Pojdi na vsebino

Frankovska

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Frankonjske grablje – grb Frankonije
Okrožja, ki pripadajo pretežno (modra) ali delno (zelena) regiji Frankoniji
Trdnjava Marienberg v Würzburgu
Schweinfurt z reko Majno ponoči

Frankonija (nemško: Franken ali Frankenland) je regija v Nemčiji, s svojo kulturo in značilnim jezikom in se lahko približno poveže s področjem narečne skupine Vzhodne Frankonije, lokalno govorico fränkisch. Pogosto se nanaša na vzhodni del zgodovinske vojvodine Frankoije, predstavljajo večino sodobnih bavarskih upravnih območij Spodnja, Srednja in Zgornja Frankonija, sosednji severovzhodni del Heilbronn-Franken v Baden-Württembergu, dele Turingije južno od Rennsteig grebena in majhen del regije Hessen. Vendar pa območje Frankonije ni uradno opredeljeno.

Nemška beseda Franken - frankovski - se sklicuje na skupino ljudi, kar jih je v glavnem mogoče najti v tej regiji. Treba jih je razlikovati od germanskega plemena Frankov in ki so zgodovinsko oblikovali njihova vzhodna območja naselitve. Začetki Frankonije ležijo v naselju Frankov iz 6. stoletja na območju verjetno poseljenem z do takrat v glavnem istimi Germanskimi ljudstvi na območju reke Majne, znana iz 9. stoletja kot Francia orientalis. V srednjem veku je regija oblikovala velik del vzhodnega dela vojvodine Frankonije in od 1500, Frankonski krog. [1] V okviru prestrukturiranja južne nemške države, ki ga je izvedel Napoleon po propadu Svetega rimskega cesarstva, je bila večina Frankonije priključena Bavarski. [2]

Etimologija

Nemško ime za Frankonijo, Franken, prihaja iz dajalnika množinske oblike Franke, član germanskega plemena znanega kot Franki. [3][4] V onomastiki v veliki meri sledijo referenčno knjigo zgodnjesrednjeveškega učenjaka, svetega Izidorja Seviljskega, (c. 560-636), in navaja, da ime izhaja iz indo-germanskega korena, *(s)p(h)ereg- ('požrešen' ali 'divji' ). Ta zlog se pojavi v srednjenizozemskem vrac, 'požrešen' in staro norveškem frakkr, 'hitro, krepko' in pomeni nekaj takega kot 'pogumen, hraber, drzen'. Od 9. stoletja se geografsko ime ni več sklicevalo na celotno Francijo, ampak bolj na regijo ob reki Majni, kjer se je ime dokončno obdržalo.

Nemška beseda frank v smislu 'prost' pa, nasprotno, ni izviren opisa Frankov, ampak se je pojavila v času Merovingov v romanizirani kneževini Frankov. Šele v 15. stoletju je bila nemška beseda frei (prost) sposojena od Francozov. [5][6]

Geografija

Današnja Zgornja, Spodnja in Srednja Frankonija - administrativna okrožja (modra), z dodanim območjem vzhodno frankonjskega jezika v Turingiji (rdeče) in v Baden-Württembergu (rumeno)

Frankonija leži predvsem na Bavarskem, severno in južno od reke Majne, ki skupaj z levim (južnim) pritokom Regnitz, vključno z njenima Rednitz in Pegnitz, odmakajo večino Frankonije. Druge velike reke so zgornja Werra v Turingiji in Tauber, kot tudi zgornja Jagst in Kocher ki tečeta na zahod, oba desna pritoka Neckar. V južni Srednji Frankoniji teče Altmühl proti Donavi; kanal Ren-Majna-Donava prečka evropsko razvodje. Okrožje umetnih jezer je postalo priljubljena destinacija za izletnike in turiste.

Za pokrajino so značilne številne sredogorske verige nemškega Srednjega višavja. Zahodna naravna meja Frankonije sta gori Spessart in Rhön, ki jo ločujeta od nekdanje Renske Frankonije, dežele okoli Aschaffenburga (uradno del Spodnje Frankonije), katere prebivalci govorijo hesensko narečje. Na severu se dviga greben Rennsteig in Turingijski gozd, Turingijsko višavje in Frankovski gozd, na meji z deželo Zgornja Saška v Turingiji. Frankonija obsega današnja južna turingijska okrožja Schmalkalden-Meiningen, Hildburghausen in Sonneberg, zgodovinski Gau Grabfeld, domovanje dinastije Henneberg iz 11. stoletja in kasneje del vojvodine Wettin Saško-Meiningenske.

Na vzhodu so Fichtelgebirge, Vogtland, češki Egerland (Chebsko) na Češkem in bavarsko Zgornje Pfalško. Griči frankovske Jure na jugu označujejo mejo z Zgornjo Bavarsko (Altbayern), zgodovinsko Švabsko in Donavsko kotlino. Tudi del Frankonije so severnih deli Zgornje Bavarske okrožje Eichstätt, območje zgodovinske škofiji Eichstätt.

Na zahodu Frankonija ustreza območju Tauber Frankonije ob reki Tauber, ki je od leta 2014 v veliki meri del Main-Tauber-Kreis v Baden-Württembergu.

Dve največji mesti Frankonije sta Nürnberg in Würzburg. Čeprav se nahajata na jugovzhodnem robu območja, je metropolitansko območje Nürnberga pogosto opredeljeno kot gospodarsko in kulturno središče Frankonije. Druga mesta so še Fürth, Erlangen, Bayreuth, Bamberg, Aschaffenburg, Schweinfurt, Hof, Coburg, Ansbach in Schwabach. Glavni frankovski mesti na vzhodu, v Baden-Württembergu, sta Schwäbisch Hall na Kocher in Crailsheim na reki Jagst. Glavni mesti v Turingiji sta Suhl in Meiningen.

  • Rothenburg ob der Tauber je med najbolj znanimi mesti v Frankoniji
    Rothenburg ob der Tauber je med najbolj znanimi mesti v Frankoniji
  • Walberla
    Walberla
  • Vodno kolo na reki Regnitz
    Vodno kolo na reki Regnitz
  • Nürnberg je največje mesto v Frankoniji
    Nürnberg je največje mesto v Frankoniji

Administrativn enote

Bavarsle province Zgornja, Srednja in Spodnja Frankonija

Regija Frankonija je razdeljena med dežele Hessen, Turingija, Bavarska in Baden-Württemberg. Največji del, tako po številu prebivalcev kot površini, pripada svobodni deželi Bavarski in je razdeljena na tri pokrajine (Regierungsbezirke) Srednja Frankonija (glavno mesto Ansbach), Zgornja Frankonija (glavno mesto Bayreuth) in Spodnja Frankonija (glavno mesto: Würzburg). Ime teh provinc se nanaša glede na njihov položaj ob reki Majni. Zgornja Frankonija leži ob zgornjem toku reke, Spodnja ob njenem spodnjem toku in Srednja vmes, čeprav Majna sama ne teče preko Srednje Frankonija. Manjši deli pokrajin Zgornja Pfalška in Zgornja Bavarska prav tako spadajo v Frankonijo.

Deli Frankonije so tudi ozemlja Baden-Württemberga, Tauber Frankonija in Hohenlohe, ki sodita v regijo Heilbronn-Franken s sedežem v Heilbronnu in območje okoli Buchena v Rhein-Neckar regiji; deli Turingije (Henneberg Franken); in deli Hesna kot je del okraja Fulda (provinca Kassel) in Odenwaldkreis (provinca Darmstadt) ali ležijo na meji z Bavarsko in Turingijo.

Reke in jezera

Jezero Veliki Brombachsee. Pogled čez Ramsberg na vzhod proti jezu

Dve najpomembnejši reki v regiji sta Majna in njen glavni pritok Regnitz. Med pritoki teh dveh rek v Frankoniji so Tauber, Pegnitz, Rednitz in Ffrankovska Saale. Druge večje reke v regiji so še Jagst in Kocher v Hohenlohe-Frankoniji, ki je pritok reke Neckar severno od Heilbronna v Baden-Württembergu, Altmühl in Wörnitz v Srednji Frankoniji, obe pritoka Donave, ter v zgornjem in srednjem toku Werra, desni pritok Weser. Na severovzhodu Zgornje Frankonije izvirata dva leva pritoka Labe: Saška Saale in Eger.

Kanal Majna-Donava teče čez Frankonijo od Bamberga preko Nürnberga do Kelheima. Prav tako se navezuje na Ren in pomaga zagotoviti neprekinjeno plovno pot med Severnim in Črnim morjem. Nekaj je manjših, naravnih jezer. Med največjimi vodnih telesi so rezervoarji, ki se večinoma uporabljajo kot zaloga vode za relativno suho pokrajino. To območje se imenuje jezersko okrožje, ustanovljeno je bilo leta 1970 in je tudi turistična atrakcija. Srce teh jezer je Großer Brombachsee s površino 8,7 km² in je tako največje vodno telo v Frankoniji.

Hribi, gore in planote

Frankovsko pokrajino obvladuje osrednja visoka planota. Na jugovzhodu je zaščitena od ostale Bavarske s Frankovsko Juro. Na vzhodu tvorijo mejo Fichtelgebirge; na severu tvorijo nekakšno naravno pregrado Frankenwald, Thüringerwald, Rhön und Spessart. Na zahodu so Frankenhöhe in Schwäbisch-Fränkische Waldberge. V frankovskem delu južnega Hesna je Odenwald. Deli južnega Thüringer Walda so tudi meja Frankonije. Najpomembnejše sredogorje v notranjosti regije sta Steigerwald in Frankovska Jura s svojimi verigami Hahnenkamm in Frankovska Švica. Najvišja gora je Schneeberg v Fichtelgebirge, visoka 1051 m. Druge znane gore so Ochsenkopf (1024 m), Kreuzberg (927.8 m) in Hesselberg (689,4 m). Osamelca v regiji sta Hesselberg in Gleichberge. Najnižja točka je v reki Majni v Kahli, na nadmorski višini 100 metrov.

Gozdovi, rezervati, rastlinstvo in živalstvo

Kamniti žleb blizu Rohrbacha, Ettenstatt, okrožje Weißenburg-Gunzenhausen

Med rastlinami prevladujejo listavci in iglavci. Naravni gozdovi se pojavljajo predvsem v območjih Spessart, Frankenwald, Odenwald in Steigerwald. Nürnberški Reichswald je še en velik gozd, ki se nahaja v metropolitanske regiji Nürnberg. Druga velika območja gozdov so še Mönchswald, Reichsforst v Fichtelgebirge in Selber Forst. V rečnih dolinah ob Majni in Tauber je razvito vinogradništvo. V Spessart so tudi veliki hrastovi gozdovi. Razširjena so tudi travišča na karbonatnih tleh, ki se v veliki meri uporabljajo za pašnike. Še posebej v južni Frankovski Juri, dolini Altmühl, so značilne slabe vrste trav. Mnoge od teh krajev so zaščitili kot zavarovana območja.

Frankonija ima več regij s peščenimi habitati, ki so edinstveni v južni Nemčiji in so zaščiteni kot tako imenovana Sandachse Franken.[7] Ko so zgradili Altmühlsee rezervoar, je bil zgrajen tudi otok ptic in označen kot naravni rezervat, kjer različne ptice gnezdijo. Drug pomemben rezervat je Schwarze Moor v Rhönu, ki je med najpomembnejšimi barji v srednji Evropi. [8] Znan rezervaz je skalni labirint Luisenburg (Luisenburg-Felsenlabyrinth) v Wunsiedelu, morje granitnih blokov. Ustanovitev prvega narodnega parka v Steigerwaldu je sporna, njegovo imenovanje je julija 2011 zavrnila bavarska vlada. Razlog je bilo nasprotovanje lokalnega prebivalstva. Naravovarstveniki so zdaj zahtevali zaščito delov Steigerwalda kot svetovno dediščino. [9] Naravni parki pa je od leta 1969 Naravni park dolina Altmühl in je eden od največjih v Nemčiji. [10]

Drugi naravni parki so Schwäbisch-Fränkischer Wald v Baden-Württembergu, Bayerische Rhön, Fichtelgebirge, Frankenhöhe, Frankenwald, Fränkische Schweiz-Veldensteiner Forst, Haßberge, Spessart in Steigerwald, kot tudi naravni park Bergstraße-Odenwald na Bavarskem, Baden-Württembergu in Hesnu. Naravni parki pokrivajo skoraj polovico površine Frankonije. [11]

Leta 1991 je UNESCO priznal Rhön kot biosferno območje. [12] Med najbolj slikovitimi geotopi na Bavarskem, so frankovska območja Fossa Carolina, skale Dvanajst apostolov (Zwölf-Apostel-Felsen), Ehrenburg, jamske ruševine Riesenburg in jezero Frickenhäuser. [13] Evropsko pomembne rezervate za ptice najdemo predvsem v Steigerwaldu, v velikih gozdovih, kot je nürnberški cesarski gozd ali ob rekah, kot je Altmühl. [14] Obstajajo tudi številna posebna ohranitvena območja in zavarovana krajina. Tu je zelo veliko lehnjaka, dvignjenih korit v bližini rečnih izvirov v kraški pokrajini, ki so znani kot "kamniti žlebovi" (Steinerne Rinnen). Zaščiteni primeri so v Heidenheimu in Wolfsbronnu.

Kot velik del Nemčije, je tudi tukaj samo nekaj velikih vrst divjih živali. Gozdni prebivalci so različne vrste kun, damjaki, jeleni, srne, divji prašiči in lisica. V naravnih okoljih, kot je Fichtelgebirge obstajajo populacije risa in divjega petelina[15], bober in vidra sta številčna. Občasno se pojavi volk. [16]

Geologija

Odprti rudnik bakra v Sommerkahlu blizu Aschaffenburga
Droben peščenjak, melj in argilitni pisan peščenjak spodnjega triasa v soteski Seltenbach v Spessartu
Skalni stolp zgirnja jura-koralni apnenec v Tüchersfeldu, Frankovska Švica

Le v skrajnem severovzhodu Frankonije in v Spessartu obstajajo Variscan izdanki v kristalinski podlagi, ki so bili dvignjeni izpod površja, ko so Alpe izvajale pritisk proti severu. To so kamnine pred permom, ki so bile izpostavljene v različnih fazah Variscan orogeneze v poznem paleozoiku - pred približno 380 do 300 milijoni let. Skale, ki so ostale nespremenjene ali pa le rahlo preoblikovane, ker so bile deformirane na plitvih globinah skorje, so spodnje karbonski skrilavci. V Fichtelgebirge, na Münchberški planoti in Spessartu, je nasprotno, še več metamorfnih kamnin (filit, skrilavec, amfibolit, gnajs). Prav tako so značilne tudi velike granitne skale, imenovane postkinematični plutoni, ki so v pozni fazi Variscan orogeneze vdrli v metamorfne kamnine. V večini primerov gre za S-tip granitov, katerih tališče je povzročilo ogrevanje kamnine pogreznjene globoko v zemeljski skorji.[17] Spessart pripada centralno nemški kristalinski coni.

Večji del plitvega podzemlja v Frankoniji obsega mezozojske, ne metamorfne, ne prepognjene kamnine južno nemške plastovite pokrajine. [18] V zahodnih dveh tretjinah Frankonije prevladuje triasa s svojimi peščenjaki, meljevci in glinenci; apnenci in laporji v školjčnih apnencih in mešanih sedimentnih kamninah iz poznega triasa. V Rhönu so triasne kamnine na površju, v njih pa vdrte vulkanske kamnine (bazalt, basanit, fonolit in trahit) iz terciarja. V vzhodni tretjini Frankonije prevladujejo jurske kamnine, s temnimi skrilavci Črne Jure, skrilavci in železovi peščenjaki v Rjavi Juri in na preperevanje odporni apnenci in dolomitne skale Bele Jure, ki izstopajo iz pokrajine in so dejansko greben Frankovske Jure.

Mezozojski sedimenti so bili deponirani na obsežnih območjih. V triasu je bila Frankonija del depresije pogoste na celini, v juri je bila večino časa pokrita z robnim morjem zahodnega oceana Tetis. V času, ko so se deponirali apnenci in dolomiti Bele Jure, je bilo to morje razdeljeno z grebeni in vmesnimi lagunami. Grebeni in drobnozrnat lagunski apnenec in lapor sta materiala, iz katerega je večina Frankovske Jure danes. Po upadu gladine morja proti koncu zgornje jure, so večja območja postala del kopnega na začetku krede. V zgornji kredi je morje spet napredovalo do območja Frankovske Jure. Ob koncu krede pa se je morje spet umaknilo iz regije. Poleg tega je velik del južne in srednje Nemčije doživel splošen dvig na področjih zaradi nastajanja Alp med terciarjem. Od takrat je Frankonija v glavnem pod vplivom erozije in preperevanja (zlasti v Jurah v obliki krasa), ki sta pripeljala do nastanka današnje pokrajine.

Fosili

Lobanja in sprenja vrtan hrbtenica Plateosaurus engelhardti, replika okostja iz Ellingena
Tako imenovan londonski primer Archaeopteryx (tukaj replika) iz kamnoloma Langenaltheim, Solnhofen.

Najstarejši makrofosili, ki so tudi najstarejši na Bavarskem, so archaeocyatha,spužve v obliki morskih organizmov, ki so bile odkrite v letu 2013 v apnenčastem bloku pozne spodnje kambrijske starosti, stari okoli 520 milijonov let. Blok je iz bližine Schwarzenbach am Wald iz tako imenovanega Heinersreuth Block konglomerata, spodnje karbonskega fliša. Vendar zgoraj navedena archaeocyatha niso tridimenzionalni fosili, ampak dvodimenzionalni tanki odseki. [19]

Bolj znani in bolj cenjeni fosili so bili najdeni v razprtih sedimentnih kamninah triasa in jure. Zgodnje triasni peščenjak ima le relativno majhno število ohranjenih celih fosilov. Veliko bolj pogost je odtis Chirotheriuma. Našli so ga v Hildburghausenu v turinškem delu, kjer se pojavlja v tako imenovanem turinškem Chirotherium peščenjaku.[20] Chirotherium je tudi v bavarskih in württemberških delih Frankonije. Mesta so Aura v bližini Bad Kissingena, Karbach, Gambach in Külsheim. Tam so sedimenti nekoliko mlajši (zgornje triasni peščenjak). Med manj pomembnimi fosilnimi zapisi vretenčarjev so Procolophonoidea Anomoiodon liliensterni iz Reurietha in Koiloskiosaurus coburgiensis iz Mittelberga v bližini Coburga, oba iz turinškega chirotherium peščenjaka in Temnospondyli Mastodonsaurus ingens (verjetno enak mastodonzavru Heptasaurus cappelensis) iz zgornjega triasa pri Gambachu. [21][22]

Že v prvem desetletju 19. stoletja je grof Georg Münstrski začel sistematično zbiranje in kopanje fosilov okoli Bayreutha. Na primer, hrib Oschenberg blizu Lainecka je nahajališče dveh relativno znanih morskih plazilcev iz obdobja triasa, kasneje najdenih tudi v drugih delih Srednje Evrope: »ploščatozobi kuščar« - Placodus in »nepravi kuščar« - Nothosaurus. [23]

Iz srednje poznega triasa so eni najbolj znanih in najbolj pogostih vrst zavrov Srednje Evrope: Plateosaurus engelhardti, zgodnji predstavnik sauropodomorpha. Nahajališče je na Heroldsbergu južno od Nürnberga. Ostanke so tam prvič odkrili leta 1834 in se je to zgodilo še preden so izumili ime dinozaver. Druga pomembna najdba plateozavra je bila iz Ellingena.

Veliko bolj znan je arheópteriks, verjetno prva ptica. Odkrili so ga v južni Frankovski Juri, med drugim na znamenitem fosilnem mestu Solnhofenu. Poleg tega so v zelo drobnozrnatem, laminiranem lagunskem apnencu našli pterozavra Pterodactylus in različne koščene ribe kot tudi številne izjemno podrobne primere nevretenčarjev npr. pernate zvezde in kačje pastirje. Eichstätt je druga velika in znana lokacija fosilov v Solnhofen formaciji, ki se nahaja na južnem robu Jure v Zgornji Bavarski. Najdeni so bili: arheopteriks, teropod dinozavri - Compsognathus' in Juravenator.

Sramotna epizoda v zgodovini paleontologije se je zgodila v Frankoniji: ponarejene fosile, znane kot Beringerjevi lažni kamni (Würzburger Lügensteine, tudi Beringersche Lügensteine) je za veliko denarja pridobil leta 1720 v Würzburgu zdravnik in naravoslovec Johann Beringer, jih potem opisal v monografiji, skupaj z originalnimi fosili iz območja Würzburga. Vendar pa ni povsem jasno ali so bili Beringerjevi ponaredki dejansko zasajeni ali je bil odgovoren za goljufijo sam. [24]

Zgodovina

Zgodnja zgodovina in antika

Keltska trdnjava Menosgada na Staffelbergu

Fosilne najdbe kažejo, da je regijo naseljeval že primitivni človek, homo erectus, v sredini ledene dobe pred približno 600.000 leti. Verjetno so najstarejše človeške ostanke v bavarskem delu Frankonije našli v jamskih ruševinah Hunas v Pommelsbrunnu v okrožju Nürnberg. [25] V pozni bronasti dobi je bila regija verjetno le redko naseljena, saj so našli le nekaj ostankov iz plemenitih kovin.[26] V naslednji železni dobi (od približno 800 pr. n. št.) so Kelti osnovali prvo državo v regiji. V severni Frankoniji so zgradili verigo gradišč kot obrambno črto proti Germaniji, ki je napadala s severa. Na Staffelbergu so zgradili močno naselje, za katerega je Ptolemaj uporabljal ime oppidum Menosgada.[27] Na Gleichberge je največji ohranjen oppidum v osrednji Nemčiji. S širjenjem Rima v prvem stoletju pr. n. št. in hkratnem prodoru Elbskih germanskih ljudstev s severa, je keltska kultura začela propadati. Južni del današnje Frankonije je kmalu padel pod rimsko kontrolo, a je večina regije ostala svobodna Germanija. Sprva je Rim poskušal razširiti svoj neposreden vpliv daleč na severovzhod, dolgoročno pa se je germansko-rimska meja oblikovala proti jugozahodu. [28]

1990 - Replika Porta decumana, Biriciana.

Pod cesarji Domicijanom (81-96), Trajanom (98-117) in Hadrijanom (117-138) je bil zgrajen Recijski limes kot meja proti germanskih plemenom na severu. Ta obrambna linija je tekla skozi jug Frankonije in opisala lok po vsej regiji, katere najsevernejša točka ležala na današnjem Gunzenhausenu. Da bi ga zaščitili, so Rimljani zgradili več utrdb, kot je Biriciana na Weißenburgu. Sredi tretjega stoletja ni bilo več mogoče ohraniti meje in 250 pred našim štetjem so Alemani zasedli območja do Donave. Utrjeno naselje, kot je bil Gelbe Burg pri Dittenheimu, je nadzorovalo nova področja.[29] Več takih utrdb je bilo odkritih severno od nekdanjega Limesa. Kateremu plemenu so pripadale je znano za večino primerov. Verjetno pa si bile v glavnem last Alemanov in Jutungov, posebej na jugu.[30] Po drugi strani pa so se Burgundijci naselili na spodnjem in srednjem delu Majne. Mnoga od teh gradišč se zdi, da so bila uničena najpozneje do 500 pred našim štetjem, razlogi niso povsem jasni, vendar bi lahko bili vpadi Hunov, ki so sprožili veliko preseljevanje narodov. V mnogih primerih so jih verjetno osvojili Franki, kar je pomenilo konec teh postojank.

Srednji vek

Frankovski grob bojevnika iz srednjeveškega grobišča Westheim
Vojvodina Frankonija okoli 800

S svojimi zmagami nad osrčjem Alemanov in Turingijcev v 6. stoletju, je sedanja regija Frankonija padla pod Franke. Po delitvi frankovskega cesarstva, je Vzhodnofrankovska država (latinsko regnum francorum orientalium) nastala iz ozemlja škofij Mainz, Worms, Würzburg in Speyer. Kasneje je bila dodana še škofija Bamberg. V 7. stoletju so Slovani začeli naseljevati severovzhodne dele regije z vzhoda, saj je bilo območje današnje Zgornje Frankonija zelo redko poseljeno (Bavarska Slavica).[31] Večina prebivalstva Frankonije so bili pogani tudi v zgodnjem srednjem veku. Prvi, ki so širili krščansko vero so bili irski anglosaški menihi v začetku 7. stoletja. Sveti Kilijan skupaj s svojimi tovariši, sv. Kolmanom in sv. Totnanom velja za apostole Frankov, ki so trpeli mučeništvo v Würzburgu v poznem 7. stoletju. Sveti Bonifacij je prinesel krščansko vero globoko v srce navadnega prebivalstva Frankonije. [32]

Glavni članek: Vojvodina Frankonija.

Sredi 9. stoletja se je pojavila vojvodina Frankonija iz ene izmed petih plemen ali matična vojvodina Vzhodnofrankovska država. Ozemlje matične vojvodine je bilo veliko večje od sodobne Frankonije in zajemalo celotno današnjo deželo Hessen, severni Baden-Württemberg, južno Turingija, velik del Porenje-Pfalška in dele Frankovskih provinc na Bavarskem. Na zahod se je raztezala do Speyerja, Mainza in Wormsa (zahodno od Rena) in celo vključevala Frankfurt. V začetku 10. stoletja so se Babenberžani in Konradini borili za oblast v Frankoniji. Konec koncev je ta razdor privedel do maščevanja Babenberžanov, ki so na koncu izgubili moč, in posredno povzročili Konradine za zmagovalce Vzhodnofrankovske države. Okoli leta 906 je Konradu uspelo vzpostaviti svojo vojvodsko hegemonijo nad Frankonijo, ko pa je neposredna karolinška moška linija leta 911 ugasnila, je bil izvoljen novega skupnega vzhodnofrankovskega kralja kot Konrad I.. Konrad je odobril Frankonijo svojemu bratu Eberhardu na dedovanje, ko pa se je ta leta 938 uprl Otonu I., je bil odstavljen iz svoje vojvodine, ki je leta 939 ob Eberhardovi smrt razpadla v zahodno ali Rensko Frankonijo (Francia Rhenensis) in Vzhodno Frankonijo (Francia Orientalis) in je bila neposredno podrejena cesarju. Šele po tem je nekdanja Francia Orientalis postala v okviru področja škofov iz Würzburga kot prava Frankonija, njeno ozemlje pa se je postopno zmanjšalo do svoje sedanje velikosti.

Prebivalci delov današnje zgornje in srednje Frankonije, ki niso bili pod nadzorom Würzburga, so se verjetno tudi sami šteli za Franke in se je njihovo narečje prav gotovo razlikovalo od narečja prebivalcev Bavarske in Švabske. [33]

Za razliko od drugih matičnih vojvodin, je Frankonija postala domovina in močna baza vzhodnofrankovskih in nemških kraljev po tem, ko je umrl zadnji Otoning leta 1024. V visokem srednjem veku ni postala močna regionalna sila, kot so bile Saška, Bavarska in Švabska. Leta 1007, je pozneje kanoniziran Henrik II., ustanovil škofijo Bamberg in jo obdaril z bogatimi posestvi. Bamberg je postal pomembna pfalca in pomembno središče cesarstva. Ker je del škofije Würzburg prav tako pripadel Bambergu, je Würzburg v zameno v fevd dobil več kraljevih posesti.

Frankonija okoli 1200

Od 12. stoletja je bil Nürnberški grad sedež grofije Nürnberg. Grofiji so vladali od okoli 1190 dalje, Zollerni, frankovska linija poznejše hiše Hohenzollern, ki je zagotavljala nemške cesarje 19. in 20. stoletja. Pod kraljem Konradom III. Štaufovcem in Friderikom Barbarosso, je Frankonija postala center moči v cesarstvu. V času medvladja (1254-1273) so nekateri zemljiški knezi postali vedno močnejši. V času Rudolfa Habsburškega je Frankonija spet igrala pomembno vlogo v monarhiji. Leta 1376 je bila ustanovljena Švabska liga mest, ki se ji je kasneje pridružilo več cesarskih mest Frankonije. V 13. stoletju je nastal Tevtonski viteški red, ki je prevzel Frankonijo leta 1209. Ustanovili so številne šole in bolnišnice in zgradili številne cerkve in gradove in v njih izvajali rimskokatoliški vojaški red. Rezidenco so imeli v Ellingenu do leta 1789, ko je bila prenesena v današnji Bad Mergentheim.

Države naslednice Vzhodnofrankovske države

Od 13. stoletja so naslednice nastale na ozemlju nekdanje vojvodine med drugim naslednje:

  • Škofija Würzburg
  • Opatstvo Fulda
  • Grofija Abenberg
  • Grofija Henneberg
  • Grofija Hohenlohe
  • Grofija Lauffen
  • Grofija Löwenstein
  • Grofija Rieneck
  • Grofija Truhendingen
  • Grofija Vaihingen
  • Grofija Wertheim
  • Grofija Wildberg

Moderna doba

Karta Frankonije, 1642

2. julija 1500 v času vladavine cesarja Maksimilijana I., v okviru cesarske reformnega gibanja, je bilo cesarstvo razdeljeno na cesarska okrožja (Reichskreis). To je pripeljalo leta 1512 do nastanka Frankovskega okrožja. Gledano iz sodobne perspektive, lahko to okrožje obravnavamo kot pomembno podlago za občutek skupne frankovske identitete, ki obstaja še danes. Frankovsko okrožje je bilo oblikovano v geografskih mejah današnjega Frankonije. V poznem srednjem veku in zgodnjem novem veku so cesarska okrožja močno prizadela Kleinstaaterei, kopica majhnih državic v tej regiji Nemčije. V poznem srednjem veku je škofija Würzburg uporabljala nominalen naziv vojvodina Frankonija v času cesarskega okrožja. Leta 1559 je Frankovsko okrožje dobilo pristojnosti kovati denar (Münzaufsicht) in leta 1572 je bilo edino okrožje z izdanim lastnim policijskim odlokom. [34][35]

Člani Frankovskega okrožja so bila cesarska mesta, knezoškofi, okrožje Frankovskega tevtonskega reda in več grofij. Cesarski vitezi s svojimi drobnimi ozemlji, od katerih jih je bilo še posebej veliko v Frankoniji, so zborovali izven okrožja in do 1806 ustanovili Frankovsko viteško okrožje (Fränkischer Ritterkreis), sestavljeno iz šestih Viteških kantonov. V 16. stoletju je bil ustanovljen kolegij Frankonijskih grofov za zastopanje interesov grofov v Frankoniji. Frankonija je igrala pomembno vlogo pri širjenju reformacije, ki jo je začel Martin Luther, Nürnberg pa eden izmed krajev, kjer je Luther tiskal Biblijo. Večina drugih cesarskih mest in cesarskih vitezov je sprejela novo vero. V času protireformacije se je več regij vrnilo v katolicizem, povečali pa so se čarovniški procesi. Poleg luteranstva, se je razširilo gibanje radikalnih reformistov - baptistov. Pomembna centra sta bila Königsberg in Nürnberg. [36]

Obseg uporov v kmečkih vojnah

Leta 1525 je breme težkih obdavčitev in najemnin v kombinaciji z novimi, liberalnimi idejami podprtimi z reformacijskim gibanjem, sprožilo nemške kmečke vojne. Območje Würzburga je bilo še posebej prizadeto, saj so številne gradove in samostane požgali. Na koncu so bili upori zatrti in v naslednjih stoletjih so bili najnižji sloji družbe izključeni iz političnega delovanja.

Od 1552 je mejni grof Albert Alkibiades poskušal prekiniti prevlado mogočnega cesarskega mesta Nürnberg in sekularizirati cerkvene posesti v drugi vojni mejne grofije [37], in ustvariti vojvodino v kateri bi vladal. Velika območja Frankonije so bili na koncu opustošena, dokler ni kralj Ferdinand I. skupaj z več vojvodami in knezi Alberta strmoglavil.

Del Wallensteinovega tabora okoli Zirndorfa in Alte Veste

Leta 1608 so se reformirani knezi združili v tako imenovani Protestantski uniji v okviru cesarstva. V Frankoniji sta bili grofiji Ansbach in Bayreuth, kot tudi cesarska mesta, del te zveze. Katoliška stran se je leta 1609 odzval z nasprotno Katoliško zvezo. Konflikti med dvema taboroma so privedli do tridesetletne vojne. Sprva Frankonija ni bila udeležena v vojni, čeprav so vojske večkrat prečkale njeno ozemlje. Leta 1631 so švedski vojaki pod Gustavom Adolphusom napredovale v Frankonijo in poleti 1632 ustanovili velik tabor v bližini Nürnberga. Švedi so izgubili v bitki pri Alte Veste proti Wallensteinovim vojakom in se na koncu umaknili. Frankonija je postala ena izmed najrevnejših regij v cesarstvu in izgubila svoj politični pomen. V času vojne je približno polovica lokalnega prebivalstva izgubilo življenje. Za nadomestitev teh izgub so okoli 150.000 razseljenih protestantov naselili v protestantskih področjih, vključno z avstrijskimi izgnanci. [38]

Frankovsko cesarsko okrožje v 1789

Frankonija se nikoli ni razvila v enotno teritorialno državo, saj je mozaik majhnih držav (Kleinstaaterei) preživel srednji vek in trajal do 18. stoletja. Frankovsko cesarsko okrožje je imelo pomembno nalogo ohranjanja miru, preprečevanja zlorab in skrbel za popravila vojne škode, imel je tudi regulativno vlogo v regiji do konca Svetega rimskega cesarstva. Do vojne za špansko nasledstvo je krog postal skoraj neodvisna organizacija in se pridružil velikemu zavezništvu proti Ludviku XIV. skoraj kot suverena država. Razvilo je tudi zgodnjo obliko socialne države in med 16. in 17. stoletjem igralo tudi pomembno vlogo pri obvladovanju bolezni. Po odstopu mejnega grofa Karla Aleksandra leta 1792, so bili nekdanji mejni grofiji Ansbach in Bayreuth pripojeni k Prusiji. Karl Avgust Freiherr von Hardenberg je bil imenovan za guvernerja teh območij. Večina sodobne Frankonije je postala del Bavarske leta 1803 zahvaljujoč Bavarski zveze z Napoleonom. Kulturno se v marsičem razlikuje od Bavarske. Starodavno ime je obudil leta 1837 Ludvik I. Bavarski.

Leta 1803 je, leta 1805 nastala Kraljevina Bavarska, ki se je po oklevanju vključila v Napoleonovo Rensko zvezo, v skladu z Reichsdeputationshauptschluss dobila velik del Frankonije. (za nadaljevanje glej članek Kraljevina Bavarska)

Sklici

  1. ↑ Rudolf Endres: Der Fränkische Reichskreis. In: Hefte zur Bayerischen Geschichte und Kultur 29, published by the Haus der Bayerischen Geschichte, Regensburg, 2003, p. 6, see online version (pdf)
  2. ↑ Manfred Treml: Das Königreich Bayern (1806–1918). In: Politische Geschichte Bayerns, published by the Haus der Bayerischen Geschichte as Issue 9 of the Hefte zur Bayerischen Geschichte und Kultur, 1989, pp. 22–25, here: p. 22
  3. ↑ Entry Franken in the Deutsches Wörterbuch
  4. ↑ Boris Paraschkewow: Wörter und Namen gleicher Herkunft und Struktur. Lexikon etymologischer Dubletten im Deutschen. Berlin, 2004, p. 107
  5. ↑ Erich Zöllner: Geschichte der Franken bis zur Mitte des sechsten Jahrhunderts. Munich, 1970, pp. 1–3 (chapter: "Stammesbildung")
  6. ↑ Ulrich Nonn: Die Franken. Stuttgart, 2010, p. 14.
  7. ↑ Sandwege, Sandachse Franken, abgerufen am 23. Mai 2014.
  8. ↑ Naturpark Bayerische Rhön, abgerufen am 2. Juni 2014.
  9. ↑ [1] | wayback=20110630130815 | text=www.br-online.de: Bund Naturschutz zu Steigerwald – "Imagegewinn durch Nationalpark" Pressebericht zum abgelehnten Nationalpark Steigerwald auf BR-online, Studio-Franken
  10. ↑ Wir über uns, www.naturpark.de, abgerufen am 28. Mai 2014.
  11. ↑ Naturparks in Franken, abgerufen am 2. Juni 2014.
  12. ↑ Biosphärenreservat Rhön, Bayerisches Staatsministerium für Umwelt und Verbraucherschutz, abgerufen am 28. Mai 2014.
  13. ↑ Bayerns schönste Geotope, Bayerisches Staatsministerium für Umwelt und Verbraucherschutz, abgerufen am 28. Mai 2014.
  14. ↑ Karte der Vogelschutzgebiete: Mittelfranken, stellvertretend für alle Europäischen Vogelschutzgebieten in Franken
  15. ↑ Naturpark Fichtelgebirge, abgerufen am 2. Juni 2014.
  16. ↑ Wildtiere in Bayern: Der Wolf – ein Ureinwohner Bayerns, www.br.de, Bayerischer Rundfunk, abgerufen am 16. August 2014.
  17. ↑ Stefan Glaser, Gerhard Doppler und Klaus Schwerd (Red.): GeoBavaria. 600 Millionen Jahre Bayern. Internationale Edition. Bayerisches Geologisches Landesamt, München 2004 (online), S. 24
  18. ↑ Stefan Glaser, Gerhard Doppler und Klaus Schwerd (Red.): GeoBavaria. 600 Millionen Jahre Bayern. Internationale Edition. Bayerisches Geologisches Landesamt, München 2004 (online), S. 26
  19. ↑ Hans-Georg Herbig, Thomas Wotte, Stefanie Becker: First proof of archaeocyathid-bearing Lower Cambrian in the Franconian Forest (Saxothuringian Zone, Northeast Bavaria). In: Jiři Žák, Gernold Zulauf, Heinz-Gerd Röhling (Hrsg.): Crustal evolution and geodynamic processes in Central Europe. Proceedings of the Joint conference of the Czech and German geological societies held in Plzeň (Pilsen), September 16–19, 2013. Schriftenreihe der Deutschen Gesellschaft für Geowissenschaften. Nr. 82, 2013, S. 50 (Volltextzugriff: Researchgate)
  20. ↑ Hartmut Haubold: Die Saurierfährten Chirotherium barthii Kaup, 1835 - das Typusmaterial aus dem Buntsandstein bei Hildburghausen/Thüringen und das „Chirotherium-Monument“. Veröffentlichungen des Naturhistorischen Museums Schleusingen. Bd. 21, 2006, S. 3–31
  21. ↑ Rainer R. Schoch: Comparative osteology of Mastodonsaurus giganteus (Jaeger, 1828) from the Middle Triassic (Lettenkeuper: Longobardian) of Germany (Baden-Württemberg, Bayern, Thüringen). Stuttgarter Beiträge zur Naturkunde, Serie B. Nr. 278, 1999, S. 21 u. 27 (PDF 3,6 MB)
  22. ↑ Emily J. Rayfield, Paul M. Barrett, Andrew R. Milner: Utility and Validity of Middle and Late Triassic ‘Land Vertebrate Faunachrons’. In: Journal of Vertebrate Paleontology. Bd. 29, 2009, Nr. 1, S. 80–87, doi:10.1671/039.029.0132.
  23. ↑ Olivier Rieppel, Rupert Wild: A Revision of the Genus Nothosaurus (Reptilia: Sauropterygia) from the Germanic Triassic, with Comments on the Status of Conchiosaurus clavatus. Fieldiana Geology, New Series, Nr. 34, 1996, doi:10.5962/bhl.title.2691.
  24. ↑ Birgit Niebuhr: Wer hat hier gelogen? Die Würzburger Lügenstein-Affaire. Fossilien. Nr. 1/2006, 2006, S. 15–19 ([2] | wayback=20140913060827 | text=PDF 886 kB)
  25. ↑ Die Höhlenruine von Hunas, Archäologisches Lexikon, retrieved 17 June 2014.
  26. ↑ Hans-Peter Uenze, Claus-Michael Hüssen: Vor- und Frühgeschichte. In: Handbuch der Bayerischen Geschichte, begr. von Max Spindler, 3rd vol., 1st sub-vol.: Geschichte Frankens bis zum Ausgang des 18. Jahrhunderts, re-published by Andreas Kraus, 3rd, revised edition, Munich, 1997, pp. 3–46, here: pp. 17ff.
  27. ↑ Josef Motschmann: Altenkunstadt - Heimat zwischen Kordigast und Main. Gemeinde Altenkunstadt, Altenkunstadt, 2006, p. 10
  28. ↑ Peter Kolb, Ernst-Günter Krenig: Unterfränkische Geschichte. Von der germanischen Landnahme bis zum hohen Mittelalter., Vol. 1. Wurzburg, 1989; second edition: 1990, pp. 27–37.
  29. ↑ Wilfried Menghin: Grundlegung: Das frühe Mittelalter. In: Handbuch der Bayerischen Geschichte, begr. von Max Spindler, 3rd vol., 1st sub-vol.: Geschichte Frankens bis zum Ausgang des 18. Jahrhunderts, re-published by Andreas Kraus, 3rd, revised edition, Munich, 1997, pp. 47–69, here: p. 60
  30. ↑ Wilfried Menghin: Grundlegung: Das frühe Mittelalter. In: Handbuch der Bayerischen Geschichte, begr. von Max Spindler, 3. Bd., 1. Teilbd: Geschichte Frankens bis zum Ausgang des 18. Jahrhunderts, re-published by Andreas Kraus, 3rd, revised edition, Munich, 1997, pp. 47–69, here: S. 55.
  31. ↑ Franz-Joseph Schmale, Wilhelm Störmer: Die politische Entwicklung bis zur Eingliederung ins Merowingische Frankenreich. In: Handbuch der Bayerischen Geschichte, begr. von Max Spindler, 3rd vol., 1st sub-vol.: Geschichte Frankens bis zum Ausgang des 18. Jahrhunderts, re-published by Andreas Kraus, 3rd, revised edition, Munich, 1997, pp. 89–114, here: p. 80.
  32. ↑ Friedrich Helmer: Bayern im Frankenreich (5. - 10. Jahrhundert), In: Politische Geschichte Bayerns, published by the Haus der Bayerischen Geschichte as Issue 9 of the Hefte zur Bayerischen Geschichte und Kultur, pp. 4–6, here: p. 6
  33. ↑ Karten zur Geschichte Bayerns: Jutta Schumann / Dieter J. Weiß, in: Edel und Frei. Franken im Mittelalter, ed. by Wolfgang Jahn / Jutta Schumann / Evamaria Brockhoff, Augsburg, 2004 (Veröffentlichungen zur Bayerischen Geschichte und Kultur 47/04), pp. 174–176, Cat. No. 51. See Haus der Bayerischen Geschichte
  34. ↑ Rudolf Endres: Der Fränkische Reichskreis, In: Hefte zur Bayerischen Geschichte und Kultur 29, published by the Haus der Bayerischen Geschichte, Regensburg, 2003, p. 21, see online version (pdf)
  35. ↑ Michael Henker: Bayern im Zeitalter von Reformation und Gegenreformation (16./17. Jahrhundert), In: Politische Geschichte Bayerns, published by the Haus der Bayerischen Geschichte as Issue 9 of the Hefte zur Bayerischen Geschichte und Kultur, pp. 14–17, here: p. 14
  36. ↑ GAMEO, Königsberg in Bayern (Freistaat Bayern, Germany),Christian Hege
  37. ↑ Rudolf Endres: Von der Bildung des Fränkischen Reichskreises und dem Beginn der Reformation bis zum Augsburger Religionsfrieden von 1555. In: Handbuch der Bayerischen Geschichte, ed. Max Spindler, 3 vols., 1 sub-vol: History of Franconia to the end of the 18th century, revised by Andreas Kraus, 3rd revised edition, Munich, 1997, pp. 451-472, here: p. 469
  38. ↑ Aus Österreich vertrieben: Glaubensflüchtlinge in Franken, br.de, Bayerischer Rundfunk, retrieved 7 June 2014.

Literatura

  • Andert, Reinhold. Der fränkische Reiter. Dingsda-Verlag Querfurt, Leipzig, 2006, ISBN 3-928498-92-4.
  • Beckstein, Günther (text) and Erich Weiß (photographs). Franken, Mein Franken - Impressionen aus meiner Heimat. Bamberg, 2009, ISBN 978-3-936897-61-6.
  • Bernet, Claus. Himmlisches Franken. Norderstedt, 2012, ISBN 978-3-8482-3041-9.
  • Blessing, Werner K. and Dieter Weiß (eds.): Franken. Vorstellung und Wirklichkeit in der Geschichte. (= Franconia. Appendices to the Yearbook for Franconian State Research, Vol. 1), Neustadt (Aisch), 2003.
  • Bogner, Franz X. Franken aus der Luft. Stürtz-Verlag Wurzburg, 2008, ISBN 978-3-8003-1913-8.
  • Bogner, Franz X. Oberfranken aus der Luft. Ellwanger-Verlag, 128 pages. Bayreuth, 2011, ISBN 978-3-925361-95-1.
  • Bötzinger, Martin. Leben und Leiden während des Dreißigjährigen Krieges in Thüringen und Franken. Langensalza, ²1997, ISBN 3-929000-39-3.
  • Norman Cantor. The Civilization of the Middle Ages. 1993. ISBN 0-06-017033-6.
  • Elkar, Rainer S. Geschichtslandschaft Franken - wohlbestelltes Feld mit Lücken. In: Jahrbuch für Regionalgeschichte 23 (2005), pp. 145–158.
  • Fischer,Berndt. Naturerlebnis Franken. Streifzüge durch eine Seelenlandschaft. Buch & Kunstverlag Oberpfalz, Amberg, 2001, ISBN 3-924350-91-4.
  • Nestmeyer, Ralf: Franken. Ein Reisehandbuch. Michael-Müller-Verlag, Erlangen, 2013, ISBN 978-3-89953-775-8.
  • Peters, Michael. Geschichte Frankens. Vom Ausgang der Antike bis zum Ende des Alten Reiches. Katz Verlag, 2007, ISBN 978-3-938047-31-6 (c.f. review).
  • Petersohn, Jürgen. Franken im Mittelalter. Identität und Profil im Spiegel von Bewußtsein und Vorstellung. (Vorträge und Forschungen, Sonderband 51), Ostfildern, 2008 (c.f. the review).
  • Timothy Reuter. Germany in the Early Middle Ages 800–1056. New York: Longman, 1991. ISBN 0-582-49034-0.
  • Scherzer, Conrad. Franken, Land, Volk, Geschichte und Wirtschaft. Verlag Nürnberger Presse Drexel, Merkel & Co., Nuremberg, 1955, OCLC 451342119.
  • Schiener, Anna. Kleine Geschichte Frankens. Verlag Friedrich Pustet, Regensburg, 2008, ISBN 978-3-7917-2131-6.
  • Stützel, Ada. 100 berühmte Franken. Sutton Verlag, Erfurt, 2007, ISBN 978-3-86680-118-9.
  • Wüst, Wolfgang (ed.): Frankens Städte und Territorien als Kulturdrehscheibe. Kommunikation in der Mitte Deutschlands. Interdisciplinary conference 29 to 30 September 2006 in Weißenburg i. Bayern (Mittelfränkische Studien 19) Ansbach, 2008, ISBN 978-3-87707-713-9.

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Frankovska.
Wikipotovanje vsebuje popotniški vodnik, ki se nanaša na: Franconia


Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Frankovska&oldid=4788990«