Vzhodni blok

Politična situacija v Evropi med hladno vojno po letu 1948.

Vzhodni blok, znan tudi kot komunistični blok (Combloc), socialistični blok in sovjetski blok, je bil koalicija komunističnih držav Srednje in Vzhodne Evrope, Azije, Afrike in Latinske Amerike, ki so bile povezane s Sovjetsko zvezo v času hladne vojne (1947–1991). Te države so sledile ideologiji marksizma-leninizma kot nasprotje kapitalističnemu zahodnemu bloku. Vzhodni blok so pogosto imenovali "drugi svet", medtem ko se je izraz "prvi svet" nanašal na zahodni blok, izraz "tretji svet" pa na neuvrščene države, ki so bile predvsem v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki in je vključeval tudi nekdanjo sovjetsko zaveznico Jugoslavijo pred letom 1948.

V Zahodni Evropi je izraz Vzhodni blok običajno označeval ZSSR ter države Srednje in Vzhodne Evrope v Comecon (Vzhodna Nemčija, Poljska, Češkoslovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija in Albanija). V Aziji je vzhodni blok zajemal Mongolijo, Vietnam, Laos, Kampučijo, Severno Korejo, Južni Jemen in Kitajsko. V Amerikah so države, ki so se pridružile Sovjetski zvezi, vključevale Kubo od leta 1961 in za omejena obdobja Grenado.

Terminologija

Izraz Vzhodni blok se je pogosto uporabljal kot sopomenka za izraz drugi svet. Ta najširša uporaba izraza bi vključevala ne le maoistično Kitajsko in Kambodžo, temveč tudi kratkotrajne sovjetske satelite, kot so Druga vzhodnoturkestanska republika (1944–1949), Ljudska republika Azerbajdžan (1945–1946) in Republika Mahabad (1946), kot tudi marksistično-leninistične države, ki so bile na meji med drugim in tretjim svetom: Ljudska demokratična republika Jemen (od 1967), Ljudska republika Kongo (od 1969), Ljudska republika Benin, Ljudska republika Angola in Ljudska republika Mozambik od leta 1975, Ljudska revolucionarna vlada Grenade od 1979 do 1983, Derg/Ljudska demokratična republika Etiopija od 1974 in Somalska demokratična republika od 1969 do Ogadenske vojne leta 1977. Čeprav vodstvo Baasistične Sirije ni bilo marksistično-leninistično, je državo uradno štelo za del Socialističnega bloka in vzpostavilo tesno gospodarsko in vojaško zavezništvo s Sovjetsko zvezo.

Zahodni blok je številne države obtožil, da so bile del vzhodnega bloka, ko so del Vzhodnega bloka, čeprav so bile sel Gibanja neuvrščenih . Najbolj omejena definicija vzhodnega bloka bi vključevala le države Varšavskega pakta in Mongolsko ljudsko republiko kot nekdanje satelitske države, ki so bile najbolj pod vplivom Sovjetske zveze. Kube je bila zaradi svojega upiranja popolnemu nadzoru Sovjetske zveze dovolj opazna, da je bila Kuba včasih povsem izključena kot satelitska država, saj je včasih posredovala v drugih državah Tretjega sveta, tudi ko je Sovjetska zveza temu nasprotovala.

Po letu 1991 je uporaba izraza "Vzhodni blok" morda bolj omejena pri sklicevanju na države, ki tvorijo Varšavski pakt (1955–1991) in Mongolijo (1924–1991), ki niso več komunistične države. Včasih jih na bolj na splošno imenujejo »države Vzhodne Evrope pod komunizmom«, izključujoč Mongolijo, vendar vključuje Jugoslavijo in Albanijo, ki sta se razšli s Sovjetsko zvezo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Čeprav je bila Jugoslavija socialistična država, ni bila članica Comecona ali Varšavskega pakta. Z odcepitvijo od ZSSR leta 1948 Jugoslavija ni pripadala Vzhodu, a hkrati ni pripadala Zahodu zaradi svojega socialističnega sistema in statusa ustanovne članice Gibanja neuvrščenih. Kljub temu nekateri viri štejejo Jugoslavijo kot članico vzhodnega bloka. Drugi menijo, da Jugoslavija po razhodu s sovjetsko politiko v sporu med Titom in Stalinom leta 1948 ni več članica.

Seznam držav

Sovjetska znamka iz leta 1950, ki prikazuje zastave in narode takratnih komunističnih držav, vključno z državami Vzhodne Evrope

Comecon (1949–1991) in Varšavski pakt (1955–1991)

• Albanija (1946–1991, De-satelitizacija Socialistične republike Romunije Comecon and Varšavskega pakta leta 1961, nato uradno izstopila leta 1968 iz VP in leta 1987 iz Comecona)
• Bolgarija (1946–1990)
• Kuba (od 1959)
• Češkoslovaška (1948–1989)
• Vzhodna Nemčija (1949–1989; prej kot Sovjetska okupacijska cona Nemčije, 1945–1949)
• Madžarska (1949–1989)
• Mongolija (1924–1990)
• Poljska (1947–1989)
• Romunija (1947–1989, omejeno sodelovanje v aktivnostih Varšavskega pakta po letu 1964)
• Sovjetska zveza (1922–1991; prej kot Ruska SFSR, 1917–1922)
  • Beloruska SSR (1919–1991, članica OZN od 1945)
  • Ukrajinska SSR (1919–1991, članica OZN od 1945)
• Vietnam (1976–1989, prej kot Severni Vietnam 1945–1976 in Južni Vietnam 1975–1976)

Druge pridružene države

• Afganistan (1978–1991)
• Angola (1975–1991)
• Benin (1975–1990)
• Kitajska (1949–1961)
• Kongo (1969–1991)
• Etiopija (1987–1991, prej kot Začasna vojaška vlada socialistične Etiopije, 1974–1987)
• Grenada (1979–1983)
• Kampučija (1979–1989)
• Severna Koreja (1948–1990, prej kot Sovjetska civilna uprava v Koreji, 1945–1948)
• Laos (1975–1989)
• Mozambik (1975–1990)
• Somalija (1969–1991; prekinitev zavezništva 1978)
• Južni Jemen (1967–1990)
• Jugoslavija (1945–1948)

Zgodovina ustanovitve

Spremembe meja območja vzhodnega bloka od 1938 do 1948

Leta 1922 so Ruska SFSR, Ukrajinska SSR, Beloruska SSR in Zakavkaška SFSR potrdile Pogodbo o ustanovitvi ZSSR in Deklaracijo o ustanovitvi ZSSR, s čimer je nastala Sovjetska zveza. Sovjetski voditelj Josif Stalin, ki je na Sovjetsko zvezo gledal kot na »socialistični otok«, je izjavil, da mora Sovjetska zveza videti, da se »sedanje kapitalistično obkoljevanje nadomesti s socialističnim obkoljevanjem«.

Širitev Sovjetske zveze od 1939 do 1940

Leta 1939 je ZSSR z nacistično Nemčijo sklenila pakt Molotov-Ribbentrop., ki je vseboval tajni protokol, ki je Romunijo, Poljsko, Latvijo, Litvo, Estonijo in Finsko razdelil na nemško in sovjetsko vplivno sfero. Vzhodna Poljska, Latvija, Estonija, Finska in Besarabija v severni Romuniji so bile priznane kot deli sovjetskega vplivnega območja. Litva je bila dodana v drugem tajnem protokolu septembra 1939.

Sovjetska zveza je napadla dele vzhodne Poljske, ki so ji bili dodeljeni po paktu Molotov-Ribbentrop, dva tedna po nemški invaziji na zahodno Poljsko, čemur je sledilo koordiniranje z nemškimi silami na Poljskem. Med okupacijo vzhodne Poljske s strani Sovjetske zveze so Sovjeti likvidirali poljsko državo, nemško-sovjetsko srečanje pa je obravnavalo prihodnjo strukturo "poljske regije". Sovjetske oblasti so takoj začele kampanjo sovjetizacije novo priključenih območij. Sovjetske oblasti so kolektivizirale kmetijstvo ter nacionalizirale in prerazporedile zasebno in državno poljsko lastnino.

Sovjetska zasedba Baltskih držav se je začela sredi junija 1940, ko so sovjetske enote NKVD vdrle na mejne postaje Litve, Estonije in Latvije, čemur je sledila likvidacija državnih uprav in njihova zamenjava s sovjetskimi kadri. Volitve v parlament in druge urade so potekale z enim samim kandidatom, uradni rezultati pa so bili prirejeni, pri čemer so trdili, da prosovjetske kandidate podpira 92,8 odstotka volivcev v Estoniji, 97,6 odstotka v Latviji in 99,2 odstotka v Litvi. Tako nameščene "ljudske skupščine" so takoj razglasile vsako od teh treh držav za "sovjetske socialistične republike" in zahtevale njihov "sprejem v Stalinovo Sovjetsko zvezo". To je formalno povzročilo priključitev Litve, Latvije in Estonije k Sovjetski zvezie avgusta 1940. Mednarodna skupnost je obsodila to priključitev treh baltskih držav in jo označila za nezakonito.

Leta 1939 je Sovjetska zveza neuspešno poskušala z invazijo na Finsko, po kateri sta državi sklenili začasno mirovno pogodbo, ki je Sovjetski zvezi dodelila vzhodno regijo Karelija (10% finskega ozemlja). Tako je bila ustanovljena Karelo-finska sovjetska socialistična republika z združitvijo odstopljenih ozemelj s KASSR. Po sovjetskem ultimatu junija 1940, ki je od Romunije zahteval Besarabijo, Bukovino in regijo Herca, so Sovjeti vstopili na ta območja. Romunija je popustila sovjetskim zahtevam, ki so ta ozemlja zasedli.

Vzhodna fronta in zavezniške konference

Več informacij: Operacija Barbarossa, Vzhodna fronta (druga svetovna vojna), Jaltska konferenca, in Potsdamska konferenca

Veliki trije (britanski premier Winston Churchill, ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt in premier Sovjetske zveze Joseph Stalin) na konferenci v Jalti, februar 1945

Junija 1941 je Nemčija z napadom na Sovjetsko zvezo prekršila pakt Molotov-Ribbentrop. Od časa te invazije do leta 1944 so bila ozemlja, ki jih je priključila Sovjetska zveza, del nemškega Ostlanda (razen Moldavske SSR). Nato je Sovjetska zveza začela potiskati nemške sile proti zahodu skozi vrsto bitk na vzhodni fronti.

Po koncu druge svetovne vojne na sovjetsko-finski meji sta strani leta 1944 podpisali še en mirovni sporazum, s katerim je bilo leta 1944 ozemlje odstopljeno Sovjetski zvezi, čemur je sledila sovjetska aneksija približno istih vzhodnih finskih ozemelj kot tista iz prejšnjega začasnega mirovnega sporazuma kot del Karelo-Finske Sovjetske socialistične republike.

Od leta 1943 do 1945 so potekale številne konference o povojni Evropi, ki so obravnavale tudi morebitno sovjetsko priključitev in nadzor držav v Srednji Evropi. Obstajali so različni zavezniški načrti državne ureditve v srednji Evropi za povojni čas. Medtem ko je Josif Stalin skušal pridobiti čim več držav pod sovjetski nadzor, je britanski premier Winston Churchill raje izbral Srednjeevropsko Podonavsko konfederacijo, da bi se te države zoperstavile Nemčiji in Rusiji. Churchillova politika do Sovjetske zveze glede srednje Evrope se je močno razlikovala od politike ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta, pri čemer je ta menil, da je da je sovjetski voditelj Stalin "hudiču" podoben tiran, ki vodi zavržen sistem.

Ko so Roosevelta opozorili na možnost prevlade diktature Stalina nad delom Evrope, je odgovoril z izjavo, v kateri je povzel svoje razmišljanje o odnosih s Stalinom: «Preprosto imam občutek, da Stalin ni takšen človek. ... Mislim, da če mu dam vse, kar lahko, in od njega ne zahtevam ničesar v zameno, noblesse oblige, ne bo poskušal ničesar priključiti in bo z mano sodeloval za svet demokracije in miru.« Na srečanju med Stalinom in Rooseveltom v Teheranu leta 1943 je Churchill izjavil, da je za Britanijo bistvenega pomena obnovitev Poljske kot neodvisne države. Britanija na zadevo ni pritiskala zaradi strahu, da bi postala vir medzavezniških trenj.

Februarja 1945 je Stalin na Jaltski konferenci zahteval sovjetsko sfero političnega vpliva v Srednji Evropi. Churchill in Roosevelt sta Stalina na koncu prepričala, naj Nemčije ne razkosa. Stalin je izjavil, da bo Sovjetska zveza obdržala ozemlje vzhodne Poljske, ki so ga že zavzeli z invazijo leta 1939, in želel je imeti na oblasti prosovjetsko poljsko vlado v preostalem delu Poljske. Po odporu Churchilla in Roosevelta je Stalin obljubil reorganizacijo trenutne prosovjetske vlade na Poljskem na širši demokratični osnovi. Izjavil je, da bo glavna naloga nove vlade priprava volitev.

Strani na Jalti so sklenile dogovor tudi o tem, da bo državam osvobojene Evrope in nekdanjim satelitom osi dovoljeno »ustvariti demokratične institucije po lastni izbiri«, v skladu s »pravico vseh narodov do izbire oblike vlade, pod katero bodo živeli«. Dogovorili so se tudi, da bodo tem državam pomagali oblikovati začasne vlade, »ki se bodo zavezale k čimprejšnji ustanovitvi s svobodnimi volitvami« in »po potrebi pomagale pri izvedbi takšnih volitev«.

Na začetku Potsdamske kongerence julija in avgusta 1945 po brezpogojni predaji Nemčije je Stalin ponovil prejšnje obljube Churchillu, da se bo vzdržal »sovjetizacije« Srednje Evrope. Poleg reparacij si je Stalin prizadeval za »vojni plen«  ki bi Sovjetski zvezi omogočil neposredno zaplembo premoženja osvojenih narodov brez omejitev količine ali kakovosti. Dodana je bila klavzula, ki dovoljuje, ki je to dovoljevala z nekaterimi omejitvami.

Prikrita dinamika transformacije

Stanisław Mikołajczyk, poljski premier med drugo svetovno vojno, je pobegnil iz Poljske leta 1947, potem ko je bil aretiran in preganjan.

Sprva so Sovjeti prikrivali svojo vlogo v politiki drugih držav Vzhodnega bloka, transformacija pa je izgledala kot modifikacija zahodne »buržoazne demokracije«. Kot, ko so mladega komunista v Vzhodni Nemčiji poučili, da »mora vse izgledati demokratično, toda mi moramo imeti vse pod svojim nadzorom«. Stalin je menil, da je socialno-ekonomska transformacija nujna za vzpostavitev sovjetskega nadzora, kar je odražalo marksistično-leninistično stališče, da materialne osnove, razdelitev proizvodnih sredstev, oblikujejo družbene in politične odnose. Sovjetska zveza je v svojo sfero vpliva vključila tudi države Vzhodne Evrope s sklicevanjem na nekatere skupne kulturne značilnosti.

V Moskvi usposobljeni kadri so bili postavljeni na ključne položaje oblasti, da bi lahko izpolnjevali ukaze glede družbenopolitične transformacije. Odprava družbene in finančne moči buržoazije z razlastitvijo zemljiškega in industrijskega premoženja je imela absolutno prednost. Ti ukrepi so bili javno označeni kot »reforme« in ne kot družbenoekonomska transformacija. Razen sprva na Češkoslovaškem so politične stranke morale slediti »blokovski politiki«, pri čemer so sčasoma morale sprejeti članstvo v »antifašističnem bloku«, ki jih je zavezal, da delujejo samo z medsebojnim »soglasjem«. Blokovski sistem je Sovjetski zvezi omogočil, da je lahko posredno izvajala domači nadzor.

Ključni oddelki, kot so tisti, ki so bili odgovorni za osebje, splošno in tajno policijo ter mladino, so bili pod strogim vodstvom komunistov. Moskovski kadri so razločevali »progresivne sile« od »reakcionarnih elementov« in obojim odvzeli moč. Takšne postopke so ponavljali, dokler komunisti niso pridobili neomejene oblasti, ostali pa so le politiki, ki so brezpogojno podpirali sovjetsko politiko.

Zgodnji dogodki, ki so spodbudili strožji nadzor

Zavrnitev Marshallovega načrta

Več informacij: Marshallov načrt

Politične razmere v Evropi med hladno vojno

Junija 1947, po tem ko so Sovjeti zavrnili pogajanja o morebitni ublažitvi omejitev nemškega razvoja, so Združene države objavile Marshallov načrt, obsežen program ameriške pomoči vsem evropskim državam, ki so želele sodelovati, vključno s Sovjetsko zvezo in državami Vzhodne Evrope. Sovjeti so načrt zavrnili in zavzeli trdo linijo proti ZDA in nekomunističnim evropskim narodom. Vendar je Češkoslovaška sprejela pomoč ZDA; podoben odnos je imela poljska vlada, kar je Sovjete močno skrbelo.

"Trije svetovi" hladne vojne (med 30. aprilom in24. junijem 1975)

  Prvi svet: Države povezane z Zahodnim blokom (tj., NATO in zavezniki), pod vodstvome Združenih držav

  Drugi svet: Države povezane z Vzhodnim blokom (tj., Varšavski pakt, Kitajska in zavezniki), pod vodstvom Sovjetske zveze

  Tretji svet: Gibanje neuvrščenih, pod vodstvom Indije in Jugoslavije, in druge nevtralne države

V enem najvidnejših znakov sovjetskega nadzora nad regijo, do tega trenutka, je bil klic češkoslovaška zunanjega ministra Jana Masaryka v Moskvo, kjer ga je Stalin grajal zaradi razmišljanja o pridružitvi Marshallovemu načrtu. Poljski premier Józef Cyrankiewicz je bil za poljsko zavrnitev načrta nagrajen s 5-letnim trgovinskim sporazumom, ki je vključeval 450 $ milijonov kredita, 200.000 ton žita, težko mehanizacijo in tovarne

Julija 1947 je Stalin tem državam ukazal, naj se umaknejo iz Pariške konference o Programu za obnovitev Evrope, kar so opisali kot »trenutek resnice« v povojni delitvi Evrope. Nato si je Stalin začel prizadevati za večji nadzor nad drugimi državami vzhodnega bloka, ter opustil prejšnji videz demokratičnih institucij. Ko se je izkazalo, da bi lahko nekomunistične stranke na madžarskih volitvah avgusta 1947 kljub hudemu pritisku prejele več kot 40% glasov, so uvedli represije za likvidacijo vseh neodvisnih političnih sil.

Istega meseca se je začelo uničevanje opozicije v Bolgariji na podlagi navodil sovjetskih kadrov. Na srečanju vseh komunističnih strank v Szklarski Porębi konec septembra 1947 so komunistične stranke vzhodnega bloka obtožili, da so v svojih državah med pripravo na Marshallov načrt dopustile vpliv nekomunistov.

Blokada Berlina in zračni most

Nemški civilisti opazujejo zahodna oskrbovalna letala na berlinskem letališču Tempelhof med zračnim mostom Berlin

V Berlinu, nekdanji nemški prestolnici, obdanem s sovjetsko okupirano Nemčijo, je Stalin 24. junija 1948 uvedel Berlinsko blokado, s čimer je preprečil, da bi hrana, material in zaloge prispele v Zahodni Berlin. Blokada je bila delno posledica zgodnjih lokalnih volitev oktobra 1946, na katerih je bila Socialistična enotna stranka Nemčije (SED) zavrnjena v korist Socialdemokratske stranke, ki je dobila dvainpolkrat več glasov kot SED. Združene države Amerike, Velika Britanija, Francija, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija in več drugih držav so začele obsežen projekt »Berlinski zračni most«, s katerim so Zahodnemu Berlinu zagotovile hrano in druge zaloge.

Sovjeti so začeli z javno kampanjo proti zahodni politiki, ter poskušali motiti volitve leta 1948, medtem ko je 300.000 Berlinčanov demonstriralo in pozivalo k nadaljevanju mednarodnega zračnega mostu. Maja 1949 je Stalin umaknil blokado in dovolil nadaljevanje zahodnih pošiljk v Berlin.

Spor med Titom in Stalinom

Več informacij: Spor med Titom in Stalinom

Po nesoglasjih med jugoslovanskim voditeljem Josipom Brozom Titom in Sovjetsko zvezo glede Grčije in Albanije je prišlo do razkola med Titom in Stalinom, čemur je sledila izključitev Jugoslavije iz Informbiroja junija 1948. V Beogradu je prišlo je tudi do neuspelega sovjetskega puča. Razkol je ustvaril dve ločeni komunistični sili v Evropi. V vzhodnem bloku se je nemudoma začela kampanja proti titoizmu, v kateri so bili Titovi agenti in agenti Zahoda opisani kot udeleženci podtalnih dejavnosti.

Stalin je ukazal preoblikovanje Informbiroja v orodje za spremljanje in nadzor nad notranjimi zadevami drugih strank Vzhodnega bloka. Prav tako je kratek čas razmišljal o preoblikovanju Informbiroja v orodje za obsojanje visokorangiranih članov političnih strank, ki so na kakršenkoli način odstopali od uradne politike, a je idejo opustil kot nepraktično. Namesto tega se je začelo prizadevanje za oslabitev moči voditeljev komunističnih strank. Sovjetski kadri na položajih v komunistični partiji in na državnih položajih v Bloku so dobili navodila, naj spodbujajo konflikte znotraj vodstva in posredujejo informacije drug proti drugemu. To je spremljal neprekinjen tok obtožb o »nacionalističnih odstopanjih«, »nezadostnem spoštovanju vloge ZSSR«, povezavah s Titom in »vohunjenju za Jugoslavijo«. To je privedlo do preganjanja številnih pomembnih partijskih kadrov, vključno s tistimi v Vzhodni Nemčiji.

Prva država, ki je izkusila ta pristop, je bila Albanija, kjer je voditelj Enver Hoxha nemudoma spremenil usmeritev iz favoriziranja Jugoslavije v nasprotovanje. Na Poljskem so voditelja Władysław Gomułka, ki je pred tem dajal projugoslovanske izjave, v začetku septembra 1948 odstavili s položaja generalnega sekretarja stranke in ga nato zaprli. V Bolgariji so Traiča Kostova, ki ni bil moskovski kader, a je bil naslednji v vrsti za vodstvo, po ukazu Stalina junija 1949 aretiral, kmalu zatem pa je sledila smrtna obsodba in usmrtitev. Zaprtih je bilo tudi več drugih visokih bolgarskih uradnikov. Stalin in madžarski voditelj Mátyás Rákosi sta se srečala v Moskvi, da bi organizirala zrežirano sojenje Rákosijevemu nasprotniku Lászlu Rajku, ki je bil nato usmrčen. Ohranitev Sovjetskega bloka je temeljila na vzdrževanju občutka ideološke enotnosti, ki bi utrdila vpliv Moskve v Vzhodni Evropi, kot tudi moč lokalnih komunističnih elit.

Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo po vojni ustvarjeno ob obali severnega Jadrana, z sedežem v Trstu. Cono B je leta 1954 dobila Italija, cono A pa Jugoslavija, kjer je bila razdeljena med Slovenijo in Hrvaško.

Pristaniško mesto Trst je bilo po drugi svetovni vojni v središču pozornosti. Do prekinitve odnosov med Titom in Stalinom so si zahodne sile in vzhodni blok brezkompromisno nasprotovali. Nevtralno Svobodno tržaško ozemlje je bilo območje pod kontrolo Združenih narodov, ki je med letoma 1947 in 1954 obstajalo ob severovzhodni obali Jadranskega morja. S Spomenico o soglasju iz leta 1954 (t. i. londonski sporazum) je STO dejansko prenehalo obstajati. Večji del cone A (z izjemo Plavij) je bil dodeljen Italiji, cona B pa Jugoslaviji (oz. znotraj nje Sloveniji in Hrvaški), kar je bilo posledica sproščanja odnosov med Zahodom in Titom.

Politika

Države, ki so nekoč imele marksistično-leninistične vlade, so prikazane v rdeči, in države, za katere je ZSSR v nekem trenutku menila, da se »premikajo proti socializmu« v oranžni barvi.

Kljub začetni institucionalni zasnovi komunizma, ki jo je uvedel Josif Stalin v državah Vzhodnega bloka, se je nadaljnji razvoj razlikoval od države do države. V satelitskih državah so po prvotnih mirovnih pogodbah v bistvu likvidirali opozicijo, uveljavljeni so bili temeljni koraki v smeri socializma, voditelji v Kremlju pa so si prizadevali okrepiti nadzor nad njimi. Že od začetka je Stalin usmerjal sisteme, ki so zavračali zahodne institucionalne značilnosti tržnih gospodarstev, kapitalistične parlamentarne demokracije (v sovjetski terminologiji imenovane »buržoazna demokracija«). Rezultat so bile države, ki so težile k popolnemu nadzoru iz političnega centra, podprtega z obsežnim in aktivnim represivnim aparatom, in osrednji vlogi marksistično-leninistične ideologije.

Komunistične države in Sovjetske republike v Evropi s svojimi reprezentativnimi zastavami (1950)

Vendar pa ostanki demokratičnih institucij niso bili nikoli popolnoma uničeni, kar je povzročilo videz institucij, ki so bile po obliki podobne tistim v demokratičnih državah zahodnega tipa, vendar pa v resnici niso delovale na podoben demokratičen način. Te institucije so večinoma služile kot orodje za legitimizacijo avtoritarnega vladanja, saj dejansko niso omogočale demokratičnega nadzora ali participacije javnosti. Parlamenti so bili še vedno izvoljeni, vendar so se njihova zasedanja odvijala le nekaj dni na leto, zgolj zato, da bi legitimizirala odločitve politbiroja.

Prvi oz. generalni sekretar Centralnega komiteja vsake komunistične partije je bil najmočnejša osebnost v vsakem režimu. Partija, nad katero je imel oblast politbiro, ni imela množičnega članstva, temveč, je bila v skladu z leninistično tradicijo, manjša selektivna stranka s skupino izbranih, popolnoma predanih in politično zavednih članov, ki so bili pripravljeni slediti vodstvu brez vprašanj.

Politične in državljanske omejitve

Poleg emigracijskih omejitev se civilna družba, opredeljena kot področje političnega delovanja zunaj partijskega državnega nadzora, ni smela trdno uveljaviti, z morebitno izjemo Poljske v osemdesetih letih. Institucionalna zasnova komunističnih sistemov je temeljila na zavračanju principov vladavine prava, saj je bila moč osredotočena v rokah partije in njenih voditeljev, ki so imeli diskrecijsko pravico spreminjati ali ignorirati zakone glede na politične potrebe ali ideološke cilje. Sprva so bile komunistične partije v vseh državah majhne razen na Češkoslovaškem, tako da je obstajalo akutno pomanjkanje politično »zaupanja vrednih« oseb za upravo, policijo in druge poklice. Tako so morali na začetku takšne položaje zasedati »politično nezanesljivi« nekomunisti. Tisti, ki niso bili poslušni komunističnim oblastem, so bili odstavljeni, medtem ko so moskovski kadri začeli z obsežnimi partijskimi programi za usposabljanje kadrov, ki bi ustrezali političnim zahtevam.

Komunistični režimi v Vzhodnem bloku so marginalne skupine opozicijskih intelektualcev videli kot na potencialno grožnjo. Zatiranje disidentstva in opozicije je veljalo za osrednji predpogoj za ohranitev oblasti, kljub velikim stroškom za tajno nadzorovanje prebivalstva v nekaterih državah. Po totalitarni začetni fazi je po Stalinovi smrti sledilo posttotalitarno obdobje, v katerem se je osnovna metoda komunistične vladavine premaknila od množičnega terorja k selektivni represiji, skupaj z ideološkimi in družbenopolitičnimi strategijami zagotavljanja lojalnosti.

Policija je nadzorovala nasprotovanje opozicije partijskim direktivam. Politična policija je služila kot jedro sistema, njena imena pa so postala sinonim za surovo moč in grožnjo nasilnega maščevanja, če bi posameznik postal aktiven proti državi. Vladavino komunistične partije je izvajalo več državnih in tajnih policijskih organizacij, vključno z slednjimi:

• Vzhodna Nemčija – Stasi, Volkspolizei in KdA
• Sovjetska zveza – KGB
• Češkoslovaška – STB in LM
• Bolgarija – KDS
• Albanija – Sigurimi
• Madžarska – ÁVH in Munkásőrség
• Romunija – Securitate in GP
• Poljska – Urząd Bezpieczeństwa, Służba Bezpieczeństwa in ZOMO

Omejevanje medijev in informacij

Slika:TrybunaLudu3.png

Trybuna Ludu, 14. december 1981, razglasitev vojnega stanja na Poljskem

V času komunističnega obdobja je bil tisk organ države, popolnoma odvisen in podrejen komunistični partiji. Pred poznimi osemdesetimi leti 20. stoletja so bile radijske in televizijske organizacije Vzhodnega bloka v državni lasti, medtem ko so bili tiskani mediji običajno v lasti političnih organizacij, večinoma lokalne komunistične partije. Mladinski časopisi in revije so bili v lasti mladinskih organizacij, povezanih s komunističnimi partijami.

Nadzor nad mediji je neposredno izvajala sama komunistična partija in državna cenzura, ki je bila prav tako pod nadzorom partije. Mediji so bili pomembna oblika nadzora nad informacijami in družbo. Komunistične oblasti so verjele, da je nadzor nad informacijami in načinom, kako se ta informacija predstavlja javnosti, ključnega pomena za ohranjanje in utrjevanje svoje moči. Ta nadzor je vključeval regulacijo vsebin, ki so jih mediji lahko objavljali, in cenzuro vseh informacij, ki bi lahko ogrozile ideološko uniformnost ali izzvale avtoriteto komunistične partije.

Zahodne države so veliko vlagale v zmogljive oddajnike, ki so omogočili, da so se storitve, kot so BBC, VOA in Radio Free Europe (RFE), slišale v Vzhodnem bloku.

Religija

Katedrala Aleksandra Nevskega, nekoč najbolj dominantna znamenitost v Bakuju, je bila porušena v tridesetih letih prejšnjega stoletja pod Stalinom.

Uradna politiko številnih komunističnih držav v Vzhodnem bloku je promovirala državni ateizem kot del svoje ideologije V nekaterih vzhodnoevropskih državah sta nacionalna identiteta in vera tesno prepleteni. V takih primerih so bile nacionalne cerkve simboli etnične in kulturne dediščine in tako imele ključno vlogo v nacionalni zavesti, zato so bili tako ljudje kot njihove cerkve tarča Sovjetov.

Omejitve izseljevanja in prebežniki

Več informacij: Izseljevanje in prebeg iz Vzhodnega bloka, Berlinski zid, Republikflucht, Železna zavesa, Refusenik, Sistem potnih listov v Sovjetski zvezi, in Grepo

Leta 1917 je Rusija omejila izseljevanje z uvedbo nadzora nad potnimi listi in prepovedala izhod državljanom, ki so se udeležili oboroženih konfliktov. Leta 1922, po Pogodbi o ustanovitvi ZSSR, sta tako Ukrajinska SSR kot Ruska SFSR izdali splošna pravila za potovanja, ki so prepovedala skoraj vse odhode, zaradi česar je bila zakonita emigracija nemogoča. Nadzor na mejah se je okrepil do te mere, da je bilo do leta 1928 celo nezakonit odhod dejansko nemogoč. To je kasneje vključevalo notranje kontrole potnih listov, ki so v kombinaciji z individualnimi dovoljenji za Propisko (»uradna registracija bivališča«) močno omejile gibanje svojih državljanov znotraj Sovjetske zveze.

Berlinski zid leta 1975

Po nastanku Vzhodnega bloka je bila emigracija iz novo okupiranih držav v začetku 1950-ih let učinkovito ustavljena, pri čemer je Sovjetska zveza s svojim pristopom k nadzoru nad notranjim gibanjem postala zgled za večino ostalih v Vzhodnem bloku. Vendar pa je v Vzhodni Nemčiji, ki je izkoristila notranjo nemško mejo med okupacijskimi conami, na veliko ljudi pobegnilo v Zahodno Nemčijo, skupaj 197.000 leta 1950, 165.000 leta 1951, 182.000 leta 1952 in 331.000 leta 1953. Eden od razlogov za močno povečanje leta 1953 je bil strah pred morebitno nadaljnjo sovjetizacijo z vse bolj paranoičnimi  dejanj Josifa Stalina konec leta 1952 in v začetku leta 1953. Samo v prvih šestih mesecih leta 1953 jih je pobegnilo 226.000.

Z uradnim zaprtjem notranje nemške meje leta 1952 so meje berlinskega mestnega sektorja ostale precej bolj dostopne kot preostali del meje zaradi uprave s strani vseh štirih okupacijskih sil. Posledično je dejansko nastala »vrzel«, skozi katero so se državljani Vzhodnega bloka še vedno lahko prehajali na zahod. 3,5 milijona Vzhodnih Nemcev, ki so odšli do leta 1961, imenovani Republikflucht, so skupaj predstavljali približno 20% celotnega prebivalstva Vzhodne Nemčije. Avgusta 1961 je Vzhodna Nemčija postavila pregrado iz bodeče žice, ki se je sčasoma razširila v gradnjo Berlinskega zidu, in tako učinkovito zaprla vrzel.

»Konvencionalna emigracija« praktično ni obstajala zaradi zaprtih meja in omejitev. Kljub temu je več kot 75% tistih, ki so med letoma 1950 in 1990 emigrirali iz držav Vzhodnega bloka, to storilo na podlagi dvostranskih sporazumov o »etnični migraciji«. Približno 10% je bilo begunci, migranti po Ženevski konvenciji, iz leta 1951. Večina Sovjetov, ki so jim v tem obdobju dovolili odhod, so bili etnični Judje, ki so se lahko izselili v Izrael po seriji za Sovjete neprijetnih prebegov leta 1970. Padec železne zavese je spremljal ogromen porast migracij vzhod-zahod. Znani prebežniki Vzhodnega bloka so bili hčerka Josifa Stalina Svetlana Alilujeva, ki se je po svojem prebegu leta 1967 odrekla Stalinu.

Prebivalstvo

Države Vzhodnega bloka, kot je Sovjetska zveza, so imele visoko stopnjo rasti prebivalstva. Leta 1917 je imela Rusija (znotraj njenih sedanji meja )91 milijonov. prebivalcev Kljub ruski državljanski vojni je leta 1926 prebivalstvo naraslo na 92,7 milijonov. Leta 1939 se je prebivalstvo povečalo za 17 odstotkov na 108 milijonov. Kljub več kot 20 milijonov smrtnih žrtev med drugo svetovno vojno, je prebivalstvo Rusijeleta 1959 naraslo na 117,2 milijonov. Glede na Sovjetski popis leta 1989 je v Rusiji takrat živelo 147 milijonov ljudi.

Sovjetski ekonomski in politični sistem je povzročil v baltskih državah, kjer je bilo prebivalstvo približno polovico manjše od tistega, kar bi moralo biti v primerjavi s podobnimi državami, kot so Danska, Finska in Norveška v letih 1939–1990. Slabe stanovanjske razmere so bile eden od dejavnikov, ki so povzročile močno upadanje rojstev v celotnem Vzhodnem bloku. Še vedno pa je bila rodnost višja kot v zahodnoevropskih državah. Zanašanje na splav, delno zaradi občasnega pomanjkanja kontracepcijskih pripomočkov postali nezanesljivi, je prav tako vplivalo na zmanjšanje rodnostne stopnje. To je vodilo do premika v politikah v smeri podpore nataliteti (pronatalistične politike) do poznih šestdesetih let, vključno s strogim nadzorom nad splavi in propagandistične spodbude, kot je bila podelitev posebnega priznanja 'mati-junakinja' tistim Romunkam, ki so rodile deset ali več otrok.

Oktobra 1966 so v Romuniji uradno prepovedala uporabo vseh oblik umetne kontracepcije in predpisali redne teste nosečnosti za ženske v rodni dobi, s strogimi kaznimi za vse, ki so prekinili nosečnost. Kljub takšnim omejitvam je stopnja rodnosti še naprej zaostajala, deloma zaradi nestrokovno izvedenih splavov.. Prebivalstvo držav Vzhodnega bloka je bilo naslednje:

Prebivalstvo Vzhodnega bloka

Država	Površina (000-ih)	1950 (mil)	1970 (mil)	1980 (mil)	1985 (mil)	Letna stopnja rasti (1950–1985)	Gostota (1980)
Albanija	28,7	1,22	2,16	2,59	2,96	+4,07%	90,2/km2
Bulgarija	110,9	7,27	8,49	8,88	8,97	+0,67%	80,1/km2
Češkoslovaška	127,9	13,09	14,47	15,28	15,50	+0,53%	119,5/km2
Madžarska	93,0	9,20	10,30	10,71	10,60	+0,43%	115,2/km2
Vzhodna Nemčija	108,3	17,94	17,26	16,74	16,69	−0,20%	154,6/km2
Poljska	312,7	24,82	30,69	35,73	37,23	+1,43%	114,3/km2
Romunija	237,5	16,31	20,35	22,20	22,73	+1,12%	93,5/km2
Sovjetska zveza	22.300	182,32	241,72	265,00	272,00	+1,41%	11,9/km2
Jugoslavija	255,8	16,34	20,4	22,36	23,1	+1,15%	92,6/km2

Socialna struktura

Družbe Vzhodnega bloka so delovale na podlagi načel, ki ni temeljil na zaslugah (meritokraciji) in so vsebovala močne egalitaristične elemente. V takih družbah so imeli prednost posamezniki, ki morda niso bili najbolj kvalificirani ali sposobni, a so imeli ustrezno politično ali družbeno ozadje. Poleg tega so določene skupine, kot je nomenklatura - visoki uradniki in vodilni položaji v komunistični stranki - prejemale posebne privilegije. V družbah Vzhodnega bloka je prevladovala vladajoča komunistična partija, zaradi česar so jih nekateri imenovali »partiokracije«. Zagotavljanje ugodnosti manj kvalificiranim in manj sposobnim ljudem so režimi poskušali ustvariti videz legitimnosti in podpore med ljudmi. Kljub uradni diskriminaciji nekdanjih članov srednjega razreda, je bila potreba po njihovih strokovnih veščinah včasih tako velika, da so se lahko prikazali kot zvesti in dobri komunistični državljani, kar pomeni, da so se prilagodili novim razmeram in sprejeli komunistično ideologijo ter način življenja, da bi ohranili svoj socialni in ekonomski status ali celo izboljšali svoje življenjske pogoje.

Stanovanjske razmere

Pomanjkanje stanovanj je bilo prisotno v vsem Vzhodnem bloku. V Evropi je bilo to predvsem posledica razdejanja med drugo svetovno vojno. Države Vzhodnega bloka po letu 1975 so močno zmanjšale finančna sredstva in druge vire, ki so bili na voljo za gradnjo novih stanovanj in vzdrževanje obstoječih.. Mesta so se napolnila z velikimi sistemsko zgrajenimi stanovanjskimi bloki Načrtovanje, izvajanje in upravljanje projektov gradnje stanovanj v je bilo obremenjeno z različnimi težavami. Poleg tega so bile dokončane zgradbe slabe kakovosti.

Kvaliteta stanovanj

stanovanjsko naselje Marszałkowska (MDM) v Varšavi.

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so bila mesta v državah Vzhodnega bloka značilno zaznamovana z gradnjo velikih stanovanjskih blokov. Vzhodnonemške oblasti so bile osredotočena na množično gradnjo cenovno dostopnih stanovanj za široko prebivalstvo. Prednost gradnje takšnih blokov je bila predvsem v ekonomičnosti in hitrosti gradnje znane kot Plattenbau v Nemčiji, Paneláki na Češkoslovaškem in Panelház na Madžarskem. Gradnja takšne arhitekture na robu velikih mest se je nadaljevala vse do razpada Vzhodnega bloka. V želji po okrepitvi vloge države v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Nicolae Ceaușescu uvedel program sistematizacije, ki se ni osredotočal samo na gradnjo novih stanovanjskih blokov, ampak je vključeval tudi obsežne urbanistične posege, kot je bila na primer rušitev obstoječih zaselkov, vasi, mest in mestnih predelov. Namen tega programa je bil radikalno preoblikovati romunsko pokrajino in mestna središča, da bi ustvarili enotno in standardizirano urbano okolje (blocuri). Pod to ideologijo je Ceaușescu v 1980-ih zgradil Centrul Civic v Bukarešti, ki vključuje palačo parlamenta, ki je zasedla prostor nekdanjega zgodovinskega središča mesta.

Še v poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja so bile sanitarne razmere v večini držav Vzhodnega bloka na splošno daleč od ustreznih. Za vse države, za katere so obstajali podatki, je imelo 60% stanovanj med letoma 1966 in 1975 gostoto večjo od ene osebe na sobo Povprečje v zahodnih državah, za katere so bili na voljo podatki, je bilo približno 0,5 osebe na sobo.

Kvaliteta stanovanj v Vzhodnem bloku do 1980-ih

Država	Primerne sanitarije % (leto)	Tekoča voda %	Centralno ogrevanje %	Notranje stranišče %	več kot 1 oseba/soba %
Albanija	n/a	n/a	n/a	n/a	n/a
Bulgarija	n/a	66,1%	7,5%	28,0%	60,2%
Češkoslovaška	60,5% (1983)	75,3%	30,9%	52,4%	67,9%
Vzhodna Nemčija	70,0% (1985)	82,1%	72,2%	43,4%	n/a
Madžarska	60,0% (1984)	64% (1980)	n/a	52,5% (1980)	64,4%
Poljska	50,0% (1980)	47,3%	22,2%	33,4%	83.0%
Romunija	50,0% (1980)	12,3% (1966)	n/a	n/a	81,5%
Sovjetska zveza	50.0% (1980)	n/a	n/a	n/a	n/a
Jugoslavija	69,8% (1981)	93,2%	84,2%	89,7%	83,1%

Kvaliteta stanovanj na Madžarskem (1949–1990)

Leto	Skupaj hiš/stanovanj	S tekočo vodo	Z odvodom odpadnih voda	Z notranjim straniščem	S plinovodom
1949	2.466.514	420.644 (17,1%)	–	306.998 (12,5%)	174.186 (7,1%)
1960	2.757.625	620.600 (22,5%)	–	440.737 (16%)	373.124 (13,5%)
1970	3.118.096	1.370.609 (44%)	1.167.055 (37,4%)	838.626 (26,9%)	1.571.691 (50,4%)
1980	3.542.418	2.268.014 (64%)	2.367.274 (66,8%)	1.859.677 (52,5%)	2.682.143 (75,7%)
1990	3.853.288	3.209.930 (83,3%)	3.228.257 (83,8%)	2.853.834 (74%)	3.274.514 (85%)

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kljub povečanju števila stanovanj v razmerju do števila prebivalcev od leta 1970 do 1986, so se v državah Vzhodnega bloka soočali z zmanjševanjem stanovanjskega sklada. To pomeni, da je bilo sicer zgrajenih več stanovanj, a kljub temu ni bilo dovolj, da bi zadostili potrebam naraščajočega prebivalstva ali izboljšali življenjske standarde. Povprečna velikost novih stanovanj je bila 61,3m² v primerjavi s 113,5m² v desetih zahodnih državah, za katere so bili na voljo primerljivi podatki. Prostorski standardi stanovanj so se med posameznimi državami močno razlikovali, pri čemer je bilo povprečno novo stanovanje v Sovjetski zvezi leta 1986 veliko le 68% v primerjavi z enakovrednim stanovanjem na Madžarskem. V nekaterih izjemnih primerih, kot sta bili Vzhodna Nemčija v letih 1980–1986 in Bolgarija v letih 1970–1980, so se prostorski standardi v novozgrajenih stanovanjih pred razpadom Vzhodnega bloka izboljšali. Naftna kriza in gospodarske težave Vzhodnega bloka so prav tako vplivale na velikost in kakovost stanovanj; na primer, stanovanja v Zahodni Nemčiji iz leta 1990 so imela povprečno površino 83m² v primerjavi s povprečno površino stanovanja v NDR 67m² leta 1967.

Značilnosti stanovanj v novih bivališčih v Vzhodnem bloku

	Površina stanovanja			Št. oseb na stanovanje
Država	1970	1980	1986	1970	1986
Zahodni blok	113,5			n/a	n/a
Albanija	n/a	n/a	n/a	n/a	n/a
Bolgarija	63,7m2	59,0m2	66,9m2	3,8	2,8
Češkoslovaška	67,2m2	73,8m2	81,8m2	3,4	2,7
Vzhodna Nemčija	55,0m2	62,7m2	61,2m2	2,9	2,4
Madžarska	61,5m2	67,0m2	83,0m2	3,4	2,7
Poljska	54,3m2	64,0m2	71,0m2	4,2	3,5
Romunija	44,9m2	57,0m2	57,5m2	3,6	2,8
Sovjetska zveza	46,8m2	52,3m2	56,8m2	4,1	3,2
Jugolavija	59,2m2	70,9m2	72,5m2	n/a	3,4

Slabe stanovanjske razmere so bile eden od štirih glavnih dejavnikov (postali so bili slabe življenjske razmere, povečano zaposlovanje žensk in spodbujanje splava kot sredstvo nadzora rodnosti), so vodile do upada rodnosti v celotnem Vzhodnem bloku.

Ekonomija

Med drugo svetovno vojno so nemške čete uničile 85% zgradb v Varšavi.

Zaradi pomanjkanja tržnih mehanizmov, ki bi omogočali učinkovito razporeditev virov in usmerjanje razvoja, so se gospodarstva držav Vzhodnega bloka soočala z napačnim razvojem. Centralno načrtovanje ni uspelo pravilno napovedovati potreb in želja prebivalstva ter ni bilo prilagodljivo za hitro odzivanje na spremembe.

Odvisnost od Sovjetske zveze za osnovne materiale je pomenila, da so bile države Vzhodnega bloka ranljive za kakršne koli spremembe v sovjetski zunanji politiki ali gospodarstvu.

Tehnološka zaostalost je še dodatno poudarila to odvisnost, saj so države morale uvažati naprednejše tehnologije iz zahodnih držav, kar je povečevalo potrebo po zahodnih valutah za plačilo teh uvozov. Države vzhodnega bloka so se močno zadolževale pri mednarodnih finančnih institucijah, kot sta Club de Paris (centralna banka) in London Club (zasebna banka). To zadolževanje je postalo nevzdržno v začetku 80. let 20. stoletja, ko so države postale plačilno nesposobne. Kljub temu, da so bile te države finančno in ekonomsko v težavah, so oblasti te informacije skrivale pred svojimi državljani. Propaganda je nadaljevala s spodbujanjem ideje, da so te države na uspešni poti k socializmu, čeprav je bila realnost precej drugačna.

Socialne razmere

Po drugi svetovni vojni je bila Vzhodna Evropa, vključno s Poljsko in drugimi državami, ki so padle pod nemško okupacijo, močno prizadeta. Veliko območij je bilo opustošenih, pri čemer so utrpeli ogromno škodo na področju industrije, infrastrukture in izgubi civilnih življenj. Samo na Poljskem so bili materialni stroški uničenja v industriji ogromni (62% je industrije bilo uničene), v kmetijstvu, infrastrukturi in kulturnim znamenitostim so bili stroški ocenjeni na približno 525 milijard € po menjalni vrednosti iz leta 2004.

V celotnem Vzhodnem bloku, tako v ZSSR in ostalimi, ki so bile del tega bloka, je bila Rusiji dodeljena posebna vloga in status in se je omenjala kot naiboleye vydayushchayasya natsiya (najvidnejši narod) in rukovodyashchiy narod (vodilni ljudje). Sovjeti so spodbujali spoštovanje ruskih dejanj in značilnosti ter so v drugih državah Vzhodnega bloka vzpostavljali sovjetske strukturne hierarhije, kar je vključevalo promocijo ruske kulture, jezika in političnih sistemov kot vzorov za preostale države bloka.

Vrsta za distribucijo jedilnega olja v Bukarešti, Romunija, maj 1986

Stalinistični totalitarizem je bil sistem, v katerem so politika, gospodarstvo in družba tesno prepleteni pod vodstvom avtoritarne države. Stalin je sprva usmerjal sistem, ki je zavračali zahodne institucionalne značilnosti tržnega gospodarstva, demokratično upravljanje (v sovjetskem jeziku imenovano »buržoazna demokracija«) in pravno državo, kjer je država prevzela popoln nadzor nad gospodarstvom, mediji in družbenim življenjem.

Sovjeti so v svojem sistemu uvedli razlastitev in etatizacijo zasebne lastnine. Sovjetski model, ki je bil uveden v Vzhodnem bloku, ni samo uvedel slog sovjetskega centralnega planskega gospodarstva, ampak je uporabljal tudi represivne metode za utišanje opozicije ali kritik režima, ki so jih uporabljali Josif Stalin in tajne policije.

Stalinistični režimi v Vzhodnem bloku so celo manjše skupine intelektualcev, ki so izražali opozicijska stališča, videli kot potencialno grožnjo. Zatiranje disidentstva in opozicije je bilo ključno za vzdrževanje sistema, pri čemer se je stopnja represije razlikovala glede na državo in časovno obdobje.

Mediji v teh državah so bili pod popolnim nadzorom države, pri čemer so bile radijske in televizijske organizacije v državni lasti, medtem ko so bili tiskani mediji običajno v lasti političnih organizacij, večinoma lokalne stranke. Po drugi svetovni vojni je sicer prišlo do množične migracije prebivalcev iz Vzhodnega v Zahodni blok, vendar je bila ta možnost v začetku 50. let močno omejena, ko so države vzhodnega bloka pod sovjetskim vplivom uvedle stroge omejitve gibanja.

Začetne spremembe

Preobrazbe, označene kot reforme

Rekonstrukcija tipične notranjosti stanovanja delavskega razreda v hruščovki

V času Stalinove vladavine je bila po drugi svetovni vojni vzpostavljena izjemno stroga tajnost, ki je močno omejevala kakršenkoli zunanji vpogled v delovanje sovjetskega gospodarstva in političnega sistema. Stalin je od leta 1935 (in vse do svoje smrti) izoliral Sovjetsko zvezo od preostalega sveta z omejevanjem dostopa tujcev v državo, tako da zunanji svet ni vedel za politične procese, ki so se tam odvijali. V tem obdobju in celo 25 let po Stalinovi smrti tujcem, kot so diplomati in dopisniki, ki so jim oblasti dovolile v Sovjetsko zvezo, so bili podvrženi strogim omejitvam. Bili so omejeni na majhno območje okoli Moskve, njihove telefonske povezave so bile nadzorovane, bivali so lahko le na določenih lokacijah in bili so nenehno pod nadzorom sovjetskih oblasti. .

Sovjetska zveza po drugi svetovni vojni v države Vzhodnega bloka vsilila svoj model planskega gospodarstva, , ki je vključeval kolektivizacijo kmetijstva in uporabo obsežne delovne sile v gulagih. Čeprav je bila uradna propaganda osredotočena na promocijo izboljšav za proletariatski razred, so zastraševanje in represija, značilni za stalinistični režim, dejansko preprečevali, da bi ljudje resnično čutili koristi teh sprememb.

Stalinovo prepričanje, da je socialnoekonomska preobrazba nujna za utrditev sovjetskega nadzora, izhaja iz marksistično-leninistično teorije, ki trdi, da ekonomska struktura družbe (tj. kako so sredstva za proizvodnjo razporejena in kdo jih kontrolira) določa družbene in politične odnose znotraj te družbe. Kadri izobraženi v Moskvi so bili postavljeni na ključne položaje oblasti. Njihova naloga je bila izvajanje ukazov za socialnopolitično preobrazbo. Absolutna prednostna naloga je bila odprava družbene in finančne moči buržoazije, kar je vključevalo razlastitev zemljiške in industrijske lastnine.

Ti ukrepi so bili javno predstavljeni kot reforme in ne kot preobrazbe. V celotnem Vzhodnem bloku, razen na Češkoslovaškem, so bile vzpostavljene »družbene organizacije«, kot so sindikati in različna združenja, ki so zastopala interese specifičnih skupin. Vendar pa je bila za vsako kategorijo ustanovljena le ena organizacija, kar je preprečevalo kakršnokoli konkurenco. Te organizacije so bile pod nadzorom stalinističnih kadrov, čeprav je bilo v začetku dopuščeno nekoliko več raznolikosti.

Premeščanje sredstev

Ob koncu vojne je Sovjetska zveza izvajala agresivno politiko »plenjenja«, namenjeno okrepitvi lastnega gospodarstva na račun držav Vzhodne Evrope, ki so padle pod njen vpliv.

• Sovjetska zveza je fizično premestila industrijska sredstva, kot so tovarne in oprema, iz držav Vzhodne Evrope v Sovjetsko zvezo.
• Države vzhodnega bloka so morale Sovjetski zvezi zagotavljati surovine in proizvode, kot so premog, industrijska oprema in tehnologija za obnovo Sovjetske zveze.
• Med letoma 1945 in 1953 so Sovjeti v skladu s to politiko prejeli sredstva iz držav vzhodnega bloka v višini približno 14 milijard USD. Ta znesek je bil po velikosti primerljiv s pomočjo, ki so jo ZDA zagotovile zahodni Evropi preko Marshallovega načrta.
• Države, kot sta Poljska in Romunija, so morale plačevati »reparacije», ki so vključevale demontažo železnic na Poljskem in romunske reparacije Sovjetom med letoma 1944 in 1948 v vrednosti 1,8 USD preko podjetji s sovjetsko-romunskim kapitalom SovRomi.

Poleg tega so Sovjeti v vzhodnoevropskih državah ustanavljali delniške družbe v katerih so imeli kontrolni delež, s čimer so Sovjeti pridobili neposreden nadzor nad ključnimi industrijskimi sektorji. Ta nadzor je bil uporabljen za prisilno prodajo izdelkov Sovjetski zvezi po znižanih cenah, nižjih od svetovnih, kot so rudniki urana na Češkoslovaškem in Vzhodni Nemčiji, rudniki premoga na Poljskem in naftne vrtine v Romuniji.

Trgovina in Comecon

Po drugi svetovni vojni so se gospodarske in trgovske vezi med državami vzhodnega bloka in Sovjetsko zvezo močno poglobile. Pred drugo svetovno vojno je delež trgovine iz teh držav s Sovjetsko zvezo znašal 1–2%. Do leta 1953 je delež tovrstne trgovine narastel na 37%. Josif Stalin je leta 1947 zavrnil Marshallov načrt in vsem državam Vvzhodnega bloka prepovedal sodelovanje pri njem.

Sveta za medsebojno gospodarsko pomoč (CMEA) ali Comecon, e bil ustanovljen kot mehanizem za koordinacijo gospodarskih odnosov znotraj Vzhodnega bloka vendar je Stalin preferiral neposredne odnose z voditelji komunističnih partij posameznih držav.

Sprva je Comecon služil kot krinka za preusmerjanje materialov in opreme iz držav Vzhodnega bloka v Sovjetsko zvezo. S časom pa se je vloga Sovjetske zveze spremenila v neto donatorja, ki je subvencioniral druge države bloka z dobavo surovin po nizkih cenah v zameno za pogosto nekvalitetne končne izdelke. Po odporu Romunije proti načrtom Comecona za intenzivno izkoriščanje njenih naravnih in kmetijskih virov je Romunija leta 1964 začela zavzemati bolj neodvisno politično linijo. Romunija pod vodstvom Nicolaeja Ceauşescuja ni izstopila iz Comecona, je pa zmanjšala svojo vključenost in sodelovanje v njegovih aktivnostih, s čimer je pokazala željo po večji gospodarski in politični neodvisnosti od Sovjetske zveze.

Sklici

Navajana dela

• Bideleux, Robert; Jeffries, Ian (2007), A History of Eastern Europe: Crisis and Change, Routledge, ISBN 978-0-415-36626-7
• Black, Cyril E.; English, Robert D.; Helmreich, Jonathan E.; McAdams, James A. (2000), Rebirth: A Political History of Europe since World War II, Westview Press, ISBN 978-0-8133-3664-0
• Böcker, Anita (1998), Regulation of Migration: International Experiences, Het Spinhuis, ISBN 978-90-5589-095-8
• Bugajski, Janusz; Pollack, Maxine (13. junij 1989). East European Fault Lines: Dissent, Opposition, And Social Activism (v angleščini). Avalon Publishing. ISBN 978-0-8133-7714-8.
• Cook, Bernard A. (2001), Europe Since 1945: An Encyclopedia, Taylor & Francis, ISBN 978-0-8153-4057-7
• Crampton, R. J. (1997), Eastern Europe in the twentieth century and after, Routledge, ISBN 978-0-415-16422-1
• Dale, Gareth (2005), Popular Protest in East Germany, 1945–1989: Judgements on the Street, Routledge, ISBN 978-0714654089
• Dowty, Alan (1989), Closed Borders: The Contemporary Assault on Freedom of Movement, Yale University Press, ISBN 978-0-300-04498-0
• Frucht, Richard C. (2003), Encyclopedia of Eastern Europe: From the Congress of Vienna to the Fall of Communism, Taylor & Francis Group, ISBN 978-0-203-80109-3
• Gaddis, John Lewis (2005), The Cold War: A New History, Penguin Press, ISBN 978-1-59420-062-5
• Goertz, Gary (1995), Contexts of International Politics, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-46972-2
• Grenville, John Ashley Soames (2005), A History of the World from the 20th to the 21st Century, Routledge, ISBN 978-0-415-28954-2
• Graubard, Stephen R. (1991), Eastern Europe, Central Europe, Europe, Westview Press, ISBN 978-0-8133-1189-0
• Hardt, John Pearce; Kaufman, Richard F. (1995), East-Central European Economies in Transition, M.E. Sharpe, ISBN 978-1-56324-612-8
• Harrison, Hope Millard (2003), Driving the Soviets Up the Wall: Soviet-East German Relations, 1953–1961, Princeton University Press, ISBN 978-0-691-09678-0
• Krasnov, Vladislav (1985), Soviet Defectors: The KGB Wanted List, Hoover Press, ISBN 978-0-8179-8231-7
• Laqueur, Walter (1994), The dream that failed: reflections on the Soviet Union, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-510282-6
• Lipschitz, Leslie; McDonald, Donogh (1990), German unification: economic issues, International Monetary Fund, ISBN 978-1-55775-200-0
• Loescher, Gil (2001), The UNHCR and World Politics: A Perilous Path, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-829716-1
• Michta, Andrew A.; Mastny, Vojtech (1992), East Central Europe after the Warsaw Pact: Security Dilemmas in the 1990s, Greenwood Press, ISBN 978-92-64-02261-4
• Miller, Roger Gene (2000), To Save a City: The Berlin Airlift, 1948–1949, Texas A&M University Press, ISBN 978-0-89096-967-0
• Miscamble, Wilson D. (2007), From Roosevelt to Truman: Potsdam, Hiroshima, and the Cold War, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-86244-8
• Navrátil, Jaromír (2006), The Prague Spring 1968: A National Security Archive Document Reader (National Security Archive Cold War Readers), Central European University Press, ISBN 978-963-7326-67-7
• Nekrich, Aleksandr Moiseevich; Ulam, Adam Bruno; Freeze, Gregory L. (1997), Pariahs, Partners, Predators: German–Soviet Relations, 1922–1941, Columbia University Press, ISBN 978-0-231-10676-4
• O'Connor, Kevin (2003), The history of the Baltic States, Greenwood Publishing Group, ISBN 978-0-313-32355-3
• O'Neil, Patrick (1997), Post-communism and the Media in Eastern Europe, Routledge, ISBN 978-0-7146-4765-4
• Pearson, Raymond (1998), The Rise and Fall of the Soviet Empire, Macmillan, ISBN 978-0-312-17407-1
• Philipsen, Dirk (1993), We were the people: voices from East Germany's revolutionary autumn of 1989, Duke University Press, ISBN 978-0-8223-1294-9
• Piotrowski, Tadeusz (2007), Poland's Holocaust: Ethnic Strife, Collaboration with Occupying Forces and Genocide in the Second Republic, 1918-1947, McFarland, ISBN 978-0-7864-2913-4
• Pollack, Detlef; Wielgohs, Jan (2004), Dissent and Opposition in Communist Eastern Europe: Origins of Civil Society and Democratic Transition, Ashgate Publishing, Ltd., ISBN 978-0-7546-3790-5
• Pugh, Emily (2008). »East Berlin: The Search for a National Building Style and Heimat-GDR« (PDF). The Berlin Wall and the urban space and experience of East and West Berlin, 1961–1989 (PhD). City University of New York. str. 123–157. Pridobljeno 10. februarja 2023.
• Roberts, Geoffrey (2006), Stalin's Wars: From World War to Cold War, 1939–1953, Yale University Press, ISBN 978-0-300-11204-7
• Shirer, William L. (1990), The Rise and Fall of the Third Reich: A History of Nazi Germany, Simon and Schuster, ISBN 978-0-671-72868-7
• Sillince, John (1990), Housing policies in Eastern Europe and the Soviet Union, Routledge, ISBN 978-0-415-02134-0
• Smith, David James; Pabriks, Artis; Purs, Aldis; Lane, Thomas (2002), The Baltic States: Estonia, Latvia and Lithuania, Routledge, ISBN 978-0-415-28580-3
• Roht-Arriaza, Naomi (1995), Impunity and human rights in international law and practice, Oxford University Press, ISBN 978-0-19-508136-7
• Teichova, Alice; Matis, Herbert (2003), Nation, State, and the Economy in History, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-79278-3
• Tucker, Robert C. (1992), Stalin in Power: The Revolution from Above, 1928–1941, W. W. Norton & Company, ISBN 978-0-393-30869-3
• Turner, Henry Ashby (1987), The Two Germanies Since 1945: East and West, Yale University Press, ISBN 978-0-300-03865-1
• Turnock, David (1997), The East European economy in context: communism and transition, Routledge, ISBN 978-0-415-08626-4
• Turnock, David (2006). The Economy of East Central Europe 1815-1989: Stages of Transformation in a Peripheral Region (v angleščini). Routledge. ISBN 978-0-415-18053-5.
• Wettig, Gerhard (2008), Stalin and the Cold War in Europe, Rowman & Littlefield, ISBN 978-0-7425-5542-6
• Williams, Kieran (1997), The Prague Spring and its Aftermath: Czechoslovak Politics, 1968–1970, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-58803-4
• Zwass, Adam (1984). The Economies of Eastern Europe in a Time of Change (v angleščini). M.E. Sharpe. ISBN 978-0-87332-245-4.

Nadaljnje branje

• Applebaum, Anne (2012), Iron Curtain: the Crushing of Eastern Europe, 1944–56, Allen Lane
• Fuchs-Schündeln, Nicola, and Matthias Schündeln. "The long-term effects of communism in Eastern Europe". Journal of Economic Perspectives 34.2 (2020): 172–191. online
• Grogin, Robert C. (2001), Natural Enemies: The United States and the Soviet Union in the Cold War, 1917–1991, Lexington Books, ISBN 978-0-7391-0160-5
• Maddison, Angus (2006), The world economy, OECD Publishing, ISBN 978-92-64-02261-4
• Myant, Martin; Drahokoupil, Jan (2010), Transition Economies: Political Economy in Russia, Eastern Europe, and Central Asia, Wiley-Blackwell, ISBN 978-0-470-59619-7
• Olsen, Neil (2000), Albania, Oxfam, ISBN 978-0-85598-432-8
• Overy, R. J. (2004), The Dictators: Hitler's Germany and Stalin's Russia, W. W. Norton & Company, ISBN 978-0-393-02030-4
• Puddington, Arch (2003), Broadcasting Freedom: The Cold War Triumph of Radio Free Europe and Radio Liberty, University Press of Kentucky, ISBN 978-0-8131-9045-7
• Roberts, Geoffrey (2002), Stalin, the Pact with Nazi Germany, and the Origins of Postwar Soviet Diplomatic Historiography, zv. 4
• Saxonberg, Steven (2001), The Fall: A Comparative Study of the End of Communism in Czechoslovakia, East Germany, Hungary and Poland, Routledge, ISBN 978-90-5823-097-3
• Stanek, Łukasz (2020), Architecture in Global Socialism: Eastern Europe, West Africa, and the Middle East in the Cold War, Princeton University Press, ISBN 978-0691168708
• Taagepera, Rein (1993), Estonia: Return to Independence, Westview Press, ISBN 978-0-8133-1703-8

Zunanje povezave

• »Photographs of Russia in 1967«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. januarja 2008.
• Candid photos of the Eastern Bloc September–December 1991, in the last months of the USSR
• Photographic project "Eastern Bloc" "Eastern Bloc" examines the specificities and differences of living in totalitarian and post totalitarian countries. The project is divided into chapters, each dedicated to one of the Eastern European countries—Slovak Republic, Poland, ex-GDR, Hungary, Czech Republic and ex-Yugoslavia.
• RFE/RL East German Subject Files, Blinken Open Society Archives, Budapest
• RFE Czechoslovak Unit, Blinken Open Society Archives, Budapest
• Museum of occupations of Estonia – Project by the Kistler-Ritso Estonian Foundation
• Gallery of events from Poznań 1956 protests
• OSA Digital Archive Videos of the 1956 Hungarian Revolution
• RADIO FREE EUROPE Research, RAD Background Report/29: (Hungary) 20 October 1981, A CHRONOLOGY OF THE HUNGARIAN REVOLUTION, 23–4 October November 1956, compiled by RAD/Hungarian Section-Published accounts
• Chronology Of Events Leading To The 1968 Czechoslovakia Invasion
• Solidarity, Freedom and Economical Crisis in Poland, 1980–81 Arhivirano 8 March 2011 na Wayback Machine.
• »1961 JFK speech clarifying limits of American protection during the 1961 Berlin Wall crisis«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. februarja 2006.
• »Berlin 1983: Berlin and the Wall in the early 1980s«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2007.
• The Lost Border: Photographs of the Iron Curtain