Pojdi na vsebino

Ivan Rafael Rodić

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Za drug pomen glej Ivan Rodić

Prevzvišeni Ivan Rafael Rodić
pokojni beograjski nadškof
Nadškof Rafael Rodić v slovesnih škofovskih oblačilih 1926
Domače imeIvan
Nadškofijabeograjska
Imenovan29. oktober 1924
Pij XI.
Odstopil28. november 1936
Predhodniknov položaj
NaslednikJosip Ujčić
Redovi
Duhovniško posvečenje23. julij 1893
posvečevalec
kardinal Gruscha
Škofovsko posvečenje7. december 1924
posvečevalec
nuncij Ermenegildo Pellegrinetti, naslovni nadškof škofije Adana. Soposvečevalca
Anton Akšamović škof Bosne in Srema (Džakovo)
Emmanuel Josip Stepan Garić OFM, škof v Banjaluki
Osebni podatki
Rojstvo15. junij 1870({{padleft:1870|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})
Smrt10. maj 1954({{padleft:1954|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:10|2|0}}) (83 let)
NarodnostHrvat
Verakatoličan
StaršiFabijan Rodić
Ana rojena Kožović
Prejšnji položajapostolski upravitelj Banata
(10. februar 1923 – 28. november 1936)
Alma materDunajske univerza
Catholic-hierarchy.org

Ivan Rafael Rodić (tudi Ivo Rodić, italijansko Giovanni Raffaele Rodic, slovensko: Janez Rafael Rodič), hrvaški duhovnik, nadškof in frančiškan, * 15. junij 1870, Nurkovac, Slavonska Požega (takrat Avstro-Ogrska, danes Hrvaška); †10. maj 1954 Slavonska Požega (takrat Jugoslavija, danes Hrvaška).

Beograjski nadškof je bil 1924-1936, apostolski upravitelj Banata pa od 1923-1936.

Življenjepis

Nadškof Ivan Rafael Rodić OFM je bil hrvaški cerkveni dostojanstvenik, ki je zasedel kot prvi nadškof nadškofijski sedež novoustanovljene nadškofije Beograd- Smederevo 1924-1936.[1][2][3][4]

Družina in šolanje

Rodić se je rodil 15. junija 1870 v vasi Nurkovac pri Slavonski Požegi v takratnem Trojnem kraljestvu Hrvaške, Slavonije in Dalmacije, a v Avstro-Ogrskem cesarstvu, v njegovem ogrskem delu. Krščen je bil na ime Ivan še istega dne. Njegova starša Fabijan in Ana rojena Kožović sta bila kmečkega rodu.

V ljudsko šolo je hodil v Brestovcu, gimnazijo pa je končal v Požegi, kjer je bival v frančiškanskem samostanu. K frančiškanom je vstopil na Dunaju 14. septembra 1886, ko je prejel redovno ime Rafael. Šolanje je nadaljeval v Dunaföldvarju na Madžarskem, v bogoslovje pa se je vpisal na Dunajsko univerzo, kjer je študije končal z odliko. Slovesne zaobljube je izrekel na Dunaju 14. julija 1891, duhovniško posvečenje pa je prejel v dunajski stolnici svetega Štefana 23. julija 1893 iz rok nadškofa in kardinala Gruscha.[5]

Kot frančiškan je torej diplomiral na Dunajski univerzi iz bogoslovja ter 1893 začel poučevati teologijo v Baji, kjer je ostal do leta 1898.[6] [7] [8] [9]

Cerkvene službe

Rodič je bil med voditelji hrvaškega katoliškega gibanja, ki ga je začel Slovenec - krški škof Mahnič . Opravljal je pomembne službe znotraj frančiškanskega reda kakor tudi na ravni vesoljne Cerkve ter je bil med drugim:

  1. profesor svetopisemskih ved v Baji
  2. prvi kustos novoustanovljene hrvaške frančiškanske province Svetega Cirila in Metoda in sicer v dveh obdobjih
  3. gvardijan frančiškanskih samostanov v Zagrebu, Varaždinu in na Trsatu, kakor tudi na Dunaju
  4. provincijalni definitor in provincijalni minister 1912-1918
  5. obnovitelj cerkva v Zagrebu, Iloku in na Dunaju
  6. urednik homiletičnega časopisa Dušobrižnik
  7. preureditelj frančiškanskega Tretjega reda na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini z ustanovitvijo Zveze tretjega reda;
  8. ustanovitelj Družbe sv. Rafaela
  9. ureditelj dušnopastirske skrbi za hrvaške priseljence v Kanadi in ZDA;
  10. prvi cerkveni apostolski obiskovalec ali vizitator v Kanadi in ZDA. [10]

Njegovo delovanje je bilo torej vsestransko; bil je tudi provincijal v več samostanih na Hrvaškem.[11]. 1881-1884 je bil provincijal Province sv. Janeza Kapistrana, ki je obsegala Slavonijo, Srem in velik del Južne Ogrske. [12][13]

Za časa njegovega poučevanja v Baji je Leon XIII. sprožil prenovo frančiškanov z bulo ’’Felicitate quadam’’, ki je bila objavljena 4. oktobra 1897; določil je namreč, da se morajo štiri frančiškanske veje: observanti (Observants), reformiranci (Riformati), alkantarinci (Alcantarines) in rekolektinci (Recollects) zopet združiti v eno samo družino pod imenom Ordo Fratrum Minorum (red manjših bratov.[14]

Rodić se je nad prenovo zelo navdušil in je postal poleg provincijala Slovenca Vošnjaka njen glavni uresničevalec in je v zvezi s tem zapisal tudi naslednje:

Hrvaški izvirnik[15][16] [17][18][19][20] Slovenski prevod

Otkako poznajem naš Red, nikada nisam odobravao način života koji se po našim stranama uvukao i uvriježio. Stoga sam radosno pozdravio vijest o reformi… Ja vas iskreno kao pravi vaš brat savjetujem, da bez ikakva krzmanja primite reformu

Odkar poznam naš red, nikoli nisem odobraval načina življenja, ki se je prikradel in uveljavil pri nas. Zato sem z veseljem pozdravil novico o prenovi... Odkritosrčno vam priporočam kot vaš pravi brat, da prenovo sprejmete brez kakršnegakoli obotavljanja.

V zvezi stem je postal vrhovni apostolski obiskovalec (=apostolski vizitator) frančiškanov; v tej vlogi je obiskal številne samostane po Evropi in Ameriki.[21]

1884 je Rodić zavrnil prošnjo Ivana Antunovića, naj bi pomagal k izhajanju časopisa za hrvaške Bunjevce v Bački boječ se nasprotovanja višjih oblasti; pomagal pa jim je pri uporabi njihovega jezika in prejemanju časopisja iz Hrvaške. Antunoviću je kljub temu uspelo, da je začel izdajati časopis Neven, za katerega je 1909 Rodić prispeval več člankov.[13] [22]

Škof

10. februarja 1923 je Rodić postal apostolski upravitelj v SHS na novo oblikovani Banatski škofiji in se je preselil v Veliki Bečkerek v Vojvodini (danes Zrenjanin/Bečkerek, Srbija).[2][4]

Naslednjega leta, 29. oktobra 1924, je bil imenovan za nadškofa škofije Beograd- Smederevo.[2][3][4]

Nove župnije in cerkve

Kot nadškof je urejal življenje katoličanov v svoji nadškofiji, ustanavljal nove župnije. Pred Prvo svetovno vojno je obstajala v Beogradu le ena katoliška župnija, ki je imela za sedež kapelo avstroogrskega veleposlaništva. Z njegovim prizadevanjem pa so nastale nove župnije s svojimi cerkvami in župnišči ne le po Srbiji in Makedoniji, ampak tudi v Beogradu.

Kristus Kralj

Ob njegovem prihodu so imeli katoličani na razpolago le kapelo Svetega Ladislava v sklopu avstroogrskega veleposlaništva.

V srednjem veku je bilo pred vdorom Turkov v ogrskem Beogradu veliko katoliških cerkva, kot je videti na starih litografijah, a je v neugodnih razmerah izginila za njimi vsaka sled. V novem veku segajo začetki župnije segajo v sredo 19. stoletja, a 1845 so začeli duhovniki voditi matične knjige. Med Svetim sedežem in kneževino oziroma Kraljevino Srbijo so več kot 60 let potekala pogajanja, ki so bila končana 1914 s sklenitvijo konkordata. Izbruh vojne je preprečil uresničitev; šele po končani vojni in nastanku nove države - Kraljestva Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS) je 29. oktobra 1924 Pij XI. imenoval prvega beograjsko-smederevskega nadškofa v osebi Ivana Rafaela Rodića. Poslopja bivšega veleposlaništva so bila kupljena za nadškofovsko rezidenco in župnišče. Ta cerkvica je postala prva župnijska cerkev in začasna stolnica, ki so jo 1926 povečali do današnje velikosti ter jo na praznik Kristusa Kralja posvetili Kristusu Kralju. Dozidali so ji tudi zvonik in cerkveno dvorano. Nabavili so tudi nove zvonove, a 15. decembra 1927 so zaigrale po stoletjih prve orgle v Srbiji, ki jih je izdelalo podjetje Franc Jenko iz Šentvida pri Ljubljani – po izročilu je bil to njegov prvi opus - in igrajo še danes. [23]

Sveti Anton Padovanski

Nadškof ni pozabil niti na svoje redovne brate, ki so takoj 1926 začeli graditi samostan in zatem cerkev svetega Antona Padovanskega po načrtih slovenskega stavbenika Plečnika. Samostan so zgradili v nekaj mesecih 1926, a cerkev brez zvonika dokončali 1933. Možnosti za izgradnjo zvonika so se pokazale šele leta 1960, ko so zgradili 60 m visok zvonik, ki pa se je začel nagibati kot tisti v Pisi; zato so ga od cerkvene stavbe morali ločiti.

Frančiškane na tem območju omenjajo viri že v 15. stoletju; njihov samostan so uničili Turki 1521, drugič v 17. stoletju; ko so ponovno 1727 zgradili cerkev in samostan, so ga zaradi turškega obleganja 18. septembra 1739 zopet morali zapustiti in se preseliti v Zemun.[24]

Blažena Devica Marija

Nadškof Rodić je zaupal to župnijo na Neimarju menihom vnebovzetcem (asumpcionistom). Takoj so začeli graditi kapelo za vernike; 1924 se je začela gradnja župnišča, samostana in začasne cerkve, ki je bila dograjena 1925, a temeljni kamen je blagoslovil prvi apostolski nuncij v Beogradu Ermenegildo Pellegrinetti. Cerkve se je prijelo ime "francoska" zaradi navzočnosti francoskih redovnikov, pa tudi zato, ker je bila namenjena kot spomenik prijateljstva med Francijo in Srbijo med vojno. Od 1928 do 1938 je bilo letno med 150 do 200 krstov. 1930 je bil zgrajen stari zvonik, leto kasneje pa je nadškof Rodić blagoslovil tri zvonove, ulite v savoski tovarni Paccard. Največji zvon nosi ime Svete Marije in je dar kralja Aleksandra, drugi je krščen na ime sv. Apostola Petra in je dar Svetega sedeža, najmanjši pa se imenuje po sv. Ani in je dar faranov. [25]

Sveti Ciril in Metod

V začetku 20. stoletja se je mesto Beograd začelo širiti tudi na jugozahod. 5. julija 1929 so slovenski lazaristi sprejeli Čukarico, kjer je že od 1927 ob nedeljah imel duhovnik mašo v zasebnem stanovanju. Kupili so hišo v Požeški ulici in v njej odprli kapelo, kjer je bila prva maša 5. avgusta 1929., a 13. Avgusta so začeli graditi novo cerkev, ki jo je nadškof Rodić 17. novembra 1929 posvetil v čast svetih bratov Cirila in Metoda. Cerkev je dvoranskega tipa s polkrožnim stropom, a zvonik je visok 23 metrov. Nad glavnimi vrati cerkve je napis: "Da bi bili vsi eno!". Župnija, ki je imela takrat že 2500 vernikov, je bila ustanovljena 1. januarja 1930 in je bilo tega leta krščenih 77 otrok, poročenih 32 parov in pokopanih 23 vernikov. Versko življenje je bilo zelo razgibano.

Tu so se naselile tudi slovenske nune usmiljenke, ki so v Beogradu od leta 1920, in pomagajo v dušnem pastirstvu, skrbijo za uboge in bolne, zelo blagodejno pa so delovale po bolnicah in s tem omilile marsikateri predsodek zoper katoličane tako pravoslavnih vernikov kot njihovih duhovnih pastirjev. [26]

Odpoved in smrt

Pri poskusih za graditev primerne nove katoliške stolnice v Beogradu mu je spodletelo, kar pa ni bila edina finančna polomija. Tukaj je med drugim bil pripravljen po tedanji navadi velik in sorazmerno uspešen srečolov, ki je po predvidevanjih prinesel dokaj lepo vsoto; vendar je njen organiztator, po izročilu je bil to Žid, izginil z denarjem neznano kam in nadškofija je zabredla tudi tukaj v dolgove, iz katerih se ni mogla izkopati.

Zato se je moral 28. novembra 1936 službi odpovedati; ostal mu je naziv naslovni nadškof Philippopolisa v Trakiji.[4]

Umrl je 10. maja 1954 v Slavonski Požegi.[13]

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Ivan Rafael Rodić.
(angleško)

Sklici

  1. ↑ »Giovanni Raffaele Rodic«. Catholic-Hierarchy. Pridobljeno 24. decembra 2008.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Leopold Gedő (1926) [1887]. »P. Ivan Rafael Rodić«. Zbirka portreta i biografija znamenitih ljudi kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca. New York Public Library. Pridobljeno 13. septembra 2011.
  3. ↑ 3,0 3,1 »Istorija« [History] (v Serbian). Roman Catholic Archdiocese of Belgrade. Pridobljeno 13. septembra 2011.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 »Metropolitan Archdiocese of Beograd Serbia«. GCatholic.org. Pridobljeno 13. septembra 2011.
  5. ↑ Daniel Patafta (28. julij 2018). »Ivan Rafael Rodić Franciscan and Archbishop of Belgrade«. Academia.edu. Pridobljeno 1. oktobra 2018.
  6. ↑ Robert Skenderović (October 2006). "Sudjelovanje slavonskih franjevaca u nacionalnom pokretu podunavskih Hrvata tijekom 19. i početkom 20. stoljeća" [Role of Slavonian Franciscans in the national movement of the Danubian Croats during the 19th and at the beginning of the 20th century] (PDF). Scrinia Slavonica (in Croatian). Croatian Historical Institute - Department of History of Slavonia, Srijem and Baranja: 194–216. ISSN 1332-4853. Pridobljeno 13. september 2011
  7. ↑ Cf. Arhiv franjevačkog samostana Požega (hencefurther: AFSP): Osobni fond nadbiskupa Rodića, b.[ox] 1; K. Suhodolski, “Apostolski administrator Rafael Rodić”, Katolički list, 22. marec 1923., p. 146; Franjo Pipinić, “Nadbiskup o. Rafael Rodić zlatomisnik”, Katolički list, 22. julij 1943, p. 319.
  8. ↑ Arhiv Hrvatske franjevačke provincije (hencefurther: AHFP), Osobnik [Personel], b. D-18; AFSP, Osobni fond nadbiskupa Rodića, b. 1. Srećko Majstorović, Ivan Rafael Rodić – prvi beogradski nadbiskup (Slavonski Brod, 1971), pp. 11-12.
  9. ↑ K. Suhodolski, Apostolski administrator Rafael Rodić, 146; S. Majstorović, Ivan Rafael Rodić, p. 12; Franjo Pipinić, “Nadbiskup o. Rafael Rodić zlatomisnik”, p. 319. AHFP, Osobnik, b. D-18; AFSP, Osobni fond nadbiskupa Rodića, b. 1.
  10. ↑ Daniel Patafta (28. julij 2018). »(PDF) Ivan Rafael Rodić - Franciscan and Archbishop of Belgrade«. Academia.edu. Pridobljeno 1. oktobra 2018.
  11. ↑ Leopold Gedő (1926) [1887]. "P. Ivan Rafael Rodić". Zbirka portreta i biografija znamenitih ljudi kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca. New York Public Library. Retrieved 2011-09-13.
  12. ↑ Robert Skenderović (October 2006). "Sudjelovanje slavonskih franjevaca u nacionalnom pokretu podunavskih Hrvata tijekom 19. i početkom 20. stoljeća" [Role of Slavonian Franciscans in the national movement of the Danubian Croats during the 19th and at the beginning of the 20th century] (PDF). Scrinia Slavonica (in Croatian). 6 (1). Croatian Historical Institute - Department of History of Slavonia, Srijem and Baranja: 194–216. ISSN 1332-4853. Retrieved 2011-09-13.
  13. ↑ 13,0 13,1 13,2 Robert Skenderović (Oktober 2006). »Sudjelovanje slavonskih franjevaca u nacionalnom pokretu podunavskih Hrvata tijekom 19. i početkom 20. stoljeća« [Role of Slavonian Franciscans in the national movement of the Danubian Croats during the 19th and at the beginning of the 20th century] (PDF). Scrinia Slavonica (v Croatian). Croatian Historical Institute - Department of History of Slavonia, Srijem and Baranja. 6 (1): 194–216. ISSN 1332-4853. Pridobljeno 13. septembra 2011.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  14. ↑ Noel Muscat OFM (18. september 2018). »»Septimo Iam and the Order of Friars Minor«of the Leonine Union« (PDF). Franciscanstudies.com. Pridobljeno 28. julija 2024.
  15. ↑ AHFP, Osobnik, b. D-18; Arhiv vicepostulature Vendelina Vošnjaka (hencefurther: AVVV), Reliquiae littere p. Vendelini (A), no. 1.
  16. ↑ AHFP, Osobnik, D-18, Pismo iz Baje, 19. april 1898.;
  17. ↑ AFSP, Osobni fond nadbiskupa Rodića, b. 1.
  18. ↑ Emanuel Hoško, Trsatski franjevci (Rijeka, 2004), p. 266.
  19. ↑ Srećko Majstorović, Ivan Rafael Rodić-prvi beogradski nadbiskup, p. 13. 10
  20. ↑ Cf. K. Suhodolski, “Apostolski administrator Rafael Rodić”, p. 146.
  21. ↑ Leopold Gedö (1926) [1887]. "P. Ivan Rafael Rodić". Zbirka portreta i biografija znamenitih ljudi kraljevstva Srba, Hrvata i Slovenaca. New York Public Library. Retrieved 2011-09-13.
  22. ↑ Robert Skenderović (October 2006). "Sudjelovanje slavonskih franjevaca u nacionalnom pokretu podunavskih Hrvata tijekom 19. i početkom 20. stoljeća" [Role of Slavonian Franciscans in the national movement of the Danubian Croats during the 19th and at the beginning of the 20th century] (PDF). Scrinia Slavonica (in Croatian). 6 (1). Croatian Historical Institute - Department of History of Slavonia, Srijem and Baranja: 194–216. ISSN 1332-4853. Retrieved 2011-09-13.
  23. ↑ »Najstarija beogradska župa Krist Kralj, Beograd«. Beogradska nadbiskupija. Pridobljeno 29. julija 2024.
  24. ↑ »Sveti Antun, Beograd«. Beogradska nadbiskupija. Pridobljeno 29. julija 2024.
  25. ↑ »Uznesenje Blažene Djevice Marije, Beograd«. Beogradska nadbiskupija. Pridobljeno 29. julija 2024.
  26. ↑ »Sveti Ćiril i Metod, Beograd«. Beogradska nadbiskupija. Pridobljeno 30. julija 2024.


Nazivi Rimskokatoliške cerkve
Predhodnik: 
Nov položaj 		Rimskokatoliška nadškofija Beograd
1924–1936 		Naslednik: 
Josip Ujčić
Apostolska uprava Banata
1923–1936 (kot apostolski upravitelj) 		Naslednik: 
Josip Ujčić
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ivan_Rafael_Rodić&oldid=6269754«