Dresden

Dresden
Mesto
Slika:Dresden-Brühl-Terrasse-gp.jp V smeri urinega kazalca: obzorje Dresdna z reko Labo v mraku, Semperoper, Dresdenska stolnica, Akademija lepih umetnosti, obzorje Dresdna, Dresdenski grad, obnovljene hiše na Novem trgu s kipom Friderika Avgusta II. Saškega, Dresdenska Frauenkirche v mraku
Zastava Grb
Dresden Geografska lega Dresdena v Nemčiji
Koordinati: 51°03′00″N 13°44′24″E
Država	Nemčija
Zvezna dežela	Saška
Upravljanje
• nadžupan	Dirk Hilbert
Površina
• Mesto	328,8 km2
Prebivalstvo
• Urbano	790.400
• Metropolitansko obm.	1.343.305
Časovni pas	UTC+1 (CET)
• Poletni	UTC+2 (CEST)
Spletna stran	dresden.de
Kraj svetovne dediščine UNESCO
Uradno ime: Dresden Elbe Valley
Tip	Kulturno
Kriteriji	ii, iii, iv, v
Razglasitev	2004 (28. zasedanje)
ID #	1156
Regija	Evropa
Odstranjeno	2009 (33. zasedanju)

Zgodovinsko mestno jedro z glavnimi znamenitostmi

Pogled iz Frauenkirche na most preko Labe.

Dresden (/ˈdrɛzdən/, nemško: [ˈdʁeːsdn̩] (); zgornjesaško Dräsdn; gornjelužiškosrbsko Drježdźany, izgovorjava [ˈdʁʲɛʒdʒanɨ]) je glavno mesto nemške zvezne države Saška in njeno drugo najbolj naseljeno mesto za Leipzigom. Je 12. najbolj naseljeno mesto Nemčije, četrto največje po površini (za Berlinom, Hamburgom in Kölnom) in tretje najbolj naseljeno mesto na območju nekdanje Vzhodne Nemčije, za Berlinom in Leipzigom. Urbano območje Dresdna obsega mesta Freital, Pirna, Radebeul, Meissen, Coswig, Radeberg in Heidenau ter ima okoli 790.000 prebivalcev. Metropolitansko območje Dresdna ima približno 1,34 milijona prebivalcev.

Dresden je drugo največje mesto ob reki Labi za Hamburgom. Večina mestnega prebivalstva živi v dolini Labe, vendar veliko, čeprav zelo redko poseljeno območje mesta vzhodno od Labe leži na zahodnem Lužiškem gričevju (najzahodnejši del Sudetov) in s tem v Lužicah. Številna okrožja zahodno od Labe ležijo v predgorju Saškega višavja, pa tudi v dolinah rek, ki tam izvirajo in tečejo skozi Dresden, od katerih sta najdaljši Weißeritz in Lockwitzbach. Ime mesta, pa tudi imena večine njegovih okrajev in rek so lužiškega izvora.

Dresden ima dolgo zgodovino kot prestolnica in kraljeva rezidenca saških volilnih knezov in kraljev, ki so stoletja opremljali mesto s kulturnim in umetniškim sijajem, nekoč pa je bil s personalno unijo družinski sedež poljskih monarhov. Mesto je bilo zaradi baročnega in rokokojskega središča mesta znano kot skrinja draguljev. Kontroverzno ameriško in britansko bombardiranje Dresdna proti koncu druge svetovne vojne je ubilo približno 25.000 ljudi, večinoma civilistov, in uničilo celotno mestno jedro. Po vojni so obnovitvena dela pomagala obnoviti dele zgodovinskega mestnega jedra.

Od združitve Nemčije leta 1990 je Dresden ponovno postal kulturno, izobraževalno in politično središče Nemčije. Univerza za tehnologijo v Dresdnu je ena izmed 10 največjih univerz v Nemčiji in del nemške pobude za odličnost univerz. Gospodarstvo Dresdna in njegove aglomeracije je eno najbolj dinamičnih v Nemčiji in je na prvem mestu na Saškem. V njej prevladujejo visokotehnološke veje, ki se pogosto imenujejo silicijeva Saška. Po podatkih Hamburškega inštituta za mednarodno ekonomijo (HWWI) in banke Berenberg leta 2019 je imel Dresden med vsemi mesti v Nemčiji sedme najboljše možnosti za prihodnost.

Dresden je eno najbolj obiskanih mest v Nemčiji s 4,7 milijona nočitvami na leto. Njena najvidnejša stavba je Frauenkirche, ki stoji na Neumarktu. Cerkev, zgrajena v 18. stoletju, je bila med drugo svetovno vojno uničena. Preostale ruševine so pustili 50 let kot vojni spomenik, preden so jih obnovili med letoma 1994 in 2005. Druge znane znamenitosti so Zwinger, Semperoper in Dresdenski grad. Poleg tega je mesto dom priznanih dresdenskih državnih umetniških zbirk, ki izvirajo iz zbirk saških volilnih knezov v 16. stoletju. Dresdenski Striezelmarkt je eden največjih božičnih sejmov v Nemčiji in velja za prvi pravi božični sejem na svetu. Bližnje znamenitosti so narodni park Saška Švica, Rudne gore ali Erzgebirge in podeželje okoli doline Labe ter grad Moritzburg.

Leta 2004 je bil Dresden skupaj z okoliško kulturno krajino ob Labi vpisan na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, a je status leta 2009 izgubil zaradi načrtovanega sodobnega mostu čez Labo v središču mesta, ki je po mnenju Unescovega odbora uničil njegov zgodovinski značaj.

Zgodovina

Fürstenzug—saški vladarji, upodobljeni v meissenskem porcelanu

Čeprav je Dresden sorazmerno novo mesto, ki je zraslo iz slovanske vasi, potem ko so Nemci zavladali tem območju, so območje v neolitiku naselila plemena kulture linearne trakaste keramike ok. 7500 pr. n. št. Ustanovitev in zgodnja rast Dresdna sta povezana s širjenjem germanskih ljudstev proti vzhodu, rudarjenjem v bližnjih Rudnih gorah in ustanovitvijo mejne grofije Meissen. Njegovo ime izhaja iz lužiškosrbščine Drježdźany (sedanja zgornjelužiškosrbska oblika), kar pomeni 'ljudje v gozdu', iz praslovanskega *dręzga ('gozdovi, razvaline'). Dresden se je kasneje razvil v glavno mesto Saške.

Zgodnja zgodovina

Dresden leta 1521

Približno v poznem 12. stoletju se je na južnem bregu razvilo lužiško srbsko naselje, imenovano Drežďany (kar pomeni »gozd« ali »nižinski gozdni prebivalec«). Na severnem bregu je obstajala še ena naselbina, vendar njeno slovansko ime ni znano. Do leta 1350 je bil znan kot Antiqua Dresdin, kasneje pa kot Altendresden, oboje dobesedno 'stari Dresden'. Teodorik I., mejni grof Meissenski, je leta 1206 izbral Dresden za svojo začasno rezidenco, kot je dokumentirano v zapisu, ki kraj imenuje Civitas Dresdene.

Po letu 1270 je Dresden postal glavno mesto mejne grofije. Po smrti mejnega grofa Henrika III. leta 1288 ga je dobil Friderik Clem. Leta 1316 ga je prevzela Brandenburška mejna grofija, po smrti Valdemarja Velikega leta 1319 pa ga je vrnila rodbini Wettin. Od leta 1485 je bil sedež saških vojvod, od 1547 pa tudi volilnih knezov.

Zgodnji novi vek

Zwinger, 1719, poroka Avgusta III. Poljskega in Marije Jožefe Avstrijske

Volilni knez in vladar Saške Friderik Avgust I. je leta 1697 postal poljski kralj Avgust II. Močni. V Dresdnu je zbral številne najboljše glasbenike, arhitekte in slikarje iz vse Evrope. Njegova vladavina je zaznamovala začetek nastanka Dresdna kot vodilnega evropskega mesta za tehnologijo in umetnost. Med vladavino kraljev Avgusta II. Močnega in Avgusta III. Poljskega je bila zgrajena večina mestnih baročnih znamenitosti. Sem spadajo kraljeva palača Zwinger, japonska palača, palača Taschenberg, grad Pillnitz in dve znameniti cerkvi: katoliška Hofkirche in luteranska Frauenkirche. Poleg tega so bile ustanovljene pomembne umetniške zbirke in muzeji. Pomembni primeri so dresdenska zbirka porcelana, zbirka grafik, risb in fotografij, Grünes Gewölbe in Matematično-fizikalni salon. S krepitvijo vezi s Poljsko so bile pod Avgustom II. Močnim vzpostavljene poštne poti v Poznań, Toruń in Varšavo.

Leta 1726 je prišlo do dvodnevnih nemirov, potem ko je protestantskega duhovnika ubil vojak, ki se je pred kratkim spreobrnil iz katoličanstva. Leta 1745 je Dresdenska pogodba med Prusijo, Saško in Avstrijo končala drugo šlezijsko vojno. Le nekaj let kasneje je Dresden utrpel veliko uničenje v sedemletni vojni (1756–1763), potem ko so ga zavzele pruske sile, nato ponovno zavzele in neuspešnem pruskem obleganju leta 1760. Friedrich Schiller je dokončal svojo Odo radosti (literarna osnova evropske himne) v Dresdnu leta 1785. Leta 1793 je Tadeusz Kościuszko kot odgovor na drugo delitev Poljske v mestu začel priprave na poljsko vstajo.

19. in začetek 20. stoletja

Napoleon prečka Labo, Józef Brodowski (1895)

Leta 1806 je Dresden postal glavno mesto Kraljevine Saške, ki jo je ustanovil Napoleon. Med napoleonskimi vojnami ga je francoski cesar naredil za oporišče in tam zmagal v bitki pri Dresdnu 27. avgusta 1813. Na podlagi Dunajskega kongresa je Kraljevina Saška leta 1815 postala del Nemške zveze. Po poljskih uporih leta 1831, 1848 in 1863 so številni Poljaki zbežali v Dresden, vključno z umetniško in politično elito, kot sta skladatelj Frédéric Chopin, junak Józef Bem in pisatelj Adam Mickiewicz. Mickiewicz je tam napisal eno svojih največjih del, Dziady, III. del (Praznik mrtvih). Sam Dresden je bil središče nemških revolucij leta 1848 z majsko vstajo, ki je terjala človeška življenja in poškodovala zgodovinsko mesto Dresden. Vstaja je prisilila Friderika Avgusta II. Saškega, da je pobegnil iz Dresdna, vendar je kmalu zatem s pomočjo Prusije ponovno prevzel nadzor nad mestom. Leta 1852 je prebivalstvo Dresdna naraslo na 100.000 prebivalcev, s čimer je postalo eno največjih mest v Nemški zvezi.

Kot glavno mesto Kraljevine Saške je Dresden leta 1871 postal del novoustanovljenega Nemškega cesarstva. V naslednjih letih je mesto postalo glavno gospodarsko središče, vključno s proizvodnjo avtomobilov, predelavo hrane, bančništvom in proizvodnjo medicinske opreme. V začetku 20. stoletja je bil Dresden še posebej znan po svojih kamerah in tovarnah cigaret. Med prvo svetovno vojno mesto ni utrpelo vojne škode, izgubilo pa je veliko prebivalcev. Med letoma 1918 in 1934 je bil Dresden glavno mesto prve Svobodne države Saške ter kulturno in gospodarsko središče Weimarske republike. Mesto je bilo do leta 1933 tudi središče evropske moderne umetnosti.

Vojaška zgodovina

Podoba Dresdna v devetdesetih letih 19. stoletja, pred obsežnim uničenjem v drugi svetovni vojni. Znamenitosti vključujejo Dresden Frauenkirche, Avgustov most in Katholische Hofkirche.

Med ustanovitvijo Nemškega cesarstva leta 1871 je bil zgrajen velik vojaški objekt, imenovan Albertstadt. Na začetku prve svetovne vojne je imel kapaciteto do 20.000 vojaških oseb. Garnizija je bila med letoma 1918 in 1934 le omejeno uporabljena, nato pa je bila ponovno aktivirana v pripravah na drugo svetovno vojno.

Njegovo uporabnost so omejili napadi 13.–15. februarja in 17. aprila 1945, od katerih je prvi uničil velika območja mesta. Vendar garnizija sama ni bila posebej tarča. Vojaki so bili razporejeni šele marca 1945 v garnizon Albertstadt.

Garnizija Albertstadt je po vojni postala poveljstvo sovjetske 1. gardne tankovske armade v skupini sovjetskih sil v Nemčiji. Razen šole za častnike nemške vojske (Offizierschule des Heeres) v Dresdnu od združitve vojske ob ponovni združitvi Nemčije in umika sovjetskih sil leta 1992 ni bilo več vojaških enot v Dresdnu. Danes Bundeswehr upravlja Muzej vojaške zgodovine Zvezna republika Nemčija v nekdanji garniziji Albertstadt.

Nacistična doba, druga svetovna vojna

Ruševine Dresdna leta 1945. Obrnjena proti jugu s stolpa mestne hiše (Rathaus). Kip Dobro ali prijaznost Augusta Schreitmüllerja, 1908–1910.

Leta 1933 sta bila v mestu organizirana dva sežiga knjig, enega je organizirala SA na Wettiner Platzu, drugega pa nemška študentska zveza pri Bismarckovem stebru na Räcknitzhöhe.

Med nacističnim obdobjem od 1933 do 1945 se je judovska skupnost v Dresdnu zmanjšala z več kot 6000 (7100 ljudi je bilo preganjanih kot Judov) na 41, večinoma zaradi izseljevanja, pozneje pa tudi deportacij in umorov. Eden od preživelih je bil Victor Klemperer s svojo ženo nežidinjo, ki je verjel, da jim je bombardiranje rešilo življenje.

Semperjeva sinagoga je bila uničena leta 1938 na Kristalno noč.

Med nemško invazijo na Poljsko na začetku druge svetovne vojne, septembra 1939, je Gestapo izvedel množične aretacije lokalnih poljskih aktivistov. Tarče so bili tudi drugi nejudje in nacisti so na sodišču Münchner Platz v Dresdnu usmrtili več kot 1300 ljudi, vključno z delavskimi voditelji, nezaželenimi osebami, odporniškimi borci in vsemi, ki so jih ujeli pri poslušanju tujih radijskih oddaj. Bombardiranje je ustavilo zapornike, ki so bili zaposleni s kopanjem velike luknje, v katero naj bi odvrgli dodatnih 4000 zapornikov.

Med vojno je bilo v Dresdnu več podtaborišč za prisilno delo taborišča za vojne ujetnike Stalag IV-A za zavezniške ujetnike in sedem podtaborišč koncentracijskega taborišča Flossenbürg, v kateri je bilo zaprtih okoli 3600 moških, žensk in otrok, večinoma Poljaki, Judje in Rusi. Aprila 1945 je bila večina preživelih zapornikov poslana na smrtne pohode na različne destinacije na Saškem in pod nemško okupacijo Češkoslovaške, medtem ko je bilo nekaj žensk verjetno umorjenih, nekaterim pa je uspelo pobegniti.

Dresden je bil v 20. stoletju glavno komunikacijsko središče in proizvodno središče s 127 tovarnami in večjimi delavnicami, nemška vojska pa ga je označila za obrambno oporišče, s katerim naj bi ovirala napredovanje Sovjetske zveze. Ker je bil Dresden glavno mesto nemške dežele Saške, ni imel samo garnizij, ampak celotno vojaško okrožje, Albertstadt. Ta vojaški kompleks, imenovan po saškem kralju Albertu, ni bil posebej tarča bombardiranja Dresdna, čeprav je bil znotraj pričakovanega območja uničenja in je bil močno poškodovan.

V zadnjih mesecih druge svetovne vojne je bilo v Dresdnu okoli 600.000 beguncev s skupno 1,2 milijona prebivalcev. Dresden je bil med letoma 1944 in 1945 napaden sedemkrat, po nemški kapitulaciji pa ga je zasedla Rdeča armada.

Bombardiranje Dresdna med 13. in 15. februarjem 1945 s strani kraljevih zračnih sil (RAF) in zračnih sil ameriške vojske (USAAF) je bilo sporno. V noči s 13. na 14. februar 1945 je 773 bombnikov RAF Lancaster odvrglo 1181,6 ton zažigalnih bomb in 1477,7 ton visokoeksplozivnih bomb, ki so ciljale na železniško postajo v središču mesta. Notranje mesto Dresdna je bilo v veliki meri uničeno. Visoko eksplozivne bombe so poškodovale stavbe in razkrile njihove lesene konstrukcije, medtem ko so jih vžigalne naprave vžgale in preprečile njihovo uporabo nemškim vojakom in beguncem, ki so se umikali. Široko citirana nacistična propagandna poročila so trdila o 200.000 smrtnih žrtvah, vendar je nemška Dresdenska zgodovinarska komisija ugotovila, 13 uglednih nemških zgodovinarjev je v uradnem poročilu iz leta 2010, objavljenem po petih letih raziskav, ugotovilo, da je bilo žrtev med 22.500 in 25.000. Zavezniki so operacijo opisali kot legitimno bombardiranje vojaškega in industrijskega cilja. Več raziskovalcev je trdilo, da so bili februarski napadi nesorazmerni. Zaradi neustreznih nacističnih zračnih napadov na begunce so umrle predvsem ženske in otroci.

Roman ameriškega pisatelja Kurta Vonneguta Slaughterhouse Five je ohlapno zasnovan na njegovih neposrednih izkušnjah z napadom kot vojnega ujetnika. V spomin na žrtve se obletnice bombardiranja Dresdna zaznamujejo z mirovnimi demonstracijami, pobožnostmi in pohodi.

Uničenje Dresdna je Hildebrandu Gurlittu, glavnemu direktorju nacističnega muzeja in trgovcu z umetninami, omogočilo, da je skril veliko zbirko umetnin, vrednih več deset milijonov dolarjev, ki so bila ukradena v času nacizma, saj je trdil, da je bila uničena skupaj z njegovo hišo ki je bila v Dresdnu.

Zunanje povezave

• Official homepage of the city

• Official tourist office
• Homepage of the Dresdner Verkehrsbetriebe, the public transport provider
• Network maps of the public transport system
• Architektur klassisch: Gesellschaft Historischer Neumarkt Dresden e. V. | Unser Anliegen Organisation for reconstruction of the Neumarkt