Pojdi na vsebino

Andezin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Andezin
Splošno
KategorijaVIII. skupina – Silikati,
podrazred: tektosilikati,
skupina: glinenci
Kemijska formula(Ca,Na)(Al,Si)4O8, razmerje Ca/(Ca + Na) je 30 - 50%
Strunzova klasifikacija09.FA.35
Klasifikacija DANA76.01.03.03
Kristalna simetrijaTriklinski pinakoid (1), prostorska skupina C 1
Osnovna celicaa = 8,155 Å, b = 12,9 Å,
c = 9,16 Å, Z = 6,
α = 93,917°, β = 116,3333°,
γ = 89,166° V = 861,52 Å3
Lastnosti
Molekulska masa268,62 g/mol
BarvaBela, siva, zelena, rumena, meseno rdeča
Kristalni habitMasiven ali zrnat, kristali, veliki do 2 cm, so redki
DvojčičenjeObičajno po albitnem, periklinskem in karlovarskem zakonu dvojčičenja
RazkolnostPopolna na {001}, dobra na {010}
LomNeraven do školjkast
ŽilavostKrhek
Trdota6 - 6,5
SijajPodsteklast do bisern
Barva črteBela
ProzornostProzoren do prosojen
Gostota2,66 – 2,68 g/cm3, povprečna 2,67 g/cm3
Optične lastnostiDvoosen (+/-)
Lomni količniknα = 1,543 – 1,554,
nβ = 1,547 – 1,559,
nγ = 1,552 – 1,562
PleohroizemBrezbarven
Kot 2VIzmerjen 76 - 83°
Ultravijolična fluorescencaNe fluorescira
Diagnostične značilnostiZahteva optično/kemijsko analizo
DrugoIMA ga ni odobrila kot samostojen mineral
Sklici[1][2][3]

Andezin je tektosilikatni mineral iz niza trdnih raztopin plagioklaznih glinencev. Njegova kemijska formula je (Ca,Na)(Al,Si)4O8. Razmerje Ca/(Ca+Na), se pravi delež anortitne komponente, je 30 - 50%, zato se njegova formula lahko zapiše tudi kot Na0,7-0,5Ca0,3-0,5Al1,3-1,5Si2,7-2,5O8.[1]

Palioklani glinenci so zvezen niz trdnih raztopin, zato natančna identifikacija posameznega minerala zahteva podrobno študijo optičnih lastnosti, kemijsko analizo ali meritev gostote.[4]

Odkritje in poimenovanje

[uredi | uredi kodo]

Andezin je bil prvič opisan leta 1841, ko so ga odkrili v rudniku Marmato v Kolumbiji.[2][3] Ime je dobil po Andih, ker se zelo pogosto pojavlja v andezitskih lavah v tem gorovju.[1][4]

Nahajališča

[uredi | uredi kodo]

Andezit se pojavlja v srednjih magmatskih kamninah kot so diorit, sienit in andezit. Njegovo značilno nahajalšče so metamorfne kamnine od granulitov do amfibolitskih facij, v katerih ima po navadi pertitsko teksturo. Pojavlja se tudi v sedimentnih kamninah, v katerih ima obliko obrabljenjih zrn. Poogosti pridruženi minerali so kalijevi glinenci, biotit, rogovača in magnetit.[1]

Ponarejanje andezina

[uredi | uredi kodo]

Na začetku 2000. let so se v ZDA pojavile nenormalno velike količine surovega rdečega andezina, ki so v industriji poldragih kamnov sprožile alarm in preverjanje njegove pristnosti.[5][6]

Gemologi so leta 2008 obiskali rudnike rdečega andezina v Tibetu in potrdili njegovo pristnost. Obiskali so tudi rudnike svetlo rumenega andezina v Notranji Mongoliji (Ljudska republika Kitajska) in ugotovili, da iz njega z difuzijo bakra proizvajajo ponarejen rdeč andezin.[7] Razlike med pristnim tibetanskim in ponarejenim mongolskim andezinom se na enostaven način ne da ugotoviti.

Arheološke najdbe iz andazita v Andih južne Amerike

[uredi | uredi kodo]

Arheologi so ugotovili da je piramida v Tiahanaku v Boliviji zgrajena iz velikih obdelanih klad iz andazita. Iz enake kamenine so tudi velika Sončna vrata z vklesanimi astrološkimi znaki in letnim koledarjem. Mesto je bilo zapuščeno leta 1150 n.št. verjetno zaradi katastrofalne suše.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 http://rruff.geo.arizona.edu/doclib/hom/andesine.pdf Handbook of Mineralogy
  2. 2,0 2,1 http://webmineral.com/data/Andesine.shtml Webmineral data
  3. 3,0 3,1 http://www.mindat.org/min-220.html Mindat.org
  4. 4,0 4,1 Hurlbut, Cornelius S.; Klein, Cornelis (1985). Manual of Mineralogy (20 izd.). John Wiley & Sons, New York. COBISS 12123141. ISBN 0-471-80580-7.
  5. »Andesine Class Action Settlement«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. decembra 2014. Pridobljeno 4. novembra 2010.
  6. »Andesine: Red-Hot Feldspar«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. novembra 2010. Pridobljeno 4. novembra 2010.
  7. »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. novembra 2010. Pridobljeno 4. novembra 2010.