si sinovi zopet razdelili Nadvojvodino.

  1. Maksimilijan je dobil Avstrijo, znano tedaj kot Spodnja in Zgornja Avstrija;
  2. Ferdinand je dobil Tirolsko in Prednjo Avstrijo; ker je umrl brez potomcev, je pripadla starejši avstrijski veji;
  3. Karel je dobil Notranjo Avstrijo (tj. vojvodstva Štajersko Koroško in Kranjsko).
Ime Podoba Rojen Vladal Področje Žena Umrl Opombe


Maksimilijan II.
31. julij 1527
Dunaj
Prvi sin Ferdinanda I. in Ane Jagelonske
25. julij 1564 –12. oktober 1576

Nadvojvodina Spodnja in Zgornja Avstrija
Marija Španska
13. september 1548
Valladolid
šestnajst otrok
12. oktober 1576
Regensburg
49 let
Geslo:
"Dominus providebit"
"Gospod bo poskrbel"[47]
Maksimilijan, kot najstarejši sin, je bil izvoljen za kralja Rimljanov in rimsko-nemškega cesarja 1564, in je pridružil torej tudi Češko in Ogrsko kraljestvo.

Ferdinand II.
14. junij 1529
Linz
Drugi sin Ferdinanda I. in Ane Jagelonske
25. julij 1564 –24. januar 1595 Nadvojvodina Prednja Avstrija
(s Tirolsko)
(1) Filipina Welser[48]
ok. 1576
štiri otroke
(2) Ana Julijana Gonzaga [49]
14. maj 1582
Innsbruck
tri hčerke
24. januar 1595
Innsbruck
65 let
Imela je potomce, vendar iz morganatskega zakona; zato niso bili sposobni za dedovanje; njene dežele je sčasoma podedovala starejša avstrijska veja.

Karel II.[50]
3. junij 1540
Dunaj
četrti sin Ferdinanda I. in Ane Jagelonske
25. julij 1564 –10. julij 1590 Nadvojvodina Notranja Avstrija Marija Bavarska
26. avgust 1571
Dunaj
petnajst otrok
10. julij 1590
Gradec
50 let
Za razliko od svojega brata Maksimilijana je bil Karel zaveden katoličan in je spodbujal katoliško obnovo na področjih pod svojo oblastjo.


Rudolf II.[51]
18. julij 1552
Dunaj
Drugi sin Maksimilijana II. in Marije Španske
12. oktober 1576 –1608
Nadvojvodina Spodnja in Zgornja Avstrija
Deviški 20. januar 1612
Praga
59 let
Geslo:
"Wie Gott will"[52]
"Kakor hoče Bog"[53]
Rimsko-nemški cesar in kralj Češke in Ogrske; začela se je Tridesetletna vojna; bil je pokrovitelj severnjaške manieristične umetnosti.[54]


Matija
Kralj Matjaž
24. februar 1557
Dunaj
Četrti sin Maksimilijana II. in Marije Španske
24. januar 1595 –26. junij 1612

2. november 1618 –20. marec 1619
Nadvojvodina Prednja Avstrija
(z Grofijo Tirolsko)
Ana Tirolska[55][56]
4. december 1611
Dunaj
neznano
20. marec 1619
Dunaj
62 let
Geslo:
"Firmatum cœlitus omen"
"Nebeški svod je znamenje"[57]


Tudi rimsko-nemšski cesar, kralj Češke in Ogrske.
1608 –20. marec 1619


Nadvojvodina Spodnja in Zgornja Avstrija
(s Tirolsko 1612-18)

Maksimilijan III.
12. oktober 1558
Dunaj
Šesti sin Maksimilijana II. in Marije Španske
26. junij 1612 –2. november 1618 Nadvojvodina Prednja Avstrija Veliki mojster Nemškega viteškega reda
Vladal v imenu brata Matija
2. november 1618
Dunaj
60 let
1587 je bil kandidat za kralja Poljsko-Litevske sozveze. On je tudi upravljal Spodnjo in Zgornjo Avstrijo 1593–1595.

Albreht VII.
13. november 1559
Dunajsko Novo mesto
Peti sin Maksimilijana II. in Marije Španske
20. marec –9. oktober 1619 Nadvojvodina Spodnja in Zgornja Avstrija Princesa Izabela Klara Španska
18. april 1599
Valencia
brez otrok
13. julij 1621
Bruselj
61 let
Tudi podkralj Portugalske pod Filipom II., in vladar Nizozemske (1598-1621). Vladal je le nekaj mesecev kot nadvojvoda pred svojim odstopom; s tem je omogočil ponovno združenje Avstrije.
1619 je rimsko-nemški cesar Ferdinand II. (Ferdinand III. Avstrijski) spet združil Nadvojvodino, vendar jo je zaradi hudih posledic, ki jih je pustila Tridesetletna vojna, moral zopet deliti:
  1. Ferdinand je dobil Spodnjo in Notranjo Avstrijo;
  2. Leopold, njegov brat, pa je prejel Zgornjo Avstrijo (s Prednjo Avstrijo in Tirolsko).

Združitev in spet delitev

[uredi | uredi kodo]

Drobna knjižica, ki jo skrajšano imenujemo Symmetria iuridico Austriaca[58], obravnava 17 bolj znanih avstrijskih vladarjev do vključno Leopolda I., saj je izšla leta 1674 - torej desetletje prej in še ne more obravnavati pomembne Zmage pri Dunaju nad Turki 1683.

Ime Podoba Rojen Vladal Področje Žena Umrl Opombe
Upravljata Ernest Avstrijski (1590-1593) in Maksimilijan III. Avstrijski (1593-1595) Tudi rimsko-nemški cesar (1619-1637), in ogrski ter češki kralj. 1619 je Avstrijo združil, toda zopet razdelil.


Ferdinand II.
9. julij 1578
Gradec
Drugi sin Karla II. in Marije Ane Bavarske
10. julij 1590 –9. oktober 1619 Nadvojvodina Notranja Avstrija (1) Marija Bavarska
23. april 1600
Gradec
sedem otrok
(2) Eleonora Gonzaga
2. februar 1622
Innsbruck
neznano
15. februar 1637
Dunaj
58 let
Geslo:
"Legitime certantibus"
"Po zakonu s tekmeci"[59]
9. oktober 1619 –1623 Nadvojvodina Avstrija
1623 –15. februar 1637

Nadvojvodina Spodnja in Notranja Avstrija

Leopold V.
9. oktober 1586
Gradec
Peti sin Karla II. in Marije Bavarske
1623 –13. september 1632 Nadvojvodina Prednja Avstrija Klavdija Medičejska
19. april 1626
Innsbruck
pet otrok
13. september 1632
Schwaz
45 let
Ko so ga izvolili za vladajočega avstrijskega nadvojvoda, se je odpovedal svojemu cerkvenemu stanu, s katerim je bil povezan celibat (imel je Škofijo Passau in Strasbourg) – da bi se lahko poročil in imel otroke.
Upravlja Klavdija Medičejska (1632-1646)

Ferdinand Karel[60]
17. maj 1628
Innsbruck
Prvorojenec Leopolda V. in Klavdije Medičejske
13. september 1632 –30. december 1662 Nadvojvodina Prednja Avstrija Ana Medičejska
10. junij 1646
Innsbruck
dve hčerki
30. december 1662
Kaltern [61]
34 let


Ferdinand III.
13. julij 1608
Gradec
Tretji sin Ferdinanda II. in Marije Bavarske
15. februar 1637 –2. april 1657 Spodnja Avstrija in Notranja Avstrija (1) Marija Ana
20. februar 1631
Dunaj
šest otrok
(2) Marija Leopoldina Avstrijska
2. julij 1648
Linz
enega sina
(3) Eleonora Gonzaga
30. april 1651
Dunajsko Novo mesto
štiri otroke
2. april 1657
Dunaj
48 let
Geslo:
"Pietate & iustitiâ"
"S pobožnostjo in pravičnostjo"[62]



Tudi rimsko-nemški cesar (1637-1657), ter kralj Ogrske in Češke.

Sigismund Franc
27. november 1630
Innsbruck
Drugi sin Leopolda V. in Klavdije Medičejske
30. december 1662 –25. junij 1665 Nadvojvoda Prednje Avstrije Hedvika Sulcbaška [63]
13. junij 1665
Sulzbach
neznano
25. junij 1665
Innsbruck
34 let
Brat predhodnika. Po njegovi smrti so njegova ozemlja pripadla starejši veji.


Leopold I.[64]
9. junij 1640
Dunaj
Četrti sin Ferdinanda III. in Marije Ane
2. april 1657 –25. junij 1665 Nadvojvodina Spodnja in Notranja Avstrija (1) Marjeta Terezija
12. december 1666
Dunaj
štiri otroke
(2) Klavdija Felicita
15. oktober 1673
Gradec
dve hčerki
(3) Eleonora Magdalena [65]
14. december 1676
Passau
enajst otrok
5. maj 1705
Dunaj
64 let
Geslo:
"Consilio et industriâ"
"Z načrtovanjem in pridnostjo"[66]


Tudi rimsko-nemški cesar, in češki ter ogrski kralj. Leta 1665 je zopet združil Avstrijo.
25. junij 1665 –5. maj 1705 Nadvojvodina Avstrija

Jožef I.
26. julij 1678
Vienna
Prvi sin Leopolda VI. [67]in Eleonore Magdalene
5. maj 1705 –17. april 1711 Nadvojvodina Avstrija Vilhelmina Amalija Lineburška
10. junij 1646
Dunaj
tri otroke
17. april 1711
Dunaj
32 let
Tudi Svetorimski cesar ter kralj Ogrske in Češke.

Karel VI.[68]
1. oktober 1685
Dunaj
Drugi sin Leopolda I. in Eleonore Neuburške
17. april 1711 –20. oktober 1740 Nadvojvodina Avstrija Elizabeta Kristina
1. avgust 1708
Santa Maria del Mar, Barcelona
pet otrok
20. oktober 1740
Dunaj
55 let
Tudi rimsko-nemški cesar, ter kralj Ogrske in Češke. V letu 1700 je zahteval Špansko kraljestvo v Španski nasledstveni vojni (1700-1713).

Marija Terezija
s Francom I. (1740–1765)
in z Jožefom II. (1765–1780)
13. maj 1717
Hofburg [69]
Prva hčerka Karla VI. in Elizabeta Kristina Wolfenbüttelske
20. oktober 1740 –29. november 1780 Nadvojvodina Avstrija 12. februar 1736
Dunaj
16 otrok
29. november 1780
Hofburg
63 let
Tudi kraljica Ogrske in Češke.

Franc Štefan I.
z Marijo Terezijo (1740–1765)
8. december 1708
Nancy v Franciji
Četrti sin Leopolda Lotarinškega Dobrega [70][71]in Elizabete Šarlote Orleanske
20. oktober 1740 –18. avgust 1765 Nadvojvodina Avstrija 18. avgust 1765
Innsbruck
56 let
Tudi rimsko-nemški cesar (1740-1765). Zamenjal je svojo izvirno Vojvodino Lotaringijo za Nadvojvodino Toskano (1737).

Avstrijska plemiška veja se je končala leta 1780 s smrtjo Marije Terezije Habsburške; nadaljevala jo je povezava izvirne avstrijske veje Habsburžanov in vodemontske veje Lotarinških iz Lotaringije v osebi njenega sina Jožefa II. Nova rodovina-naslednica se je imenovala torej Habsburško-Lotarinška rodbina ("Habsburg-Lothringen").

Vsi danes živeči Habsburžani so pristni potomci Marije Terezije in Franca Štefana.

Habsburško-Lotarinška veja

[uredi | uredi kodo]
Ime Podoba Rojen Vladal Področje Žena Umrl Opombe

Jožef II.
13. marec 1741
Dunaj
Prvi sin Franca Štefana I. in Marije Terezije
29. november 1780 –20. februar 1790 Nadvojvodina Avstrija
(Habsburško-Lotarinški)
(1) Izabela Parmska [72]


6. oktober 1760
Dunaj
dve hčerki
(2) Marija Jožefa Bavarska
23. januar 1765
Palača Schönbrunn na Dunaju
neznano

20. februar 1790
Dunaj
48 let
Sovladal s svojo materjo do smrti svojega očeta; nato kot rimsko-nemški cesar (1765-1790).

Leopold II.[73]
5. maj 1747
Dunaj
Tretji sin Franca Štefana I. in Marije Terezije
20. februar 1790 –1. marec 1792 Nadvojvodina Avstrija
(Habsburško-Lotarinški)
Marija Ludovika Španska [74]
16. februar 1764
Innsbruck
šestnajst otrok
1. marec 1792
Dunaj
44 let
Vladala je kratko, vendar je bila izvoljena tudi za rimsko-nemško cesarico (1790-1792).

Franc I.[75]
12. februar 1768
Firence
Najstarejši sin Leopolda II. in Marije Ludovike Španske
1. marec 1792 –11. avgust 1804 Nadvojvodina Avstrija
(Habsburško-Lotarinški)
(1) Elizabeta Würtemberška [76] je bila prva žena cesarja Franca I.
6. januar 1788 - Dunaj
eno hčerko
(2) Marija Terezija Neapeljska [77]
15. september 1790 - Dunaj
12 otrok
(3) Marija Ludovika Avstrijska
6. januar 1808 - Dunaj
ni podatkov
(4) Karolina Avgusta Bavarska [78]Avgusta Hesenska (de: Auguste Wilhelmine Maria von Hessen-Darmstadt in prek svojih dveh porok kraljica Würtemberga in končno cesarica Avstrije.
29. oktober 1816 - Dunaj
ni podatkov
2. marec 1835
Dunaj
67 let
Leta 1804 se je Napoleon razglasil za prvega francoskega cesarja.
Tega leta je Franc Habsburški sprejel nov naslov avstrijskega cesarja, a obenem zadržal svoj prejšnji naslov avstrijskega nadvojvoda.
1806 je Sveto rimsko cesarstvo prenehalo obstajati.

Avstrijski cesarji (1804–1918)

[uredi | uredi kodo]
Palaiologos dynasty
Podoba Grb in ime Vladal Nasledstvo Življenjski podatki
miniature portrait Franc I.[79]
Franz Joseph Karl
11. avgust 1804 – 2. marec 1835
(30 years, 6 months and 19 days
30 let, 6 mesecev, 19 dni)
12. februar 1768 – 2. marec 1835
(67 leten)
miniature portrait Ferdinand I.
Ferdinand Karl Leopold Joseph Franz Marcelin
2. marec 1835 – 2. december 1848
(13 years and 9 months
13 let in 9 mesecev)
Sin Franca I. 19. april 1793 – 29. junij 1875
(82 leten)
miniature portrait Franc Jožef I.
Franz Joseph Karl
2. december 1848 – 21. november 1916
(67 years, 11 months and 19 days
67 let, 11 mesecev, 19 dni)
Nečak Ferdinanda I.; vnuk Franca I. 18. avgust 1830 – 21. november 1916
(86 leten)
miniature portrait Karel I. Blaženi[80]
Karl Franz Josef Ludwig Hubert Georg Otto Maria
21. november 1916 – 12. november 1918
(1 year, 11 months and 22 days
1 leto, 11 mesecev, 22 dni)
pranečak Franc-Jožefa I.; pra-pravnuk Franca I. 17. avgust 1887 – 1. april 1922
(34 leten)

Geslo: »Vse moje prizadevanje je vedno in v vseh stvareh: Božjo voljo kar se da jasno spoznati in jo kar najpopolneje udejanjiti.«[81]

Konec Avstro-Ogrske

[uredi | uredi kodo]

Cerkev o vojni kot nepotrebni klavnici

[uredi | uredi kodo]
Nemški cesar Viljem in avstrijski cesar Franc Jožef na spominskem krožniku iz leta 1916 - sredi vojne vihre

Mirovne pobude in lajšanje bede

[uredi | uredi kodo]
Eugenio Pacelli v glavnem stanu s papeževimi mirovnimi predlogi pri cesarju Viljemu II.

Okrožnica Ad beatissimi apostolorum, ki jo je izdal 1. novembra 1914 – obsoja Benedikt XV. nesmiselno vojno morijo, ki jo je začel kapitalizem oziroma imperializem - kakor tudi razredni boj, ki ga oznanja socializem. V tej svoji prvi okrožnici je torej papež kot duhovni oče vsega človeštva spregovoril vsem ljudem dobre volje, posebej pa katoličanom - ki so bili najbolj ranljivi, saj so bili večkrat prisilno vpleteni v spopade na obeh straneh fronte. Govoril je o zlu, ki ga je prinesla vojska; kot glavne vzroke za vojno morijo je obsodil pomanjkanje ljubezni, nespoštovanje avtoritete, razredni boj in človeško lakomnost.

Prvega avgusta 1917 je Benedikt XV. »vsem voditeljem vojskujočih se narodov« poslal skrbno pripravljen predlog za mirovna pogajanja, ki naj bi zagotovila trajen mir. Papežev predlog se je v marsičem ujemal s kasnejšimi Štirinajstimi točkami mirovnega načrta ameriškega predsednika Wilsona.

  1. Med vojno in po njej je posredoval pri posameznih vladah, da bi izpustile vojne ujetnike, zlasti bolne za jetiko; skušal je organizirati pomoč za dežele, v katerih so ljudje trpeli hudo pomanjkanje, tudi za boljševiško Rusijo.[82]
  2. Papež Benedikt XV. je spodbujal k dobrodelnemu delovanju za zbiranje potrebnih sredstev in denarja; tako je sam prispeval 82 milijonov lir, da je poskrbel za najbolj ogrožene med vojno – skoraj do vatikanskega bankrota. A v zahvalo je dobival samo zaničevanje in omalovaževanje – od vseh vojskujočih se strani, zlasti pa od Italije.
  3. Papež je postal v najtežjem času: Sveti sedež je bil popolnoma osamljen; imel je stike le s tremi večjimi silami: Avstrijo, Rusijo in Nemčijo. Francija je 1905 pretrgala diplomatske odnose, medtem ko so prostozidarske italijanske vlade onemogočale, da bi se slišal glas Cerkve. Vse to se je dogajalo, ko je bila Evropa v nezaslišani vojni, ki je pripravljala tlo totalitarizmom in postopnemu propadanju Evrope. Benediktu XV. je bilo jasno, da je tekoči spor popolnoma zgrešen, brez možnega izhoda; ni verjel, da bo kratek, kot so mislili vsi; takoj mu je bilo jasno, da bo strašen, zlasti z izumitvijo novih orožij za množično uničevanje. Benediktova vojna zoper vojno se je začela takoj, takoj pa tudi osamitev. Njegova molitev za mir, napisana januarja 1915, je bila v Franciji zaplenjena, medtem ko so jo lahko v Italiji brali le znotraj cerkva. To je nakazovalo, kaj se bo godilo med Drugo svetovno vojno s cenzuro okrožnic Pija XII. zoper nacizem in komunizem.
  4. Mit o državi, ki je »svobodna« od nravnosti in krščanstva, tako kaže svoj najbolj resničen obraz. V Londonskem sporazumu, s katerim se Italija zavezuje, da bo vstopila v vojno na strani Angležev v zameno za ozemlja, ki jih bo dobila, je bil vstavljen člen 15, ki prepoveduje papežu sodelovanje v kakršnemkoli prihodnjem diplomatskem pogajanju. Benedikt si je prizadeval, da bi zaustavil vstop Italije v vojno in je brezuspešno prepričeval Franca Jožefa, naj odstopi ozemlja, da bi izbil Lahom vsak casus belli. Niti mnogi katoličani ga niso razumeli in papež je moral trpeti tudi zategadelj očitke z obeh strani.

Medtem, ko so različne države poskušale pridobiti Benedikta XV. na svojo stran in so ga pozivale, naj prizna in obsodi krivde njihovih nasprotnikov, je vendar Benedikt , čeprav se je zavedal, da bo vznejevoljil vse, potrjeval vedno resnico: poleg napak enih omenja tudi napake drugih. Npr.: »Nemci vodijo podmorsko vojno?« »Da, ampak ali Angleži prenehajo pomorsko zaporo na nemško škodo?«…

Tako je 1917, njegova znamenita in silovita obsodba dell'inutile strage (nekoristnega pokola), z blagim dodatkom za prihodnji pravičen in trajen mir – (veliko pametnejši od tistega, ki ga bodo načrtovali zmagovalci v Parizu, in s tem odprli vrata drugemu svetovnemu spopadu) postala pretveza za neverjetno obtožbo: nihče še ni zmagal v vojni, nihče se noče odpovedati morebitnemu plenu, za katerega je papež postal zaviralec (sabotatore). Nemci so ga obtoževali, da drži z Amerikanci in njihovimi zavezniki, Amerikanci in zavezniki pa, da drži z Nemci. V Italiji so Benedikta obtoževali celo »nedejavnosti« (»disfattismo«) in da je kriv za Poraz pri Kobaridu, da drži z Avstrijci, da je papa austriaco; tako je postal iz »Benedetto XV« - »Maledetto XV«.[83][84][85]

Papež je vse svoje sile posvetil prenehanju svetovnega spopada; njegov brat Giovanni pa je v vojni sodeloval in je napredoval do kontraadmirala. Vojna in njene hude posledice so bile v središču Benediktovega papeževanja. Razglasil je strogo neuvrščenost Svetega sedeža in poskušal večkrat posredovati za mir, vendar sta obe strani njegove pobude gladko zavrnili, češ da je pristranski in naklonjen njihovim nasprotnikom. Ta podtikanja je zavrnil državni tajnik Svetega sedeža kardinal Gasparri, ki je v pismu z dne 4. marca 1916 poudaril, da je Sveti sedež popolnoma neuvrščen in da ne podpira nobene od vojskojočih se strani. Tako stališče je bilo še pomembnejše, ko so italijanske oblasti ob vstopu Italije v vojno 1915 izgnale diplomatske predstavnika Nemčije in Avstro-Ogrske iz Rima, in je lahko papež z njimi imel stike le prek švicarskega Lugana.[86]
Nemški protestantje so zavračali papeški mir kot žaljiv. Francoski politik Clemenceau, zagrizen protiklerikalec, je smatral to vatikansko pobudo za protifrancosko. Benedikt je napravil več neuspelih mirovnih poskusov; to prizadevanje ga je storilo še manj priljubljenega, celo v katoliških deželah kot je bila Italija; ljudi se je polastila vojna blaznost in niso bili pripravljeni sprejeti nič manj kot zmago.[87]

Smernice za vzpostavitev trajnega in pravičnega miru

[uredi | uredi kodo]
Spomenik papežu Benediktu XV. v Baziliki sv. Petra - ki izraža njegova miroljubna prizadevanja.

1. avgusta 1917 je Benedikt predložil sedem točk mirovnega načrta:

  1. »moralna sila prava naj zamenja gmotno silo orožja«;
  2. potrebno je »sočasno in sorazmerno zmanjšanje orožja«;
  3. treba je postaviti ustanovo za »mednarodno razsodišče«;
  4. obstaja »prava svoboda in splošna pravica do mórij«;
  5. treba se je »odpovedati vojni odškodnini«;
  6. zasedena področja bodo vrnjena;
  7. preučiti bo treba »medsebojne očitke«.

Z drugimi besedami to pomeni, da bi pričakovali od vojskujočih se strani po treh letih vojne, po nekaj milijonih mrtvih, da se vrnejo na svoje izhodiščne položaje, ko da se ne bi bilo ničesar zgodilo. Odzivi so bili dokaj različni:
Velika Britanija se je odzvala naklonjeno, vendar je bilo javno mnenje mešano.[88] Predsednik Združenih držav Amerike Wilson je zavrgel načrt. Bolgarija in Avstro-Ogrska sta bili naklonjeni, toda Nemčija je odgovorila dvoumno.[89][90] Benedikt je tudi predložil neobvezno služenje vojske,[91] kar je ponovil tudi leta 1921.[92]

Nekaj od teh predlogov je bilo vključeno v Štirinajst točk Wilsonovega mirovnega poziva z dne 8. januarja 1918.
V Evropi se je vsaka od strani čutila oškodovano v korist druge in niso bile pripravljene sprejeti predlogov. Kljub neuspehom pa je papeževo vztrajno prizadevanje za mir in nesebična vsestranska dobrodelnost najbolj ogroženim povečalo papeški ugled in je poslužilo za vzorec mirovnih naporov Piju XII. pred in med Drugo svetovno vojno, Pavlu VI. med Vietnamsko vojno, kakor tudi Janezu Pavlu II. pred in med Iraško vojno.
Kot dodatek svojim naporom na področju mednarodne diplomacije je poskušal papež Benedikt zagotoviti mir skozi krščansko vero, ter je zaukazal katoličanom po vsem svetu posebne molitve za mir.[93] V zvezi z njegovimi diplomatskimi, dobrodelnimi in molitvenimi prizadevanji upodablja spomenik v cerkvi sv. Petra papeža zatopljenega v molitev, klečečega na grobu, ki spominja na padlega vojaka vojne, ki jo je opisoval kot nekoristen pokol.[87]

Njegov naslednik Pij XI. mu je dal postaviti v Cerkvi sv. Petra spomenik, ki povzema njegovo mirotvorno delovanje.
Papež je zatopljen v molitev, klečeč na grobu, ki spominja na Prvo svetovno vojno, katero je opisal kot »nekoristno klanje«. Grob pokrivajo oljčne vejice, simboli miru. Nad spomenikom je Marija, ki ponuja svetu v plamenih Jezusa, ki je Knez miru.
Spomenik je izdelal 1928 Canonica. Sama rešitev je izvirna, a ne prepričljiva, saj nima »skladnega sestavnega in slogovnega odnosa med različnimi deli umetnine«, kot meni Orienti. Morda pa je umetnik namenoma poudaril nasprotje med stvarnim razburkanim stanjem in papeževimi mirovnimi pozivi. Dejansko izrazit reljef, ki je zelo zahteven in stvaren, ni v povezavi s toplejšo prisrčno predstavitvijo papeža, ki je oblečen v vsakdanja in neuradna oblačila. Delo, ustvarjeno z večbarvnimi marmorji, so neposredno navdihnili usodni vojni dogodki, ki jim je papež Benedikt XV. zaman skušal napraviti konec; zato je uporabil ves svoj ugled in diplomacijo, da bi olajšal trpljenje človeštva. Versajski mirovni sporazum je označil kot »blagoslov za sovraštvo«.[94]

"Velika Štirka" na Versajski pogodbi
27. maja 1919 na koncu Prve svetovne vojne; Papežu Benediktu XV. je Wilson poslal 24. decembra 1918 pismo, v katerem sprejema nekatere; tu desno od Clemenceaua
Evropa brez cesarstev leta 1923: "Nove meje, nove države, nove težave..."
Podpis premirja v zrcalni dvorani v Versaillesu, 28. junija 1919; William Orpen

Po podpisu premirja v Compiegnu, 11. novembra 1918 so izginila štiri velika cesarstva: Nemško, Avstro-Ogrsko, Rusko in Osmansko cesarstvo. Iz njihovih ozemelj so nastale številne nove države: Poljska, Madžarska, Češkoslovaška, Avstrija, Kraljestvo Slovencev, Hrvatov in Srbov, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Turčija, Gruzija, Armenija, Irak, Libanon in Sirija.

Nastanek novih držav je ustvaril probleme z nacionalnimi mejami. V nekaterih novih državah je vladalo brezvladje, v drugih se je prve svetovna vojne spremenila v državljanske vojne in revolucije. Do sporov je prišlo tudi med nekdanjimi zavezniki. Da bi uredili razmere v Evropi in svetu ter Nemčiji določili mirovne pogoje, so zavezniki sklicali mirovno konferenco, ki se je začela 18. januarja 1919 v Parizu.

Ameriški predsednik Woodrow Wilson je s svojimi idejami o samoodločbi narodov ter neposredni demokraciji požel navdušenje pri narodih in njihovih voditeljih; Francija in Anglija pa sta želeli popolnoma uničiti in ponižati zlasti Nemčijo, naprtivši ji nerazumno visoko vojno odškodnino,; to je podžigalo maščevalnost, ki je kmalu izbruhnila na dan v Drugi svetovni vojni[95]. 13. februarja 1919 so zavezniki ustanovili posebno organizacijo, ki naj bi preprečevala nove vojne spopade po vsem svetu – Društvo narodov.

28. junija 1919 so v dvorcu Versailles Nemci in zavezniki dokončno podpisali Versajsko mirovno pogodbo s čimer je bilo prve svetovne vojne formalno konec. Ob tem dogodku je bilo slišati zlovešče, toda žal preroške besede:

To ni mir. To je le dvajsetletno premirje.

— Ferdinand Foch[96]

Načelo samoodločbe narodov

[uredi | uredi kodo]

Načela samoodločbe so sicer bila dobra in pravična – vendar se jih zavezniki niso dosledno držali. Tajni predvojni in medvojni dogovori so surovo kršili načelo samoodločbe, kar je povzročalo resne sporov med zavezniki in novonastalimi državami.

  1. Londonski sporazum, po katerem naj bi Italiji za njene „zasluge” pripadli veliki deli naseljeni izključno s slovanskim, tj. slovenskim in hrvaškim prebivalstvom na vzhodu, a z nemškim na severu – ni nasitil italijanskega iridentizma: Italija je želela iztržiti še več in je zahtevala celotno vzhodno jadransko obalo, da bi zaokrožila »Mare nostro«.
  2. Dogovor Sykes–Picot pa je razdelil Bližnji vzhod med Veliko Britanijo in Francijo. Za prehodno obdobje so zavezniki uvedli sitem začasnih upravnih mandatov v okviru Društva narodov tako na Bližnjem vzhodu kot tudi v nekdanjih nemških afriških kolonijah.

Medtem ko je v Parizu potekala konferenca so po Evropi divjali nemiri, revolucije in brezvladje. Nastale so tudi številne nove države, kar je pripeljalo do težav z mejami; mirovne komisije so na spornih ozemljih uvajale plebiscite, s katerimi naj bi se prebivalci sami odločali, na kateri strani meje želijo živeti. Za Slovence, ki so se pod vplivom avstrijske propagande na Koroškem večinoma odločili za Nemško Avstrijo, je to pomenilo pravo narodno katastrofo, saj so od zajamčenih manjšinskih pravic ostale le obljube.

Nastanek republike Avstrije

[uredi | uredi kodo]

Z ostalimi centralnimi državami so zavezniki sklenili ločene sporazume. Desetega septembra 1919 so podpisali mirovni sporazum z Avstrijo, 27. novembra 1919 z Bolgarijo, 4. junija 1920 z Madžarsko in 24. julija 1923 z novonastalo državo Turčijo.[97] Spopadi so bili dejansko končani že 11. novembra 1918 s podpisom premirja, sestavljanje mirovne pogodbe pa je zahtevalo še pol leta pogajanj na pariški mirovni konferenci.

Cesar z družino je bil iz države izgnan; Avstrija je tako postala republika. Vodja države je postal predsednik (»Bundespräsident«), medtem ko je vodja vlade postal kancler (»Bundeskanzler«), ki je postal državni izvršilni organ.

Državna in vladarska znamenja

[uredi | uredi kodo]

Avstroogrski grb (1915)

[uredi | uredi kodo]
Avstroogrski grb (1915
  1. srebrni orel - za hišo Avstrije; red zlatega runa, vojaški red Marije Terezije, red svetega Štefana in avstrijski cesarski red Leopolda; za grb, kraljevska krona;
  2. okronani azurno – za Habsburžane
  3. trije srebrni alerioni – za Lotarinško
  4. tri krone - za Galicijo in Lodomerijo
  5. srebrni lev – za Češko
  6. tri okronane leopardje glave – za Dalmacijo
  7. orel, oborožen s sabljo, nagnjen rumeni oreh, s polmesecem, ki iz njegove sredine izvira srebrn križ – za Zgornjo in Spodnjo Šlezijo
  8. divji lev – za Salzburg
  9. orel s karirastim srebrom in rumeno barvo in okronan – za Moravsko;
  10. prapor – za Vorarlberg;
  11. koza – za Istro;
  12. orel, oborožen in okronan, v krilih trilistna stebelca – za Tirolsko;
  13. bikova glava med tremi šesterokrakimi zvezdami – za Bukovino;
  14. lev, šestica –za Gorico;
  15. križ, ki se dviga na srebrni polmesec – za Gradiško;
  16. vtisnjena »božja roka«, z rokavi, ki drži srebrno sabljo, ki izhaja iz srebrnega oblaka – za Bosno in Hercegovino;
  17. dvoglavi orel, dvakrat okronan na vrhu z žezlom – za Trst;
  18. pet orlov – za Spodnjo Avstrijo;
  19. orel – za Gornjo Avstrijo;
  20. ogenj bruhajoči rogati panter – Štajerska;
  21. srebrni orel z modro avreolo, okronan, s polmesecem – za Kranjsko;
  22. trije levi – za Koroško;
  23. srebrna – za Avstrijo;
  24. grb, cesarska krona, ščit s ščiti – za dežele krone sv. Štefana
  25. dvobarvna - rdeče-bela šahovnica – za Hrvaško;
  26. srebrna kuna s šestimi kremplji – za Slavonijo;
  27. orel, obkrožen s sijočim soncem pa sedmimi stolpi – za Transilvanijo;
  28. ščit iz osmih rdečih in srebrnih polj ter dvojni srebrni križ (tega ima v grbu tudi Slovaška) – za Madžarsko;
  29. dvoglavi orel na gori, ki vstaja iz morskega dna – za Reko;
  30. sveta krona, angel s srebrnimi krili nosi geslo: "Indivisibiliter Ac Inseparabiliter" ("Nedeljivo in neločljivo".)

Himna

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Uradni naziv te državne tvorbe je bil Sveto rimsko cesarstvo. Glede na sestavo prebivalstva, zlasti pa glede na narodno pripadnost vladarske hiše, pa se uporabljajo tudi nazivi, ki to izražajo: Rimsko-nemško cesarstvo, Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti ipd. Rimsko se to cesarstvo imenuje zato, ker se je imelo (podobno kot Frankovsko) - za naslednika Rimskega cesarstva.
  2. Najbrž je prva žena izhajala iz družine Perg z imenom Maria von Perg
  3. Teodora Komnena je bila vnukinje cesarja Ivana II. Komnena
  4. Lingelbach 1913, str. 91–92.
  5. Oče je tik pred Leopoldovim rojstvom dosegel povišanje avstrijske mejne grofije v vojvodino, kar je cesar Friderik I. Barbarossa potrdil z listino Privilegium minus, izdano leta 1156. Leopolda je kot najstarejšega sina Henrika II. cesar že poleti 1174 v Regensburgu potrdil za avstrijskega vojvoda
  6. Helena je bila hči ogrskega kralja Géza II. Imela sta dva otroka: /Friderik I. Avstrijski (Babenberg)/ Friderika I. in /Leopold VI. Avstrijski (Babenberg)/ Leopolda VI..
  7. Friderik I. Avstrijski ima naziv Friderik I. Katoliški, pa tudi Friderik I. Krščanski
  8. Otokarjev kraljevski pečat
  9. Stephan Gruber (2022). »Tu felix Austria nube«. Die Welt der Habsburger. Pridobljeno 21. aprila 2023.
  10. izvoljen za rimsko-nemškega cesarja v Frankfurtu 29. septembra 1273; kronan v Akvisgrani (=Aachen) 21. oktobra 1273
  11. F. Albermontio. Rudolphus I. v Symmetria iuridico Austriaca. str. 6.
  12. F. Albermontio. Rudolphus I. v Symmetria iuridico Austriaca. str. 6.
  13. Jera Hohenberška - nemško: Gertrud von Hohenberg
  14. F. Albermontio. Rudolphus I. v Symmetria iuridico Austriaca. str. 6.
  15. Njegovo geslo Utrum libet- Kateri ti je všeč - je povezano z njegovim grbom, ki prikazuje in meč in oljko v pomenu: Izbiraj si tisto, kar ti je všeč - tj. ali oljko (mir) ali meč (vojno)
  16. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 18.
  17. Friderik Lepi nastopa tudi kot Friderik III. Habsburški
  18. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 28.
  19. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 36.
  20. Nekateri zgodovinarji ga imenujejo Modri, drugi pa Hromi.
  21. Šteje kot III. Vključno z naslovnim vojvodom Leopoldom II. (1339-1344)
  22. Ernest Železni; s polnim nazivom Ernest Habsburški, vojvoda Notranje Avstrije; nemško: Ernst der Eiserne
  23. Most na Muri (nemško: Bruck an der Mur) je mestece z okrog 13,500 prebivalci u pokrajini Bruck-Mürzzuschlag, v avstrijski deželi Šajerski, ob sotočju rek Mura in Murica (Mürz). S položajem med Gadcem in Dunajem je pomembno križišče ter gospodarsko-kulturno središče.
  24. Marjeta Pomeranska je umrla med 1407/1410
  25. poljsko: Cymbarka Mazowiecka; nemško: Cimburgis von Masowien; angleško: Cymburgis of Masovia (1394 - 28. september 1429)
  26. Umeščanje v slovenščini je bilo povezano z mašo pri Gospe Sveti na Gosposvetskem polju in se je nadaljevalo z obredom pri Vojvodskem prestolu, ki še danes stoji na starem mestu
  27. Friderik IV. (1382 – 24. junij 1439), znan tudi kot Friderik Praznožepni (nemško: Friedrich mit der leeren Tasche), je bil avstrijski vojvoda od 1402 do svoje smrti
  28. Nekateri ga štejejo kot IV. in vključujejo ali de facto vojvoda Friderika I. Lepega, drugi ga štejejo za III. z vključevanjem naslovnih vojvod Friderika (II.) (1339-1344) in Friderika (III.) (1347–1362).
  29. Elizabeta Pfalška (1381-1408) angleško: Elisabeth of the Palatinate, Duchess of Austria; nemško: Elisabeth von der Pfalz; umrla na porodu skupaj s prvorojenko Elizabeto
  30. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 28.
  31. Eleonora Škotska (1433 – 20. november 1480) je bila avstrijska nadvojvodinja po poroki s Sigismundom Habsburškim »Bogatim«, znana prevajalka in upraviteljica Avstrije 1455–58 in 1467. Njen oče je bil Jakob I. Škotski (angl: James I of Scotland), mati pa kraljica Škotske Ivana Bofortska (Joan Beaufort).
  32. Katarina Saksonska (de: Katharina von Sachsen; 24. julij 1468 – 10. februar 1524), članica vladarske hiše Wettincev, je bila druga žena Sigismunda Habsburškega »Bogatega« in upravnica Tirolske.
  33. Constantin von Wurzbach (1860). Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich: enthaltend die Lebensskizzen der denkwürdigen Personen, welche 1750 bis 1850 im Kaiserstaate und in seinen Kronländern gelebt haben. Guadagni - Habsburg (Agnes - Ludwig). 6 (v nemščini). Zamarski. str. 402–.
  34. je bila portugalska princesa, hči kralja Edvarda Portugalskega in njegove žene Eleonore Aragonske; poročila se je rimsko-nemškim cesarjem Friderikom III. Habsburškim in postala mati rimsko-nemškega cesarja Maksimilijana I. Habsburškega.
  35. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 46.
  36. Matilda Pfalška (de: Mechthild von der Pfalz) (1419–1482) je bila Pfalška (de: Kurpfalz-kurpfälzische) princesa, ki je po poroki postala Württemberška grofica in avstrijska nadvojvodinja; podpirala je zlasti visoko šolstvo. 1477 je pregovorila svojega sina Eberharda k ustanovitvi vseučilišča v Tübingenu s poimenovanjem: „Eberhard Karls Universität Tübingen“
  37. Ana Bretonska (1477 – 1514)
  38. Bianca Maria Sforza 1472 – 1510) je bila tretja žena svetorimskega cesarja Maksimilijana I. Zadnjega viteza. Bila je najstarejša hči milanskega vojvoda Galeazza Sforza in njegove druge žene Bone Savojske.
  39. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 58.
  40. Pavlac, Brian A.; Lott, Elizabeth S. (1. junij 2019). The Holy Roman Empire: A Historical Encyclopedia [2 volumes] (v angleščini). ABC-CLIO. str. 255, 278. ISBN 978-1-4408-4856-8. Pridobljeno 13. novembra 2021.
  41. Fichtner, Paula Sutter (7. marec 2017). The Habsburg Monarchy, 1490-1848: Attributes of Empire (v angleščini). Macmillan International Higher Education. str. 8. ISBN 978-1-137-10642-1. Pridobljeno 13. novembra 2021.[mrtva povezava]
  42. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 80.
  43. Herkulovo geslo je bilo: „Non plus ultra“ (tj: ne dalje od Herkulovih stebrov, ki naj bi stala v Atlantskem oceanu v Gibraltarju); Karlovo geslo pa je označevalo, da se njegovo cesarstvo razprostira še dlje, tj. v Ameriko (njegovi takratni vladavini ustreza današnja špansko govoreča Amerika)
  44. Henry Gardiner Adams (ur.), »Anna of Hungary«, A Cyclopaedia of Female BiographyWikipodatki Q115749214
  45. je bila kraljica Nemčije, Češke in Ogrske ter nadvojvodinja Avstrije kot žena svetorimskega cesarja, pred tem pa kralja Ferdinanda I..
  46. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 90.
  47. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 98.
  48. Filipina Welser (Philippine Welser; * 1527 Augsburg; † 24. april 1580 grad Ambras, Innsbruck na Tirolskem) je bila plemiška hčerka in žena habsburškega nadvojvoda in kneza Tirolske Ferdinanda II..
  49. Ana Julijana Gonzaga, Božja služabnica Katarina Gonzaga OSM = Ordo Servorum Beatae Mariae Virginis (16. november 1566 – 3. avgust 1621) je bila avstrijska nadvojvodinja; po smrti svojega moža Ferdinanda II. je vstopila v nunski samostan Marijinih služabnic. Postopek za njeno kanonizacijo od 17. stoletja naprej miruje.
  50. Večkrat mu pridajajo celoten pripadajoči mu naziv: "Karel II. Notranjeavstrijski"; (en: "Charles II of Inner Austria"; de: "Karl der II. von Inner Österreich" oziroma: "Karl II. (Innerösterreich)"
  51. Za druge Rudolfe II. iz rodbine Habsburžanov gl. Rudolf II. Habsburški (razločitev). Včasih je Rudolf II. imenovan tudi Rudolf V.
  52. Wie Gott will - geslo Kakor hoče Bog je napisano v gotici
  53. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 122.
  54. Rudolf II. (oziroma V.) je menda spodbudil gibanje, katero bi mogli imenovali znanstvena revolucija
  55. Ana Tirolska (de: Anna von Österreich-Tirol; en: Anna of Tyrol; 4. oktober 1585 – 14. december 1618) je bila po rojstvu nadvojvodinja Avstrije in članica tirolske veje Habsburžanov; po poroki pa rimska cesarica, nemška, češka in ogrska kraljica.
  56. »Matthias | Holy Roman emperor«. Encyclopadia Britannica.
  57. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 116.
  58. Symmetria iuridico Austriaca bi lahko prosto prevedli kot Avstrijska pravna urejenost (ali uravnovešenost, skladnost). Celoten naziv knjižice se glasi Symmetria iuridico Austriaca continens Viva Themidis & Austriiæ oscula. Seu Theses et hypotheses deductas ex utroque jure; Nec non celeberioribus factis ac symbolis augustissimorum imperatorum et inclyta domo Austriaca.
  59. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 122.
  60. Nadvojvoda Ferdinand Karel je vladal v Prednji Avstriji
  61. Kaltern, danes: Kaltern na Vinski cesti (nemško Kaltern an der Weinstraße; italijansko Caldaro sulla Strada del vino) je italijansko mestece na Južnem Tirolskem, ki šteje okrog 8.000 prebivalcev.
  62. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 126.
  63. Hedvika Sulcbaška (nemško Marie Hedwig Auguste von Pfalz-Sulzbach; angleško Hedwig of Sulzbach; *15. april 1650 Sulzbach-Rosenberg; †23. november 1681 Hamburg) je bila palatinska grofica Sulcbaška; po poroki je postala tirolska nadvojvodinja in vojvodinja Sachsen-Lauenburga.
  64. Leopold I. - pojavlja se tudi kot Leopold VI.
  65. Eleonora Magdalena Neuburška (nemško Eleonore Magdalene Therese von Pfalz-Neuburg; angleško Eleonore Magdalene of Neuburg; *6. januar 1655 Düsseldorf; † 19. januar 1720 Dunaj) katoliška palatinska grofica Neuburška, po poroki 1676 je postala rimsko-nemška cesarica kronana 1690. Pisala je pesmi, zgodbe, premišljevanja in je tudi prevajala.
  66. F. Albermontio. Rudolphus I. v "Symmetria iuridico Austriaca". str. 133.
  67. Leopold VI. nastopa tudi kot Leopold I.
  68. Šteje se tudi kot Karel III.
  69. Hofburg je bilo zimsko, a Schönbrunn poletno bivališče avstrijskih vladarjev
  70. Leopold Dobri (11. september 1679 – 27. marec 1729) je bil vojvoda Lotaringije in Bara od 1690 do svoje smrti. Po svojem sinu Francu Štefanu I. je neposredni moški začetnik Habsburško-Lotarinške dinastije, vključno z avstrijskimi cesarji.
  71. Griffin, Stephen (2022). »Duke Leopold of Lorraine, Small State Diplomacy, and the Stuart Court in Exile, 1716–1729«. The Historical Journal (v angleščini). 65 (5): 1244–1261. doi:10.1017/S0018246X2100090X. ISSN 0018-246X. S2CID 246347835.
  72. Izabela Burbonsko-Parmska (de: Isabella von Bourbon-Parma) (* 31. december 1741 Buen Retiro pri Madridu; † 27. november 1763 na Dunaju); je bila Španska, Burbonsko-Parmska princesa, s poroko pa je postala nadvojvodinja Avstrije, kronana princesa Češke in Ogrske.
  73. Leopold II. – nastopa tudi kot Leopold VII.
  74. Marija Ludovika Španska (de: María Ludovica von Spanien; sp: María Luisa de Borbón; *24. november 1745 Portici; †15. maj 1792 Dunaj) je bila hči Karla III. (1716–1788) in Marije Amalije Saške (1724–1760). Po rojstvu je bila španska princesa, po poroki z Leopoldom II. (1747–1792) od 1765 do 1792 nadvojvodinja Avstrije, od 1765 do 1790 nadvojvodinja Toskane, a od 1790 do 1792 cesarica rimsko-nemškega cesarstva in kraljica Ogrske in Češke. .
  75. Franc I. je znan tudi kot Franc II.
  76. Elizabeta Würtemberška (de: Elisabeth Wilhelmine Louise von Württemberg (* 21. april 1767 Trzebiatów de: Treptow an der Rega; † 18. februar 1790 na Dunaju
  77. Princesa Marija Terezija Neapeljska (de: Prinzessin Maria Theresia Karolina Giuseppina von Königreich beider Sizilien; en: Maria Theresa of Naples and Sicily; *6. junij 1772 †13. april 1807) je bila prva avstrijska in zadnja rimsko-nemška cesarica kot soproga Franca I.. Bila je princesa Neaplja in najstarejša hčerka kralja Ferdinanda I. ter kraljice Marije Karoline.
  78. Karolina Avgusta Bavarska (de: Karoline Charlotte Auguste von Bayern; *8. februar 1792 Mannheim; †9. februar 1873 Dunaj) je bila hčerka kralja Maksimilijana I. Bavarskega in njegove žene Avguste Hesenske
  79. Franc I. nastopa tudi kot rimsko-nemški cesar pod imenom Franc II.
  80. Karel I. nastopa tudi kot Karel IV.
  81. »Avstrijski cesar Karel (1887-1922)«. Vatican news. Pridobljeno 19. novembra 2023.
  82. M. Benedik. Papeži od Petra do Janeza Pavla II. str. 257.
  83. Benedetto = Blagoslovljeni; Maledetto = Prekleti
  84. AAVV: Grande guerra: le radici e gli sconfitti. Europei, cattolici, operatori di pace. Il Cerchio, Rimini 2015; John F. Pollard: Il Papa sconosciuto. Benedetto XV (1914–1922) e la ricerca della pace. San Paolo, 2001
  85. »Benedetto XV, il lottatore. Un Papa da riscoprire«. Francesco Agnoli v: Tempi. 15. november 2015. Pridobljeno 20. januarja 2018.
  86. C. Gröber. Handbuch der Religiösen Gegenwartsfragen. str. 495.
  87. 87,0 87,1 J. F. Pollard. The Unknown Pope. str. 136.
  88. Youssef Taouk, The Pope's Peace Note of 1917: the British response, Journal of the Australian Catholic Historical Society 37 (2) (2016) Arhivirano 2019-02-26 na Wayback Machine., 193-207.
  89. John R. Smestad Jr., Europe 1914–1945: Attempts at Peace Arhivirano 8 July 2009 na Wayback Machine., Loyola University New Orleans The Student Historical Journal 1994–1995 Vol XXVI.
  90. Five of seven points of Benedict XV's peace plan.
  91. “Pope in New Note to Ban Conscription,” “New York Times,” 23 September 1917, A1
  92. “Pope would clinch peace. Urges abolition of conscription as way to disarmament, New York Times, 16 November 1921, from Associated Press report.
  93. »Prayer for Peace from Pope Benedict«. Chicago Tribune. 14. marec 1915. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. aprila 2015. Pridobljeno 1. marca 2015.
  94. »Monument to Benedict XV«. St. Peters basilica.info. Pridobljeno 19. januarja 2018.
  95. Keynes, John Maynard (1919). The Economic Consequences of the Peace.
  96. Ruth Henig, Versailles and After, 1919-33 (Routledge, 1995), p. 52.
  97. Saintgermainska mirovna pogodba z Avstrijo, Neulijska mirovna pogodba z Bolgarijo, Trianonska mirovna pogodba z Madžarsko in Sevreska mirovna pogodba z osmanskim cesarstvom
    Davis, Robert T. (ur.) (2010). U.S. Foreign Policy and National Security: Chronology and Index for the 20th Century. Zv. 1. Santa Barbara, California: Praeger Security International. str. 49. ISBN 978-0-313-38385-4.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(latinsko)
(nemško)
(madžarsko)
(angleško)
  • Arthur James May: The Age of Metternich, Henry Holt & Company, New York 1933. 126 str.
  • Arthur James May: Vienna in the Age of Franz Joseph, Norton, University of Oklahoma Press 1966.
  • John Joseph Lalor: Cyclopædia of Political Science, Political Economy, and the Political History of the United States by the Best American and European Writers, New York, NY 1881; Maynard, Merrill, and Co.
(italijansko)
  • Andrew Wheatcroft: Gli Asburgo. Incarnazione dell'impero. Laterza, Roma-Bari 2002.
(francosko)
  • Jean Bérenger: Histoire de l'Empire des Habsbourg: 1273-1918. Fayard, Pariz, 1990.
(češko)
  • Aleš Skřivan: Evropská politika 1648-1914 (European Politics 1648-1914), Praga, Aleš Skřivan ml. 1999. 272 str.
(slovensko)

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
(angleško)
(nemško)