Past (Slovenski narod)
| Past M. N. |
| |||||||||||||
»Ljubi otroci, vesela novica!« je vzkliknil gospod Dvorjan, ko se je vrnil opoldne domov k obedu.
Njegova soproga gospa Dvorjanka in njiju hči Dora bi bili kmalu odprli od začudenja oči in usta na stežaj, če ne bi bilo to proti strogim etiketnim predpisom finih slojev. Tako veselega nista videli običajno čemernega očeta že dolgo doma.
Bridko zadolženi veleposestnik Dvorjan je dostojanstveno odložil palico pa klobuk in obstal sredi sobe. Na njegovem mefistofelskem obrazu je zaigraval zadovoljen nasmeh. Gospod Dvorjan je bil precej velik mož z ošabnim trebuhom in kratkimi slabotnimi nogami. Imel je razkošno razvit nos tiste romantične barve, ki jo občuduje prijatelj prirode ob solnčnem zahodu na slikovitih vrhovih gorenjskih planin. Brada mu je bila redka in pod nosom je bilo videti skromne črno namazane brke, ki so klavrno poganjale na vsaki strani v dveh cepih, tako da so neizogibni hudi jeziki po pravici trdili, da ima gospod Dvorjan dva para muštac, en par za delavnike, drugi par pa za nedelje in praznike. Radostno si je mel mesnate roke in pogledaval zdaj ženo zdaj hčerko.
Gospa Dvorjanka ni bila dosti manj debela od moža. Iz tolstega rumenega obraza ji je bulilo dvoje mlečnomodrih oči brez pravega izraza trudno in topo v božji svet, kakor dvoje lahkomiselno opremljenih električnih svetilk ob slabem vremenu. Bila je vse svoje žive dni trdovratno krepostna in zvesta svojemu možu in je na ta način visoko nadkriljevala druge lepše ali bolje rečeno lepe zakonske ženice, katerim se baje dozdevajo tajinstveni paragrafi o zakonski zvestobi mnogo predolgočasni, da bi se jim klanjale v hudih uricah hudičeve izkušnjave.
Gospodična Dora je bila v tej obitelji nekaj eksotičnega. Bila je namreč suha kakor brezperesna veja v jesenskem času, suha kakor pokora brez odpustka, suha na duši in telesu. Ta ideal deviške suhote se je premikal prav tako leno in okorno, kakor njena debela mamica, in v pustomodrih očeh je pravtako brlela večna luč tope dolgočasnosti.
»Prejel sem pisemce,« je nadaljeval gospod Dvorjan, izvlekel papir s suknjinega žepa, si oslinil desni palec in kazalec in razgenil listek. »Tukaj mi piše moj stari prijatelj Janko, da pride njegov sin Milan za nekaj dni v naše mestece. Milan šteje osemindvajset let, je zdrav in vesel mladenič, prevzame po očetu veleposestvo — kadar se oženi. Vidiš, Dora — to bi bil ženin za te!«
»Kako naj to razumem?« se je oglasila Dora, sramežljivo povesila oči in si domišljala, da se ji je res posrečilo dražestno zardeti. »Saj ga niti videla nisem!«
»Tako se ne govori!« je zaropotal gospod Dvorjan. »Koliko časa se pa že lažemo, da ti je samo osemindvajset let?«
»Pst, ljubi moj,« je hitro pripomnila skrbna mamica. »Šestindvajset let! Šestindvajset!«
»Torej že šestindvajset,« se je bridko rogal oče. »Če pojde tako dalje, bomo imeli vkratkem čast obhajati naše Dorice prvi rojstni dan!«
»Kakšen si pa!« ga je pokarala gospa nejevoljno, dočim je stopila Dora k oknu in obrnila glavo vstran.
»Mirno!« je zaukazal Dvorjan. »Device v Dorinih letih ne vprašajo več: Kakšen je? Niti tega ne smejo več vprašati: Kaj je? Če se hočejo v tem življenju še omožiti, naj kar nemudoma zavpijejo: Kje je?«
Mati in hčerka sta molčali poraženi od silne logike neusmiljenega modernega življenja.
»Pozor!« je viknil Dvorjan in nadaljeval potem čisto tiho: »Mi smo hudo zadolženi. Komaj že dihamo! Če dobim takega zeta, kakršen je Milan, se mi odpre nov kredit. Resnično, resnično ti povem, Dora, zadosti sem te že vlačil po plesih in veselicah, dostikrat si že imela priliko, da bi se bil obesil ta ali drugi teleban nate, pa si le izbirala in izbirala! Saj te nikakor ne maram poditi iz očetove hiše, toliko ti pa vendar rečem, da se loti Milana z vsemi desetimi prsti, ako nočeš ostati večna devica! Milan je vzgojen na deželi, glej, da mu ugajaš, pokaži se pridno gospodinjo in tako dalje!«
V sobo je stopila gospodična, mnogo mlajša od Dore in nekoliko manjša. Prinesla je juho na mizo. Veselo so gledale njene črne oči izpod čela, okroženega od bujnih kodravih lasec. Obraz ji je bil močno zardel, prejkone od kuhe. Bilo je, kakor bi bilo stopilo prvo res živo bitje med tri mrliče. Ko pa je videla resne, temne obraze, ji je zginil nasmeh s cvetočega obrazka.
Za njo je priskakal enajstleten deček v mornarski obleki. Obraz mu je bil zdravordeč in modre, sijajne oči so se lesketale od mladostne razposajenosti.
»Dobro, da sta tukaj!« je dejal Dvorjan, ko so sedli vsi za mizo. »Jutri ali pojutrišnjem dobimo gosta. Glejta, da se bosta dostojno obnašala, ti Anica in zlasti ti, Vilko!«
»Ali bi ne bilo bolje, če bi obedovala Vilko in Anica teh par dni kar zunaj v sobi zraven kuhinje?« je predlagala gospa Dvorjanka.
»Jaz že, mamica, o jaz takoj!« se je ponudil Vilko, ki mu ni posebno prijalo sedeti poleg tako resnih ljudi in paziti na vsako besedico.
»Kakor želite, gospa teta!« je rekla Anica.
»Tako bo najbolje!« je povzela Dvorjanka. »Vilko bi utegnil po svoji grdi navadi kaj nepotrebnega izčvekati in, Anica, ti pa tako nimaš — kako naj rečem? — prave obleke.«
»Delajte zdaj, kar hočete,« je dejal Dvorjan ženi in hčerki po obedu. »Jaz se ne vtikam nič več vmes. Stanoval bo Milan pri gluhi Meti. Najel sem zanj dve sobi.«
»To je jako pametno,« ga je pohvalila gospa, ko sta odšla Anica in Vilko s posodami. »Pri nas bi utegnil kaj videti ali slišati ...«
Željno pričakovani Milan Branski je dospel že drugi dan s poštnim vlakom.
Gospod Dvorjan ga je šel čakat z ženo in hčerko na postajico. Vsi trije so bili v paradi. Veličastni cilinder gospoda Dvorjana se je lesketal že oddaleč, gospa mamica so oblekli črno svileno obleko in se opregli po prsih in okoli vratu z debelo pozlačeno verigo skoro enako kakor naši kmetje, kadar se vračajo s semnja brez živine domov, priletna Dorica pa se je svetila v vseh barvah mavrice. Pod mičnim slamničkom je prenašala bogato zalogo las, ki so kajpada zrasli vsi na tuji glavi. Obrvi in trepalnice si je okusno očrnila in lica in ustna so ji rdela od umetnega barvila kakor v prvem ognju mladosti.
Gospod Milan se kar ni mogel nagledati njenega cvetočega obraza, njenih bujnih prsi in bokov! Toliko da ni pozabil poljubiti roke gospe Dvorjanki in se zahvaliti vsej trojici za presrčni sprejem.
Milan Branski je bil močan, živahen mladenič, z rdečimi, zagorelimi lici. V kretnjah ni mogel zakrivati zadrege, ki se loteva provincialcev, kadar pridejo med neznano gospodo. Kmalu pa se je nekoliko ohrabril, saj se mu je Dora smehljala tako milostno in mu kazala svoje zobčke, bele kakor nov sneg.
Od kolodvora so ga eskortirali vsi trije precej po najbližji poti domov. V mestecu je bilo namreč par krasotic; teh Milanu ni bilo treba videti.
Doma je sledila običajna zabava s klavirjem, pogovori o literaturi in naposled izvrstna večerja. Pozno ponoči je spremil gospod Dvorjan sam Milana v hišo gluhe Mete. Mladi Branski je dobil o Dvorjanovih najboljši vtis, zlasti pa mu je imponirala »dražestna« Dorica, ki je znala tako pametno govoriti o slovstvu, tako briljantno svirati na klavir in vendar tudi obenem tako dobro — kuhati, kuhati!
»No, kako ti je všeč?« je vprašala mati hčerko, preden sta šli spat.
»Kmetski medved!« se je odrezala Dorica. »Oh, treba ga bo še civilizirati!«
Vtem pa je stiskal razjarjeni očka Dvorjan svojega sinčka med kolena in ga obdeloval s tanko šibico, ker se je bil Vilko v kuhinji predrznil vprašati Dorico, čemu hodi tolikokrat posedat k ognjišču, ko je sicer nikdar ni tu, in pa kako je tudi to, da se je suha sestra naenkrat tako zredila?
In Vilku se je zdelo, da je prejel bolečine popolnoma po nedolžnem, in ko je ležal v svoji posteljici in točil grenke solzice na blazino, je trdno sklenil, da se bo neusmiljeno maščeval nad hudobno Doro, prvič ker ga je denuncirala, da je bil tepen in drugič zato, ker mu ni prinesla v kuhinjo nobenega kompota in nobene torte, ampak je bržkone vse sama pojedla skrivaj v kakšnem kotu!
Drugi dan pa je bila kaznovana sirota Anica. Ker sestrične tako dolgo ni bilo po pečenko — Dora se je hotela pokazati bodočo dobro gospodinjo in je sama stregla — zato je prinesla Anica jed na mizo. Dvorjan in Dvorjanka sta se nasmehnila kakor dva rabeljna — morala sta nečakinjo predstaviti. In glej ga »kmečkega medveda!« Odslej je vedno povpraševal po Anici in prinašal šopke ne samo Dori ampak tudi njeni sestrični!
Razmere so bile vedno bolj napete. Vselej, kadar so ga napojili in ga spravili v židano voljo, je naglašal mladi Branski, da se mora »še letos oženiti, naj bo kar hoče!« In ker je prinašal še vedno šopke obema, je sklenil obiteljski svet, da očrni polagoma in sistematično nevarno tekmovalko v očeh bogatega snubača. Lepo po vrsti je slišal Milan zdaj od njenega strica zdaj od njene tete, kako je Anica potuhnjena, lažnjiva, požrešna in kako je vsa mrtva na moške! Odslej je nosil Milan svoje šopke le še Dori, ki je vsak dan pričakovala, da ji pade zreli ženin v skrbno nastavljene zanke.
Vtem pa je nesrečni Vilko kuhal venomer bridko maščevanje, toda žal, skuhal ni dolgo nič pravega. Mnogo je premišljeval, kako bi se znosil nad »nečloveško« sestro, mnogo je ugibal, saj časa je imel dosti, ko so bile počitnice. Naposled pa je le izteknil nekaj za svojo črno nakano.
Mama ga je spodila nekega dopoldne zaradi »strašne malenkosti« klečat. Nekaj časa je mirno delal pokoro v nakazanem kotu, pozneje pa se je pridričal v sosedno sobo, v spalnico Dorino. Ker je slišal na hodniku korake, se je hitro potuhnil za postelj. V sobo je prišla sestra.
Ali kakšna je bila! Vsa bleda in suha, kakor prej in brez las! Vilko je gledal in gledal in že jo je hotel vprašati, kdo jo je tako grdo ostrigel in če ji je slabo, ker je tako bleda. Tedaj pa je videl naenkrat dolge lepe lase v njenih rokah in pozneje na njeni glavi. Videl je tudi, kako si je barvala obrvi in lica in se gledala venomer v ogledalo. Že je hotel skočiti pred njo in ji pokazati jezik in osla, kar mu je šinila »dobra« misel v glavo! Tiho je odričal na svoje mesto.
Dvorjanova trojica je pridno vodila svojega gosta po krasni okolici. Stara dva sta vedela vedno tako uravnati, da sta bila Milan in Dora kolikortoliko sama. Tako so se napotili nekoč na bližnji griček, koder je bila gostilnica in vrt hladnico. Vilka so pustili vselej doma. To je bilo novo olje v ogenj njegovega maščevanja.
Deček je dobro vedel, kam pojdejo. Šel je skrivaj za njimi in se skril za hladnico, koder so sedeli početkoma vsi oni štirje. Pozneje pa sta šla mamica in oče gledat uljnak.
In zdaj se je zgodilo nekaj strašnega, nekaj, česar bi Dorica nikdar ne bila pričakovala!
Vilko je namreč nastavil dolgo leseno brizgalko in iz svoje zasede, dobro pomeril na obraz sestre in sprožil žarek mlačne vode na pisani cilj. Demonsko so se mu zasvetile oči, ko je tekla »farbarija« sestri z obraza, potem pa je zbežal.
Skril se je za grmom. Kmalu pa se je začudil, ko je videl, da se vrača gospod Milan sam po potu in se smeja. Ker je šla pot skozi gozdiček, je stopil k njemu in ga prosil, naj ga nikdar ne izda, da je obrizgal Doro.
»Zakaj si jo pa?« ga je vprašal Branski.
»Zato ker me zmeraj toži in zato ker je tako potuhnjena in se laže, da sama kuha, pa nič ne zna, vse mora Anica opraviti, Dora pa samo dobro je in romane bere in tuje lasi nosi in ženina čaka!«
»A tako! In Anica je tudi taka?«
»Ne, Anica pa ne! Midva z Anico sva prave reve! Najrajši bi ušel kam v Ameriko, pa nimam denarja! Anica tudi zmeraj joka, ker jo tako dajejo!«
Drugo jutro je bil Milan že precej zgodaj na Dvorjanovem vrtu. Imel je mnogo, mnogo govoriti z Anico. Opoldne pa je prišel v svečani črni obleki in s šopkom, ki je bil večji in lepši, kakor prejšnji. Gospodu Dvorjanu in gospe sta rdela obraza od veselja, da se je Milan vendar enkrat ujunačil in nastopil kot snubač, takoj pa je luč veselja ugasnila na njih presenečenih potezah, ko je poprosil gospod Branski za roko — Anice. Le obraz Dorice se ni izpremenil, temveč se je svetil v stari krasoti, zopet lepo oslikan z novimi barvami.