Nicejska veroizpoved
Članek je del serije o |
Krščanstvu |
---|
Pregled |
Jezus Kristus |
Molitve |
Osebnosti |
Krščanske cerkve in sekte |
Zgodovina Cerkve |
Arhitektura |
Nicejska veroizpoved je bila zapisana po Prvem nicejskem koncilu leta 325, ki je bil tudi prvi ekumenski koncil.
Nicejske veroizpovedi ne gre zamenjevati z bolj znano Necejsko-carigrajsko veroizpovedjo, ki je bila objavljena po Prvem carigrajskem koncilu in jo tudi pogosto imanujejo nicejska veroizpoved. Tukaj opisano veroizpoved za razliko od kasnejših priznavajo tudi vse staroorientalske cerkve. S tem je ta veroizpoved najbolj priznana krščanska veroizpoved, čeprav dejansko ne igra nobene vloge v veroizpovedni praksi tistih cerkva, ki priznavajo tudi nicejsko-carigrajsko veroizpoved.
Zgodovinsko ozadje
[uredi | uredi kodo]S priznanjem enega bistva Kristusa in Boga očeta se je prvi nelokalni koncil v cerkveni zgodovini opredelil proti arijanizmu, katerega nauk je zavrnil tudi koncil v Niceju. Kaseje so Nicejsko veroizpoved pogosto imenovali tudi vera 318 svetih očetov (318 škofov, ki se je udeležilo prvega koncila v Niceju naj bi se ujemalo s številom služabnikov, s katerimi je Abraham zapustil domovino). Kasnejše krščanske veroizpovedi so bile oblikovane na osnovi Nicejske veroizpovedi in se z njo ujemajo v vsebinskih načelih kot tudi po zunanji obliki.
Na Efeškem koncilu leta 431 je bilo besedilo Nicejske veroizpovedi izrecno potrjeno z ukazom, da se ga ne sme spreminjati.
Besedilo
[uredi | uredi kodo]
|
Današnji prevodi in latinska verzija vsebujejo besedo vrojen ali edinorojen, unigenitum, glede na to, da prihaja beseda γενή iz besede γενναω tj. rojen. V starejših prevodih, natančneje v latinskih manuskriptih nove zaveze μονογενή prevajajo kot unicus, edinstven, tako da ostaja prabesedilo večznačno.