Sojenice, (tudi rojenice, jesenice, rožanice), so tri bajeslovna bitja, za katera so stari Slovani verovali, da odločajo o njihovi usodi.
Sojenice so tri vile, ki ob otrokovem rojstvu odločajo o njegovi usodi (o sreči in nesreči v življenju, premoženskem stanju ter času in načinu smrti). Predstava o sojenicah je zelo razširjena. V Evropi nastopajo pod raznimi imeni: pri Grkih so to mojre, pri Germanihnorne, pri Rimljanihparke, pri Srbihrođenice, suđenice, pri Čehih pa sudicke.[1]
Po stari veri pridejo sojenice v hišo, kjer se rojeva otrok, in sedejo za mizo. Na lepo pogrnjeno mizo jim pripravijo vino, pogačo in kruh, da bodo novorojencu morda sodile bolj srečno življenje in bolj poln stol kot najdejo, lepša bo otrokova usoda. Navadno oko jih ne vidi, ugleda jih le berač, ki se je po naključju zatekel v hišo. Podobno kot v antičnih mitih naj bi tudi po našem izročilu:
Njihov značilen pripomoček preja, pojavijo pa se še: preslica, kolovrat, nit
Napoved sojenic je neizpodbitna, prepreči pa jo lahko le nasvet nekoga, ki je posvečen v kozmične skrivnosti, npr. vedeževalec, puščavnik.
Pomen barv
Prva rojenica sodi mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost; poslednja je vselej belo oblečena, onidve pa rdeče, modro ali drugače, tako da je barva njene obleke v skladu s sodbo. Rdeča in modra barva sta barvi mladosti, življenjske radosti, bela pa znamenje smrti.
Primerjave
Primerjave z vilami Sojenicami najdemo tudi v drugih junakinjah, ki so ljudem reševala življenja in pisala njihovo usodo.
Rečna dolina Save Dolinke slovi kot dolina adrenalinskih izzivov, kjer domujejo zgodbe o ajdovski deklici in popotnikih iz celega sveta. Popotniki so v teh krajih potovali peš ali z vozovi in marsikdaj jih je nepredvidljivo vreme postavilo pred težke preizkušnje. Včasih so bili zameti in plazovi tolikšni, da so zakrili pravo smer poti in tedaj je mednje prišla Ajdovska deklica, dobra gorska vila in jim pokazala pravo pot. Popotniki so ji bili hvaležni za izkazano pomoč, ki jim je reševala življenja in vsakič, ko so se po isti poti vračali domov, so Ajdovski deklici pod previsno skalo ob vznožju Prisojnika pustili darove, kruh, vino in suho meso. Deklica ni bila nikoli lačna in žejna, potniki pa so se počutili varne. Njen pogled, ki poln začudenja strmi v nas, nam nemo pripoveduje usodo dobre vile.
Ona je zakleta, vila. Ona ni bila samo dobra vila, ki je pomagala popotnikom na teh poteh čez Vršič. Ona je bila tudi vila sojenica, ki je prerokovala novorjencem prihodnost. V nočeh je hodila po domovih in prerokovala otrokom, kaj bo iz njih, ko bodo zrastli, kakšna bo njihova usoda. Neke noči je prišla mladi trentarski mamici, ki je imela novorojenca in je prerokovala temu sinčku, da bo postal neustrašen lovec, ki bo v gorah ujel samega zlatoroga. Z njegovimi zlatimi rogovi, zaslužil bajno bogastvu. Samo to je bila potem zgodba o zlatorogu in deček je bil mrtev. Potem, ko so sestre Ajdovske deklice izvedele za to prerokbo, so jo kaznovale s tem, da so jo spremenile v tak negiben obraz, ki nas pozdravlja s te stene. To je bila kazen, kajti ona se je drznila prerokovati smrt samega božanskega zlatoroga.
Dobre žene se kažejo še v drugih podobah oz. slovenskih ljidskih pravljicah in pripovedkah:
