Pojdi na vsebino

Grki

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Grki
Heleni
Έλληνες

 
 • Tukidid • Herodot • Plutarh • Ksenofont
 • Sapfo • Aristotel • Sokrat • Louīs
 • Tsipras • Aleksander Veliki • Papadopoulos • Ritsos
 • Homer • Venizelos
Skupno število pripadnikov
ok. 14–17 milijonov[1][2]
Regije z večjim številom pripadnikov
 Grčija  9.903.268[3][4]
(popis 2011)
 Ciper 659.115[5][6][7]
(popis 2011)
 ZDA1.279.000–3.000,000a (ocena 2016)[8][9]
 Nemčija443.000b (ocena 2016)[10]
 Avstralija424.744 (popis 2021)[11]
 Združeno kraljestvo345.000–400.000 (ocena 2011)[12]
 Kanada271.405c (popis 2016)[13]
 Albanija200.000 (ocena 1990)
 Nova Zelandijaocena: 2.478 do 10.000, morda do 50000[14]
 Južna Afrika138.000 (ocena 2011)[15]
 Italija110.000–200.000d (ocena 2013)[16][17][18]
 Egipt110.000[19][20]
 Čile100.000[21]
 Ukrajina91.000 (ocena 2011)[22]
 Rusija85.640 (popis 2010)[23]
 Brazilija50.000e[24]
 Francija35.000 (ocena 2013)[25]
 Belgija35.000 (cena 2011)[26]
 Argentina30.000–50.000 (ocena 2013)[27]
 Nizozemska28.856 (2021)[28][29]
 Bolgarija1.356 (popis 2011)[30] do 28.500 (ocena)[31]
 Urugvaj25.000–28.000 (popis 2011)[32]
 Švedska24.736 (popis 2012)[33]
 Gruzija15.000 (ocena 2011)[34]
 Češka12.000[35]
 Kazahstan8.846 (ocena 2011)[36]
  Švica11.000 (ocena 2015)[37]
 Romunija10.000 (ocena 2013)[38]
 Uzbekistan9.500 (ocena 2000)[39]
 Avstrija5.261[40]
 Madžarska4.454 (popis 2016)[41]
 Turčija4.000–49.143f[42][43]
Jeziki
grščina
Religija
primarno Grška pravoslavna cerkev
a Vključuje tiste, katerih predniki so bili Grki.
b Vključuje prebivalce z grškimi "kulturnimi koreninami".
cTisti, katerih navedeno etnično poreklo je med drugim vključevalo "grško". Število tistih, katerih etnično poreklo je samo grško, je 145.250. V Kanadi živi dodatnih 3.395 Ciprčanov neopredeljene etnične pripadnosti.
dPribližno. 60.000 Grkov in 30.000 migrantov po drugi svetovni vojni.
e "Vključno s potomci".
f Vključno z grškimi muslimani.

Grki ali Heleni (grško Έλληνες, Éllines) so etnična skupina in narod, ki izvira iz Grčije, Cipra, južne Albanije, Anatolije, delov Italije in Egipta ter v manjšem obsegu drugih okoliških držav v vzhodnem Sredozemlju in ob Črnem morju. Oblikujejo tudi pomembno diasporo (omogenia), s številnimi grškimi skupnostmi, ustanovljenimi po vsem svetu.[44]

Grške kolonije in skupnosti so bile že v bronasti dobi ustanovljene na obalah Sredozemskega in Črnega morja, vendar je bilo grško ljudstvo vedno osredotočeno na Egejsko in Jonsko morje, kjer se grški jezik govori že od bronaste dobe.[45][46] Do začetka 20. stoletja so bili Grki naseljeni med grškim polotokom, zahodno obalo Male Azije, obalo Črnega morja, Kapadokijo v osrednji Anatoliji, Egiptom, Balkanom, Ciprom in Konstantinoplom.[46] Mnoge omenjene regije so v veliki meri sovpadale z mejami Bizantinskega cesarstva poznega 11. stoletja in vzhodnosredozemskimi območji starogrške kolonizacije.[47] Kulturna središča Grkov so bila v različnih obdobjih zlasti Atene, Solun, Aleksandrija, Smirna in Konstantinopel.

V zadnjem času živi večina etničnih Grkov znotraj meja sodobne grške države ali na Cipru. Grški genocid in izmenjava prebivalstva med Grčijo in Turčijo sta skoraj končala tri tisočletja staro grško prisotnost v Mali Aziji. Druge dolgoletne grške populacije je mogoče najti od južne Italije do Kavkaza in južne Rusije in Ukrajine ter v skupnostih grške diaspore v številnih drugih državah. Danes večina Grkov uradno pripada Grški pravoslavni cerkvi.[48]

Grki so močno vplivali in prispevali h kulturi, vizualni umetnosti, raziskovanju, gledališču, literaturi, filozofiji, etiki, politiki, arhitekturi, glasbi, matematiki,[49] medicini, znanosti, tehnologiji, trgovini, kulinariki in športu. Grški jezik je najstarejši pisni jezik, ki je še vedno v rabi. Njegovo besedišče je bilo osnova mnogih jezikov, pa tudi mednarodne znanstvene nomenklature. Grščina je bila od 4. stoletja pr. n. št. daleč najbolj razširjena lingua franca v sredozemskem svetu in tudi Nova zaveza krščanske Biblije je bila prvotno napisana v grščini.[50][51][52]

Zgodovina

Proto-grško naselitveno ozemlje (2200/2100–1900 pr. n. št.) kot so ga predlagali Katona (2000), Sakelariou (2016, 1980, 1975) in Phylaktopoulos (1975)

Grki govorijo grški jezik, ki tvori edinstveno helensko vejo znotraj indoevropskih jezikovne družine.[46]

Izvor

Pra-Grki so na ozemlje, ki se danes imenuje Grčija, prišli verjetno ob koncu 3. tisočletja pr. n. št. med letoma 2200 in 1900 pr. n. št.[53][54][a] Zaporedje selitev na grško celino v 2. tisočletju pr. n. št. je mogoče rekonstruirati na podlagi starogrških narečij, vendar to ni povsem zanesljivo. Obstajali sta vsaj dve selitvi. V prvi so bili Jonci in Ahajci, ki so ustvarili mikensko Grčijo do 16. stoletja pr. n. št.[58][59] V drugi so bili Dorci okoli 11. stoletja pr. n. št., ki so izpodrinili narečja iz mikenskega obdobja. Obe selitvi sta se zgodili v kritičnih obdobjih: mikenska na prehodu v pozno bronasto dobo in dorska ob propadu bronaste dobe.

Mikenska posmrtna maska, znana kot Agamemnonova maska, 16. stoletje pr. n. št.

Mikenci

Glavni članek: Mikenska doba.

Okoli leta 1600 pr. n. št. so si mikenski Grki od minojske civilizacije izposodili njen zlogovni sistem pisanja (linearna pisava A) in razvili lastno zlogovno pisavo, znano kot linearna pisava B,[60] v kateri so prvi in najstarejši pisni dokazi o grškem jeziku.[60][61] Mikenci so hitro prodrli na Egejsko morje in do 15. stoletja pr. n. št. dosegli Rodos, Kreto, Ciper in obale iz Male Azije.[46][62]

Okoli leta 1200 pr. n. št. so se na grško ozemlje iz Epira priselili grško govoreči Dorci.[63] Starejše zgodovinske raziskave so pogosto trdile, da je dorska selitev povzročila propad mikenske civilizacije. Vse sodobne raziskave so to trditev ovrgle, Dorci pa so bili verjetno eno od ljudstev, v zgodovinopisju znanih kot "ljudstva morja", ki okoli leta 1180 pr. n. št. opustošila vzhodno Sredozemlje.[64] Selitvi Dorcev je sledilo slabo potrjeno obdobje selitev, imenovano grška temna doba, okoli leta 800 pr. n. št. pa sta že že prepoznavni arhaična in klasična Grčija.[65]

Grki klasične antike so svoje mikenske prednike in mikensko obdobje idealizirali kot veličastno dobo junakov, naklonjenosti bogov in materialnega bogastva.[66] Homerjeva epa Iliada in Odiseja sta bila na splošno sprejeta kot del realne grške preteklosti in šele v času evhemerizma so začeli učenjaki dvomiti v Homerjevo zgodovinskost.[65] Del preživele mikenske dediščine so imena bogov in boginj mikenske Grčije, med njimi Zevsa, Pozejdona in Hada, ki so postali glavne figure olimpijskega panteona poznejše antike.[67]

Klasična doba

Glavni članek: Klasična Grčija.
Trije veliki filozofi klasične dobe: Sokrat, Platon in Aristotel

Etnogeneza grškega naroda je povezana z razvojem panhelenizma v 8. stoletju pr. n. št.[68] Po mnenju nekaterih znanstvenikov so bile temeljni dogodek olimpijske igre leta 776 pr. n. št., ko je bila zamisel o helenizmu med grškimi plemeni prvič prevedena v skupno kulturno izkušnjo. Helenizem je bil predvsem stvar skupne kulture.[44] Dela Homerja (Iliada in Odiseja) in Hezioda (Teogonija), napisana v 8. stoletju pr. n. št., so postala osnova nacionalne vere, etosa, zgodovine in mitologije.[69] V tem obdobju je bilo ustanovljeno Apolonovo preročišče v Delfih.[70]

Klasično obdobje grške civilizacije zajema čas od zgodnjega 5. stoletja pr. n. št. do smrti Aleksandra Velikega leta 323 pr. n. št. Nekateri avtorji to obdobje raje delijo na "klasično obdobje" od konca grško-perzijskih vojn do konca peloponeške vojne in "četrto stoletje" do Aleksandrove smrti. Tako se imenuje, ker je postavilo merila, po katerih so ocenjevali grško civilizacijo v kasnejših obdobjih.[71] Klasično obdobje je opisano tudi kot "zlata doba" grške civilizacije. Umetnost, filozofija, arhitektura in književnost klasičnega obdobja so bile ključnega pomena pri oblikovanju in razvoju zahodne kulture.

Grki klasične dobe so razumeli, da pripadajo skupnemu helenskemu genosu,[72] vendar je bila na prvem mestu zvestoba svojemu mestu. V vojskovanju z drugimi grškimi mestnimi državami, pogosto brutalnemu, niso videli nobenega neskladja s helenizmom.[73] Peloponeška vojna, obsežna državljanska vojna med dvema najmočnejšima grškima mestnima državama, Atenami in Šparto ter njunimi zavezniki, je obe državi močno oslabila.[74]

Aleksander Veliki, čigar osvojitve so vodile v helenistično obdobje

Večina sprtih grških mestnih držav je bila po mnenju nekaterih zgodovinarjev na silo združena pod zastavo vsehelenskih idealov Filipa II. Makedonskega in Aleksandra Velikega. Drugi poznavalci se na splošno raje odločajo za razlago, da je bilo makedonsko osvajanje "osvajanje zaradi osvajanja" ali vsaj osvajanje zaradi bogatenja, slave in moči. Slednji na "ideale" gledajo kot na koristno propagando, usmerjeno proti mestnim državam.[75]

Kakorkoli že, Aleksanderovo strmoglavljenje Ahemenidskega imperija po njegovih zmagah v bitkah pri Graniku, Isu in Gavgameli ter njegovemu napredovanju do današnjega Pakistana in Tadžikistana[76] je zagotovilo pomembno izhodišče za širjenje grške kulture preko ustanavljanja kolonij in trgovskih postaj ob trgovskih poteh.[77] Četudi Aleksandrov imperij ni nedotaknjen preživel smrti svojega ustvarjalca, so se kulturne posledice širjenja helenizma po večjem delu Bližnjega vzhoda in Azije izkazale za dolgo živeče, saj je grščina postala lingua franca in ta položaj ohranila celo v rimskih časih.[78] Številni Grki so se naselili v helenističnih mestih, kot so Aleksandrija, Antiohija in Selevkija.[79]

Helenistična doba

Glavna članka: Helenistično obdobje in Helenistična Grčija.
Helenistična kraljestva okoli leta 300 pr. n. št., razdeljena med diadohe: Kasandrovo Makedonsko kraljestvo (zeleno), Ptolemajsko kraljestvo (temno modro), Selevkidsko cesarstvo (rumeno), ozemlja pod Lizimahom (oranžno) in Epir (rdeče)

Helenistična doba je bila naslednje obdobje grške zgodovine, katere začetke se običajno umešča v obdobje Aleksandrove smrti.[80] Ime je dobila po delni helenizaciji mnogih ne-grških kultur vse do Indije in Baktrije, ki sta več stoletij ohranjali grško kulturo in vladarje.[80] Konec helenistične dobe se običajno umešča v obdobje rimske osvojitve Egipta leta 30 pr. n. št.,[80] čeprav so indo-grška kraljestva trajala še nekaj desetletij.

V tem obdobju se je začela selitev Grkov proti velikim mestom v kraljestvih diadohov in mestne države so začele izgubljati svoj pomen.[81][82] Grki so se še naprej zavedali svoje preteklosti, predvsem s preučevanjem del Homerja in klasičnih avtorjev.[83] Pomemben dejavnik pri ohranjanju grške identitete je bil stik z barbarskimi (negrškimi) ljudstvi, ki se je v novem kozmopolitskem okolju večetničnih helenističnih kraljestev poglobil. [83] To je med Grki povzročilo močno željo, da bi se njihova oblast prenesla na naslednjo generacijo Grkov. Za helenistično obdobje na splošno velja, da so v tem času grška znanost, tehnologija in matematika dosegle svoj vrhunec.[84]

V indo-grškem in grško-baktrijskem kraljestvu se je razširila grška različica budizma. Grški misijonarji so imeli pomembno vlogo pri njegovem širjenju na Kitajsko.[85] Dlje proti vzhodu so Grki iz Aleksandrije med Kitajci postali znani kot Dajuan ali Tajuan.[86]

Rimsko cesarstvo

Glavni članek: Rimska Grčija.
Kleopatra VII., zadnje vladarica grškega Egipta, Altes Museum, Berlin

Med letoma 168 pr. n. št. in 30 pr. n. št. je ves grški svet osvojila Rimska republika in skoraj vsi grško govoreči ljudje po svetu so postali državljani ali podložniki Rimskega cesarstva. Rimljani so kljub svoji vojaški premoči občudovali dosežke grške kulture in ostali pod njenim močnim vplivom. Od tod tudi znamenita Horacijeva izjava: "Graecia capta ferum victorem cepit" (Grčija, čeprav zajeta, je ujela svojega divjega osvajalca).[87] V stoletjih po rimski osvojitvi grškega sveta sta se grška in rimska kultura zlili v enovito grško-rimsko kulturo.

Na verskem področju je bilo to obdobje globokih sprememb. Zgodila se je duhovna revolucija, ki je zaznamovala opuščanje stare grške vere. Njen zaton, ki se je začel v 3. stoletju pr. n. št., se je nadaljeval pod vplivom novih verstev z vzhoda,[44] ki so v grški svet prinesli kulte božanstev, kot sta Izida in Mitra.[82][88] Grško govoreče skupnosti heleniziranega Vzhoda so bile ključnega pomena za širjenje zgodnjega krščanstva v 2. in 3. stoletju.[89] Zgodnji krščanski voditelji in pisci, predvsem sveti Pavel, so bili na splošno grško govoreči,[90] čeprav nobeden ni bil iz Grčije. Grčija sama se je oklepala poganstva in ni bila eno od vplivnih središč zgodnjega krščanstva. Nekateri starogrški verski običaji so ostali v modi do konca 4. stoletja.[91] V nekaterih delih Grčije, na primer na jugovzhodni Peloponezu, so se poganski običaji ohranili vse do bizantinskega srednjega veka v 10. stoletju n. št.[92] Pokrajina Cakonija je ostala poganska do 9. stoletja. Bizantinci so njene prebivalce imenovali Heleni, kar je v prenesenem smislu pomenilo, da so bili pogani.[93]

V Rimskem imperiju so še vedno obstajale etnične razlike, ki so z uvedbo krščanstva kot orodja za spodbujanje trdne rimske nacionalne identitete, postale drugotnega pomena.[94] Od zgodnjih stoletij našega štetja so se Grki opredeljevali za Rimljane (grško Ῥωμαῖοι, Rhōmaîoi).[95] Naziv Heleni postal sopomenka za pogane, vendar je bil kot etnonim oživljen v 11. stoletju.[96]

Srednji vek

Več informacij: Bizantinsko cesarstvo, Romeji, in Četrta križarska vojna
Prizora poroke in družinskega življenja v Konstantinoplu
Cesar Bazilij II. (11. stoletje), zaslužen za oživitev Bizantinskega cesarstva
Georgij Gemist Pleton, eden od najslavnejših filozofov poznega bizantinskega obdobja in glavni pionir oživitve grške znanosti v Zahodni Evropi

Večino srednjega veka so se bizantinski Grki identificirali kot Rimljani (grško Rhōmaîoi, Romeji), se pravi državljani Rimskega imperija. Naziv Romeji je kasneje postal sopomenka za krščanske Grke.[97][98]

Uporabljal se je tudi polatinjen izraz Grekoí (Γραικοί, Grki),[99] vendar je bila njegova raba manj pogosta in pred četrto križarsko vojno leta 1204 ni obstajala v uradni bizantinski politični korespondenci.[100] Naziv Vzhodno rimsko cesarstvo, danes bolj znano kot Bizantinsko cesarstvo, se v njegovem času ni uporabljal.[101] Grška kultura je ponovno postala vse bolj vplivna od 7. stoletja, ko se je cesar Heraklij (vladal  610–641) odločil, da grščina postane uradni jezik cesarstva.[102][103] Katoliška cerkev je več stoletij priznavala zahtevo vzhodnega cesarstva po rimskem nasledstvu, potem ko je papež Leon III. 25. decembra 800 okronal frankovskega kralja Karla Velikega za "rimskega cesarja", pa se je na zahodu sčasoma izoblikovalo frankovsko Sveto rimsko cesarstvo. Zahod je začel favorizirati Franke in začel Vzhodno rimsko cesarstvo označevati z Grško cesarstvo (Imperium Graecorum).[104][105] Latinski izraz Heleni se je sprva uporabljal nevtralno, od 9. stoletja dalje pa so ga zahodnjaki uporabljali, da bi izpodbijali bizantinske zahteve po starorimski dediščini. Izraz Helen je postal ponižujoč eksonim za Bizantince. Uporabljali so ga večinoma v kontekstih, povezanih z Zahodom, kot so na primer besedila v zvezi s Firenškim koncilom, da bi predstavil zahodno stališče.[106][107] Za večino germanskih in slovanskih ljudstev je naziv Romeji pomenil Grke.[108][109]

Bistvene vrednote bizantinskih Grkov so temeljile na krščanstvu in homerskem izročilu stare Grčije.[110][111]

Izrazito istovetenje z Grki se je ponovno pojavilo v 11. stoletju v krogih izobražencev in postalo še močnejše po padcu Konstantinopla v roke križarjev v četrti križarski vojni leta 1204.[112] V Nikejskem cesarstvu je majhen krog elite za označevanje samega sebe uporabljal izraz "Helen".[113] Nikejski cesar Ivan III. Dukas Vatac (vladal 1221–1254) je na primer v pismu papežu Gregorju IX. trdil, da je svoje kraljestvo nasledil od Konstantina Velikega, poudaril svoj "helenski" izvor ter povzdigoval modrost grškega ljudstva.[114] Ko so leta 1261 Bizantinci ponovno osvojili Konstantinopel, je ponovno začel prevlaovati izraz Romeji. Za Heleni (Έλληνας) je ostalo zelo malo sledov, na primer s spisih Georgija Gemista Pletona,[115] ki je zapustil krščanstvo in v čigar spisih je kulminiralo zanimanje za klasično preteklost.[112] Predstavo Grkov o samih sebi je ne glede na to izoblikovala kombinacija pravoslavnega krščanstva s specifično grško identiteto.[112] V letih somraka Bizantinskega cesarstva so vidne bizantinske osebnosti predlagale, da bi bizantinskega cesarja imenovali "cesar Helenov".[116][117] Ti večinoma retorični izrazi helenske identitete so bili omejeni na intelektualne kroge, vendar so jih nadaljevali bizantinski intelektualci, ki so sodelovali v italijanski renesansi.[118]

Zanimanje za klasično grško dediščino, dopolnjeno s poudarkom na grški pravoslavni identiteti, se je v poznem srednjem veku in osmanskem obdobju okrepilo s povezavami Grkov s prav tako pravoslavnimi kristjani v Ruskem imperiju. Vezi so se še dodatno okrepile po padcu Trabzonskega cesarstva leta 1461, po katerem je do druge rusko-turške vojne 1828–1829 več sto tisoč pontskih Grkov zbežalo ali se izselilo iz Pontskih Alp in armenskega višavja v južno Rusijo in ruski Južni Kavkaz.[119]

Ti bizantinski Grki so bili v veliki meri zaslužni za ohranitev književnosti klasične dobe.[111][120][121] Bizantinski slovničarji so bili tisti, ki so bili glavni zaslužni za prenos starogrških slovničnih in literarnih študij na Zahod v 15. stoletju, kar je dalo velik zagon italijanski renesansi.[122][123] Aristotelova filozofska tradicija je bila v grškem svetu skoraj neprekinjena dva tisoč let vse do padca Konstantinopla leta 1453.[124]

Bizantinski Grki so bili zaslužni za širjenje pismenosti in krščanstva med slovanskimi ljudstvi. Najbolj opazen prispevek k temu sta dala bizantinska grška brata, meniha sveta Ciril in Metod iz Soluna, ki jima danes pripisujejo formalizacijo prve slovanske abecede.[125]

Stari Grki

Smrt in običaji

Stari Grki so smrt doživljali zelo globoko, pogreb pa je bil zanje dolžnost, ki jo je družina morala opraviti po vseh predpisih. Sofokles se je z Antigono dotaknil ravno teh čustev Grkov; Antigona ni smela pokopati svojega brata, torej ni smela opraviti svoje svete dolžnosti.

Na dan smrti so ženske sorodnice truplo pokojnika odnesle do hiše najbližjega sorodnika. Truplo so obredno okopale, mazilile, oblekle, okrasile in položile na mrtvaški oder. Sorodniki in prijatelji so prišli pokojnemu izkazat poslednje spoštovanje, ženske pa so se, oblečene v črno in razpuščenih las, tolkle po prsih, in pele obredne žalostinke. Hiša in žalujoči so veljali za nečiste, zato so pri vhodu v hišo nastavili nekaj vode, da so se obiskovalci ob odhodu lahko umili. Tretji dan so še pred zoro v pogrebnem sprevodu odšli iz mesta do pokopališča ali do posestva na podeželju.

Pokop in pogreb

  • ἐκϕορά (ekforá) = pokop, pogreb

Truplo so bodisi pokopali bodisi zažgali na grmadi. V tem primeru so po tem, ko je grmada dogorela, zbrali ostanke v žaro in jo pokopali. Nagrobniki aristokratov v arhaični dobi so bili pravi umetniški izdelki (tako imenovani kurosi in kore), medtem ko so za časa demokracije postali skromnejša znamenja. Tam so opravili žrtvovanje, izlili nekaj vina in olja, nato pa odšli na pogrebno gostijo. Na deveti dan in obletnice smrti se je družina zopet zbrala pri nagrobniku in slovesno opravila potrebne obrede.

Ljudje so iz različnih vzrokov skrbno skrbeli za družinske grobove. Do neke mere so z bogastvom nagrobnika okolici hoteli pokazati moč družine. Poleg tega so večinoma verjeli, da duša po smrti ne postane zgolj nedejavna senca, če za grob s predpisanimi obredi lepo skrbijo. Skrb za grobove prednikov pa je imela tudi močan politični moment. V največjih nevarnostih za Grke je bila največja motivacija pri borbi ravno sklicevanje na to, da je treba ohraniti grobove prednikov in domača svetišča. Nekega ustaljenega pogleda na posmrtno življenje v Grčiji ni bilo. Pri Homerju beremo, da se je Ahil bal umreti, ker si je predstavljal, da po smrti kot senca ne bo mogle ničesar storiti niti čutiti. Na Zemlji pa lahko doseže junaška dejanja.

Poezija s simpozijev nam na nekaterih mestih ohranja pogled, da je bolje umreti mlad, kot pa se postarati, saj starec ne more več uživati. Tudi Herodot s svojimi Zgodbami nekajkrat nakaže, da je za človeka bolje, da se ne rodi, oziroma da ta svet čim prej zapusti. Špartanci in tudi nekateri drug Grki so po drugi strani hoteli umreti častitljivo, da jih bodo žive ohranjali lepi spomini njihovih potomcev. Tudi filozofi so na svet gledali različno. Sokrat se ni bal smrti in je trdil, da duša po smrti živi dalje, njegovi učenci pa se s tem niso mogli sprijazniti. Zelo skrajno mnenje je imel na primer Diogen, ki je učencem naročil, naj ga po smrti kar odvržejo, saj telo po smrti ne čuti ničesar več. Tudi stoiki so trdili, da duša po smrti živi dalje, saj je iskra božanskega ognja. Pitagorejci so verjeli v reinkarnacijo, epikurejci pa so trdili, da se s smrtjo vse konča, saj tako duša kot telo razpadeta na atome. Zato je po njihovem mnenju treba izkoristiti vsak dan, ki ga še doživimo.

Sodobni Grki

Etnični Grk (ali preprosto: Grk) je nekdo, ki se ima za Grka. Značilnosti so:

  • kulturna povezava z grško kulturo,
  • govorjenje grščine,
  • predniki, ki so živeli v Grčiji ali v krajih, ki so bili včasih del Grčije ali se drugače smatrajo za grške.

Na Balkanu živi okoli 10,8 milijonov etničnih Grkov, pomembno manjšino pa tvorijo tudi v mnogih balkanskih državah, kot tudi v današnji Turčiji.

Kot Grke lahko smatramo ljudi, ki so živeli v Bizantinskem cesarstvu in/ali okoli Egejskega in Jonskega morja, če so njihovi predniki živeli tam že pred začetkom invazij Seldžuških Turkov, ki so se začele okoli leta 1000.

Opomba

  1. ↑ Za njihovo naselitev obstaja več razlag: Carl Blegen datira prihod Grkov v obdobje okoli leta 1900 pr. n. št., John Caskey je prepričan, da sta bila dva vala priseljevanja, Robert Drews pa dogodek umešča v leto 1600 pr. n. št.[55][56] Podprte so bile tudi številne druge teorije,[57] obstaja pa splošno soglasje, da so grška plemena prišla okoli leta 2100 pr. n. št.

Sklici

  1. ↑ Maratou-Alipranti 2013, str. 196: "The Greek diaspora remains large, consisting of up to 4 million people globally."
  2. ↑ Clogg 2013
  3. ↑ »2011 Population and Housing Census«. Hellenic Statistical Authority. 12. september 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. julija 2016. Pridobljeno 18. maja 2016.
  4. ↑ »Statistical Data on Immigrants in Greece: An Analytic Study of Available Data and Recommendations for Conformity with European Union Standards« (PDF). Archive of European Integration (AEI). University of Pittsburgh. 15. november 2004. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 18. maja 2016.
  5. ↑ »Population - Country of Birth, Citizenship Category, Country of Citizenship, Language, Religion, Ethnic/Religious Group, 2011«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2018. Pridobljeno 12. maja 2018.
  6. ↑ Cole 2011, Yiannis Papadakis, "Cypriots, Greek", str. 92–95
  7. ↑ »Where are the Greek communities of the world?«. themanews.com. Protothemanews.com. 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 14. avgusta 2015.
  8. ↑ »Total ancestry categories tallied for people with one or more ancestry categories reported 2011–2013 American Community Survey 3-Year Estimates«. American FactFinder. U.S. Department of Commerce: United States Census Bureau. 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. februarja 2020. Pridobljeno 23. maja 2016.
  9. ↑ »U.S. Relations with Greece«. United States Department of State. 10. marec 2016. Pridobljeno 18. maja 2016.
  10. ↑ »Statistical Yearbook Germany Extract Chapter 2: Population, Families and Living Arrangements in Germany«. Federal Statistical Office of Germany. 14. marec 2013. str. 21.
  11. ↑ https://www.abs.gov.au/census/find-census-data/community-profiles/2021/AUS/download/GCP_AUS.xlsx
  12. ↑ »United Kingdom: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 9. julij 2013.
  13. ↑ "Immigration and Ethnocultural Diversity Highlight Tables". statcan.gc.ca.
  14. ↑ »Greeks Around the Globe«. AusGreekNet. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. junija 2006.
  15. ↑ »South Africa: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 4. februar 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. junija 2006.
  16. ↑ »Italy: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 9. julij 2013.
  17. ↑ »Grecia Salentina« (v italijanščini). Unione dei Comuni della Grecìa Salentina. 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2014. Pridobljeno 12. junija 2023.
  18. ↑ Bellinello 1998
  19. ↑ »English version of Greek Ministry of Foreign Affairs reports a few thousand and Greek version 3.800«. MFA.gr.
  20. ↑ Rippin, Andrew (2008). World Islam: Critical Concepts in Islamic Studies. Routledge. str. 77. ISBN 978-0415456531.
  21. ↑ Parvex R. (2014). Le Chili et les mouvements migratoires, Hommes & migrations, Nº 1305, 2014. doi: 10.4000/hommesmigrations.2720.
  22. ↑ »Ukraine: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 4. februar 2011.
  23. ↑ »Итоги Всероссийской переписи населения 2010 года в отношении демографических и социально-экономических характеристик отдельных национальностей«.
  24. ↑ »The Greek Community«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. junija 2007.
  25. ↑ »France: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 9. julij 2013.
  26. ↑ »Belgium: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 28. januar 2011.
  27. ↑ »Argentina: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 9. julij 2013.
  28. ↑ »CBS Statline«.
  29. ↑ »Bevolking; geslacht, leeftijd, generatie en migratieachtergrond, 1 januari« (v nizozemščini). Central Bureau of Statistics (CBS). 22. julij 2021. Pridobljeno 16. januarja 2022.
  30. ↑ »Население по местоживеене, възраст и етническа група«. censusresults.nsi.bg. Pridobljeno 15. oktobra 2020.
  31. ↑ »Bulgaria: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 28. januar 2011.
  32. ↑ »Immigration to Uruguay« (PDF) (v španščini). INE. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 16. avgusta 2013. Pridobljeno 6. marca 2013.
  33. ↑ »Sweden: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 4. februar 2011.
  34. ↑ »Georgia: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 31. januar 2011.
  35. ↑ »Migranti z Řecka v Česku« [Migrants from Greece in the Czech Republic] (PDF). Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs (v češčini). 9. marec 2011. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 25. aprila 2019.
  36. ↑ »Kazakhstan: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 3. februar 2011.
  37. ↑ »Switzerland: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 10. december 2015.
  38. ↑ »Romania: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 6. december 2013.
  39. ↑ »Greeks in Uzbekistan«. Central Asia-Caucasus Analyst. The Central Asia-Caucasus Institute. 21. junij 2000.
  40. ↑ Bevölkerung nach Staatsangehörigkeit und Geburtsland
  41. ↑ Vukovich, Gabriella (2018). Mikrocenzus 2016 – 12. Nemzetiségi adatok [2016 microcensus – 12. Ethnic data] (PDF). Hungarian Central Statistical Office (v madžarščini). Budapest. ISBN 978-963-235-542-9. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 9. januarja 2019.
  42. ↑ »World Directory of Minorities and Indigenous Peoples – Turkey: Rum Orthodox Christians«. Minority Rights Group (MRG). 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. marca 2014. Pridobljeno 1. marca 2014.
  43. ↑ »Pontic«. Ethnologue: Languages of the World. SIL International. 2016. Pridobljeno 13. maja 2016.
  44. ↑ 44,0 44,1 44,2 Roberts 2007, str. ;171–172, 222.
  45. ↑ Latacz 2004, str. ;159, 165–166.
  46. ↑ 46,0 46,1 46,2 46,3 Sutton 1996.
  47. ↑ Beaton 1996, str. ;1–25.
  48. ↑ CIA World Factbook on Greece: Greek Orthodox 98%, Greek Muslims 1.3%, other 0.7%.
  49. ↑ Thomas Heath (1981). A History of Greek Mathematics. Courier Dover Publications. str. 1. ISBN 978-0-486-24073-2. Pridobljeno 19. avgusta 2013.
  50. ↑ Kurt Aland, Barbara Aland The text of the New Testament: an introduction to the critical 1995 p. 52
  51. ↑ Archibald Macbride Hunter Introducing the New Testament 1972 p. 9
  52. ↑ Bubenik, V. (2007). »The rise of Koiné«. V A. F. Christidis (ur.). A History of Ancient Greek: From the Beginnings to Late Antiquity. Cambridge: University Press. str. 342–345.
  53. ↑ Bryce 2006, str. 91
  54. ↑ Cadogan 1986, str. 125
  55. ↑ Bryce 2006, str. 92
  56. ↑ Drews 1994, str. 21
  57. ↑ Mallory & Adams 1997, str. 243
  58. ↑ »The Greeks«. Encyclopædia Britannica. US: Encyclopædia Britannica Inc. 2008. Online Edition.
  59. ↑ Chadwick 1976, str. 2
  60. ↑ 60,0 60,1 .com/topic/Linear-A Linear A in Linear B. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 3. marca 2013.
  61. ↑ Castleden 2005, str. 228.
  62. ↑ Tartaron 2013, str. 28; Schofield 2006; Panayotou 2007, str. ;417–426.
  63. ↑ Hall 2014, str. 43.
  64. ↑ Chadwick 1976, str. 176.
  65. ↑ 65,0 65,1 Castleden 2005, str. 2.
  66. ↑ Hansen 2004, str. 7; Podzuweit 1982, str. ;65–88.
  67. ↑ Castleden 2005, str. 235; Dietrich 1974, str. 156.
  68. ↑ {{harvnb|Burckhardt|1999|str. 168.
  69. ↑ Zuwiyya 2011, str. ;142–143; Budin 2009, str. ;66–67.
  70. ↑ Morgan 1990, str. ;1–25, 148–190.
  71. ↑ »Ancient Greek Civilization«. Encyclopædia Britannica. United States: Encyclopædia Britannica Inc. 18. februar 2016. Online Edition.
  72. ↑ Konstan 2001, str. ;29–50.
  73. ↑ Steinberger 2000, str. 17; Burger 2008, str. ;57–58.
  74. ↑ {{harvnb|Burger|2008|pp=57–58
  75. ↑ Fox, Robin Lane (2004). »Riding with Alexander«. Archaeology. The Archaeological Institute of America.
  76. ↑ Brice 2012, str. ;281–286.
  77. ↑ »Alexander the Great«. Columbia Encyclopedia. United States: Columbia University Press. 2008. Online Edition.
  78. ↑ Green 2008, str. xiii.
  79. ↑ Morris, Ian (december 2005). »Growth of the Greek Colonies in the First Millennium BC« (PDF). Princeton/Stanford Working Papers in Classics. Princeton/Stanford University. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  80. ↑ 80,0 80,1 80,2 Boardman, Griffin & Murray 1991, str. 364
  81. ↑ Grant 1990, Introduction.
  82. ↑ 82,0 82,1 »Hellenistic age«. Encyclopædia Britannica. United States: Encyclopædia Britannica Inc. 27. maj 2015. Online Edition.
  83. ↑ 83,0 83,1 Harris 1991, str. ;137–138.
  84. ↑ Lucore 2009, str. 51
  85. ↑ Foltz 2010, str. ;43–46.
  86. ↑ Burton 1993, str. ;244–245.
  87. ↑ Zoch 2000, str. 136.
  88. ↑ »Hellenistic religion«. Encyclopædia Britannica. United States: Encyclopædia Britannica Inc. 13. maj 2015. Online Edition.
  89. ↑ Ferguson 2003, str. ;617–618.
  90. ↑ Dunstan 2011, str. 500.
  91. ↑ Milburn 1988, str. 158.
  92. ↑ Makrides 2009, str. 206.
  93. ↑ Nicholas, Nick. (2019). »A critical lexicostatistical examination of Ancient and Modern Greek and Tsakonian«. Journal of Applied Linguistics and Lexicography. 1 (1): 19. doi:10.33910/2687-0215-2019-1-1-18-68.
  94. ↑ Kaldellis 2007, str. ;35–40.
  95. ↑ Howatson 1989, str. 264
  96. ↑ Cameron 2009, str. 7.
  97. ↑ Harrison 2002, str. 268
  98. ↑ Earl 1968, str. 148.
  99. ↑ Paul the Silentiary. Descriptio S. Sophiae et Ambonis, 425, Line 12 ("χῶρος ὅδε Γραικοῖσι"); Theodore the Studite. Epistulae, 419, Line 30 ("ἐν Γραικοῖς").
  100. ↑ Angelov 2007, str. 96; Makrides 2009, Chapter 2, str. 74; Magdalino 1991, Chapter XIV, str. 10
  101. ↑ »Byzantine Empire«. Encyclopædia Britannica. United States: Encyclopædia Britannica Inc. 23. december 2015. Online Edition.
  102. ↑ Haldon 1997, str. 50.
  103. ↑ Shahid 1972, str. ;295–296, 305.
  104. ↑ Klein 2004, str. 290 (Note #39); Fuldski letopisi, 389.
  105. ↑ Fouracre & Gerberding 1996, str. 345
  106. ↑ Page 2008, str. ;66, 87, 256
  107. ↑ Jakobsson, Sverrir (1. januar 2016). »The Varangian legend: testimony from the Old Norse sources«. Academia.edu. Pridobljeno 1. decembra 2021.
  108. ↑ Jakobsson, Sverrir (1. januar 2016). »The Varangian legend: testimony from the Old Norse sources«. Academia.edu. Pridobljeno 1. decembra 2021.
  109. ↑ Herrin, Judith; Saint-Guillain, Guillaume (2011). Identities and Allegiances in the Eastern Mediterranean After 1204 (v angleščini). Ashgate Publishing, Ltd. str. 111. ISBN 9781409410980.
  110. ↑ Finkelberg 2012, str. 20.
  111. ↑ 111,0 111,1 Burstein 1988, str. ;47–49.
  112. ↑ 112,0 112,1 112,2 »Greece during the Byzantine period (c. AD 300–c. 1453), Population and languages, Emerging Greek identity«. Encyclopædia Britannica. United States: Encyclopædia Britannica Inc. 2008. Online Edition.
  113. ↑ Angold 1975, str. 65, Page 2008, str. 127.
  114. ↑ »Byzantium 1220 To 1330 - PDF - Byzantine Empire - Constantinople«. Scribd. 5. avgust 2021. Pridobljeno 1. decembra 2021.
  115. ↑ Kaplanis 2014, str. 92.
  116. ↑ Vasiliev, Alexander A. (1964). History of the Byzantine Empire, 324–1453 (v angleščini). University of Wisconsin Press. str. 582. ISBN 9780299809256.
  117. ↑ Jane Perry Clark Carey; Andrew Galbraith Carey (1968). The Web of Modern Greek Politics. Columbia University Press. str. 33. ISBN 9780231031707.
  118. ↑ Mango 1965, str. 33.
  119. ↑ Anthony Bryer. 'The Empire of Trebizond and the Pontus' (Variourum, 1980), and his 'Migration and Settlement in the Caucasus and Anatolia' (Variourum, 1988), and other works listed in Caucasian Greeks and Pontic Greeks.
  120. ↑ Norwich 1998, str. xxi.
  121. ↑ Harris 1999, Part II Medieval Libraries: Chapter 6 Byzantine and Moslem Libraries, str. 71–88
  122. ↑ »Renaissance«. Encyclopædia Britannica. United States: Encyclopædia Britannica Inc. 30. marec 2016. Online Edition.
  123. ↑ Robins 1993, str. 8.
  124. ↑ »Aristotelianism«. Encyclopædia Britannica. United States: Encyclopædia Britannica Inc. 2016. Online Edition.
  125. ↑ »Cyril and Methodius, Saints«. The Columbia Encyclopedia. United States: Columbia University Press. 2016. Online Edition.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Grki&oldid=6037997«