Pojdi na vsebino

Prehlad

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Različica za tisk ni več podprta in lahko vsebuje napake pri upodabljanju. Prosimo, v brskalniku posodobite zaznamke in namesto tega uporabite privzeto funkcijo brskalnika za tiskanje.
Prehlad
Prikaz molekularne površine ene od različic človeškega rinovirusa.
Specialnostdružinska medicina, infektologija, otorinolaringologija uredi v wikpodatkih
Simptomikašelj, bolečina v žrelu, smrkav nos, vročina, tinitus, smrčanje, glavobol, kihanje, zamašen nos uredi v wikpodatkih
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10J00
MKB-9460
DiseasesDB31088
MedlinePlus000678
eMedicinemed/2339
MeSHD003139

Prehlad je virusna nalezljiva bolezen zgornjih dihal, ki se v prvi vrsti loteva nosu. Simptomi so med drugim kašelj, vneto žrelo, izcedek iz nosu, kihanje in vročina, ki po navadi ponehajo v sedmih do desetih dneh, nekateri med njimi pa so prisotni do tri tedne. V navaden prehlad je vpletenih več 200 virusnih sevov; rinovirusi so med njimi najpogostejši.

Okužbe zgornjih dihal se deli približno po prizadetih območjih, navadni nahod običajno napade nos, žrelo (faringitis) in sinuse (sinusitis), včasih pa eno ali obe očesi (konjunktivitis). Simptomi so večinoma posledica imunskega odgovora organizma na okužbo in ne posledica razkroja tkiv zaradi virusov. Poglavitna metoda preprečevanja je umivanje rok, obstajajo tudi dokazi, da maske za obraz uspešno pomagajo. Navaden prehlad včasih lahko vodi do pljučnice, bodisi virusnega bodisi sekundarnega bakterijskega izvora.

Za navadni nahod ni zdravila, lahko pa se lajša simptome. Predstavlja najpogostejše nalezljivo obolenje pri ljudeh; odrasle osebe zbolijo dva- do trikrat na leto za prehladom, otroci pa v povprečju šest- do dvanajstkrat. Te okužbe pozna človeštvo od pradavnine.

Znaki in simptomi

Tipični simptomi so med drugim kašelj, nahod, zamašen nos in vneto žrelo, ki jih včasih spremljajo boleče mišice, utrujenost, glavobol in izguba teka.[1] Pri 40 % primerov pride do vnetega žrela in pri okoli 50 % do kašlja,[2] bolečine v mišicah pa doletijo približno polovico.[3] Pri odraslih vročina običajno ni prisotna, je pa običajna pri mladih in pri otrocih.[3] Kašelj je, v primerjavi s kašljem pri gripi, običajno mile oblike.[3] Čeprav sta pri odraslih kašelj in vročina znak, da je gripa bolj verjetna, gre pri obeh za precej podobni obolenji.[4] Pri številnih virusih, ki povzročajo prehlad, lahko tudi pride do brezsimptomnih okužb.[5][6] Izmeček ali izcedek iz nosu je lahko različnih barv, vse od brezbarvne do rumene in zelene barve; po barvi ni mogoče sklepati na vrsto povzročitelja.[7]

Potek bolezni

Prehlad se najavi z utrujenostjo, občutkom premraženosti, s kihanjem in glavobolom, po nekaj dneh pa tem znakom sledita izcedek iz nosu in kašelj.[1] Simptomi se lahko pojavijo 16 ur po izpostavljenosti[8] in po navadi dosežejo vrhunec čez 2 do 4 dni.[3][9] Po sedmih do desetih dneh po navadi minejo, nekateri pa lahko trajajo do tri tedne.[10] Povprečno trajanje kašlja je 18 dni[11] in včasih se pri obolelih pojavi postviralni kašelj, ki vztraja tudi potem, ko je bolezni konec.[12] Pri otrocih kašelj v 35–40 % primerov traja dlje kot 10 dni, pri 10 % pa dlje kot 25 dni.[13]

Vzrok

Virologija

Koronavirusi so skupina virusov, za katero se ve, da povzroča navaden prehlad. Imajo halo ali kroni (Corona) podoben videz pod elektronskim mikroskopom.

Prehlad je virusna infekcija zgornjega dela dihal. Najpogosteje vpleteni virus je rinovirus (30–80 %), vrsta pikornavirus z 99 znanimi serotipi.[14][15] Med drugimi povzročitelji so tudi: humani koronavirus (~15 %),[16][17] virusi gripe (10–15 %),[18] adenovirusi (5 %),[18] virusi humane parainfluence, humani respiratorni sincicijski virus, enterovirusi, različni od rinovirusov, in metapneumovirus.[19] Pogosto je prisotnih več virusov.[20] Skupaj je s prehladom povezanih več kot 200 različnih vrst virusov.[3]

Prenos

Virus prehlada se običajno prenaša preko kapljic v zraku (aerosoli), neposrednega stika z okuženimi nosnimi izločki ali izbljuvki (kontaminirani predmeti).[2][21] Katera od teh poti je bistvenega pomena še ni ugotovljeno; prenos z roke na roko in prenos roke-površina-roke se zdi pomembnejši kot prenos preko aerosolov.[22] Virusi lahko preživijo dlje časa v okolju (rinovirusi več kot 18 ur), prenesejo se lahko na roke ljudi in nato v njih oči ali nos, kjer pride do okužbe.[21] Do prenašanja bolezni pride pogosto v vrtcu in v šoli zaradi bližine mnogih otrok, nizke imunosti in pogosto slabe higiene.[23] Te okužbe otroci nato prinesejo domov, kjer okužijo druge družinske člane.[23] Ni dokazov, da bi kroženje zraka med komercialnimi poleti bilo še en način prenosa več.[21] Vendar pa so ljudje, ki sedijo v bližini, bolj ogroženi.[22] Prehladi, ki jih povzroči rinovirus, so najbolj kužni prve tri dni po pojavu simptomov, kasneje so veliko manj nalezljivi.[24]

Vreme

Med ljudmi je pogosto prisotno prepričanje, da lahko do prehlada pride, če je posameznik predolgo na hladnem, recimo v dežju ali pa pozimi, od koder tudi ime za bolezen.[25] Nekateri od virusov, ki povzročajo navaden prehlad, so sezonski in se pogosto pojavljajo med hladnim ali mokrim vremenom.[26] Od kod ta odvisnost od vremena, še ni bilo jasno ugotovoljeno.[27] Lahko zaradi sprememb v dihalih, do katerih pride pri hladu,[28] zmanjšanega imunskega odziva[29] in nizke vlažnosti, ki zvišuje hitrost prenosa virusa; morda zaradi suhega zraka, ki omogoča majhnim kapljicam z virusi, da se razpršijo dlje in dlje ostanejo v zraku.[30] Vzrok so lahko tudi družbeni dejavniki, kot recimo, da ostajajo ljudje dlje doma in s tem dlje v stiku z obolelimi,[28] konkretno s šolskimi otroki.[23][27] Obstajajo polemike o vlogi ohlajevanja telesa kot dejavnika tveganja za prehlad; večina dokazov potrjuje večjo dovzetnost za okužbe.[29]

Drugo

Imunost zaradi predhodne izpostavljenosti virusom prehlada igra pomembno vlogo pri omejevanju širjenja virusa, saj je pri mlajših populacijah videti večje stopnje okužb dihal.[31] Slabo delovanje imunskega sistema je dejavnik tveganja za bolezen.[31][32] Ugotovljeno je, da pomanjkanje spanja in podhranjenost povečujeta tveganje za razvoj okužbe, če pride do izpostavljenosti rinovirusom; verjetno gre za vpliv na delovanje imunskega sistema.[33][34] Dojenje zmanjšuje nevarnost za akutno vnetje srednjega ušesa in za okužb spodnjega dela dihal poleg drugih bolezni[35] in materam priporočajo, da z dojenjem nadaljujejo, če je dojenček prehlajen.[36] V razvitem svetu dojenje samo po sebi verjetno ne varuje pred navadnim prehladom.[37]

Patofiziologija

Prehlad je bolezen zgornjih dihal.

Simptomi prehlada so verjetno v prvi vrsti imunska reakcija na virus.[38] Mehanizem imunskega odziva je specifičen za virus. Na primer, rinovirus se po navadi prenese z neposrednim stikom; veže se na humane receptorje ICAM-1 z neznanimi mehanizmi, kar povzroči sproščanje vnetnih posrednikov.[38] Ti posredniki nato povzročijo simptome.[38] Na splošno se epitel v nosu ne poškoduje.[3] Respiratorni sincicijski virus (RSV) se po drugi strani širi tako prek neposrednega stika in kot prek kapljic v zraku. Nato se razmnožuje v nosu in žrelu ter se pogosto razširi na spodnji del dihal.[39] RSV povzroča poškodbe epitela.[39] Humani virus parainfluence po navadi povzroči vnetje nosne votline, žrela in sapnic.[40] Če pri majhnih otrocih prizadene sapnik, lahko povzroči simptome krupa zaradi majhne velikosti njihovih dihalnih poti.[40]

Diagnoza

Razlike med raznimi oblikami obolenj v zgornjem predelu dihal se deli približno po prizadetih območjih, navadni nahod običajno napade nos, faringitis žrelo, in bronhitis sapnice.[2] Med posameznimi oblikami prihaja do precejšnjih prekrivanj, ker je lahko prizadetih več območij hkrati.[2] Navaden prehlad je pogosto definiran kot vnetje nosu, ki ga spremlja v večji ali manjši meri vnetje žrela.[41] Samodiagnoza je pogosta.[3] Izolacija virusa, ki je dejansko vpleten, se redko izvaja,[41] in na splošno na osnovi simptomov ni mogoče ugotoviti, za katero vrsto virusa gre.[3]

Preventiva

Edini uspešni pristopi za zmanjšanje širjenja prehlada so fizični ukrepi,[42] kot sta umivanje rok in nošnja obraznih mask; v zdravstvenem okolju se uporabljajo tudi halje in rokavice za enkratno uporabo.[42] Izolacija, na primer karantena, ni mogoča, saj je bolezen preveč razširjena in simptomi nespecifični. Za cepljenje se je pokazalo, da ni praktično, saj je vpletenih veliko virusov, ki poleg tega hitro mutirajo.[42] Zato je malo verjetno, da bo kdaj na voljo široko učinkovito cepivo.[43]

Z rednim pranjem rok se zgleda lahko, posebno pri otrocih, učinkovito zmanjša prenos virusov prehlada.[44] Ni znano, ali poleg normalnega umivanja rok koristi tudi jemanje zdravil proti virusom ali bakterijam.[44] Nošnja maske v družbi okuženih ljudi je lahko koristno; za učinkovitost izogibanja socialnim stikom pa ni dovolj dokazov.[44] Za učinkovitost dodatkov s cinkom pri zmanjševanju pogostnosti prehladov ni jasnih dokazov.[45] Rutinsko dodajanje vitamina C nevarnosti za obolenje ali njegove resnosti ne zmanjšuje, lahko pa da skrajša trajanje obolenja.[46]

Obvladovanje

Lepak, ki spodbuja bralce, da se za navaden prehlad obrnejo na svojega zdravnika

Ni zdravila ali rastlinskih pripomočkov, ki bi nedvomno skrajšala trajanje okužbe.[47] Zdravljenje je omejeno na lajšanje simptomov.[48] Smiselni konzervativni ukrepi so obilen počitek, pitje tekočin, da telo ne dehidrira, in grgranje tople slane vode ali soljenega prevretka žajblja.[19] Velik del koristi od zdravljenja je pripisati placebo učinku.[49]

Simptomatika

Terapije, ki pomagajo lajšati simptome, so med drugim analgetiki in antipiretiki kot na primer ibuprofen[50] in acetaminofen/paracetamol.[51] Izkušnje kažejo, da zdravila za kašelj niso nič bolj uspešna od preprostih sredstev proti vročini[52] in se jih za otroke ne priporoča, saj dokazov za njih uspešnost ni, poleg tega pa lahko tudi škodijo.[53][54] Leta 2009 je Kanada omejila uporabo zdravil za kašelj in prehlad brez recepta pri otrocih do šest let starosti zaradi nerazjasnjenih vprašanj, ker se nevarnosti in nedokazanih koristi tiče.[53] Pri odraslih dokazi, ki podpirajo uporabo zdravil za kašelj, ne zadoščajo.[55] Zaradi zlorab so dekstrometorfan (zdravilo za kašelj, ki se ga prodaja brez recepta) v številnih državah prepovedali.[56]

Pri odraslih je mogoče simptome , kot je izcedek iz nosa, zmanjšati z antihistaminiki prve generacije; lahko pa pri tem pride do negativnih učinkov kot je zaspanost.[48] Druga sredstva proti polnemu nosu, kot recimo psevdoefedrin, tudi lahko pomagajo pri odraslih.[57] Ipratropium razpršilo za nos lahko zmanjšuje simptome, kot je recimo izcedek iz nosu, vendar na zamašenost nosu nima vpliva.[58] Antihistaminiki druge generacije pa zgleda niso uspešni.[59]

Ker raziskav na tem področju primanjkuje, ni znano, ali povečano uživanje tekočin izboljšuje simptome ali pa skrajšuje trajanje obolenj dihal[60] podobno manjka podatkov tudi, kadar gre za uporabo ogretega navlaženega zraka.[61] Ena od študij je pokazala, da mazanje prsi s hlapljivo mastjo do neke mere lajša kašelj ponoči, zamašene dihalne poti in težave s spanjem.[62]

Antibiotiki in protivirusna zdravila

Antibiotiki proti virusnim okužbam ne učinkujejo in zato na viruse, ki povzročajo prehlad, nimajo učinka.[63] Zaradi stranskih učinkov antibiotiki lahko na splošno škodijo, vendar se jih še vedno pogosto predpisuje.[63][64] Vzroki za to, da se kljub vsemu antibiotike še vedno predpisuje, so med drugim, da ljudje to pričakujejo, da zdravniki želijo pomagati in da je komplikacije, pri katerih bi antibiotik lahko pomagal, težko izključiti.[65] Za navaden prehlad ni učinkovitih protivirusnih zdravil, čeprav so predhodni rezultati nekaterih študij obetavni.[48][66]

Alternativna zdravila

Za navaden prehlad je najti obilo alternativnih terapij, vendar je za večino le malo dokazov, ki bi njih uporabo podpirale.[48] Leta 2010 še ni najti dovolj dokazov za ali proti zdravljenju z medom ali namakanjem nosu.[67][68] S cinkom se je zdravilo simptome, in sicer naj bi po raziskavah jemanje cinka prvih 24 ur po pojavu simptomov zmanjšalo trajanje in resnost navadnega prehlada pri drugače zdravih ljudeh..[45] Zaradi velikih razlik med študijami so potrebne dodatne raziskave, da se ugotovi, kako in kdaj lahko cink pomaga.[69] Ker lahko cinkove pastile proizvajajo neželene učinke, zdravniki nimajo smiselnih razlogov za to, da bi za zdravljenje prehlada priporočali cink.[70] Učinek, ki ga ima vitamin C na navaden prehlad, so obširno raziskovali; rezultati pa razočarjajo, saj je učinkovit le v omejenih okoliščinah, kot recimo pri osebah, ki so telesno visoko aktivni v mrzlih okoljih.[46][71] Dokazi za koristnost ehinaceje so inkonsistentni.[72][73] Različne vrste dopolnil se lahko glede učinkovitosti razlikujejo.[72] Ni znano, ali je česen učinkovit.[74] Edini preizkus doslej za vitamin D ni uspel dokazati, da bi bil vitamin koristen.[75]

Prognoza

Navaden prehlad je običajno blaga in samoomejujoča se bolezen, pri kateri se na splošno večina simptomov izboljša po enem tednu.[2] Polovica primerov se pozdravi po 10 dneh, 90% pa po 15 dneh.[76] Hudi zapleti, če se pojavijo, se po navadi pojavijo pri zelo starih ali zelo mladih, ali pa pri osebah, katerih imuno sistem je suprimiran.[77] Lahko pride do drugotnih bakterijskih okužb, ki povzročijo sinusitis, faringitis ali pa vnetje srednjega ušesa.[78] Cenijo, da do sinusitisa pride pri 8 % in do okužbe ušes pri 30 % primerov.[79]

Epidemiologija

Navaden prehlad je najbolj pogosta bolezen pri ljudeh[77] in prizadene vse ljudi, po vsem svetu.[23] Odrasli se okužijo tipično dva- do petkrat na leto [2][3] in otroci šest- do desetkrat letno (otroci v šolah so lahko letno prehlajeni tudi do dvanajstkrat).[48] Pogostnost simptomatskih okužb zaradi slabljenja imunskega sistema s starostjo narašča.[31]

Indijanci in Eskimi so bolj dovzetni za prehlad in pri njih pride v primerjavi z belci pogosteje do zapletov, kot je vnetje srednjega ušesa.[18] To je mogoče pojasniti z razlogi, kot sta revščina in stanovanjska stiska, ne pa pripadnost določeni etnični skupini.[18]

Zgodovina

Britanski plakat iz druge svetovne vojne, ki opisuje ceno navadnega prehlada[80]

Vzrok za navaden prehlad so sicer odkrili šele v petdesetih letih, vendar pozna človeštvo bolezen že iz pradavnine.[81] Simptomi in zdravljenje bolezni so opisani v egiptovskem papirusu Ebers, najstarejšem obstoječem besedilu s področja zdravstva iz 16. stoletja pred našim štetjem.[82] Ime »prehlad« za bolezen se je uveljavilo v 16. stoletju, zaradi podobnosti med njenimi simptomi in znaki izpostavljenosti hladnemu vremenu.[83]

V Združenem kraljestvu so leta 1946 pri Svetu za raziskave v zdravstvu ustanovili oddelek za prehlad, kjer so leta 1956 odkrili rinovirus.[84] V sedemdesetih letih so ugotovili, da zdravljenje z interferonom v fazi inkubacije z rinovirusno okužbo delno ščiti pred boleznijo,[85] vendar do praktične terapevtske rešitve ni prišlo. Oddelek so zaprli leta 1989, dve leti po zaključku raziskav na področju uporabe pastil cinkovega glukonata v profilaksi in zdravljenju rinovirusnega prehlada, edinega uspešnega zdravljenja v zgodovini enote.[86]

Družba in kultura

Ekonomskega vpliva prehlada se v večjem delu sveta ne razume dobro.[79] V ZDA je prehlad vzrok za 75 do 1200 milijonov obiskov pri zdravniku letno, kar pomeni po konservativni oceni 7,7 milijard USD stroškov na leto. Američani za lajšanje simptomov porabijo 2.9 milijard dolarjev za zdravila brez recepta in dodatno 400 milijonov za zdravila na recept.[87] Več kot ena tretjina obolelih, ki so poiskali zdravnika, je prejelo recept za antibiotik, kar ima posledice za odpornost proti antibiotikom.[87] Ceni se, da zaradi prehlada letno odpade 22 do 189 milijonov dni v šoli. Ker starši zaradi zdravljenja otrok ostajajo doma, pride do izgube 126 milijonov delovnih dni. Če to številko prištejemo 150 milijonom zamujenih delovnih dni zamujenih zaradi obolenja zaposlenih, znaša skupni vpliv prehlada zaradi izpada na delovnih mestih več kot 20 milijard ameriških dolarjev letno.[19][87] To predstavlja 40 % odsotnosti z dela v ZDA.[88]

Smeri raziskav

Številna protivirusna zdravila so testirali glede učinkovitosti pri prehladu, vendar do leta 2009 še niso odkrili rešitve, katere učinkovitost bi opravičila dovoljenje za uporabo.[66] Trenutno potekajo poskusi s protivirusnim zdravilom pleconaril, ki je zgleda uspešno proti pikornavirusom, poleg tega se testira tudi BTA-798.[89] Oralna oblika pleconarila je imela probleme glede varnosti, zato se sedaj preučuje uporabo v obliki aerosola.[89] DRACO, protivirusna terapija širokega spektra, ki jo razvijajo na MIT, predhodno kaže učinkovitost pri zdravljenju rinovirusa, kot tudi vrsti drugih nalezljivih virusov.[90][91]

Raziskovalci iz Medicinske fakultete Univerze v Baltimoru in Univerze Wisconsina v Madisonu so sekvencirali genom vseh znanih sevov človeškega rinovirusa.[92]

Sklici

  1. ↑ 1,0 1,1 Eccles & Weber (2009), str. 24
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 Arroll B (Marec 2011). »Common cold«. Clinical evidence. 2011 (3): 1510. PMC 3275147. PMID 21406124.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 3,5 3,6 3,7 3,8 Eccles R (november 2005). »Understanding the symptoms of the common cold and influenza«. Lancet Infect Dis. 5 (11): 718–25. doi:10.1016/S1473-3099(05)70270-X. PMID 16253889.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  4. ↑ Eccles Pg.26
  5. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 129
  6. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 50
  7. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 30
  8. ↑ Helms, Richard A.; Quan, David J.; Herfindal, Eric T.; Gourley, Dick R., ur. (2006). Textbook of therapeutics : drug and disease management (8. izd.). Philadelphia, Pa.: Lippincott Williams & Wilkins. str. 1882. ISBN 9780781757348.
  9. ↑ Rübsamen-Weigmann, Helga; Deres, Karl; Hewlett, Guy; Welker, Reinhold, ur. (2003). Viral Infections and Treatment. Hoboken: Informa Healthcare. str. 111. ISBN 9780824756413.
  10. ↑ Heikkinen T; Järvinen A (Januar 2003). »The common cold«. The Lancet. 361 (9351): 51–9. doi:10.1016/S0140-6736(03)12162-9. PMID 12517470.
  11. ↑ Ebell, MH; Lundgren, J; Youngpairoj, S (2013). »How long does a cough last? Comparing patients' expectations with data from a systematic review of the literature«. Annals of Family Medicine. 11 (1): 5–13. doi:10.1370/afm.1430. PMC 3596033. PMID 23319500.
  12. ↑ Dicpinigaitis PV (Maj 2011). »Cough: an unmet clinical need«. Br. J. Pharmacol. 163 (1): 116–24. doi:10.1111/j.1476-5381.2010.01198.x. PMC 3085873. PMID 21198555.
  13. ↑ Goldsobel AB; Chipps BE (Marec 2010). »Cough in the pediatric population«. J. Pediatr. 156 (3): 352–358. doi:10.1016/j.jpeds.2009.12.004. PMID 20176183.
  14. ↑ Palmenberg AC; Spiro D; Kuzmickas R; Wang S; Djikeng A; Rathe JA; Fraser-Liggett CM; Liggett SB (2009). »Sequencing and Analyses of All Known Human Rhinovirus Genomes Reveals Structure and Evolution«. Science. 324 (5923): 55–9. doi:10.1126/science.1165557. PMID 19213880.
  15. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 77
  16. ↑ Pelczar (2010). Microbiology: Application Based Approach. str. 656. ISBN 9780070151475.
  17. ↑ Goldman, Lee; Shafer, Andrew I. Goldman's Cecil Medicine (24. izd.). Philadelphia: Elsevier Saunders. str. 2103. ISBN 9781437727883.
  18. ↑ 18,0 18,1 18,2 18,3 Michael Rajnik; Robert W Tolan (13. september 2013). »Rhinovirus Infection«. Medscape Reference. Pridobljeno 19. marca 2013.
  19. ↑ 19,0 19,1 19,2 »Common Cold«. National Institute of Allergy and Infectious Diseases. 27. november 2006. Pridobljeno 11. junija 2007.
  20. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 107
  21. ↑ 21,0 21,1 21,2 Eccles & Weber (2009), str. 197
  22. ↑ 22,0 22,1 Eccles Pp. 211 & 215
  23. ↑ 23,0 23,1 23,2 23,3 Zuckerman, Arie J.; Banatvala, Jangu E.; Griffiths, Paul; Schoub, Barry; Mortimer, Philip, ur. (2007). Principles and practice of clinical virology (6 izd.). Hoboken, N.J.: Wiley. str. 496. ISBN 978-0-470-51799-4.
  24. ↑ Gwaltney JM Jr & Halstead SB: Contagiousness of the common cold; vabljeni komentar v »Questions and answers«. Journal of the American Medical Association. 278 (3): 256–257. 16. julij 1997. doi:10.1001/jama.1997.03550030096050. Pridobljeno 16. septembra 2011.
  25. ↑ Zuger, Abigail (4. marec 2003). »'You'll Catch Your Death!' An Old Wives' Tale? Well.«. The New York Times.
  26. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 79
  27. ↑ 27,0 27,1 »Common cold - Background information«. National Institute for Health and Clinical Excellence. Pridobljeno 19. marca 2013.
  28. ↑ 28,0 28,1 Eccles & Weber (2009), str. 80
  29. ↑ 29,0 29,1 Mourtzoukou EG; Falagas ME (september 2007). »Exposure to cold and respiratory tract infections«. The international journal of tuberculosis and lung disease : the official journal of the International Union against Tuberculosis and Lung Disease. 11 (9): 938–43. PMID 17705968.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  30. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 157
  31. ↑ 31,0 31,1 31,2 Eccles & Weber (2009), str. 78
  32. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 166
  33. ↑ Cohen S; Doyle WJ; Alper CM; Janicki-Deverts D; Turner RB (Januar 2009). »Sleep habits and susceptibility to the common cold«. Arch. Intern. Med. 169 (1): 62–7. doi:10.1001/archinternmed.2008.505. PMC 2629403. PMID 19139325.
  34. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 160–165
  35. ↑ McNiel, ME; Labbok, MH; Abrahams, SW (Julij 2010). »What are the risks associated with formula feeding? A re-analysis and review«. Breastfeeding review : professional publication of the Nursing Mothers' Association of Australia. 18 (2): 25–32. PMID 20879657.
  36. ↑ Lawrence, Ruth A.; Robert, M. (30. september 2010). Breastfeeding a guide for the medical profession (7 izd.). Maryland Heights, Mo.: Mosby/Elsevier. str. 478. ISBN 9781437735901.
  37. ↑ Nelson, Kenrad E.; Masters Williams, Carolyn, ur. (2007). Infectious disease epidemiology : theory and practice (2. izd.). Sudbury, Mass.: Jones and Bartlett Publishers. str. 724. ISBN 9780763728793.
  38. ↑ 38,0 38,1 38,2 Eccles & Weber (2009), str. 112
  39. ↑ 39,0 39,1 Eccles & Weber (2009), str. 116
  40. ↑ 40,0 40,1 Eccles & Weber (2009), str. 122
  41. ↑ 41,0 41,1 Eccles & Weber (2009), str. 51–52
  42. ↑ 42,0 42,1 42,2 Eccles & Weber (2009), str. 209
  43. ↑ Lawrence DM (Maj 2009). »Gene studies shed light on rhinovirus diversity«. Lancet Infect Dis. 9 (5): 278. doi:10.1016/S1473-3099(09)70123-9.
  44. ↑ 44,0 44,1 44,2 Jefferson T; Del Mar CB; Dooley L; Ferroni E; Al-Ansary LA; Bawazeer GA; van Driel ML; Nair S; Jones MA; Thorning S; Conly JM (Julij 2011). Jefferson, Tom (ur.). »Physical interventions to interrupt or reduce the spread of respiratory viruses«. Cochrane Database of Systematic Reviews (7): CD006207. doi:10.1002/14651858.CD006207.pub4. PMID 21735402.
  45. ↑ 45,0 45,1 Singh M; Das RR (Februar 2011). Singh, Meenu (ur.). »Zinc for the common cold«. Cochrane Database of Systematic Reviews (2): CD001364. doi:10.1002/14651858.CD001364.pub3. PMID 21328251.
  46. ↑ 46,0 46,1 Hemilä H; Chalker E; Douglas B; Hemilä H (2007). Hemilä, Harri (ur.). »Vitamin C for preventing and treating the common cold«. Cochrane Database of Systematic Reviews (3): CD000980. doi:10.1002/14651858.CD000980.pub3. PMID 17636648.
  47. ↑ »Common Cold: Treatments and Drugs«. Mayo Clinic. Pridobljeno 9. januarja 2010.
  48. ↑ 48,0 48,1 48,2 48,3 48,4 Simasek M; Blandino DA (2007). »Treatment of the common cold«. American Family Physician. 75 (4): 515–20. PMID 17323712. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. septembra 2007. Pridobljeno 23. januarja 2014. prostodostopna publikacija
  49. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 261
  50. ↑ Kim SY; Chang YJ; Cho HM; Hwang YW; Moon YS (2009). Kim, Soo Young (ur.). »Non-steroidal anti-inflammatory drugs for the common cold«. Cochrane Database Syst Rev (3): CD006362. doi:10.1002/14651858.CD006362.pub2. PMID 19588387.
  51. ↑ Eccles R (2006). »Efficacy and safety of over-the-counter analgesics in the treatment of common cold and flu«. Journal of Clinical Pharmacy and Therapeutics. 31 (4): 309–319. doi:10.1111/j.1365-2710.2006.00754.x. PMID 16882099.
  52. ↑ Smith SM; Schroeder K; Fahey T (2008). Smith, Susan M (ur.). »Over-the-counter (OTC) medications for acute cough in children and adults in ambulatory settings«. Cochrane Database Syst Rev (1): CD001831. doi:10.1002/14651858.CD001831.pub3. PMID 18253996.
  53. ↑ 53,0 53,1 Shefrin AE; Goldman RD (november 2009). »Use of over-the-counter cough and cold medications in children« (PDF). Can Fam Physician. 55 (11): 1081–3. PMC 2776795. PMID 19910592.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  54. ↑ Vassilev ZP; Kabadi S; Villa R (Marec 2010). »Safety and efficacy of over-the-counter cough and cold medicines for use in children«. Expert opinion on drug safety. 9 (2): 233–42. doi:10.1517/14740330903496410. PMID 20001764.
  55. ↑ Smith, SM; Schroeder, K; Fahey, T (15. avgust 2012). Smith, Susan M (ur.). »Over-the-counter (OTC) medications for acute cough in children and adults in ambulatory settings«. Cochrane database of systematic reviews (Online). 8: CD001831. doi:10.1002/14651858.CD001831.pub4. PMID 22895922.
  56. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 246
  57. ↑ Taverner D; Latte GJ (2007). Latte, G. Jenny (ur.). »Nasal decongestants for the common cold«. Cochrane Database Syst Rev (1): CD001953. doi:10.1002/14651858.CD001953.pub3. PMID 17253470.
  58. ↑ Albalawi ZH; Othman SS; Alfaleh K (Julij 2011). Albalawi, Zaina H (ur.). »Intranasal ipratropium bromide for the common cold«. Cochrane Database of Systematic Reviews (7): CD008231. doi:10.1002/14651858.CD008231.pub2. PMID 21735425.
  59. ↑ Pratter MR (Januar 2006). »Cough and the common cold: ACCP evidence-based clinical practice guidelines«. Chest. 129 (1 Suppl): 72S–74S. doi:10.1378/chest.129.1_suppl.72S. PMID 16428695.
  60. ↑ Guppy MP; Mickan SM; Del Mar CB; Thorning S; Rack A (Februar 2011). Guppy, Michelle PB (ur.). »Advising patients to increase fluid intake for treating acute respiratory infections«. Cochrane Database of Systematic Reviews (2): CD004419. doi:10.1002/14651858.CD004419.pub3. PMID 21328268.
  61. ↑ Singh M; Singh M (Maj 2011). Singh, Meenu (ur.). »Heated, humidified air for the common cold«. Cochrane Database of Systematic Reviews (5): CD001728. doi:10.1002/14651858.CD001728.pub4. PMID 21563130.
  62. ↑ Paul IM; Beiler JS; King TS; Clapp ER; Vallati J; Berlin CM (december 2010). »Vapor rub, petrolatum, and no treatment for children with nocturnal cough and cold symptoms«. Pediatrics. 126 (6): 1092–9. doi:10.1542/peds.2010-1601. PMC 3600823. PMID 21059712.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  63. ↑ 63,0 63,1 Arroll B; Kenealy T (2005). Arroll, Bruce (ur.). »Antibiotics for the common cold and acute purulent rhinitis«. Cochrane Database Syst Rev (3): CD000247. doi:10.1002/14651858.CD000247.pub2. PMID 16034850.
  64. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 238
  65. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 234
  66. ↑ 66,0 66,1 Eccles & Weber (2009), str. 218
  67. ↑ Oduwole O; Meremikwu MM; Oyo-Ita A; Udoh EE (Januar 2010). Oduwole, Olabisi (ur.). »Honey for acute cough in children«. Cochrane Database of Systematic Reviews (1): CD007094. doi:10.1002/14651858.CD007094.pub2. PMID 20091616.
  68. ↑ Kassel JC; King D; Spurling GK (Marec 2010). King, David (ur.). »Saline nasal irrigation for acute upper respiratory tract infections«. Cochrane Database of Systematic Reviews (3): CD006821. doi:10.1002/14651858.CD006821.pub2. PMID 20238351.
  69. ↑ »Zinc for the common cold — Health News — NHS Choices«. nhs.uk. 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. novembra 2012. Pridobljeno 24. februarja 2012. V tem preglednem članku je videti visoko heterogenost študij, ki se jih je združilo z namenom ugotoviti vpliv cinka na trajanje simptomov za prehlad. Lahko da njih združevanje ni bilo primerno. V vsakem primeru so zaradi tega zaključki te raziskave manj zanesljivi.
  70. ↑ Science, Michelle; Johnstone, Jennie; Roth, Daniel E.; Guyatt, Gordon; Loeb, Mark (7. maj 2012). »Zinc for the treatment of the common cold: a systematic review and meta-analysis of randomized controlled trials«. Canadian Medical Association Journal. 184 (10): E551–E561. doi:10.1503/cmaj.111990. PMC 3394849. PMID 22566526.
  71. ↑ Heiner KA; Hart AM; Martin LG; Rubio-Wallace S (2009). »Examining the evidence for the use of vitamin C in the prophylaxis and treatment of the common cold«. Journal of the American Academy of Nurse Practitioners. 21 (5): 295–300. doi:10.1111/j.1745-7599.2009.00409.x. PMID 19432914.
  72. ↑ 72,0 72,1 Linde K; Barrett B; Wölkart K; Bauer R; Melchart D (2006). Linde, Klaus (ur.). »Echinacea for preventing and treating the common cold«. Cochrane Database Syst Rev (1): CD000530. doi:10.1002/14651858.CD000530.pub2. PMID 16437427.
  73. ↑ Sachin A Shah; Stephen Sander; C Michael White; Mike Rinaldi; Craig I Coleman (2007). »Evaluation of echinacea for the prevention and treatment of the common cold: a meta-analysis«. The Lancet Infectious Diseases. 7 (7): 473–480. doi:10.1016/S1473-3099(07)70160-3. PMID 17597571.
  74. ↑ Lissiman E; Bhasale AL; Cohen M (2012). Lissiman, Elizabeth (ur.). »Garlic for the common cold«. Cochrane Database Syst Rev. 3: CD006206. doi:10.1002/14651858.CD006206.pub3. PMID 22419312.
  75. ↑ Murdoch, David R. (3. oktober 2012). »Effect of Vitamin D3 Supplementation on Upper Respiratory Tract Infections in Healthy Adults«. JAMA: the Journal of the American Medical Association. 308 (13): 1333. doi:10.1001/jama.2012.12505.
  76. ↑ Thompson, M; in sod. (11. december 2013). »Duration of symptoms of respiratory tract infections in children: systematic review«. BMJ (Clinical research ed.). 347: f7027. PMID 24335668.
  77. ↑ 77,0 77,1 Eccles & Weber (2009), str. 1
  78. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 76
  79. ↑ 79,0 79,1 Eccles & Weber (2009), str. 90
  80. ↑ »The Cost of the Common Cold and Influenza«. Imperial War Museum: Posters of Conflict. vads.
  81. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 3
  82. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 6
  83. ↑ »Cold«. Online Etymology Dictionary. Pridobljeno 12. januarja 2008.
  84. ↑ Eccles & Weber (2009), str. 20
  85. ↑ Tyrrell DA (1987). »Interferons and their clinical value«. Rev. Infect. Dis. 9 (2): 243–9. doi:10.1093/clinids/9.2.243. PMID 2438740.
  86. ↑ Al-Nakib W; Higgins, P.G.; Barrow, I.; Batstone, G.; Tyrrell, D.A.J. (december 1987). »Prophylaxis and treatment of rhinovirus colds with zinc gluconate lozenges«. J Antimicrob Chemother. 20 (6): 893–901. doi:10.1093/jac/20.6.893. PMID 3440773.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  87. ↑ 87,0 87,1 87,2 Fendrick AM; Monto AS; Nightengale B; Sarnes M (2003). »The economic burden of non-influenza-related viral respiratory tract infection in the United States«. Arch. Intern. Med. 163 (4): 487–94. doi:10.1001/archinte.163.4.487. PMID 12588210.
  88. ↑ Kirkpatrick GL (december 1996). »The common cold«. Prim. Care. 23 (4): 657–75. doi:10.1016/S0095-4543(05)70355-9. PMID 8890137.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  89. ↑ 89,0 89,1 Eccles & Weber (2009), str. 226
  90. ↑ Rider TH; Zook CE; Boettcher TL; Wick ST; Pancoast JS; Zusman BD (2011). Sambhara, Suryaprakash (ur.). »Broad-spectrum antiviral therapeutics«. PLoS ONE. 6 (7): e22572. doi:10.1371/journal.pone.0022572. PMC 3144912. PMID 21818340.
  91. ↑ Fiona Macrae (11. avgust 2011). »Greatest discovery since penicillin: A cure for everything - from colds to HIV«. The Daily Mail. UK.
  92. ↑ Val Willingham (12. februar 2009). »Genetic map of cold virus a step toward cure, scientists say«. CNN. Pridobljeno 28. aprila 2009.

Viri

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Prehlad.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Prehlad&oldid=6247290«