Južni ocean
Júžni oceán, poznan tudi kot Antárktični oceán[1][note 4] obsega najjužnejše vode Svetovnega oceana, ki so običajno označene južno od 60. južnega vzporednika in obkrožajo Antarktiko.[4] Kot tak velja za drugi najmanjši od petih glavnih oceanskih oddelkov: manjši od Tihega, Atlantskega in Indijskega oceana, vendar večji od Arktičnega oceana.[5] V zadnjih 30 letih je bil Južni ocean podvržen hitrim podnebnim spremembam, ki so povzročile spremembe v morskem ekosistemu.[6]
Vanj spadajo naslednja robna morja:
- Amundsenovo morje
- Bellingshausnovo morje
- Davisovo morje
- D'Urvillovo morje
- Kooperacijsko morje
- Kozmonavtovo morje
- Lazarevovo morje
- Mawsonovo morje
- Riiser-Larsenovo morje
- Rossovo morje
- Somovo morje
- Škotsko morje
- Weddellovo morje
Na svojih potovanjih v 1770 letih je James Cook dokazal, da vode zajemajo južne zemljepisne širine sveta. Od takrat se geografi ne strinjajo glede severne meje ali celo obstoja Južnega oceana, saj so vode namesto tega obravnavali kot različne dele Tihega, Atlantskega in Indijskega oceana. Vendar pa so po besedah predsednika Mednarodne hidrografske organizacije (IHO) Johna Leecha nedavne oceanografske raziskave odkrile pomen južne cirkulacije, izraz Južni ocean pa je bil uporabljen za opredelitev vodnega telesa, ki leži južno od severne meje tega območja.[7] To ostaja sedanja uradna politika IHO, saj revizija njenih opredelitev leta 2000, vključno z Južnim oceanom, kot vodami južno od 60. vzporednika, še ni bila sprejeta. Drugi gledajo na sezonsko nihajočo konvergenco Antarktike kot na naravno mejo.[8] V tem oceanskem območju se hladne, severno usmerjene vode z Antarktike mešajo s toplejšimi podantarktičnimi vodami.
Največjo globino Južnega oceana je z uporabo opredelitve, da leži južno od 60. vzporednika, v začetku februarja 2019 pregledala ekspedicija petih globin. Enota večžarkovnega sonarja odprave je identificirala najglobljo točko na 60° 28' 46"J, 025° 32 '32" W, z globino 7434 m. Vodja odprave in glavni podvodni pilot Victor Vescovo je predlagal, da se ta najgloblja točka v Južnem oceanu poimenuje "Factorian Deep", ki temelji na imenu podvodnega plovila DSV Limiting Factor, v katerem je prvič uspešno obiskal dno 3. februarja 2019.[9]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ EB (1878).
- ↑ 2,0 2,1 Sherwood, Mary Martha (1823), An Introduction to Geography, Intended for Little Children, 3rd ed., Wellington: F. Houlston & Son, str. 10.
- ↑ EB (1911).
- ↑ »Geography – Southern Ocean«. CIA Factbook. Pridobljeno 16. julija 2012.
... the Southern Ocean has the unique distinction of being a large circumpolar body of water totally encircling the continent of Antarctica; this ring of water lies between 60 degrees south latitude and the coast of Antarctica and encompasses 360 degrees of longitude.
- ↑ »Introduction – Southern Ocean«. CIA Factbook. Pridobljeno 16. julija 2012.
...As such, the Southern Ocean is now the fourth largest of the world's five oceans (after the Pacific Ocean, Atlantic Ocean, and Indian Ocean, but larger than the Arctic Ocean).
- ↑ Constable, Andrew J.; Melbourne‐Thomas, Jessica; Corney, Stuart P.; Arrigo, Kevin R.; Barbraud, Christophe; Barnes, David K. A.; Bindoff, Nathaniel L.; Boyd, Philip W.; Brandt, Angelika; Costa, Daniel P.; Davidson, Andrew T. (2014). »Climate change and Southern Ocean ecosystems I: how changes in physical habitats directly affect marine biota«. Global Change Biology (v angleščini). 20 (10): 3004–3025. Bibcode:2014GCBio..20.3004C. doi:10.1111/gcb.12623. ISSN 1365-2486. PMID 24802817.
- ↑ The Southern Ocean is the Fifth and Newest World Ocean
- ↑ Pyne, Stephen J.; The Ice: A Journey to Antarctica. University of Washington Press, 1986.
- ↑ »Explorer completes another historic submersible dive«. For The Win (v angleščini). 6. februar 2019. Pridobljeno 16. februarja 2019.
- Baynes, T. S., ur. (1878), , Encyclopædia Britannica, zv. 2 (9. izd.), New York: Charles Scribner's Sons, str. 100
- Chisholm, Hugh, ur. (1911), , Enciklopedija Britannica (v angleščini), zv. 12 (11. izd.), Cambridge University Press, str. 422
- Brindley, David, ur. (2014), »Antarctic Ocean, Austral Ocean, Southern Ocean«, Style Manual, Washington, DC: National Geographic Society, pridobljeno 31. julija 2015.
Nadaljnje branje
[uredi | uredi kodo]- Gille, Sarah T. 2002. "Warming of the Southern Ocean since the 1950s": abstract, article. Science: vol. 295 (no. 5558), pp. 1275–1277.
- Descriptive Regional Oceanography, P. Tchernia, Pergamon Press, 1980.
- Matthias Tomczak and J. Stuart Godfrey. 2003. Regional Oceanography: an Introduction. (see the site)
- ↑ Also a translation of its former French name (Grand Océan Austral) in reference to its position below the Pacific, the "Grand Océan".
- ↑ Used by Dr. Hooker in his accounts of his Antarctic voyages.Hooker, Joseph Dalton (1844), Flora Antarctica: The Botany of the Antarctic Voyage, London: Reeve. Also a translation of the ocean's Japanese name Nankyoku Kai (南極海).
- ↑ Also a translation of the ocean's Chinese name Nánbīng Yáng (南冰洋).
- ↑ Zgodovinska imena so tudi "'Južni ocean",[2] "Veliki južni ocean",[3][note 1] "Južni polarni ocean" ali "Južno-polarni ocean",[note 2] in "Južni ledeni ocean".[2][note 3]
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Oceanography Image of the Day, from the Woods Hole Oceanographic Institution
- The CIA World Factbook's entry on the Southern Ocean
- The Fifth Ocean from Geography.About.com
- The International Bathymetric Chart of the Southern Ocean (IBCSO) National Geophysical Data Center
- U.S. National Oceanic and Atmospheric Administration (NOAA): Limits of Oceans and Seas (2nd Edition), extant 1937 to 1953, with limits of Southern Ocean.
- NOAA In-situ Ocean Data Viewer Plot and download ocean observations
- NOAA FAQ about the number of oceans
- Commission for the Conservation of Antarctic Marine Living Resources
| Splošno | |
|---|---|
| Narodne knjižnice | |
