Pismenost: Razlika med redakcijama

Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekaj desetletij nazaj je pisati pomenilo pisati z roko s [[svinčnik|svinčnikom]], nalivnikom in nato s [[kemični svinčnik|kemičnim svinčnikom]]; strojepisci, publicisti in znanstveni pisci pa so uporabljali [[tipkovnica|tipkovnice]] na [[pisalni stroj|pisalnih strojih]]. Dandanes je uporaba svinčnika za pisanje zelo redka; danes pišejo na roke pišejo pravzaprav le še šolajoča se mladina, pisci grafitov, [[kaligrafija|kaligrafski pisci]] in sleherniki v pismih za posebne priložnosti (smrt, poroka, rojstvo otroka) in seveda takrat, ko nas [[tehnologija|tehnologija]] pusti na cedilu. Vsakdanja pisna sporočila danes tipkamo, največkrat v [[prenosni telefon|mobilne telefone]], inkratka sicer pri pisanju kratkih sporočilsporočila ([[SMS|SMS]]) in pa tipkanje v računalnik. Med pisne spretnosti je mogoče šteti tudi komunikacijo z avtomatskimi napravami, ki jih upravljamo s tipkami preko zaslonskih menijev (nastavitev in izbira TV-programa, naročanje kave, kupovanje vozne karte, izposoja kolesa, dvigovanje denarja, plačevanje parkirnine, plačevanje nakupa v trgovini z avtomatsko blagajno itd.), in podobne opravke od doma preko računalnika. Zagotovo se bo pojem pismenosti v prihodnje še zelo spreminjal in prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi, kot so pisanje, tipkanje in menijsko izbiranje.

StandardiKriteriji pismenosti variirajo od družbe do družbe, katerapoudarjena ravenje tehzlasti sposobnostirecepcijska žesposobnost, zadoščatj. zabranje pismenostin razumevanje, variirajomanj odpa družbesposobnost dotvorjenja družbeinformacij. Pogosto se poleg veščine branja in pisanja upoštevajo tudi druge spretnosti, kot sta [[računalniškauporaba pismenost]]računalnika ali osnovnasposobnost računanja ([[matematična pismenost]]), saj mnogi ljudje sicer ne znajo brati črk, znajo pa brati številke in se kljub temu, da ne znajo brati besedila, lahko celo v omejenem obsegu naučijo uporabljati [[računalnik]]. Vedno več informacij je namreč slikovne, zvočne in filmske narave.

Poznamo več vrst pismenosti, in sicer nove pismenosti (noveNove oblike pismenosti, ki jih omogočaje omogočil napredek tehnologije), so [[medijska pismenost|medijsko pismenost]] (kompetence, ki omogočajo ljudem ustvarjanje, ocenjevanje in analiziranje sporočil v različnih oblikah medijevmedijih), [[računalniška pismenost|računalniško pismenost]] (znanje in sposobnost uporabe računalnikov in računalniške tehnologije, z vrsto spretnosti), [[informacijska pismenost|informacijsko pismenost]], [[elektronska pismenost|elektronsko pismenost]] (spretnost komunikativnega izkoriščanja celotnega potenciala novih elektronskih medijev), [[glasbena pismenost|glasbeno]] (sposobnost branja not ali celo komponiranja), [[kartografska pismenost|kartografsko pismenost]] (sposobnost orientiranja po zemljevidu, vpisovanje geografskih podatkov v javno dostopne zemljevide na spletu, kot sta npr. [[Google Earth]] ali [[Geopedia|Geopedija]]), [[ekološka pismenost]], [[kulturna pismenost]], državljanska pismenost idr. Izraz nova pismenost zajema take spretnosti, kot so sestavljanje [[SMS]]-ov in komunikacija po [[e-pošta|e-pošti]], pisanje [[blog]]a, postavitev in vzdrževanje [[spletna stran|spletnih strani]], komentiranje spletnih objav, sodelovanje v [[spletno socialno omrežje|socialnih omrežjih]] ([[Facebook]], [[YouTube]] ipd.), snemanje, postavitev in objavo slik, videa in glasbe, pisanje in objavljanje leposlovja, npr. [[fanovska literatura|fanovskega pisanja]].

[[Slika:World_illiteracy_1970-2010.svg‎|thumb|Stopnja nepismenosti v svetu med letiletoma 1970 in 2005]]

Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v [[18. stoletje|18. stoletju]] znašala približno 97 odstotkov. S splošno šolsko naredbo iz leta 1774, ko je šolanje postalo obvezno, pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligerane manjšine. Tako je leta 1870 v šolo hodil že vsak sedmi otrok -– stopnja nepismenosti je znašala 60 %. Leta 1887 se je šolal že vsak tretji otrok, stopnja nepismenosti pa se je iz leta v leto manjšala. Leta 1880 je znašala 39 %, ob koncu [[19. stoletje|19. stoletja]] 25 %. V začetku [[20. stoletje|20. stoletja]] je stopnja padla že na 15 %, kar je bilo približno 270.000 [[prebivalstvo|prebivalstva]]. Zadnji [[popis prebivalstva|popis prebivalstva]], ki je spraševal o pismenosti oziroma nepismenosti je bil leta 1991. Tedaj je bilo ugotovljeno, da je bilo takrat med ljudmi, starimi 10 let ali več, takrat bilo nepismenih približno 0,44 odstotka, kar je 7559 ljudi; ženskega nepismenega prebivalstva je bilo za 0,1 % več od moškega. Vprašanje o pismenosti je bilo postavljeno samo osebam, ki so dokončale manj kot 3 razrede [[osnovna šola|osnovne šole]]. Popisovalec je odgovor vpisal na osnovi izjave popisane osebe, pri tem pa je veljalo, da je pismen tisti, ki zna brati in napisati sestavek iz vsakdanjega življenja oz. tisti, ki zna prebrati in napisati pismo.

*Miran Hladnik. {{COBISS|ID=35814754}} [http://wwwwff1.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/pismenost.html| ''Biti pismen danes''] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20131019101239/http://wff1.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/pismenost.html |date=2013-10-19 }}. {{COBISS|ID=35814754}}

*Milena Ilić, Nelka Verdot, Rada Vujasin, Angelca Juvanc, ''Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v Republiki Sloveniji v letu 1991: rezultati po občinah'', 1994. {{COBISS|ID= 4143368}}

[[Kategorija:IzobraževanjePismenost| ]]