Etatizem
| Del serije o politiki |
| Politika |
|---|
 |
Etatizem (iz francoščine état 'država') ali statizem je v politologijidoktrina, kjer država aktivno posega v gospodarske in družbene zadeve z namenom nadzora in urejanja, torej je politična oblast države do neke mere legitimna.[1][2][3] To lahko vključuje ekonomsko in socialno politiko, zlasti v zvezi z obdavčitvijo in proizvodnimi sredstvim, lastništvom podjetij, regulacijo trga, določanjem cen, upravljanjem z viri in zagotavljanje socialnih storitev.[4]
Izraz je v uporabi od sredine 19. stoletja, v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja pa je pridobil pomembno uporabo v ameriškem političnem diskurzu. Nasprotovanje etatizmu se imenuje antietatizem ali anarhizem. Za slednjo je običajno značilno popolno zavračanje vse hierarhične vladavine.[5]
Pregled
[uredi | uredi kodo]Etatizem ima lahko različne oblike, od majhne do velike vlade. Minarhizem je politična filozofija, ki daje prednost minimalni državi, kot je država nočnega čuvaja, ki z vojsko, policijo in sodišči ščiti ljudi pred agresijo, krajo, kršitvijo pogodbe in goljufijami.[6] Socialna država je druga oblika v spektru etatizma.[7][8] Avtoritarne filozofije menijo, da je močna, avtoritativna država potrebna za zakonodajo ali uveljavljanje morale in kulturnih praks.[9][10] Totalitarizem je tisti, ki ima raje maksimalno, vseobsegajočo državo.[11]
Politična teorija se že dolgo sprašuje o naravi in pravicah države. Nekatere oblike korporativizma poveličujejo moralno stališče, da je skupina podjetij, običajno država, večja od vsote svojih delov in da imajo posamezniki moralno dolžnost služiti državi. Skepticizem do etatizma v zahodnih kulturah je v veliki meri zakoreninjen v razsvetljenski filozofiji. John Locke je v svojih spisih, objavljenih pred angleško revolucijo leta 1688 in po njej, zlasti v A Letter Concerning Toleration (1667), Two Treatises of Government (1689) in An Essay Concerning Human Understanding (1690) izrazito vplival na sodobno razmišljanje. V besedilu iz leta 1689 je postavil osnovo liberalne politične teorije, to je, da so ljudske pravice obstajale pred vlado; da je namen vlade varovanje osebnih in lastninskih pravic; da lahko ljudje razpustijo vlade, ki tega ne storijo; in da je predstavniška vlada najboljša oblika za zaščito pravic.[12]
Ekonomski etatizem
[uredi | uredi kodo]Ekonomski etatizem spodbuja stališče, da ima država pomembno, potrebno in legitimno vlogo pri usmerjanju glavnih vidikov gospodarstva, bodisi neposredno prek podjetij v državni lasti in ekonomskega načrtovanja proizvodnje bodisi posredno prek ekonomskega intervencionizma in makroekonomske regulacije.[13]
Najpogostejši primeri tega so državni kapitalizem, državni korporativizem, državni intervencionizem ter državni socializem.
Politični etatizem
[uredi | uredi kodo]Državni nacionalizem
[uredi | uredi kodo]Državni nacionalizem ali državno vodeni nacionalizem[14] je nacionalizem, ki 'državno identiteto' enači z 'nacionalno identiteto' ali ceni državno avtoriteto.[15][16][17] Vendar je to povezano tudi z neliberalno, avtoritarno in totalitarno politiko; Italijanski fašizem je najboljši primer, poosebljen v sloganu Benita Mussolinija : "Tutto nello Stato, niente al di fuori dello Stato, nulla contro lo Stato" ("Vse v državi, nič zunaj države, nič proti državi").
V vzhodnoazijski kulturni sferi, denimo Kitajska, sta "državni nacionalizem" in "etatizem" zapisana kot 國家主義, zaradi česar je razlika med njima nejasna.[18][19] Tudi v vzhodnoazijski kulturni sferi je državni nacionalizem pogosto v nasprotju z etnično temelječimi narodnoosvobodilnimi gibanji.[20][21][22]
Kitajski državni nacionalizem je državljanska nacionalistična ideologija, [15] vendar ob enem zmanjšuje avtonomijo Hongkonga in opravičuje diktaturo kitajske komunistične partije.[23][24][25] Tudi sovjetski nacionalizem v 20. stoletju je združeval državljanski nacionalizem z [državno] avtoritarnostjo. Japonski ultranacionalizem (npr. shōwa etatizem) je pogosto opisan kot "državni ultranacionalizem" (japonsko :超国家主義),[26] ker ceni državno enotnost okoli japonskega cesarja.[26] Med vrste državnega nacionalizma uvrščamo tudi italijanski fašizem in frankoizem, v Turčiji pa kemalizem.[17][27]
Državni feminizem
[uredi | uredi kodo]Državni feminizem je feminizem, ki ga dovoljuje država ali vodi nacionalna država. Državni feminizem ločimo med liberalnim državnim feminizmom (ki ga predstavlja nordijski model) in avtoritarnim državnim feminizmom (ki je pogosto povezan tudi z državno vodenim sekularizmom).
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Bakunin 1990.
- ↑ Cudworth 2007.
- ↑ Barrow, Clyde W. (1993). Critical Theories of State: Marxist, Neo-Marxist, Post-Marxist. University of Wisconsin Press. ISBN 0-299-13714-7.
- ↑ Bakunin (1990); Cudworth (2007); Kvistad (1999); Levy (2006), str. 469; Obadare (2010)
- ↑ Craig, Edward, ur. (31. marec 2005). »Anarchism«. The Shorter Routledge Encyclopedia of Philosophy. Routledge. ISBN 978-0-415-32495-3.
- ↑ Machan (2002), str. ;569–588; Block (2007), str. ;61–90; Long (2008); Parker (2010)
- ↑ Friedrich, Carl (1974). Limited Government: A Comparison. Englewood Cliffs, New Jersey: Prentice-Hall. ISBN 978-0-13-537167-1. OCLC 803732.
- ↑ Marx, Herbert (1950). The Welfare State. New York City, New York: Wilson.
- ↑ »authoritarian«. Dictionary.com, LLC. 9. oktober 2013. Pridobljeno 22. maja 2015.
- ↑ West, Robin (1988). »The Authoritarian Impulse in Constitutional Law«. Georgetown Law Faculty Publications and Other Works. Georgetown University Law Center. Pridobljeno 22. maja 2015.
- ↑ Arendt (1966); Cernak (2011); Friedrich (1964); Gleason (1995); Schapiro (1972)
- ↑ Boaz, David (2010). The Libertarian Reader: Classic and Contemporary Writings from Lao Tzu to Milton Friedman. Simon & Schuster. str. 123. ISBN 9781439118337. ISBN 1439118337.
- ↑ Jones, R. J. Barry (2001). »Statism«. Routledge Encyclopedia of International Political Economy. Zv. 3 (1st izd.). New York City, New York: Taylor & Francis.
- ↑ Liu Li; Fan Hong (14. julij 2017). The National Games and National Identity in China. Taylor & Francis. str. 4.
- ↑ 15,0 15,1 Mohammad Ateeque. Identity Conscience Nationalism and Internationalism. Educreation Publishing. str. 52. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka
<ref>; sklici, poimenovaniMohammad Ateequ, so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči). - ↑ Jacob T. Levy (2000). The Multiculturalism of Fear. OUP Oxford. str. 87.
- ↑ 17,0 17,1 J. C. Chatturvedi (2005). Political Governance: Political theory. Isha Books. str. 75.
- ↑ N. Serina Chan (11. november 2011). The Thought of Mou Zongsan. Brill. str. 73.
- ↑ Clemens Büttner; Li Fan; Zhang Ke; Tze-Ki Hon (24. junij 2011). Discourses of Weakness in Modern China: Historical Diagnoses of the »Sick Man of East Asia«. Campus Verlag. str. 270.
- ↑ Gayle, Curtis Anderson (29. avgust 2003). Marxist History and Postwar Japanese Nationalism. Routledge. doi:10.4324/9780203217771. ISBN 978-1-134-43159-5.
- ↑ Myers, Brian Reynolds (28. december 2016). »Still the Unloved Republic«. Sthele Press. Pridobljeno 26. junija 2019.
... Someone who is asked by a pollster whether he is prouder of the Taehan minguk or of the minjok therefore knows which answer is better, more progressive-sounding. In all likelihood he is not prouder of the republic than of his Koreanness. One should be wary of polls on this issue that were not conducted precisely and clearly.
- ↑ Baogang He (8. julij 2015). Governing Taiwan and Tibet: Democratic Approaches. Edinburgh University Press. str. 81.
- ↑ Hankwon Kim (2022). Cultural and State Nationalism: South Korean and Japanese Relations with China. American University.
- ↑ Jonathan Unger (26. september 2016). Chinese Nationalism. Taylor & Francis.
- ↑ Chang, Che (1. december 2020). »The Nazi Inspiring China's Communists«. The Atlantic.
- ↑ 26,0 26,1 Thomas R.H. Havens (8. marec 2015). Farm and Nation in Modern Japan: Agrarian Nationalism, 1870-1940. Princeton University Press. str. 319.
- ↑ Cengiz Gunes (2020). The Political Representation of Kurds in Turkey: New Actors and Modes of Participation in a Changing Society. Bloomsbury Publishing. str. 6.
Bibliografija
[uredi | uredi kodo]
- Arendt, Hannah (1966). The Origins of Totalitarianism. New York City, New York: Harcourt Brace & World.
- Bakunin, Mikhail (1990). Statism and Anarchy. Cambridge: Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-36182-8.
- Block, Walter (2007). »Anarchism and Minarchism; No Rapprochement Possible: Reply to Tibor Machan«. The Journal of Libertarian Studies. 21 (1): 61–90. ISSN 0363-2873.
- Cernak, Linda (2011). Totalitarianism. Edina, Minnesota: ABDO. ISBN 978-1-61714-795-1.
- Cudworth, Erika (2007). The Modern State: Theories and Ideologies. Edinburgh University Press. ISBN 978-0-7486-2176-7 – prek Google Books.
- de Bellis, Gian Piero (2023). Statism. The roots and features of a dying ideology. Saint-Imier, Suisse Jura: World Wide Wisdom.
- de Bellis, Gian Piero (2023). Post-Statism. On the Social Sciences as Social Scam and the Social Scientists as Social Scoundrels. Saint-Imier, Suisse Jura: World Wide Wisdom.
- Friedrich, Carl (1964). Totalitarianism. New York City, New York: Grosset & Dunlap.
- Gleason, Abbott (1995). Totalitarianism. Oxford, England: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-505017-2.
- Kvistad, Gregg (1999). The Rise and Demise of German Statism: Loyalty and Political Membership. Providence [u.a.]: Berghahn Books. ISBN 978-1-57181-161-5.
- Levy, Jonah D. (2006). The State After Statism: New State Activities in the Age of Liberalization. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. str. 469. ISBN 978-0-674-02276-8.
- Long, Roderick T. (2008). Anarchism Minarchism: Is a Government Part of a Free Country?. Aldershot, England: Ashgate Publishing. ISBN 978-0-7546-6066-8.
- Machan, Tibor (2002). »Anarchism and Minarchism: A Rapprochement«. Journal des Économistes et des Études Humaines. 12 (4): 569–588. doi:10.2202/1145-6396.1077. ISSN 1145-6396. S2CID 153541595.
- Obadare, Ebenezer (2010). Statism, Youth, and Civic Imagination: A Critical Study of the National Youth Service Corps Programme in Nigeria. Dakar, Senegal: Codesria. ISBN 978-2-86978-303-4.
- Parker, Martin (2010). The Dictionary of Alternatives Utopianism and Organisation. London, England: Zed Books. ISBN 978-1-84972-734-1.
- Schapiro, Leonard (1972). Totalitarianism. New York City, New York: Praeger.
| Narodne knjižnice | |
|---|---|
| Drugo | |
