Obdobje Nara

Obdobje Nara (奈良時代 Nara džidai) je obdobje v japonski zgodovini med leti 710 in 794.^[1] Cesarica Genmei je leta 710 vzpostavila prestolnico pri Heidžo-kjoju (današnja Nara). Razen v petletnem obdobju med leti 740 in 745, ko so prestolnico spet začasno premaknili, je ostala glavno mesto japonske civilizacije do leta 784, ko ga je cesar Kanmu prestavil v Nakaoka-kjo, desetletje kasneje, leta 794, pa v Heian-kjo v današnjem Kjotu. Prestolnica pri Nari je bila zgrajena po modelu Čangana, prestolnice kitajske dinastije Tang.^[2] Na mnoge druge načine so višji sloji sledili trendom s Kitajske. Uporabljali so kitajske pismenke, oblačili so se po njihovi modi in sprejeli budizem.

Japonska družba v tem času je bila večinoma kmetijsko naravnana, zgoščena v vaseh. Večina vaščanov je sledila veri, ki je častila naravne in predniške duhove, imenovane kami.

Literatura v obdobju Nara

Povečana prizadevanja cesarskega dvora, da beleži svojo zgodovino, so privedla do prvih japonskih literarnih del. Kodžiki in Nihon Šoki sta bila po naravi politični kroniki, ustvarjeni z namenom beleženja zgodovine, hkrati pa upravičevanja vrhovne moči cesarske vladavine na Japonskem.

S širitvijo pisane besede se je razmahnilo pisanje japonske poezije, imenovane vaka. Osebne zbirke so nekje po letu 759 prvič zbrali in izdali v pesniški zbirki japonske poezije Man'jošu. Za izražanje zvokov v japonščini so do izuma kan uporabljali kar kitajske črke. Tem kitajskim črkam pravimo tudi man'jogana.

Napredki v gospodarstvu, upravi in preživljanju

Primarna stavba Daigoku-den v palači Heidžo-kjo. (V sredini je sodobna različica zgradbe, zgrajena ob 1300. obletnici prestavitve prestolnice v Naro). V ozadju sta palači Todai-dži Daibucuden in Vakakusaiama.

Pred Kodeksom Taiho se je prestolnica po smrti cesarja prestavila, saj so bili po starodavni vraži te kraji prekleti in umazani. Reforme in birokratizacija so vlado prisilile v ustanovitev bolj stalne cesarske prestolnice leta 710 v Heidžo-kioiu pri današnji Nari. Za kratek čas so jo zaradi razlogov, navedenih spodaj, med leti 740-744 prestavili v Kuni-kjo (današnja Kizugava), med leti 744-745 v Naniva-kjo (današnja Osaka), leta 745 pa še v Šigarakinomijo (紫香楽宮, današnji Šigaraki), preden se je istega leta vrnila v Naro. Nara je postala prvo japonsko urbano središče z 200.000 prebivalci (7 % celotnega prebivalstva Japonske v tistem času). Kar okoli 10.000 ljudi je bilo zaposlenih v upravi.

Gospodarska in upravna aktivnost se je povečevala. Ceste so povezovale Naro s provincami, kar je olajšalo pobiranje davkov. Kovali so denar in ga morda tudi pogosto uporabljali. Zunaj Nare je bilo malo trgovanja, sistem delitve zemlje po princu Šotoku pa se je rušil. Sredi 8. stoletja so se kot odgovor na iskanje lažje vzdržljivega sistema lastništva zemlje pojavila posestva šoen, pomembne gospodarske institucije srednjeveške Japonske. Lokalna uprava je postajala samozadostna, propad sistem razdelitve zemlje in višanje davkov pa sta mnoge ljudi prisilila v zapuščanje zemlje. Znani so kot furoša (浮浪者 »tak, ki zapusti zemljo zaradi obdavčenja«). Te nekdanji »javni ljudje« so bili zasebno zaposleni, posestva »javne zemlje« pa spremenjena v šoen.

Frakcijski boji na cesarskem boju so se nadaljevali skozi obdobje. Člani cesarske družine, vodilne dvorne družine, kot so Fudživare, in budistični svečeniki so grabili moč in vpliv. Po smrti Fudživara no Fuhita zgodaj v obdobju je prišel na oblast princ Nagaia. Fuhita so nasledili štirje sinovi, Mučimaro, Umakai, Fusasaki in Maro. Na prestol so posedeli cesarja Šomuja, princa po Fuhitovi hčerki. Leta 729 so aretirali princa Nagaia in si povrnili moč. Po prvem širjenju črnih koz iz Kjušuja leta 735 so leta 737 vsi štirje bratje umrli, kar je prizadejalo udarec klanu Fudživara. Cesarja je njihova smrt tako vzburila, da je leta 740 prestavil prestolnico, a jo kasneje v letu 745 vrnil v Naro. Proti koncu obdobja se je finančni pritisk na državo povečal, zato so začeli odpuščati nepotrebne uradnike. Leta 792 so opustili vsesplošno vojaško obveznost, vodjem okrožij pa so dovolili ustanovitev lastne milice za policijsko delo.

Kljub vsem reformam se je vladavina decentralizirala. Za vrnitev nadzora v roke cesarja so prestolnico leta 784 prestavili v Nagaoka-kjo in nato leta 794 v Heian-kjo, 26 kilometrov severno od Nare. Na koncu 11. stoletja so mesto navadno imenovali Kjoto (»glavno mesto, prestolnica«), kot ga poznamo še danes.

Kulturni razvoj in uveljavitev budizma

Veliki Buda v Nari, Todai-dži, 752

Vzhodna pagoda templja Jakuši-dži je bila zgrajena leta 730 v Obdobju Nara

Nekateri japonski literarni spomeniki so nastali v obdobju Nara. Med njimi sta narodni kroniki Kodžiki in Nihon Šoki, dokončani v letih 712 in 720, pesniška zbirka Man'jošu ter antologija Kaifuso, ki so jo v kitajščini napisali japonski cesarji in princi.

Velik kulturni napredek je bil tudi dokončna uveljavitev budizma, ki se je v 6. stoletju z mešanimi odzivi razširil iz korejskega kraljestva Baekje (cesar Šomu ga je velikodušno sprejel takoj ob pojavu). Šomu in njegova družica iz klana Fudživara sta bila goreča budista. Aktivno sta promovirala njegovo širjenje za utrditev japonskih institucij.

V času vladavine cesarja Šomuja so zgradili Todai-dži, veliki vzhodni tempelj. V templju je stal veliki Buda Daibucu, šestnajstmetrski pozlačen bronast kip. Buda so povezovali s sončno boginjo Amaterasu, saj se je počasi razvijal sinkretizem med budizmom in šintoizmom. Šomu se je razglasil za služabnika treh budističnih zakladov: Buda, učenja budizma in budistične skupnosti.

Centralna vlada je ustanovila budistični tempelj, imenovan kokubundži, v vsaki provinci. Todai-dži je bil kokubundži province Jamato (današnja provinca Nara).

Kljub naporom budizem še ni postal državna religija, povišal pa je status cesarske družine. Budistični vpliv na dvoru se je povečal pod dvema hčerkama cesarja Šomuja. Cesarica Koken je pripeljala mnoge budistične svečenike na dvor. Po nasvetu bratranca Fudživara no Nakamara je leta 758 abdicirala s prestola. Povezala se je budističnim zdavilcem Dokjom, zato je Nakamaro leta 764 organiziral upor, ki ga je hitro zadušila. Vladajočega cesarja je obtožila sodelovanja z Nakamarom in ga odstavila. Ponovno se je povzpela na prestol kot cesarica Šotoku.

Sedeči Bhaisaijaguru

Naročila je tiskanje 1 milijona molitvenih listkov Hjakumanto Darani, ki so se ohranili do danes. Majhni zvitki iz leta 770 spadajo med najstarejše tiskovine na svetu. Natiskala jih je za pomiritev budistične duhovščine. Verjetno je želela nastaviti Dokioia na prestol, a je prej umrla. Njena dejanja so razburila družbo v Nari, zato so ženskam prepovedali zasedbo prestola in odstranili budistične svečenike s položajev moči.

Veliko japonskih umetnin in uvoženih zakladov iz drugih držav iz obdobja cesarja Šomuja in cesarice Šotoku je arhiviranih v Šoso-inu templja Todai-dži. Zakladi Šoso-ina nam slikajo kozmopolitansko kulturo, znano kot kultura Tenpjo. Kažejo kulturne vplive iz območij ob Ssvilni cesti, kot so Kitajska, Koreja, Indija in Islamsko kraljestvo. Šoso-in hrani več kot 10.000 dokumentov (正倉院文書 Šoso-in Bunšo). Napisani so na zadnje strani suter ali ovojni papir uvoženih predmetov zaradi ponovne uporabe odpadnega uradniškega papirja. Dokumenti prispevajo k raziskavam političnega in družbenega sistema v Obdobju Nara. Nakazujejo celo razvoj japonske pisave, kot je katakana.

Prvi avtentični japonski vrtovi so bili ustvarjeni na koncu 8. stoletja v mestu Nara. Obrobje in uporabljeno kamenje sta bila (za razliko od težjega starejšega kontinentalnega sloga gradnje obrobja ribnikov) naturalistična. Med izkopavanji so našli dva takšna vrtova, ki so jih uporabljali med praznovanji pisanja poezije.^[3]

Mednarodni odnosi

Dvor Nara je agresivno uvažal kitajsko civilizacijo^[4] s pošiljanjem diplomatskih misij kentoši na dvor dinastije Tang vsakih dvajset let. Veliko laikov in budističnih svečenikov je študiralo v Čanganu in Luodžangu. Študent Abe no Nakamaro je uspel na kitajskem civilnem preskusu in bil imenovan na vladni položaj na Kitajskem. Služil je kot guverner-general v Anam (kitajskem Vietnamu) med leti 761 in 767. Mnogi študenti, kot je Kibi no Makibi, so po povratku zasedli visoke položaje v vladi.

Kitajska dinastije Tang ni pošiljala uradnih odposlancev, saj japonski cesarji niso iskali potrditve pri kitajskem cesarju. Lokalna kitajska vlada iz spodnje doline Jangceja je poslala misijo za vrnitev japonskih odposlancev, ki so vstopili na Kitajsko skozi Balhae. Misija se ni mogla vrniti domov zaradi upora An Lušan, zato je ostala na Japonskem.

Odnosi s korejskim kraljestvom Silla so bili sprva mirno s pogostimi diplomatskimi izmenjavami. Vzpon kraljestva Balhae severno od Sille je destabiliziral odnose. Balhae je leta 728 poslal prvo misijo v Naro, ki jih je sprejela kot naslednike države Gogurjeo, s katero je bila Japonska pred združitvijo treh korejskih kraljestev s strani Sille v prijateljsko povezana.

Dogodki

710: japonsko prestolnico prestavijo iz Fudživara-kioia v Heidžo-kjo, zasnovanem po kitajski prestolnici Čangan
712: zbirka pripovedk Kodžiki
717: ustanovijo rjokan Hoši, drug najstarejši še delujoči hotel na svetu
720: zbirka pripovedk Nihon Šoki
743: cesar Šomu naroči izgradnjo velikega Buda Daicutu, končanega in postavljenega v tempelj Todai-dži
752: dokončanje velikega Buda
759: pesniška antologija Man'jošu
784: cesar premakne prestolnico v Nagaoko
788: budistični svečenik Saičo ustanovi svetišče na gori Hiei pri Kjotu, ki postane veliki kompleks templjev

Sklici

↑ Dolan, Ronald E. and Worden, Robert L., ed. (1994) "Nara and Heian Periods, A.D. 710–1185" Japan: A Country Study. Library of Congress, Federal Research Division.
↑ Ellington, Lucien (2009). Japan. Santa Barbara: ABC-CLIO. str. 28. ISBN 978-1-59884-162-6.
↑ See Wybe Kuitert, Two Early Japanese Gardens 1991, [1]
↑ Lockard, Craig A. (2009). Societies Networks And Transitions: Volume B From 600 To 1750. Wadsworth. str. 290–291. ISBN 978-1-4390-8540-0.

Nadaljnje branje

Angleščina

Brown, Delmer M. (1993). Cambridge History of Japan: Ancient Japan.
Farris, William (1993). Japan's Medieval Population: Famine, Fertility, and Warfare in a Transformative Age. University of Hawai'i Press, Honolulu.
Ooms, Herman (2009). Imperial Politics and Symbolics in Ancient Japan: The Tenmu Dynasty. str. 650–800.
Sansom, George Bailey, G. B. (1978). Cambridge History of Japan: Ancient Japan.
Kornicki, Peter F. (2012). »The Hyakumantō darani and the origins of printing in eighth-century Japan«. International Journal of Asian Studies. str. 9:43–70.
Bender, Ross (2012). Friday, Karl (ur.). »Emperor, Aristocracy, and the Ritsuryō State: Court Politics in Nara«. Japan Emerging: Premodern History to 1850. Westview Press. Pridobljeno 11. oktobra 2012.^{[mrtva povezava]}

Drugo

Kojima, Noriyuki (1994). Shin Nihon Koten Bungaku Zenshū: Nihon Shoki (vol. 1). Shōgakukan. ISBN 4-09-658002-3.
Predloga:Locjavni domeni materialaPredloga:Locknjiţnic Državi ŠtudijPredloga:Loc – Japonska

[1] Dolan, Ronald E. and Worden, Robert L., ed. (1994) "Nara and Heian Periods, A.D. 710–1185" Japan: A Country Study. Library of Congress, Federal Research Division.

[2] Ellington, Lucien (2009). Japan. Santa Barbara: ABC-CLIO. str. 28. ISBN 978-1-59884-162-6.

[3] See Wybe Kuitert, Two Early Japanese Gardens 1991, [1]

[4] Lockard, Craig A. (2009). Societies Networks And Transitions: Volume B From 600 To 1750. Wadsworth. str. 290–291. ISBN 978-1-4390-8540-0.

[1]

[2]

[3]

[4]