Pojdi na vsebino

1,1-dikloroetan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
1,1-dikloroetan
1,1-Dichloroethane
1,1-Dichloroethane
Imena
IUPAC ime
1,1-dikloroetan
Priporočeno IUPAC ime
1,1-Dichloroethane
Druga imena
etiliden klorid, etiliden diklorid
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ChEMBL
ChemSpider
ECHA InfoCard 100.000.785
KEGG
UNII
  • InChI=1S/C2H4Cl2/c1-2(3)4/h2H,1H3
    Key: SCYULBFZEHDVBN-UHFFFAOYSA-N
  • InChI=1/C2H4Cl2/c1-2(3)4/h2H,1H3
    Key: SCYULBFZEHDVBN-UHFFFAOYAY
  • ClC(Cl)C
Lastnosti
C2H4Cl2
Molska masa 98,96 g/mol
Videz brezbarvna tekočina
Gostota 1,2 g/cm³
Tališče −97 °C (−143 °F; 176 K)
Vrelišče 57,2 °C (135,0 °F; 330,3 K)
mešljiva z vodo 0,55 %
Nevarnosti
Plamenišče −17 °C; 2 °F; 256 K [1]
Meje eksplozivnosti
5,4–11,4%[1]
NIOSH (ZDA varnostne meje):
PEL (Dopustno)
TWA 100 ppm (400 mg/m3)[1]
REL (Priporočeno)
TWA 100 ppm (400 mg/m3)[1]
IDLH (Takojšnja nevarnost)
3000 ppm[1]
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

1,1-dikloroetan (tudi etilidenklorid; formula C2H4Cl2) je enostaven kloriran ogljikovodik, brezbarvna oljnata tekočina s kloroformu podobnim vonjem. Je slabo topen v vodi, dobro pa se topi v večini organskih topil.

Letna proizvodnja v ZDA presega 500 ton. Največ se ga uporabi kot surovino za sintezo 1,1,1-trikloroetana. V majhnih količinah ga uporabljajo tudi kot topilo v proizvodnji plastičnih materialov, mineralnih olj, gume in maščob, pa tudi kot razmaščevalec, fumigant v sprejih za insekticide in v halonskih gasilnih aparatih.

Pri sobni temperaturi je precej stabilen; pri krekingu pri 400-500 °C in 1 MPa nastane viniklorid. V atmosferi se razgradi v času 62 dni, v principu zaradi fotolitične oksidacije s hidroksidnim radikalom.

Nevarne lastnosti

[uredi | uredi kodo]

O njem nimamo veliko podatkov o toksičnosti. Je manj toksičen od 1,2-dikloretana, ki pa je eden izmed najbolj toksičnih.

Kot posledica široke uporabe je lahko prisoten v odpadnih vodah in v trdnih odpadkih. Iz onesnažene vode ali zemlje izhlapi, lahko pa delno pronica v podtalnico, kjer ostane dolgo časa. V človekovo telo se vnaša v glavnem preko dihal, lahko tudi preko prebavil (voda in hrana), pa tudi preko kože. Uvrščen je med možne karcinogene za ljudi. V večjih koncentracijah deluje narkotično, včasih se je zato uporabljal kot inhalacijski anestetik.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 NIOSH Pocket Guide to Chemical Hazards. »#0194«. National Institute for Occupational Safety and Health (NIOSH).