Braggov pogoj
Braggov pogoj (tudi Braggov zakon) opisuje pogoje za nastanek interferenčnih ojačitev pri sipanju rentgenskih žarkov na kristalu.
Imenuje se po angleškem fiziku in kemiku Williamu Henryju Braggu (1862 – 1942) in njegovem sinu v Avstraliji rojenem britanskem fiziku Williamu Lawrencu Braggu (1890 – 1971 ). Leta 1915 sta za raziskave kristalnih struktur z rentgenskimi žarki dobila Nobelovo nagrado.
Braggov uklon (Braggovo sipanje) dobimo, kadar rentgenski žarki zadenejo kristal in s tem atome v kristalu. Rentgenski žarki povzročijo dodatno gibanje elektronov ˙(elektronskega oblaka) in zaradi tega pride do ponovnega sevanja valov z isto valovno dolžino, kot jo je imelo vpadno valovanje. To imenujemo Rayleighovo sipanje (elastično sipanje). Žarki se torej na kristalni mreži sipljejo in v določenih smereh dobimo ojačitve v skladu z Braggovim pogojem . Do ojačitev pride v smereh, kjer je razlika poti žarkov, ki se sipljejo (odbijejo) od različnih kristalnih ravnin, enaka mnogokratniku valovnih dolžin vpadajočega valovanja.
Ojačitve v sipanem valovanju dobimo samo v določenih smereh, ki izpolnjujejo naslednji pogoj:
kjer je
- razdalja med dvema sosednjima kristalnima ravninama
- uklonski kot oziroma kot sipanja
- celo število
- valovna dolžina vpadajočega valovanja
Iz obrazca se vidi, da je najdaljša valovna dolžina, pri kateri je še izpolnjen pogoj enaka , kar se zgodi pri kotu .
Glej tudi
Zunanje povezave
- Opis Braggovega zakona in uklona (simulacija) (angleško)
- Nobelova nagrada za fiziko v letu 1915 (angleško)
- Opis Braggovega uklona (angleško)