Navplij
Navplio Ναύπλιο | |
|---|---|
 | |
  Navplio Lega v Grčiji | |
| Koordinati: 37°34′0″N 22°48′0″E / 37.56667°N 22.80000°E | |
| Pokrajina | Peloponez |
| Prefektura | Navplion |
| Površina | |
| • Urbano | 33,6 km2 |
| • Metropolitansko obm. | 387,8 km2 |
| Nadm. višina | 0 - 10 m |
| Prebivalstvo (2011) | |
| • Urbano | 15.203 |
| • Metropolitansko obm. | 33.356 |
| Časovni pas | UTC+2 (EET) |
| • Poletni | +1 |
| Poštne števike | 21100 |
| Omrežna skupina | 2752 |
| Spletna stran | www.nafplio.gr |
Navplion (moderna grščina: Ναύπλιο, Nafplio) je pristaniško mesto na Peloponezu v Grčiji, ki je razširjeno po pobočjih v bližini severnega dela Argolidskega zaliva. Mesto je bilo pomembno pristanišče pod nasledstvom kraljevih hiš v srednjem veku kot del gospostva Argos in Nauplia, sprva v lasti de la Roche po četrti križarski vojni pred prihodom pod Beneško republiko in, nazadnje, Otomanskega imperija. Mesto je bilo prestolnica prve Helenske republike in Kraljevine Grčije, od začetka grške revolucije leta 1821 do leta 1834. Navplion je zdaj glavno regionalno enote Argolida.
Ime
Ime mesta se je skozi stoletja večkrat spremenilo. Sodobno grško ime mesta je Navplio (Ναύπλιο).
V antiki je bilo znano kot Nauplia (Ναυπλία) v atiški grščini [4] [5] [6] [7] in Naupliē (Ναυπλίη) v jonski grščini. [4] V latinščini se je imenoval Nauplia. [8 ]
V srednjem veku je bilo uporabljenih več variant v bizantinski grščini, vključno Náfplion (Ναύπλιον), Anáplion (Ἀνάπλιον) in Anáplia (Ἀνάπλια). [7]
V poznem srednjem veku in zgodnjem modernem obdobju, pod beneško prevlado, je bilo mesto znano v italijanščini kot Napoli di Romania, po srednjeveški uporabi "Romania" za sklicevanje na dežele bizantinskega cesarstva in da se ločijo od Napoli (Neapelj) v Italiji.
Prav tako v zgodnjem modernem obdobju, vendar tokrat pod otomansko vladavino, je bilo turško ime mesta Mora Yenisehir po Moreji, srednjeveškem imenu za Peloponez in yeni sehir, turški izraz za "novo mesto" (očitno prevod iz grškega Νεάπολη, italijanskega Napoli). Turki so ga imenovali tudi Anabolı.
V 19. stoletju in v začetku 20. stoletja je bilo mesto imenovano nekritično Náfplion (Ναύπλιον) in Nafplio (Ναύπλιο) v moderni grščini. Obe obliki sta bili uporabljeni v uradnih dokumentih in potovalnih vodičih. To pojasnjuje, zakaj je stara oblika Náfplion (včasih transliterirana v Navplion) še vedno občasno uporabljena do danes.
Geografija
Navplion se nahaja ob Argolidskem zalivu na severovzhodu Peloponeza. Večina starega mestnega jedra je na polotoku štrlečem v zaliv; ta polotok tvori naravno zaščiten zaliv, ki je okrepljen z dodatkom umetnih pomolov. Prvotno skoraj izoliran z močvirji, namerno projektiranih odlagališč, se je predvsem od leta 1970 površina mesta skoraj podvojila.
Občina
Občina Navplion je pri reformi lokalne samouprave 2011 nastala z združitvijo naslednjih 4 bivših občin, ki so postale občinske enote: [1]
- Asini
- Midea
- Nafplio
- Nea Tiryntha
Zgodovina
Antika
Okolica Navpliona je bila naseljena že od antičnih časov, a je ostalo le malo znakov o tem, poleg zidov Acronauplia, ki so še vidni. Mesto je bilo v času antike večkrat trdnjava. Zdi se, da je treba omeniti egiptovske nagrobne napise Amenofisa III. kot Nuplija. [2]
Srednji vek
.]]
Acronauplia ima zidove, ki segajo v pred klasične čase. Kasneje so dodali utrdbe Bizantinci, Franki, Benečani in Turki. Navplion so leta 1212 zasedli francoski križarji Kneževine Ahaja. Postal je del gospostva Argos in Nauplia, ki je bil leta 1388 prodan Beneški republiki. [3] V naslednjih 150 letih se je nižji del mesta razširil in utrdil, nove utrdbe so dodali tudi na Acronauplii. [4]
Zgodnja moderna doba
Mesto so leta 1540 zasedli Turki, in ga preimenovali v Mora Yenişehri in ga uveljavil kot sedežu sandžaka. V tistem obdobju je bil Navplion zelo podobno tistemu na sliki iz 16. stoletja prikazani spodaj desno.
Benečani so znova zavzeli Navplion leta 1685 in je bil prestolnica njihove "Kraljevine Morea". Benečani so okrepili mesto z izgradnjo gradu Palamidi, ki je bila v resnici zadnja večja gradnja beneškega imperija v tujini. Vendar pa ga je branilo le 80 vojakov in so ga enostavno ponovno zasegli Turki leta 1715. Palamidi se nahaja na hribu severno od starega mestnega jedra. Med grško vojno za neodvisnost je igral pomembno vlogo. Zajel ga je Staikos Staikopoulos v novembru 1822.
19. stoletje
Med grško vojno za neodvisnost je bil Navplion velika Otomanska postojanka in je zmagovala več kot eno leto. Mesto se je na koncu predalo zaradi lakote. Po zajemu je, zaradi svojih močnih utrdb, postal sedež začasne vlade Grčije.
Grof Ioannis Kapodistrias, prvi vodja nove države, je prvič stopil na grška tla v Navplionu 7. januarja 1828. Uradno glavno mesto Grčije je bil do leta 1829. Kapodistrias je bil umorjen 9. oktobra 1831 s člani iz družine Mavromichalis, na stopnicah cerkve sv. Spyridona v Navplionu. Po njegovem umoru je sledilo obdobje anarhije, do prihoda kralja Ota in ustanovitve nove Kraljevine Grčije. Navplion je ostal glavno mesto kraljestva do leta 1834, ko je kralj Oto odločil preseliti glavno mesto v Atene.
20. in 21. stoletje
Turizem se je začel počasi razvijati v 1960-tih, vendar ne v enakem obsegu kot nekaterih drugih grških področjih. Navplion ima zelo sončno in blago klimo, celo za grške standarde in posledično je postal priljubljen za dnevne ali vikend goste iz Aten v zimskem času.
Navplion je pristanišče za ribištvo in promet, čeprav je glavni vir lokalnega zaposlovanja trenutno turizem, z dvema plažama na drugi strani polotoka in veliko kapaciteto lokalnih nastanitev. Pogoste so avtobusne povezave z Atenami.
Stavba Narodne banke Grčije je verjetno edina na svetu, ki je bila zgrajene v neo-mikenskem arhitekturnem slogu.[5]
Arhitektura in spomeniki
Acronauplia je najstarejši del mesta, čeprav je bil v njem zgrajen sodoben hotel. Do trinajstega stoletja, je bilo mestosamostojno. Prihod Benečanov in Frankov ga je preoblikoval v okviru mestnih utrdb. Drugi utrdbi mesta sta Palamidi in Bourtzi, ki se nahajata sredi pristanišča.
Navplion ohranja tradicionalen arhitekturni slog z veliko pisanih zgradb, delno pod vplivom Benečanov, zaradi dominacije med letoma 1338-1540. Prav tako so ohranjene neoklasične zgradbe, medtem ko je stavba Narodne banke Bank Grčije primer neo-mikenske arhitekture.
Po mestu je mogoče najti številne skulpture in kipe. Ti so povezani predvsem s sodobno zgodovino Navpliona, kot so kipi Ioannisa Kapodistriasa, Ota Grškega in Theodorosa Kolokotronisa.
Prebivalstvo
| Leto | mesto | občina | mestna občina |
|---|---|---|---|
| 1981 | 10.611 | - | - |
| 1991 | 11.897 | 14.740 | - |
| 2001 | 13.822 | 16.885 | - |
| 2011 | 14.203 | 18.910 | 33.356 |
Pomembni meščani
- Nicholas Grk: eden od 18 preživelih ekspedicije, ki je prva obplula svet v 1519-1522.
- Tellos Agras (1880-1907), borec v grškem boju za Makedonijo.
- Leonidas Drosis, kipar.
- Nina Bawden (1925-2012), pisatelj.
- Austen Kark (1926-2002) generalni direktor BBC World Service.
- Nikos Karouzos (1926-1990), pesnik.
- Vangelis Kazan (1936-2008), igralec.
- Sotirios Sotiropoulos (1831-1898), pravnik, politik in nekdanji premier Grčije.
- Angelos Terzakis (1907-1979), pisatelj.
- Charilaos Trikoupis (grško Χαρίλαος Τρικούπης) (11. julij 1832 - april 1896), premier Grčije sedem krat od leta 1875 do leta 1895.
Pobratena mesta
Navplion je pobraten z:
Galerija
-
Prihod kralja Ota v Nauplion, Peter von Hess -
Spomenik " Expédition de Morée", trg Philellinon -
Pogled na Acronauplia -
Pogled iz Palamidi -
Zgradba narodne banke Grčije -
Cerkev sv. Nikolaja -
Cerkev sv. Jurija -
Bourtzi iz Palamidi
Sklici
- ↑ Kallikratis law Greece Ministry of Interior
- ↑ See Latacz (2004), p. 131.
- ↑ Diplomatarium No. 127.
- ↑ Wright, Ch. 1.
- ↑ "Greece At Its Most Greek," by Phyllis rose, Sept. 10, 2000, New York Times. [1]
- ↑ 6,0 6,1 »Twinnings« (PDF). Central Union of Municipalities & Communities of Greece. Pridobljeno 25. avgusta 2013.
- ↑ »Royal city of Cetinje«. Pridobljeno 21. septembra 2013.
- ↑ »Office du tourisme de Menton«. Pridobljeno 21. septembra 2013.
- ↑ »Niles Sister Cities«. Official website. The Village of Niles. 2010. Pridobljeno 4. januarja 2010.
- ↑ »City council minutes« (PDF). Royan city hall. 2. junij 2005. Pridobljeno 2. junija 2013.
Viri
- Bailly, Anatole (1901), Abrégé du dictionnaire grec-français, Paris, France: Hachette.
- Entick, John. A Compendious Dictionary of the English and Latin Tongues. New edition carefully revised and augmented throughout by Rev. M.G. Sarjant. London, 1825. ([2])
- Ellingham, Mark; Dubin, Marc; Jansz, Natania; and Fisher, John (1995). Greece, the Rough Guide. Rough Guides. ISBN 1-85828-131-8.
- Gerola, Giuseppe (1930–31). “Le fortificazioni di Napoli di Romania,” Annuario dell regia scuola archeologicca di Atene e delle missioni italiane in oriente 22-24. pp. 346–410.
- Gregory, Timothy E. (1983). Nauplion. Athens.
- Karouzos, Semnes (1979). To Nauplio. Athens.
- Kolokotrones, Theodoros (1969). Memoirs from the Greek War of Independence, 1821-1833. E. M. Edmunds, trans. Originally printed as Kolokotrones: The Klepht and the Warrior. Sixty Years of Peril and Daring. An Autobiography. London, 1892; reprint, Chicago.
- Lamprynides, Michael G. (1898). Ê Nauplia. Athens, reprint 1950.
- Latacz, Joachim (2004), Troy and Homer: Towards the Solution of an Old Mystery, Oxford, UK: Oxford University Press.
- Liddell, Henry George; Scott, Robert (1889), An Intermediate Greek-English Lexicon, Oxford, UK: Clarendon Press.
- Liddell, Henry George; Scott, Robert (1940), A Greek-English Lexicon, revised and augmented by Sir Henry Stuart Jones, Oxford, UK: Clarendon Press.
- Luttrell, Anthony (1966), "The Latins of Argos and Nauplia: 1311-1394", Papers of the British School at Rome, Vol. 34, pp. 34–55.
- McCulloch, J. R. (1866). "A Dictionary, Geographical, Statistical, and Historical of the Various Countries, Places, and Principal Natural Objects in the World". New edition carefully revised. Longmans, Green, and Co., London, UK. p. 457. ([3])
- Merriam-Webster's Collegiate Dictionary (10th ed.), Springfield, Mass., USA: Merriam-Webster, 1993.
- Schaefer, Wulf (1961). "Neue Untersuchungen über die Baugeschichte Nauplias im Mittelalter," Jahrbuch des Deutschen Archäologischen Instituts. Vol. 76, pp. 156–214.
- Smith, William, ed. (1854), Dictionary of Greek and Roman Geography (1854), London, UK: Walton and Maberly.
- Thomas, George Martin (1966). Diplomatarium Veneto-Levantinum. B. Franklin, New York, USA. ([4])
- Wright, Diana Gilliland (1999). Bartolomeo Minio: Venetian administration in 15th-Century Nauplion. Doctoral dissertation. The Catholic University of America, Washington DC, USA.
Zunanje povezave
