Pojdi na vsebino

Mustafa III.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Mustafa III.
مصطفى ثالث
Osmanski kalif
Emir al-Mu'minin
Sultan Osmanskega cesarstva
Cezar Rûma
Skrbnik dveh svetih mošej
26. sultan Osmanskega cesarstva
Vladanje30. oktober 1757 – 21. januar 1774
PredhodnikOsman III.
NaslednikAbdul Hamid I.
Rojstvo28. januar 1717({{padleft:1717|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:28|2|0}})[1][2][…]
Odrinska palača, Odrin
Smrt21. januar 1774({{padleft:1774|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1][3] (56 let)
Topkapi Saraj, Carigrad
Pokop
Mošeja Laleli, Fatih, Carigrad
ŽeneMihrišah Sultan
Mihrišah Kadin
Ajnulhajat Kadin
Adilšah Kadin
Rifat Kadin
Imena
Mustafa bin Ahmed
DinastijaOsmani
OčeAhmed III.
MatiMihrišah Kadin
Religijasunitski islam

Mustafa III. (osmansko turško osmanskoturško مصطفى ثالث, latinizirano: Muṣṭafā-yi sālis) je bil od leta 1757 do 1774 sultan Osmanskega cesarstva, * 28. januar 1717, Edirne, Osmansko cesarstvo, † 21. januar 1774, palača Topkapi Carigrad, Osmansko cesarstvo

Mladost

[uredi | uredi kodo]

Rojen je bil v cesarski palači v Edirnu[4] kot sin sultana Ahmeda III. in Mihrišah Kadin.[5] Imel je pravega brata Sulejmana. Leta 1720 je bila za Mustafo in njegove brate, prince Sulejmana, Mehmeda in Bajazida, organizirana velika petnajstdnevna slovesnost obrezovanja.[6]

Leta 1730 je moral Ahmed III. po uporu janičarjev pod vodstvom Patrona Halila odstopiti.[7] Nasledil ga je bratranec Mahmud I. Mustafo in njegovega očeta in brate so zaprli v palačo Topkapi. Mustafa se je skušal zaščititi pred atentati in po več neuspelih poskusih uspel pobegniti. Po sumljivi smrti polbrata Mehmeda, ki je bil 14 dni starejši od Mustafe, je Mustafa postal najstarejši princ v kafesu.[8]

Vladanje

[uredi | uredi kodo]

Prihod na prestol

[uredi | uredi kodo]

Mustafa je nasledil prestol 30. oktobra 1757 po smrti svojega bratranca Osmana III., sina sultana Mustafe II.[9]

Sporazum s Prusijo

[uredi | uredi kodo]

Mustafa je zelo občudoval vojaške sposobnosti pruskega kralja Friderika Velikega in leta 1761 sklenil mirovni sporazum s Prusijo. Friderik je s sporazumom pridobil zaveznika proti Habsburžanom, Mustafa pa je želel posodobiti svojo državo in vojsko. Mustafa je reorganizacijo osmanske vojske raje prepustil častnikom iz Berlina kot iz Pariza ali Londona. Leta 1763 sta državi prvič izmenjali svoje diplomate.[10]

Rusko-turška vojna (1768–1774)

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Rusko-turška vojna (1768–1774).
Bitka pri Kagulu v južni Besarabiji leta 1770
Uničenje osmanskega vojnega ladjevja v bitki pri Česmi leta 1770

Kodža Ragib Paša, ki je bil na položaju velikega vezirja do leta 1763, je vodil mirovno politiko do sosednjih držav. Vse večji vpliv Rusije nad Kavkazom in njen namen nadzirati Poljsko sta ustvarila napetosti med Osmanskim in Ruskim carstvom. Ragibov naslednik Muhsinzade Mehmed Paša, ki bi konflikte tudi raje reševal z diplomacijo, je zaradi Mustafovega vztrajanja pri vojni z Rusijo leta 1768 odstopil. Sultan je pričakoval lahko zmago nad Rusi, država pa v resnici ni bila pripravljena na dolgo vojno. Med vojno je začel s pomočjo francoskega častnika Françoisa Barona de Totta reformirati svojo vojsko, posodobil topniške korpuse in leta 1773 ustanovil Šolo za mornariško inženirstvo. Vojna je bila za Osmansko cesarstvo katastrofalna. Ruske vojske so zasedle Krim, Moldavijo, Vlaško in dele Bolgarije.[11]

Značilnosti Mustafovega vladanja

[uredi | uredi kodo]
Slavnostni sprejem groga de Saint Priesta pri Visoki porti leta 1767
Kovanci Mustafe III.

Mustafa je kmalu po pristopu na prestol pokazal posebno skrb za pravičnost. Sprejel je več ukrepov za povečanje blaginje v Carigradu, nadziral kovnice denarja, gradil velika skladišča za žito, vzdrževal akvadukte in vzpostavil strogo fiskalno politiko.[12]

Pogosto je potoval in preverjal ali se upoštevajo njegovi zakoni.[8] Več podkupljivih politikov, vključno z velikim vezirjem Kose Bahir Mustafa Pašo in Bozok Mutasamfi Čapanoglu Ahmed Pašo, in podkupovalcev je obsodil na smrt in usmrtil.[13]

Februarja 1758 je splovil ladjo Hısn-ı Bahri in iz zapora je izpustil zapornike, njihove dolgove pa so morali prevzeti upniki.[14]

14. marca 1759 se je rodil prvi Mustafov otrok Hibetulah Sultan. Sledilo je štiridesetdnevno praznovanja. Mesto so okrasili, v mošejah molili za njegovo dolgo življenje, trgovci pa so znižali cene sadja in zelenjave.[15]

8. aprila 1763 je umrl veliki vezir Ragib Paša, ki je zgradil kompleks v Koski. Ragib Paša ni bil samo izjemen državnik, ampak je bil znan tudi po svoji prizadevnosti, kulturi, bogatem pravnem znanju, pesništvu in govorništvu. Nasledil ga je Hamza Hamid Paša.

Gradnje

[uredi | uredi kodo]

Mustafa III. je med svojim vladanjem popolnoma obnovil veliko monumentalnih zgradb, vključno z mošejo Fatih, ki jo je zgradil Mehmed II. Osvajalec. Razen tega je zgradil kompleks mošeje Laleli in nasul obalo ob Yenikapı, da bi se lahko zgradila nova mestna četrt. Po potresu leta 1766 se je lotil tudi drugih gradbenih projektov.[12]

Potres leta 1767

[uredi | uredi kodo]

31. januarja 1767 zvečer je bil še en močan potres, že četrti v osmih mesecih. Vsi meščani so se iz mesta preselili v šotore na podeželju. Mustafa III. je mobiliziral vsa mogoča finančna sredstva za čim hitrejšo obnovo Carigrada. Za obnovo posameznih delov mesta in mošej je zadolžil vplivne in premožne meščane. Požar, ki je izbruhnil na galeonu, se je razširil na ladje, zasidrane v Kalafaytri. V požaru so zgoreli tudi palača Aynalıkavak in pomoli Halıcıoğlu, medtem ko so goreči čolni zaradi vetrov in tokov nekontrolirano pluli po Zlatem rogu.[16]

Zasebno življenje

[uredi | uredi kodo]

Pesništvo

[uredi | uredi kodo]

Mustafa III. je bil pesnik in svoje pesnitve objavljal pod psevdonimom Cihangir.[17]

Družina

[uredi | uredi kodo]
Mustafa III.
Žene
  • Mihrišah Sultan (umrla 16. oktobra 1805, pokopana v svojem mavzoleju v Eyüpu, Carigrad),[18] glavna žena[19]
  • Mihrišah Kadin (umrla 1799, pokopana v Šah Sultaninem mavzoleju, Eyüp, Carigrad), druga žena[20][21]
  • Ajnulhajat Kadin (umrla 21. julija 1764, pokopana v mavzoleju Mustafe III. v mošeji Laleli, Carigrad), tretja žena[22]
  • Adilšah Kadin ali Ajše (umrla 19. decembra 1803, pokopana v mavzoleju Mustafe III. v mošeji Laleli, Carigrad),[23] tretja žena[24]
  • Rifat Kadin (umrla 25. decembra 1804, pokopana na pokopališču Haydarpaşa, Carigrad), četrta žena[25][26]
Sinovi

Mustafa je imel dva sinova:

  • Selima III. (24. december 1761 – 28. julij 1808, pokopan v svojem mavzoleju), z Mihrišah
  • Šehzade Sultana Mehmeda (10. januar 1767[27] – 12. oktober 1772), pokopan v mavzoleju Mustafe III. v mošeji Laleli, Carigrad)[28]
Hčerke
  • Hibetulah Sultan (14. marec 1759 – 7. junij 1762, pokopana v mavzoleju Mustafe III. v mošeji Laleli, Carigrad),[29][30] z Mihrišah;[31][32] 2. junija 1759 zaročena z Mahir Hamza Pašo[27]
  • šah Sultan (20. april 1761 – 11. marec 1803, pokopana v svojem mavzoleju v Eyüpu, Carigrad), z Mihrišah, poročena 6. novembra 1778 z Damad Sejjid Mustafa Pašo[33][34]
  • Mihrimah Sultan (4. november 1762[35] – 16. marec 1764,[36] pokopana v mavzoleju Mustafe III. v mošeji Laleli, Carigrad),[27] z Ajnulhajat[37][38]
  • Mihrišah Sultan (9. december 1762[39]– 21. februar 1769, pokopana v mavzoleju Mustafe III. v mošeji Laleli, Carigrad)[40][41]
  • Bejhan Sultan (15. december 1765 – 7. november 1824, pokopana v mavzoleju Mihrišah Sultan, Eyüp, Carigrad), z Adilah, poročena 22. aprila 1784 z Damad Čelik Mustafa Pašo[42][43]
  • Hatidže Sultan (14. junij 1768 – 17. julij 1822, pokopana v mavzoleju Mihrišah Sultan, Eyüp, Carigrad), z Adilšah, poročena 9. novembra 1786 z Damad Sejjid Ahmed Pašo[44][45]
  • Fatma Sultan (9. januar 1770 – 26. maj 1772, pokopana v mavzoleju Mustafe III. v mošeji Laleli, Carigrad),[28][41] z Mirišah[31]

Smrt

[uredi | uredi kodo]
Grobnica sultana Mustafe III. in sina Selima III. v mošeji Laleli

Mustafa je umrl zaradi srčnega infarkta[46] 21. januarja 1774[47][48][49] v palači Topkapi. Pokopan je bil v svojem mavzoleju v mošeji Laleli v Carigradu.[50] Nasledil ga je brat Abdul Hamid I.[51] Zapustil je cesarstvo, ki se je spopadalo z velikim gospodarskimi in upravnimi težavami.[52]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Encyclopædia Britannica
  2. ↑ Brockhaus Enzyklopädie
  3. ↑ 3,0 3,1 Gran Enciclopèdia Catalana — Grup Enciclopèdia, 1968.
  4. ↑ Brill, E.J. The Encyclopaedia of Islām: A Dictionary of the Geography, Ethnography and Biography of the Muhammadan Peoples, Volume 3, Part 2. str. 761.
  5. ↑ Faroqhi, Suraiya (29. november 2005). Subjects of the Sultan: Culture and Daily Life in the Ottoman Empire. I. B. Tauris. str. 326. ISBN 978-1-850-43760-4.
  6. ↑ Murphy, Rhoads (20. oktober 2011). Exploring Ottoman Sovereignty: Tradition, Image and Practice in the Ottoman Imperial Household, 1400-1800. A&C Black. str. 182. ISBN 978-1-441-10251-5.
  7. ↑ Keskiner, Philippe Bora (2012). Sultan Ahmed III (r. 1703-1730) as a Calligrapher and Patron of Calligraphy. str. 58.
  8. ↑ 8,0 8,1 Sakaoğlu 2015, str. 334.
  9. ↑ Biographical Encyclopaedia of Islam, Volume 3. Cosmo Publications. 2006. str. 864. ISBN 978-8-130-70390-9.
  10. ↑ Hermann, Rainer (16. junij 2014). Where is Turkey Headed?: Culture Battles in Turkey. Blue Dome Press. ISBN 978-1-935-29572-3.
  11. ↑ Somel, Selcuk Aksin (23. marec 2010). The A to Z of the Ottoman Empire. Scarecrow Press. str. 203. ISBN 978-1-461-73176-4.
  12. ↑ 12,0 12,1 Ágoston 2009, str. 411.
  13. ↑ Sakaoğlu 2015, str. 342.
  14. ↑ Sakaoğlu 2015, str. 335.
  15. ↑ Sakaoğlu 2015, str. 336.
  16. ↑ Sakaoğlu 2015, str. 343.
  17. ↑ Lord Kinross. Ottoman Centuries. Perennial, 2002. str. 406.
  18. ↑ Uluçay 2011, str. 150-151.
  19. ↑ Kal'a, Ahmet (1998). İstanbul külliyâtı: İstanbul tarım tarihi, 1 (1743-1757), 2 (1757-1763). İstanbul Araştırmaları Merkezi. str. 218.
  20. ↑ Haskan, Mehmed Nermi (2008). Eyüp Sultan Tarihi - Volume 2. Eyüp Belediyesi Kültür Yayınları. str. 583. ISBN 978-9-756-08704-6.
  21. ↑ Sak, Osman, Çalışkan, İrfan (2002). Beşinci Eyüpsultan Sempozyumu. Eyüp Belediyesi Kültür ve Turizm Müdürlüğü. str. 124. ISBN 978-9-759-38441-8.
  22. ↑ Uluçay 2011, str. 150.
  23. ↑ Uluçay 2011, str. 149-150.
  24. ↑ Tarih dergisi, Issues 25-27. 1971. str. 141.
  25. ↑ Uluçay 2011, str. 151.
  26. ↑ Tarih ve toplum: aylık ansiklopedik dergi - Volume 24. İletişim Yayınları/Perka A. Ş. str. 59.
  27. ↑ 27,0 27,1 27,2 Şemʼdânî-zâde Fındıklılı, Süleyman Efendi (1976). Aktepe. M.Münir (ed.).Şemʼdânî-zâde Fındıklılı Süleyman Efendi târihi Mürʼiʼt-tevârih, Volume II A. Edebiyat Fakültesi Matbaası. str. 32, 50, 65, 95.
  28. ↑ 28,0 28,1 Şemʼdânî-zâde Fındıklılı, Süleyman Efendi (1976). Aktepe, M.Münir (ur.). Şemʼdânî-zâde Fındıklılı Süleyman Efendi târihi Mürʼiʼt-tevârih-Volume II B. Edebiyat Fakültesi Matbaası. str. 24, 89, 90.
  29. ↑ Uluçay 2011, str. 151-152.
  30. ↑ Sakaoğlu 2008, str. 466.
  31. ↑ 31,0 31,1 İyianlar, Arzu (1992). Vâlide Sultanlar'ın İmar Faaliyetleri. İstanbul Üniversitesi Sosyal Bilimler Enstitüsü. str. 167–168, 170–171.
  32. ↑ Dominic, Paulina D.; Roszak, Stanisław (2017). The Istanbul Memories in Salomea Pilsztynowa's Diary "Echo of the Journey and Adventures of My Life" (1760). str. 52 op. 41.
  33. ↑ Uluçay 2011, str. 153-154.
  34. ↑ Sakaoğlu 2008, str. 468-469.
  35. ↑ Uluçay 2011, str. 152.
  36. ↑ Miovic, Vesna (2018). Per Favore Della Soltana: Powerful Ottoman Women and Ragusan Diplomats. str. 134.
  37. ↑ Uluçay 2011, str. 152-153.
  38. ↑ Sakaoğlu 2008, str. 482-183.
  39. ↑ Uluçay 1992, str. 153.
  40. ↑ Uluçay 2011, str. 153.
  41. ↑ 41,0 41,1 Sakaoğlu 2008, str. 483.
  42. ↑ Uluçay 2011, str. 155-157.
  43. ↑ Sakaoğlu 2008, str. 472-473.
  44. ↑ Uluçay 2011, str. 157-158.
  45. ↑ Sakaoğlu 2008, str. 477.
  46. ↑ Palmer, Alan (19. maj 2011). The Decline and Fall of the Ottoman Empire. Faber & Faber. ISBN 978-0-571-27908-1.
  47. ↑ Sakaoğlu 2015, str. 346.
  48. ↑ Alexander, John T. (9. november 1989). Catherine the Great: Life and Legend. Oxford University Press. str. 139. ISBN 978-0-199-87430-9.
  49. ↑ THE BIOGRAPHICAL DICTIONARY OF THE SOCITEY FOR THE DIFFUSION OF USEFUL KNOWLEDGE VOL. 1 PART II. 1842. str. 523.
  50. ↑ Ayliffe, Rosie (2003). Turkey. Rough Guides. str. 147. ISBN 978-1-843-53071-8.
  51. ↑ Hill, George (23. september 2010). A History of Cyprus, Volume 4. Cambridge University Press. str. 94 n. 1. ISBN 978-1-108-02065-7.
  52. ↑ Ágoston 2009, str. 412.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Uluçay, Mustafa Çağatay (2011). Padişahların kadınları ve kızları. Ankara, Ötüken.
  • A ́goston, Ga ́bor; Masters, Bruce Alan (21. maj 2010). Encyclopedia of the Ottoman Empire. Infobase Publishing. ISBN 978-1-438-11025-7.
  • Sakaoğlu, Necdet (2008). Bu mülkün kadın sultanları: Vâlide sultanlar, hâtunlar, hasekiler, kadınefendiler, sultanefendiler. Oğlak Yayıncılık. ISBN 978-9-753-29623-6.
  • Sakaoğlu, Necdet (2015). Bu Mülkün Sultanları. Alfa Yayıncılık. ISBN 978-6-051-71080-8.
Mustafa III.
Rojen: 28. januar 1717 Umrl: 21. januar 1774
Vladarski nazivi
Predhodnik: 
Osman III. 		Sultan Osmanskega cesarstva
30. oktober 1757 – 21. januar 1774 		Naslednik: 
Abdul Hamid I.
Sunitski muslimanski nazivi
Predhodnik: 
Osman III. 		Kalif Osmanskega kalifata
30. oktober 1757 – 21. januar 1774 		Naslednik: 
Abdul Hamid I.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mustafa_III.&oldid=6278333«