Miha Remec

Miha Remec
Rojstvo	10. avgust 1928 Ptuj
Smrt	29. avgust 2020({{padleft:2020|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:29|2|0}}) (92 let) Ljubljana
Državljanstvo	Slovenija  SFRJ  Kraljevina Jugoslavija
Poklic	pisatelj, novinar

Miha Remec [míha rémec, IPA mˈiha ɹeːmet͡s], slovenski pisatelj in novinar, * 10. avgust 1928, Ptuj.

Predstavlja enega najplodovitejših slovenskih pisateljev znanstvene fantastike. Njegov opus je velik in daje posebno značilnost slovenski ZF književnosti. Bajt ga v Vsevedniku postavlja ob bok Zamjatinu, Huxleyju in Orwellu, ki vsi predstavljajo prepoznavno smer znanstevnofantastičnega ustvarjanja, predvsem razmišljanje o svetu in njegovem redu kot antiutopiji, v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Življenje

Miha Remec se je rodil 10. avgusta 1928 na Ptuju, kjer je obiskoval osnovno šolo, kasneje tudi gimnazijo. Na gimnaziji so ga poučevali trije znani slovenski umetniki, in sicer Anton Ingolič (slovenščino), France Mihelič (risanje) in Stanko Cajnkar (verouk). 

Njegovo otroštvo je močno zaznamovala druga svetovna vojna. Po nemški zasedbi Ptuja leta 1941 je gestapo zaprl in v zaporu mučil njegovega očeta, pozneje pa je bila vsa družina izgnana v Srbijo, kjer je izgnana družina preživljala hude čase v pomanjkanju in tegobah vojne vihre; ta čas pisatelj popisuje v romanu Veliki voz.

Po vrnitvi iz izgnanstva (1945) se je kot sedemnajstletni mladenič vključil v mladinsko gibanje, kjer je sodeloval v delovnih brigadah pri graditvi prog Brčko–Banovići, Šamac–Sarajevo in tovarne strojev v Beogradu. Po smrti očeta leta 1952 se je zaposli kot dopisnik Ljudske pravice na Ptuju, po letu 1959 pa postane novinar osrednjega slovenskega dnevnika Delo. Istega leta se je poročil in preselil v Ljubljano.

Remec si je postavil zelo ostro mejo med časnikarstvom in pisateljevanjem. Časnikarstvo jemlje kot poklic, ki ga opravlja profesionalno in se v njem ne poskuša posebej uveljaviti. Vrsto humorističnih kolumn in glos piše v Delu, Tedenski tribuni in Slovenskih novicah pod psevdonimi, dolga leta dela pri časopisu v ozadju kot nočni urednik.

Ker je bil pogosto tarča kritikov, ki so mu, zlasti kadar je bilo govora o njegovi poeziji, očitali progarsko latovščino, pomanjkanje čustev in šepav jezik, je Remec pogosto ustvarjal tudi pod ženskim psevdonimom Irena Remrom.

Delo

Njegov opus obsega prozo, poezijo in dramatiko. K tipiki Remčevih del literarni teoretiki prištevajo predvsem odpor do vojne, odpor do tehnike, erotiko kot gonilno silo človeškega preživetja, ekologijo in fenomenologijo časa in znanstveno fantastiko. Avtor zanstvenofantastični žanr dojema kot pripomoček za razgrinjanje vsakršnih univerzalij o človekovem bistvu, njegovih upanjih, strahovih, ljubezni, stranpoteh in kesanjih. V njegovemu opusu je nespregledljivo, da se fantastika ves čas preliva v mogočo realnost, zgodbe pa govorijo predvsem o človekovi zmotljivosti, ki je brezmejna in brezčasna. Janez Majdič je v spremni besedi romana Iksia ali slovo živostrojnega človeka zapisal, da bi si Remec s svojimi doslejšnjimi znanstvenofantastičnimi besedili - če bi pač pisal v angleščini - najverjetneje zlahka priboril katero od uglednih nagrad za tak tip žanrskega pisanja. 

Proza

S prozo se je začel ukvarjati že v otroških letih, slednja predstavlja velik delež njegovega opusa. Tematika je v začetku pisateljevanja povezana predvsem z vojno vihro in z njo povezano tematiko pomanjkanja. Prelomnico v Remčevem ustvarjalnem opusu predstavljajo sedemdeseta leta, ko nastanejo antiutopični romani Votlina (1977), Prepoznavanje (1980) in Iksion (1981). Avtor z antiutopičnostjo oziroma antiapokaliptičnostjo npr. v romanu Iksia kaže človekovo potrebo po nadzorovanju drugih, po malikovanju in tribalizmu, ki nikakor noče pristati na božje razboženje, če pa se to res zgodi, poskuša praznino in strah pred neznanim na vsak način zapolniti z novim božanstvom in novim verovanjem. Konec osemdesetih let se pisatelj loti zanimive zvrsti, tj. političnofantastičnega romana (roman Zelena zaveza), sledile so znanstevenofantastične povesti in zgodbe.

Poezija

Remečev opus predstavljajo tudi pesniške zbirke. Ena prvih je zbirka Pesmi iz levega žepa (1989), v katerih opisuje grozljivo doživetje porušenja sveta, tematizira izgnanstvo, lakoto, pobijanje, bombardiranje, rušenje mest. To so bile pesmi namenjene recitiranju ob tabornih ognjih, za petje delovnih brigad. Pesmi so bile objavljene v Mladinski reviji, Novem svetu in Novih obzorjih, kritika pa jih je postavljala za zgled mladim pesnikom. V šestdesetih letih je ustvarjal ljubezenske pesmi, ki so bile objavljene  v pesniški zbirki Otožne rože (2009) in leta 2011 v zbirki Zamolčani stihi, in so po nekaterih mnenjih še danes nekaj svežega, novega in privlačnega. Ob koncu leta 2012 v samozaložbi izda pesniško zbirko Pogrešanja, v kateri so njegove najnovejše pesmi, s katerimi pesnik intimno nagovarja in se spominja ljudi, ki jih je v življenju imel in jih še vedno ima rad, obenem pa pesmi odsevajo človeško stisko v trenutnem popredmetenem in razčlovečenem svetu.

Dramatika

Z dramatiko se je ukvarjal predvsem v šestdesetih letih. Luč sveta je leta 1960 zagledala kmečka drama Mrtvi kurent, sledila je drama Srečni zmaji (1963). Ko pa Slovensko narodno gledališče v sezoni 1966–1967 postavi na oder politično dramo Delavnica oblakov, kjer gre za ostro obsodbo povojne oblasti in revolucije, ki žre svoje otroke, se za Remca slovenski odri hermetično zapro. Neuprizorjeni tako ostanejo drama Kres ob Savici, Priklicevanje Nebov ter neizvedeni filmski in televizijski scenarij Odpoklic iz orbite, Izginjajoča Mana in Na robu Sonca.

Nagrade

Miha Remec je prejemnik dveh častnih nagrad. Leta 1981 so mu v Zagrebu podelili častno nagrado Sfera za najboljši znanstvenofantastični roman Prepoznavanje, leta 1987 pa nagrado Sfera za najboljšo znanstvenofantastično zgodbo Pomnik za Evridiko.

Kljub temu, da je opus Mihe Remca velik in da daje poseben pečat znanstvenofantastični zvrsti v slovenskem leposlovju, da je žel ugodne literarne kritike, ugodne odzive bralstva, da ga esejist  Drago Bajt postavlja ob bok Orwellu, v slovenski literarni srenji ni požel posebnega priznanja in pozornosti. 

Dela

• Pravljica o srečnem kovaču (1938)
• Otožne rože (zbirka pesmi, 1952–1957)
• Pripovedke iz Zmajskega gradu (pravljica, 1957)
• Kamen resnice (pravljica, 1959)
• Mrtvi kurent (drama, 1959/1960)
• Srečni zmaji (drama ,1962)
• Delavnica oblakov (drama, 1966/1967)
• Sončni obrat (roman, 1969) (COBISS)
• Kuga plastionska (drama, 1975, uprizorjena 1994/95)
• Votlina ali noč med novoslovenskimi polharji (roman, 1977)
• Smrt v kurentiji (povest, 1977)
• Prepoznavanje ali bele vdove črni čas (roman, 1980)
• Pesmi iz levega žepa (pesniška zbirka, 1981)
• Iksion ali beg iz prikazovalnice (roman, 1981)
• Mana - Časovni zapiski časnikarja Jurija Jereba (roman, 1985)
• Veliki voz (roman, 1986)
• Lovec (roman, 1987)
• Nečista hči (roman, 1987)
• Kodeljica v vesolju (pravljica, 1989)
• Zelena zaveza (roman, 1989)
• Kres ob Savici (neuprizorjena drama, 1989)
• Priklicevanje Nebov (neuprizorjena drama)
• Zapiski odposlanca Zemlje (povest, 1991)
• Astralni svetilniki (zbirka kratkih zgodb, 1993)
• Na robu sonca (neizveden scenarij za TV igro, objavljen 1995)
• Trapanske kronografije (roman, 1995–1997)
• Iksia ali slovo živostrojnega človeka (roman, 2001)
• Iks ali velika samota Noetove barke (roman, 2006)
• Ostrostrelka (roman, 2008)
• Mitrejin koder (roman, 2011)
• Zamolčani stihi (zbirka pesmi, 2011)
• Pogrešanja (zbirka pesmi, 2012)

Glej tudi

• Seznam slovenskih dramatikov
• Seznam slovenskih pesnikov

Zunanje povezave

• Domača spletna stran Mihe Remca
• Miha Remec - Facebook profil