Anton Vovk
| Anton Vovk | |
|---|---|
| pokojni (prvi) ljubljanski nadškof | |
 | |
| Sedež | Ljubljana |
| Obdobje službovanja | 1961 - 1963 |
| Predhodnik | Gregorij Rožman |
| Naslednik | Jožef Pogačnik |
| Redovi | |
| Duhovniško posvečenje | 29. junija 1923 |
| Osebni podatki | |
| Rojstvo | 19. maj 1900 Vrba, Žirovnica |
| Smrt | 7. julij 1963 Ljubljana |
| Vera | rimskokatoliška |
| Insignije | |
 | |
| Catholic-hierarchy.org | |
Anton Vovk, slovenski duhovnik, teolog, ljubljanski nadškof in Božji služabnik, * 19. maj 1900, Vrba, † 7. julij 1963, Ljubljana.
Škofovsko geslo
In Domino confido (V Gospoda zaupam).
Življenjepis
Anton Vovk se je rodil v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot 100 let prej pesnik France Prešeren. Anton je bil Prešernov pranečak, saj je bila njegova stara mati Marija Vovk (Mina) Francetova sestra. Oče Jožef in mati Marija, rojena Debelak, sta umrla v njegovi rani mladosti. Dva razreda osnovne šole je naredil v Breznici, druge v Kranju, kjer je obiskoval tudi gimnazijo. Leta 1917 je vstopil v malo semenišče v Škofovskih zavodih v Šentvidu, pozneje pa v ljubljansko semenišče; 29. junija leta 1923 je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Metliki in v Tržiču, kjer je leta 1928 postal župnik. Leta 1940 je bil imenovan za škofijskega svetnika in ljubljanskega kanonika. Od začetka okupacije je pomagal duhovnikom beguncem. Leta 1944 je postal rektor semenišča.
Anton Vovk je kot generalni vikar junija leta 1945 prevzel vodstvo ljubljanske nadškofije. 1. decembra 1946 je bil posvečen v škofa in imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa, 17. septembra 1950 je bil imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Od leta 1951 do 1961 je upravljal tudi slovenski del reške in v od leta 1951 do 1955 slovenski del tržaško-koprske škofije. Po smrti Rožmana je bil imenovan za ljubljanskega škofa. Papež Janez XXIII. je ljubljansko škofijo 22. decembra leta 1961 povzdignil v nadškofijo in tako je bil Vovk z istim odlokom imenovan za ljubljanskega nadškofa.
Komunistična oblast ga je psihično (nočna zasliševanja) in fizično trpinčila, čeprav med vojno ni sodeloval z okupatorji in je bil narodno zaveden. Vztrajno si je prizadeval, da bi oblast spoštovala ustavni položaj cerkve ter opustila preganjanje in prizadevanje krivic. Pod vplivom politične propagande so nadškofa 20. januarja 1952 v Novem mestu polili z bencinom in ga zažgali. Preživel je hudo poškodovan, posledice je čutil do konca življenja. 13. maja 1999 je bil izdan škofijski odlok o začetku postopka za njegovo beatifikacijo. S tem je nadškof Vovk dobil naziv Božji služabnik.
Zunanje povezave
- Anton-vovk.rkc.si
- Dolinar France Martin: Vovk Anton. Slovenski biografski leksikon 1925–1991. Elektronska izdaja. Ljubljana: SAZU, 2009.
- Goriški Panterji: Zaključen škofijski postopek za razglasitev nadškofa Vovka za blaženega