Barnard 68
| Molekularni oblak | |
|---|---|
| Bokova krogla | |
| temna absorpcijska meglica | |
 | |
| Opazovalni podatki: J2000.0 [1] epoha | |
| Rektascenzija | 17h 22m 38,2s[1] |
| Deklinacija | -23° 49′ 34″[1] |
| Oddaljenost | 500[2] sv. l. |
| Ozvezdje | Kačenosec Ophiuchus[2] |
| Fizikalne značilnosti | |
| Premer | 0,25[2] sv. l. |
| Oznake | Barnard 68, LDN 57 |
Barnard 68 je molekularni oblak, temna absorpcijska meglica ali Bokova globula proti južnemu ozvezdju Kačenosca in v krajevni Galaksiji na razdalji približno 400 svetlobnih let. Telo je tako blizu Osončja, da med njim in Soncem ni mogoče videti nobene zvezde. Ameriški astronom Edward Emerson Barnard je leta 1919 dodal to meglico v svoj katalog temnih meglic. Njegov katalog je bil objavljen leta 1927 in je tedaj je vseboval nekaj 350 teles. Zaradi njene neprosojnosti je njena notranjost zelo hladna in temperatura je enaka približno 16 K (−257 °C). Masa meglice je približno enaka dvojni Sončevi masi in njen premer je približno polovica svetlobnega leta.[2]
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Kljub temu, da je pri valovnih dolžinah vidne svetlobe meglica nejasna, so z Zelo velikim daljnogledom (VLT) na čilenski gori Cerro Paranal razkrili prisotnost približno 3.700 blokiranih zvezd krajevne Galaksije v ozadju, od katerih jih je približno 1000 vidnih v infrardečih valovnih dolžinah.[3] S skrbnim merjenjem stopnje zatemnitve so lepo vzorčili in točno preslikali porazdelitve prahu znotraj oblaka.[4][5] Z opazovanji, dobljenimi s Herschelovim vesoljskim observatorijem, so lahko še bolj omejili porazdelitev prašne komponente in njeno temperaturo.[6] Zaradi bližine temnega oblaka Osončju so opazovanja in meritve lažje. Če ga zunanje sile ne motijo, je stabilnost oblakov prahu ravno ravnovesje med zunanjim tlakom, ki ga povzroča toplota ali tlak vsebine oblaka, in gravitacijskimi silami, ki jih ustvarjajo isti delci (glej Jeansova nestabilnost in Bonnor-Ebertova masa). To povzroči, da oblak koleba ali niha na način, ki ni podoben tistemu velikega milnega mehurčka ali balona napolnjenega z vodo. Da bi oblak postal zvezda, mora gravitacija pridobiti zgornji del, ki je dovolj dolg, da povzroči propad oblaka in doseže temperaturo in gostoto, kjer se lahko vzdržuje jedrsko zlivanje. Ko se to zgodi, precej manjša velikost zvezdne ovojnice nakaže novo ravnovesje med močno povečano gravitacijo in sevalnim tlakom.[7]
Dobro določeni robovi meglice Barnard 68 in druge njene značilnosti kažejo, da je na robu gravitacijskega kolapsa, ko bo v približno naslednjih 200.000 letih postala zvezda.[8]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 1,2 »SIMBAD Astronomical Database (Barnard 68)« (v angleščini). Centre de Données astronomiques de Strasbourg. Pridobljeno 1. marca 2009.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 2,3 »Astronomy Picture of the Day - 11 May 1999 - Barnard 68«. NASA. 11. maj 1999. Arhivirano iz spletišča dne 11. aprila 2009. Pridobljeno 1. marca 2009.
- ↑ »The Dark Cloud B68 at Different Wavelengths« (v angleščini). Evropski južni observatorij. Pridobljeno 30. januarja 2012.
- ↑ Alves; Lada; Lada (2001a).
- ↑ Alves; Lada; Lada (2001b).
- ↑ Nielbock; Launhardt; Steinacker (2012).
- ↑ Redman; Keto; Rawlings (2006).
- ↑ Burkert; Alves (2009).
Viri
[uredi | uredi kodo]- Alves, João; Lada, Charles J.; Lada, Elizabeth A. (Januar 2001), »Internal structure of a cold dark molecular cloud inferred from the extinction of background starlight«, Nature, 409 (6817): 159–161, Bibcode:2001Natur.409..159A, doi:10.1038/35051509, PMID 11196632
- Alves, João; Lada, Charles J.; Lada, Elizabeth A. (Marec 2001), »Internal structure of a cold dark molecular cloud inferred from the extinction of background starlight«, The Messenger, 103: 15–20, Bibcode:.... 1A 2001Msngr.103 .... 1A
{{citation}}: Preveri|bibcode=dolžina (pomoč)[mrtva povezava] - Burkert, Andreas; Alves, João (2009). »THE INEVITABLE FUTURE OF THE STARLESS CORE BARNARD 68«. The Astrophysical Journal. 695 (2): 1308–1314. arXiv:0809.1457. Bibcode:2009ApJ...695.1308B. doi:10.1088/0004-637X/695/2/1308. ISSN 0004-637X.
- Nielbock, Markus; Launhardt, Ralf; Steinacker, Jürgen; in sod. (Avgust 2012). »The Earliest Phases of Star formation observed with Herschel (EPoS): The dust temperature and density distributions of B68«. Astronomy and Astrophysics. 547: A11. arXiv:1208.4512. Bibcode:2012A&A...547A..11N. doi:10.1051/0004-6361/201219139.
- Redman, Matt P.; Keto, Eric; Rawlings, J. M. C. (Julij 2006), »Oscillations in the stable starless core Barnard«, Monthly Notices of the Royal Astronomical Society, 370 (1): L1–L5, arXiv:astro-ph/0604056, Bibcode:2006MNRAS.370L...1R, doi:10.1111/j.1745-3933.2006.00172.x
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Croswell, Ken, The Black Cloud (angleško)
- C18O abundance in the nearby globule Barnard 68 (angleško)
- ESO, How to Become a Star - ESO Telescopes Provide Most Detailed View Ever Into a Dark Cloud, 2001-01-10 (Pridobljeno dne 2009-03-01) (angleško)
- New Scientist, Astrophile: Lucky strike turns a dark cloud into a star, 2012-09-06 (angleško)
- Bibe, Dimitrij, Найден ближайший к Солнечной системе космический объект (rusko)
