Ogled vira Zveza komunistov Jugoslavije

{{Več sklicev}}{{Infopolje Politična stranka
| country = Italija
| colorcode = #800000
| logo = [[Slika:Emblem of the LCY (SKJ).svg|200px]]
| leader1_title = Generalni sekretar
| leader1_name = 
| leader2_title = Namestni sekretar
| leader2_name = 
| slogan = 
| foundation = november [[1952]]
| ideology = [[komunizem]]<br />[[titoizem]]<br />[[Marksizem-leninizem]]
| position = [[skrajna levica]]
| european = 
| international = 
| youth_wing = 
| colours = {{color box|red}} [[rdeča]]
| headquarters = [[Beograd]]
| newspaper = ''Borba''
| membership = 
| seats1_title = 
| seats1 = 
| seats2_title = 
| seats2 = 
| website = 
| predecessor = [[Komunistična partija Jugoslavije]] (preimenovanje)
}}
'''Zveza komunistov Jugoslavije''' ([[kratica]] '''ZKJ'''; [[srbohrvaščina|srbohrvaško]] ''Savez komunista Jugoslavije'' - SKJ/Савез комуниста Југославије - CKJ; [[makedonščina|makedonsko]] Сојуз на комунистите на Југославија - СКЈ) je bila družbenopolitična organizacija, ki je nastala novembra [[1952]] s preimenovanjem dotedanje Komunistične partije Jugoslavije, ki je nastala leta [[1919]].

Med [[Druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] je prevzela vodilno politično vlogo. Že takrat so nastale razlike med KPJ in [[Komunistična partija Sovjetske zveze|sovjetsko KP]]; prelom se je zgodil z [[Informbiro|Informbirojevo]] odločitvijo leta [[1948]]. Z razpadom [[Socialistična federativna republika Jugoslavija]] je propadla tudi KPJ.

== Zgodovina ==

=== 1919 - 1922 ===
Pod imenom Socialistična delavska partija (komunistov) je nastala v Beogradu 20.-23.aprila [[1919]]. Na ustanovnem kongresu so sodelovali komunistično usmerjeni delegati Socialdemokratske [[Politična stranka|stranke]] [[Hrvaška|Hrvaške]], Socialdemokratske stranke [[Slavonija|Slavonije]], Socialdemokratske stranke [[Dalmacija|Dalmacije]], Socialdemokratske stranke [[Bosna in Hercegovina|Bosne in Hercegovine]] in Socialdemokratske stranke [[Vojvodina|Vojvodine]]. Delegati iz [[Slovenija|Slovenije]] se kongresa niso udeležili. Eden redkih slovenskih komunistov [[Lovro Klemenčič]] je deloval še v [[Srbija|Srbiji]]. V program so zapisali, da si bodo prizadevali za izvedbo boljševistične revolucije in uvedbo [[Diktatura|diktature]] komunistov kot predstavnikov delavstva v [[Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev|Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev]] (SHS). Za prvega generalnega sekretarja KPJ sta bila izvoljena [[Sima Markovič|Sima Marković]] in [[Filip Filipovič|Filip Filipović]]. Leta [[1920]] se je stranka preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije. V vodstvu stranke je prišlo do prvega razkola. [[Živko Topalovič|Živko Topalović]] in [[Dragiša Lapčevič|Dragiša Lapčević]] sta s privrženci zagovarjala boj KPJ za oblast prek volitev. Sima Marković, Filip Filipović, Pavel Pavlović in [[Jakov Laštrić]] so vodili skupino, ki je zahtevala oborožen boj za oblast. Ob podpori [[Moskva|Moskve]] je zmagala [[Lenin|leninistična]] struja. Ta je po zmagi izključila iz KPJ 114 komunistov (tako imenovanih centralistov), skupaj z [[Živko Topalović|Živkom Topalovićem]] in Dragišo Lapčevićem. Zaradi atentatov komunistov na visoke predstavnike jugoslovanske vlade in pozivov članov KPJ k oboroženem prevratu v državi ter rušenju demokratično izvoljene vlade je jugoslovanski parlament, avgusta [[1921]] sprejel Zakon o zaščiti države. Z zakonom so prepovedali delovanje KPJ. Do leta [[1941]] je KPJ delovala v ilegali. Povod za sprejetje zakona sta bila atentata članov KPJ na regenta Aleksandra in ministra za notranje zadeve. Sledile so aretacije, številni funkcionarji KPJ so bili obsojeni na zaporno kazen. Zaradi preganjanja KPJ je vodstvo stranke leta 1921 z Simo Markovićem emigriralo na [[Dunaj]].

Istega leta je znova prišlo do razkola v KPJ, vnovič zaradi vprašanja o pravilni usmeritvi stranke, glede atentatov in oboroženega boja. Zaradi kritike vodstva je stranka izključila iz svojih vrst dva vodilna funkcionarja (Slavko Kaurič in Lovro Klemenčič). KPJ sta vodila Marković in Filipović, v centralni komite so vključili še komuniste, kot so bili [[Moše Pijade]], Kosta Novaković in Triša Kaclerović. Zaradi nasprotovanja oboroženemu prevratu, atentatom in podpore terorju v Sovjetski zvezi so številni komunisti zapustili KPJ in se pridružili socialdemokratom ali socialistom, ki so se zavzemali za načela demokratičnega boja delavcev.

=== 1922 - 1928 ===
Leta [[1922]] je bil na Dunaju kongres KPJ. [[Kominterna]] pod [[Lenin|Leninovim]] vodstvom je vodstvo stranke obtožilo za neuspeh pri izvedbi oboroženega prevzema oblasti v Jugoslaviji, zato je odstavila Markovića in Filipovića. Lenin je za novega sekretarja KPJ določil Mihaila Todorovića. Leta [[1923]] je Kominterna za novega sekretarja KPJ določila Trišo Kaclerovića, dve leti kasneje leta 1925 pa so mesto generalnega sekretarja KPJ znova zaupali Simi Markoviću. Med vodilnimi Slovensci v KPJ sta bila v tem obdobju tudi brata [[Jakob Žorga|Jakob]] in [[Marcel Žorga (1883)|Marcel Žorga]].

Okoli 900 jugoslovanskih komunistov, vključno z vodstvom KPJ se je leta 1926 preselilo v [[Josip Visarijonovič Džugašvili|Stalinovo]] [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]]. Med vodilnimi slovenskimi komunisti v Moskvi je bil takrat [[Dragotin Gustinčič]]. Leta 1928 je znova prišlo do razkola v KPJ. Mladi komunistični funkcionarji, kot so [[Djuro Djaković]], [[Blagoje Parović]], [[Josip Broz]] in [[Edvard Kardelj]], ki so ostali v Jugoslaviji so očitali vodstvu KPJ, da odstopa od načel Leninove in Stalinove politike. Djuro Djaković in Josip Broz sta maja 1928 poslala Kominterni in Stalinu znano pismo s sklepi 8. mestne konference komunistov v Zagrebu. V pismu sta obtožila vrh KPJ v Moskvi, da odstopa od Leninove in Stalinove politike, da je nesposoben, odgovoren za neenotnost KPJ in ju prosila za posredovanje. Na presenečenje Centralnega komiteja KPJ v Moskvi je Stalin ugodil Djakoviću in Brozu ter razrešil Simo Markovića. Za generalnega sekretarja je bil na IV. kongresu Komunistične partije Jugoslavije v Dresdenu izvoljen Jovan Mališić, ki je v jugoslaviji deloval pod ilegalnim imenom Milan Martinović, šef CK KPJ je bil od novembra 1928 do avgusta 1930, v obdobju oboroženega odpora komunistov šestojanuarski diktaturi kraljevine Jugoslavije, za njegovega pomočnika in organizacijskega sekretarja pa je bil imenovan Djuro Djaković.

=== 1929 - 1938 ===
Leta [[1929]] se je kraljevina SHS preimenovala v [[Jugoslavija|Jugoslavijo]], zaradi spopadov med [[Hrvati]] in [[Srbi]], pa je jugoslovanski kralj začasno razpustil parlament in uvedel diktaturo. Nezadovoljstvo državljanov je poizkušala izkoristiti KPJ. Vodstvo stranke je po nalogu Stalina, s skupino komunistov takoj odpotovalo v Jugoslavijo, s ciljem izvesti oborožen državni udar, s katerim bi komunisti prevzeli oblast in izvedli revolucijo. Jugoslovanska policija je v oboroženih spopadih s komunisti ubila nekatere visoke komunistične funkcionarje, 82 pa jih aretirala. Leta [[1931]] je kralj Aleksander ukinil diktaturo in znova uvedel [[Parlamentarna demokracija|parlamentarno demokracijo]]. KPJ je ostala prepovedana stranka. S posebnim odlokom Stalina in [[Kominterna|Kominterne]] je bil za novega generalnega sekretarja KPJ na mesto ubitega Djakovića imenovan [[Antun Mavrak]]. Zaradi medsebojnih obtožb jugoslovanskih komunistov je Stalin leta 1932 odstavil Mavraka in za novega generalnega sekretarja KPJ imenoval [[Milan Gorkić|Milana Gorkića]], ki je deloval pod ilegalnim imenom [[Josip Čižinski]].

Leta 1934 so se znotraj KPJ dogovorili o ustanovitvi [[Komunistična partija Slovenije|Komunistične partije Slovenije]] in [[Komunistična partija Hrvaške|Komunistične partije Hrvaške]]. Na skrivnem kongresu KPJ leta [[1935]] v [[Split|Splitu]] so komunisti za glavnega sovražnika opredelili fašistično [[Italija|Italijo]], nacistično [[Tretji rajh|Nemčijo]] ter zahodne demokratične države [[Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske|Združeno kraljestvo]], [[Francija|Francijo]] in [[Združene države Amerike]]. Zavezali so se prijateljstvu s Sovjetsko zvezo in njenemu voditelju Stalinu. Vendar pa je na kongresu v Splitu znova prišlo do razkola v stranki, do spora med dvema skupinama, ki sta želeli prevzeti vodstvo KPJ. V skupini, ki jo je vodil Gorkič so bili [[Sima Marković]], [[Filip Filipović]], [[Štefan Cvijić]], [[Kamilo Horvatin]], [[Kosta Novaković]], [[Stjepan Grzetić]] in ostali. V drugi, manjši skupini, ki jo je vodil Josip Broz so bili [[Moše Pijade|Moša Pijade]], [[Petko Miletić]], [[Edvard Kardelj]], [[Aleksandar Ranković]], [[Ivan Milutinović]], [[Rodoljub Čolaković]] in drugi. Zaradi obtožb je Kominterna julija [[1937]] generalnega sekretarja KPJ Gorkiča poklicala na zagovor v Moksvo. [[NKVD]] ga je obtožila vohunstva in ga usmrtila. Stalin je dal likvidirati številne vodilne jugoslovanske komuniste, zlasti iz Gorkićeve skupine. Od 900 jugoslovanskih komunistov je preživelo le 12. Ubita sta bila tudi Filip Filipović in Sima Marković. Med redkimi preživelimi je bil tudi slovenski komunist, član(?) Kominterne Dragotin Gustinčič. [[Kominterna]] je leta 1938 za novega generalnega sekretarja imenovala Josipa Broza Tita.

=== Prihod Josipa Broza Tita na vrh KPJ ===
[[Josip Broz - Tito|Tito]] se je vrnil v Jugoslavijo in sestavil novo začasno vodstvo, ki je na 5. državni konferenci KPJ 1940 v Zagrebu konstituiralo [[Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije|Centralni komite]] (22 članov in 16 kandidatov), v katerem je bilo 5 Slovencev (vsi so ta status obdržali tudi po vojni: E. Kardelj, F. Leskošek, [[Boris Kidrič]], [[Miha Marinko]] in [[Vida Tomšič]]) in njegov [[politbiro]]. V njem so bili poleg Tita še [[Edvard Kardelj]], [[Milovan Đilas|Milovan Djilas]], [[Aleksandar Ranković]], [[Ivan Milutinović]], [[Rade Končar]] in [[Franc Leskošek]]. Takrat je bila KPJ še vedno v ilegali in med najmanjšimi političnimi strankami v Jugoslaviji, saj je štela le 7000 članov.

Nov zagon je KPJ dobila med drugo svetovno vojno in okupacijo Jugoslavije. 6. aprila 1941 so sile osi napadle, razkosale in okupirale Jugoslavijo. Maja in junija 1941 KP Slovenije v svojem ilegalnem glasilu Slovenski poročevalec okupacijo označi kot katastrofo za jugoslovanske narode in kritizira Hitlerjev režim ter njegove podpornike v Sloveniji. <ref>{{Navedi splet|title=1941: Slovenski mediji med prvim letom okupacije|url=https://www.renton.si/slovenski-mediji-1941/|website=Renton|date=2019-01-08|accessdate=2019-03-23|language=slovenščina|publisher=|last=|first=}}</ref><ref>{{Navedi revijo|date=2016-04-01|title=Slovenski poročevalec|url=https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Slovenski_poro%C4%8Devalec&oldid=4624687|language=sl|journal=Wikipedija, prosta enciklopedija}}</ref><ref>{{Navedi splet|title=Izšla je prva številka glasila Osvobodilne fronte – Slovenski poročevalec {{!}} Zgodovinsko društvo dr. Franca Kovačiča v Mariboru|url=http://www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si/node/316|website=www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si|accessdate=2019-03-23}}</ref> 4. julija 1941 je Centralni komite KPJ oz. njegov politbiro v Beogradu tudi formalno sprejel odločitev o začetku oborožega odpora proti okupatorju in predstavnikom domače oblasti in začetku revolucije. Na seji sta od slovenskih predstavnikov sodelovala Edvard Kardelj in Franc Leskošek. Edvard Kardelj se je med NOB uveljavil kot ključna slovenska osebnost v KPJ in jugoslovanski politiki (in obenem kot ena najpomembnejših jugoslovanskih), ki jo je imel vse do svoje smrti.

=== Zgodovina od 1945 do 1991 ===
Po drugi svetovni vojni je bila KPJ formalno sestavljena iz, oz. razdeljena na Komunistično partijo Slovenije, Komunistično partijo Hrvaške (obe formalno ustanovljeni že pred 2. svetovno vojno), Komunistično partijo Makedonije (ustanovljena 1943), Komunistično partijo Srbije (1945), Komunistično partijo Bosne in Hercegovine (1948) in Komunistično partijo Črne Gore (1949), ki so bile ustanovljene po federalnih enotah oz. republikah, čeprav je KPJ/ZKJ še dolgo časa ostala centralizirana in centralno upravljana. Komunisti so prevzeli oblast, uvedli diktaturo in dejansko onemogočili delovanje vseh drugih političnih strank po boljševiškem vzorcu. Neposredno po vojni je bil njen predstavnik pri VKP(b) v Moskvi [[Boris Ziherl]], leta 1946 pa je bil iz Slovenije pritegnjen v najožje jugoslovansko državno-partijsko vodstvo [[Boris Kidrič]]. Leta 1947 je bila KPJ med pobudniki ustanovitve Informacijskega biroja komunističnih in delavskih partij, ki naj bi nadomestil med vojno razpuščeno Kominterno in tudi sedež [[Informbiro|Informbiroja]] je bil sprva temu primerno v Beogradu. Po sporu s Sovjetsko zvezo, ki je javno izbruhnil leta 1948 (iz vodstva so bili takrat odstranjeni Hrvat [[Andrija Hebrang]], ki je bil sicer kot voditelj KPH zamenjan 1944, iz ožjega vodstva pa je izpadel že 1946), ki je bil kot najnevarnejši Titov konkurent ubit ter dva vplivna Srba, finančni minister [[Sreten Žujović]] in [[Blagoje Nešković]], voditelj LR Srbije, ki je bil še nekaj mesecev pred odstavitvijo izvoljen v politbiro), se je po začetnem zaostrovanju politike v smislu dokazovanja "pravovernosti" postopoma preusmerila k iskanju izvirnih načinov "graditve socializma", to je "delavskega samoupravljanja". Stranka (dotlej tudi uradno "partija") se je leta [[1952]] na svojem 6. kongresu v Zagrebu preimenovala v [[Zveza komunistov Jugoslavije|Zvezo komunistov Jugoslavije]], namesto vodilnega organa, politbiroja, pa je bil 1952 uveden izvršni komite CK in še ožje telo, sekretariat CK s 6 člani; v njem so bili poleg Tita še E. Kardelj, A. Ranković, M. Đilas, B. Kidrič in general [[Ivan Gošnjak]], po smrti Kidriča 1953 in odstavitvi Đilasa pa tudi [[Svetozar Vukmanović]]. V vodstvu sta poleg njih ostala dva "zgodovinska" voditelja, [[Moša Pijade]] in Franc Leskošek, pa tudi njun "vrstnik", sindikalist [[Đuro Salaj]]. V začetku 1954 so na 4. plenumu CK zaradi preveč "svobodnjaških" oz. "socialdemokratsko-anarhističnih" stališč odstranili enega ključnih voditeljev ZKJ, Črnogorca [[Milovan Đilas|Milovana Đilasa]]. Voditelji republiških "partij" (do 1953 obenem tudi republiških vlad, po tem letu pa skupščin) so bili praviloma tudi člani IK CK ZKJ in sicer v Srbiji [[Petar Stambolić]] (za njim-1957 [[Jovan Veselinov]]), na Hrvaškem [[Vladimir Bakarić]], v BiH [[Đuro Pucar]]-Stari, Sloveniji [[Miha Marinko]], v Makedoniji [[Lazar Koliševski]] in v Črni Gori [[Blažo Jovanović]]. Ta vodilna garnitura je vladala približno do sredine 60. let, ko se je začelo postopno institucionalno ločevanje vodstvenih (izvršilnih) "partijskih" od državnih funkcij. To obdobje so poleg Tita aktivno-politično preživeli le Kardelj, Bakarić, Stambolić in Koliševski; ti so bili namreč 1974 vključeni [[Predsedstvo Jugoslavije]], ki je imelo po novem le 9 članov. 

Po normalizaciji odnosov z "vzhodnim" blokom socialističnih držav, ki se je zapečatila z Moskovsko deklaracijo (1956), je ZKJ sodelovala tudi na posvetovanju komunističnih in delavskih partij v Moskvi leta 1957, nato pa na 7. kongresu (1958) v Ljubljani sprejela nov, za tiste čase napreden program, ki so ga kot "revizionističnega" napadli v drugih socialističnih državah na čelu s Sovjetsko zvezo oz. [[Komunistična partija Sovjetske zveze|KPSZ]]. Leta 1964 so bili poleg Tita (ki je /takrat ali1966?/ postal predsednik ZKJ) za sekretarje izvoljeni Ranković (takrat tudi podpredsednik republike), Kardelj (takrat predsednik zvezne skupščine) in na novo še [[Veljko Vlahović]]. Po padcu drugega človeka režima, Aleksandra Rankovića (ki je bil poleg nadzora nad tajnimi službami zadolžen tudi za organizacijske zadeve partije) na Brionskem plenumu leta 1966, se je začela institucionalna reforma ZKJ, začenši z ustanovitvijo 35-članskega predsedstva CK (od Slovencev so prišli vanj poleg Kardelja in Marinka še [[Boris Kraigher]], ki je umrl že čez dobra 2 meseca, [[Ivan Maček]] in [[Lidija Šentjurc]]) in reorganiziranega IK, katerega sekretar je v letih 1966-69 postal [[Mijalko Todorović]]) in večjo avtonomijo republiških "partij", ki so imele 1968/69 kongrese prvič pred jugoslovanskim in sicer začenši s slovenskim decembra 1968. Na 9. kongresu ZKJ leta 1969, ko se je uveljavilo tudi načelo nacionalne paritete v sestavi osrednjih organov ZK, sta bila namesto CK (ponovno je bil uveden 1974), ustanovljena 52-člansko Predsedstvo ZKJ in Konferenca ZKJ s stalnimi in nestalnimi člani, ki naj bi zasedala večkrat med kongresi. V letih 1971/72 je bila spet izvedena "čistka" zaradi "nacionalističnih" in/ali "liberalističnih" tendenc, zlasti med vodstvi Hrvaške ([[Mika Tripalo]], [[Savka Dabčević-Kučar]]), Srbije ([[Marko Nikezić]], [[Latinka Perović]], [[Koča Popović]]), Makedonije ([[Krste Crvenkovski]]) in Slovenije ([[Stane Kavčič]]). V tem času je prevzel glavno izvršilno funkcijo sekretarja IK predsedstva (oz. kasneje /IK/ CK) ZKJ Slovenec [[Stane Dolanc]] (1972-79). Leta 1974 so na 10. kongresu proglasili Tita za predsednika ZKJ brez omejitve mandata. Po letu 1978 se je uveljavilo načelo enoletne rotacije na vrhu predsesdstva CK, ki je delovalo kot kolektivno, paritetno sestavljeno vodstvo ZKJ. Edini Slovenec, ki je kot predsednik predsedstva CK - eno leto - formalno vodil ZKJ, je bil [[Mitja Ribičič]] (1982/83), v tej funkciji takrat tudi 9. (dodatni) član Predsedstva SFRJ. 

Vzporedno z razpadom [[Socialistična federativna republika Jugoslavija|Socialistične federativne republike Jugoslavije]] je začenši s 14. izrednim kongresom ZKJ marca 1990, s katerega sta zaradi preglasovanja večine delegatov pod taktirko srbskega voditelja [[Slobodan Milošević|Slobodana Miloševića]], odšla delegacija ZK Slovenije, ki jo je vodil že decembra 1989 izvoljeni predsednik [[Zveza komunistov Slovenije|ZKS]]-SDP [[Ciril Ribičič]], skupaj z njo pa še ZK Hrvaške pod vodstvom novoizvoljenega predsednika [[Ivica Račan|Ivice Račana]], kmalu nato razpadla tudi Zveza komunistov Jugoslavije kot politična organizacija, nasledile pa so jo različne, iz nje izšle stranke po nekdanjih republikah, ki so takrat začele z osamosvajanjem.

== Organizacija ==
* [[Predsednik Predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije]]
* [[Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije]] ([[Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije]])
* [[Zveza komunistov Bosne in Hercegovine]]
* [[Zveza komunistov Črne gore]]
* [[Zveza komunistov Hrvaške]]
* [[Zveza komunistov Makedonije]]
* [[Zveza komunistov Slovenije]]
* [[Zveza komunistov Srbije]]
**[[Zveza komunistov Vojvodine]]
**[[Zveza komunistov Kosova]]
*[[Organizacija zveze komunistov Jugoslavije v JLA]]

== Glej tudi ==
* [[Komunistična partija Jugoslavije]]
* [[seznam kongresov Zveze komunistov Jugoslavije]]
* [[Zveza socialistične mladine Jugoslavije]]
* [[Zveza komunistov - gibanje za Jugoslavijo]]
*[[socializem]]
* [[komunizem]]
* [[Socialistična federativna republika Jugoslavija]]
* [[Seznam kongresov Zveze komunistov Jugoslavije]]
* [[Komunistična partija Slovenije]]
* [[Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije]]
* [[Predsednik Predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije]]

== Sklici ==
{{Sklici}}{{normativna kontrola}}
[[Kategorija:Zveza komunistov Jugoslavije|*]]