Gimnazija Vič
Gimnazija Vič je splošna gimnazija v Ljubljani, nahajajoč se na Tržaški cesti 72. V obdobju slovenskega koncepta usmerjenega izobraževanja se je imenovala Srednja šola za računalništvo. Trenutno mesto ravnateljice pripada mag. Alenki Krapež.
Zgodovina gimnazije Vič
Šolsko kroniko z letnico 1929/30 jeprevzel stavbenik g. Mavčič iz Šiške.
1940-1950
3. decembra 1940 na šoli odprli kuhinjo. Finančna sredstva so pomagali zbirati tudi učenci s predstavami in z literarnimi večeri. 11. aprila je bila Ljubljana že okupirana, šolo so zasedli italijanski vojaki. V letu 1940/41 ni bilo zaključnega izpita. Letno spričevalo je hkrati veljalo za »završni« izpit, opustili so vse celodnevne ekskurzije, ponovno so spremenili naziv šole. V imenu je bil italijanski naziv I. scuola civica mista, Lubiana in slovenski I. mešana meščanska šola Ljubljana.
V letu 1941/42 so pričeli pouk šele 4. oktobra. V februarju in marcu je bil pouk prekinjen za ves mesec, potem se je nadaljeval v zmanjšanem obsegu v poslopju osnovne šole na Viču. Prav zato so pouk podaljšali do 11. julija. Na urniku se je pojavil italijanski jezik, zaradi izjemnih razmer pa šola ni organizirala nobenih izletov in ekskurzij. Ukinjene so bile kulturne prireditve, ni bilo niti roditeljskih sestankov. Od zunajšolskih dejavnosti je bilo le še zborovsko petje in telovadba. Šola je bila okupirana.
V šol. l. 1942/43 se je pouk začel šele 14. novembra 1942 v osnovnošolskih prostorih. 2. februarja 1943 je italijanska vojska izpraznila prostore šole. Učenci in učitelji so se vrnili v svoje prostore, v popoldanskem času pa je bila šola na razpolago trinajstim razredom II. realne ženske gimnazije. Pozimi niso uporabljali telovadnice, ker je bilo premalo denarja za kurjavo, telovadili pa so v obeh avlah.
Šol. l. 1943/44 se je začelo 18. oktobra, saj je 23. septembra 1943 prišlo v šolsko poslopje 1.700 internirancev, ki so se vrnili iz Padove, kasneje pa se je v šolo naselila nemška vojska in v njej ostala do konca vojne. Pouk je potekal na različnih lokacijah: v poslopju zavetišča, v gostilni Oblak, v Prosvetnem domu. Deški razredi so imeli pouk dopoldne, dekliški popoldne. Morali so zmanjšati obseg nekaterih predmetov. Nenavadno pa je bilo to, da so kljub stiski lahko oživili šolsko kuhinjo. V njej so kuhale sestre usmiljenke. Šolsko poslopje je bilo skoraj ves čas okupacije obdano z ograjo iz bodeče žice in zavarovano z bunkerji.
V šol. l. 1944/45 je pouk še vedno potekal na različnih lokacijah. Zaključnih izpitov ni bilo, spričevalo četrtega letnika je veljalo tudi za završni izpit (tj. zaključni izpit). Nemška vojska je šolo zapustila 8. maja, na predvečer osvoboditve. Nemški vojaki so ob kapitulaciji stavbo namenoma poškodovali. Po pričevanju župnika na Viču g. Marjana Čudna se je v zvezi z odhodom nemške vojske iz šole zgodil pravi čudež. V šoli je bilo polno orožja in razstreliva, nemško poveljstvo pa je dalo nalog, da se šola minira. Ljudje so prosili, naj tega ne storijo, ker bi bil uničen ves Vič. Prošnje so bile zaman. Minerji so se pripeljali in že prižgali zažigalno vrvico in ko so hoteli z avtom zbežati pred eksplozijo, sta zadnji kolesi pri avtomobilu ob Glinški kapeli odpadli. (Kapela je stala v križišču Gregorinove ulice in Tržaške ceste. Danes stoji kapelica pred župnijsko cerkvijo na Viču, zgrajena je po načrtih prejšnje.) Eden od vojakov je skočil in prerezal gorečo vrvico in s tem preprečil eksplozijo. Viški župljani verjamejo, da jih je Brezmadežna ob koncu vojne obvarovala pred hudo nesrečo. Pozneje so ljudje v okolici pomagali šolo obnoviti. V septembru 1945 so z odlokom ministrstva za prosveto ukinili vse meščanske šole in ustanovili gimnazije. Šola se je preimenovala v Državno mešano gimnazijo Ljubljana – Vič.
Kronika med letoma 1948 in 1965 se ni ohranila, najde se le nekaj zapisov.
Leta 1965 je mesto ravnatelja dobil Stane Virtič. Že takrat so se začeli zavzemati za kakovost šole. Šolska kronika je polna natančno popisanih prekrškov dijakov, drugega pa je zelo malo. Uspeh je bil kljub trudu ravnatelja zelo nizek. Leta 1967 je bil v prvi in drugi konferenci najboljši razred z 72% pozitivnim uspehom. Večina razredov ni dosegla niti 50 % pozitivnega uspeha.
1970-1980
Zaposleni na Gimnaziji Vič so v šol. letu 1970/71 pogosto opozarjali na izredno slabo stanje zgradbe. Predvsem jim je nemoteno delo onemogočala slaba električna napeljava. Organizacija pouka se ni bistveno spremenila. Še vedno so se posvečali učno šibkejšim dijakom. Da izboljšajo učni uspeh celotne šole, sestavili posebno komisijo, ki je bedela nad tem. Med letoma 1973/74 poročajo o izredno slabih pogojih. Ravnatelj je moral celo pred sodnika za prekrške. A šola ni imela dovolj denarja za nakup nove opreme.
Zgradba
Zgodovina današnje stavbe
Zgodovina šole sega v šolsko leto 1929/30, ko so na Viču ustanovili I. mešano meščansko šolo v Ljubljani. Prostore je šola dobila v drugem nadstropju novega poslopja osnovne šole. Ker je šola gostovala, so takoj po ustanovitvi razmišljali o gradnji lastnega poslopja. V ta namen so odkupili zemljišče zraven osnovne šole, načrt pa je izdelal arhitekt Vinko Glanz. Zaradi pomanjkanja denarja so z zidavo začeli šele v šolskem letu 1936/37 in z gradnjo končali leta 1939. Stavba se ni posebno vzdrževala in prenavljala vse do leta 1994, ko so bivalne, delovne in higienske razmere postale nevzdržne za normalen učni proces. Leta 1994 so vodstvo šole z ravnateljico Katjo Hvala, svet šole, svet staršev in dijaška skupnost Gimnazije Vič na podlagi meritev in slabih delovnih in higienskih razmer zaprosili Ministrstvo za šolstvo in šport za dozidavo prizidka in notranjo sanacijo šole. Dozidava prizidka in obnova sta se zavlekli do oktobra 1996; otvoritev popolnoma prenovljene stavbe pa je bila 24. oktobra 1996 (kljub temu, da tehnični pregled tedaj še ni bil opravljen). Celotno poslopje je bilo prenovljeno marca 1996. Prenovili so razrede, knjižnico, zbornico in sanitarije, novost je bilo tudi dvigalo za invalide, kupola za manjši planetarij, kabinet za fitnes in multimedijska soba. Za novo telovadnico ni bilo denarja, zato je bila stara le na novo polakirana. Načrti za gradnjo bi morali biti v prvi fazi že leta 1995, vendar je bila prednost in nujnost gradnja novega prizidka. Glede na vedno večjo izbirnost predmetov in zaradi drugačnega načina pouka je bilo prostora vedno premalo. Vodstvo šole se je leta 2003 odločilo za dograditev dveh manjših učilnic (t.i. akvarijev) v avlah tretjega in četrtega nadstropja.
Arhitektura
Stavba Gimnazije Vič ima dva dela: stari del, ki ga je načrtoval arhitekt Vinko Glanz, in novi prizidek. Glanz je stavbo načrtoval na zemljišču med danes zelo prometno Tržaško cesto in dosti manj prometno železniško progo Ljubljana–Koper. Stavba je zasnovana kot vogalni objekt med Tržaško cesto in Gregorinovo ulico. Podolgovata stavba s pravokotnim tlorisom je postavljena vzdolž Tržaške ceste, v katero pa se danes na dvoriščni strani zajeda nov trakt. Stavba je le 10 metrov oddaljena od Tržaške ceste, kar nakazuje na to, da je bila železniška proga dosti bolj obremenjena in hrupna, zato je arhitekt večino odprtin (oken) načrtoval na fasadni strani. Glanz v tistem času še ni mogel predvideti močnega avtomobilskega prometa, ki danes predvsem v poletnem času onemogoča zračenje učilnic, hrup pa moti učni proces. Stavba ima štiri etaže. Prva deluje s fasadne strani kot kletna, čeprav šola ni podkletena; visoko pritličje, do katerega vodijo stopnice z glavnim vhodom in nadstreškom, ki ga nosita dva kvadratna opečno zidana slopa, in dve enakovredni nadstropji, ki že na zunaj sporočata vsebino notranje organizacije stavbe. Stavba je ravnokrita. Arhitekt je že z enostavnim nizanjem serijskih elementov – oken – v spodnjih dveh etažah nakazal na členitev fasade. To je še podkrepil z uporabo rdečerjavega klinkerja vzdolž celotnega pročelja ob Tržaški cesti in nadaljeval v enaki preobleki prizidek s telovadnico ob Gregorinovi ulici. Delitev na spodnji rdečerjavi klinker in zgornji del bele fasade nakazuje, da se je avtor obrnil k moderni arhitekturi in funkcionalizmu; da sledi razvoju sodobne arhitekture, hkrati pa se še navezuje na Plečnikovo šolo.
Časovna spirala in kolesar
Danes je na stranski fasadi naslikana tudi časovna spirala, kjer je tudi mehanizem delujoče, točne ure. Kolesar simbolizira učenje in pot dijakov. Na začetku je narisana tudi zaprta knjiga, ki se proti koncu spirale odpira. Poslikavo s plastiko kolesarja so zasnovali po prenovi gimnazije, leta 1996. Avtorja časovne spirale sta Mojca Leben in Davor Grgičevič. Denar za prenovo pročelja sta prispevala Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za šolstvo, prenova pa je sodila v projekt Ljubljana – moje mesto. Poslikava je bila leta 2008 barvno osvežena.