Pojdi na vsebino

Grki: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Octopus (pogovor | prispevki)
51.497 urejanj
m →Zgodovina: povezava
Octopus (pogovor | prispevki)
51.497 urejanj
→Mikenci: Klasična doba
Vrstica 128: Vrstica 128:


Grki klasične antike so svoje mikenske prednike in mikensko obdobje idealizirali kot veličastno dobo junakov, naklonjenosti bogov in materialnega bogastva.<ref>{{harvnb|Hansen|2004|p=7}}; {{harvnb|Podzuweit|1982|pp=65–88}}.</ref> [[Homer]]jeva epa ''[[Iliada]]'' in ''[[Odiseja]]'' sta bila na splošno sprejeta kot del realne grške preteklosti in šele v času evhemerizma so začeli učenjaki dvomiti v Homerjevo zgodovinskost.<ref name=Castleden2/> Del preživele mikenske dediščine so imena bogov in boginj mikenske Grčije, med njimi [[Zevs]]a, [[Pozejdon]]a in [[Had (grški bog)|Had]]a, ki so postali glavne figure olimpijskega panteona poznejše antike.<ref>{{harvnb|Castleden|2005|p=235}}; {{harvnb|Dietrich|1974|p=156}}.</ref>
Grki klasične antike so svoje mikenske prednike in mikensko obdobje idealizirali kot veličastno dobo junakov, naklonjenosti bogov in materialnega bogastva.<ref>{{harvnb|Hansen|2004|p=7}}; {{harvnb|Podzuweit|1982|pp=65–88}}.</ref> [[Homer]]jeva epa ''[[Iliada]]'' in ''[[Odiseja]]'' sta bila na splošno sprejeta kot del realne grške preteklosti in šele v času evhemerizma so začeli učenjaki dvomiti v Homerjevo zgodovinskost.<ref name=Castleden2/> Del preživele mikenske dediščine so imena bogov in boginj mikenske Grčije, med njimi [[Zevs]]a, [[Pozejdon]]a in [[Had (grški bog)|Had]]a, ki so postali glavne figure olimpijskega panteona poznejše antike.<ref>{{harvnb|Castleden|2005|p=235}}; {{harvnb|Dietrich|1974|p=156}}.</ref>

===Klasična doba===
{{Glavni|Klasična Grčija}}
{{multiple image
| total_width = 300
| align = right
| direction = horizontal
| image1 = Σωκράτης, Ακαδημία Αθηνών 6616.jpg
| alt1 =
| caption1 =
| image2 = Plato Pio-Clemetino Inv305.jpg
| alt2 =
| caption2 =
| image3 = Aristotle Altemps Inv8575.jpg
| alt3 =
| caption3 =
| footer = Trije veliki filozofi klasične dobe: [[Sokrat]], [[Platon]] in [[Aristotel]]
| footer_align = left
}}
Etnogeneza grškega naroda je povezana z razvojem panhelenizma v 8. stoletju pr. n. št.<ref>{{harvnb|Burckhardt|1999|str. 168.</ref> Po mnenju nekaterih znanstvenikov so bile temeljni dogodek [[olimpijske igre]] leta 776 pr. n. št., ko je bila zamisel o helenizmu med grškimi plemeni prvič prevedena v skupno kulturno izkušnjo. Helenizem je bil predvsem stvar skupne kulture.<ref name=Roberts1/> Dela [[Homer]]ja ([[Iliada]] in [[Odiseja]]) in [[Heziod]]a (''Teogonija''), napisana v 8. stoletju pr. n. št., so postala osnova nacionalne vere, etosa, zgodovine in mitologije.<ref>{{harvnb|Zuwiyya|2011|pp=142–143}}; {{harvnb|Budin|2009|pp=66–67}}.</ref> V tem obdobju je bilo ustanovljeno Apolonovo preročišče v [[Delfi]]h.<ref>{{harvnb|Morgan|1990|pp=1–25, 148–190}}.</ref>

Klasično obdobje grške civilizacije zajema čas od zgodnjega 5. stoletja pr. n. št. do smrti [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]] leta 323 pr. n. št. Nekateri avtorji to obdobje raje delijo na "klasično obdobje" od konca [[Grško-perzijske vojne|grško-perzijskih vojn]] do konca [[Peloponeška vojna|peloponeške vojne]] in "četrto stoletje" do Aleksandrove smrti. Tako se imenuje, ker je postavilo merila, po katerih so ocenjevali grško civilizacijo v kasnejših obdobjih.<ref>{{cite encyclopedia|title=Ancient Greek Civilization|encyclopedia=Encyclopædia Britannica|date=18 February 2016|publisher=Encyclopædia Britannica Inc.|location=United States|id=Online Edition|url=https://www.britannica.com/place/ancient-Greece}}</ref> Klasično obdobje je opisano tudi kot "zlata doba" grške civilizacije. Umetnost, filozofija, arhitektura in književnost klasičnega obdobja so bile ključnega pomena pri oblikovanju in razvoju zahodne kulture.

Grki klasične dobe so razumeli, da pripadajo skupnemu helenskemu genosu,<ref>{{harvnb|Konstan|2001|pp=29–50}}.</ref> vendar je bila na prvem mestu zvestoba svojemu mestu. V vojskovanju z drugimi grškimi mestnimi državami, pogosto brutalnemu, niso videli nobenega neskladja s helenizmom.<ref>{{harvnb|Steinberger|2000|p=17}}; {{harvnb|Burger|2008|pp=57–58}}.</ref> Peloponeška vojna, obsežna državljanska vojna med dvema najmočnejšima grškima mestnima državama, [[Atene|Atenami]] in [[Antična Šparta|Šparto]] ter njunimi zavezniki, je obe državi močno oslabila.<ref>{{harvnb|Burger|2008|pp=57–58</ref>

[[Slika:Alexander the Great mosaic.jpg|thumb|250px|[[Aleksander Veliki]], čigar osvojitve so vodile v helenistično obdobje|alt=]]

Večina sprtih grških mestnih držav je bila po mnenju nekaterih zgodovinarjev na silo združena pod zastavo vsehelenskih idealov [[Filip II. Makedonski|Filipa II. Makedonskega]] in [[Aleksander Veliki|Aleksandra Velikega]]. Drugi poznavalci se na splošno raje odločajo za razlago, da je bilo makedonsko osvajanje "osvajanje zaradi osvajanja" ali vsaj osvajanje zaradi bogatenja, slave in moči. Slednji na "ideale" gledajo kot na koristno propagando, usmerjeno proti mestnim državam.<ref>{{cite web|last=Fox|first=Robin Lane|title=Riding with Alexander|year=2004|work=Archaeology|publisher=The Archaeological Institute of America|url=http://www.archaeology.org/online/interviews/fox.html|quote=}}</ref>

Kakorkoli že, Aleksanderovo strmoglavljenje [[Ahemenidsko cesarstvo|Ahemenidskega imperija]] po njegovih zmagah v [[Bitka pri Graniku|bitkah pri Graniku]], [[Bitka pri Isu|Isu]] in [[Bitka pri Gavgameli|Gavgameli]] ter njegovemu napredovanju do današnjega [[Pakistan]]a in [[Tadžikistan]]a<ref>{{harvnb|Brice|2012|pp=281–286}}.</ref> je zagotovilo pomembno izhodišče za širjenje grške kulture preko ustanavljanja kolonij in trgovskih postaj ob trgovskih poteh.<ref>{{cite encyclopedia |year=2008 |title = Alexander the Great |encyclopedia= Columbia Encyclopedia|publisher= Columbia University Press |location=United States |id=Online Edition }}</ref> Četudi Aleksandrov imperij ni nedotaknjen preživel smrti svojega ustvarjalca, so se kulturne posledice širjenja helenizma po večjem delu Bližnjega vzhoda in Azije izkazale za dolgo živeče, saj je grščina postala ''[[lingua franca]]'' in ta položaj ohranila celo v rimskih časih.<ref>{{harvnb|Green|2008|p=xiii}}.</ref> Številni Grki so se naselili v helenističnih mestih, kot so [[Aleksandrija]], [[Antiohija]] in [[Selevkija]].<ref>{{cite web|last=Morris|first=Ian|title=Growth of the Greek Colonies in the First Millennium BC|date=december 2005|work=Princeton/Stanford Working Papers in Classics|publisher=Princeton/Stanford University|url=http://www.princeton.edu/~pswpc/pdfs/morris/120509.pdf |archive-url=https://ghostarchive.org/archive/20221009/http://www.princeton.edu/~pswpc/pdfs/morris/120509.pdf |archive-date=2022-10-09 |url-status=live}}</ref>

===Helenistična doba===
{{Glavni|Helenistično obdobje|Helenistična Grčija}}


== Stari Grki ==
== Stari Grki ==

Redakcija: 18:18, 13. junij 2023

Grki
Heleni
Έλληνες

 
 • Tukidid • Herodot • Plutarh • Ksenofont
 • Sapfo • Aristotel • Sokrat • Louīs
 • Tsipras • Aleksander Veliki • Papadopoulos • Ritsos
 • Homer • Venizelos
Skupno število pripadnikov
ok. 14–17 milijonov[1][2]
Regije z večjim številom pripadnikov
 Grčija  9.903.268[3][4]
(popis 2011)
 Ciper 659.115[5][6][7]
(popis 2011)
 ZDA1.279.000–3.000,000a (ocena 2016)[8][9]
 Nemčija443.000b (ocena 2016)[10]
 Avstralija424.744 (popis 2021)[11]
 Združeno kraljestvo345.000–400.000 (ocena 2011)[12]
 Kanada271.405c (popis 2016)[13]
 Albanija200.000 (ocena 1990)
 Nova Zelandijaocena: 2.478 do 10.000, morda do 50000[14]
 Južna Afrika138.000 (ocena 2011)[15]
 Italija110.000–200.000d (ocena 2013)[16][17][18]
 Egipt110.000[19][20]
 Čile100.000[21]
 Ukrajina91.000 (ocena 2011)[22]
 Rusija85.640 (popis 2010)[23]
 Brazilija50.000e[24]
 Francija35.000 (ocena 2013)[25]
 Belgija35.000 (cena 2011)[26]
 Argentina30.000–50.000 (ocena 2013)[27]
 Nizozemska28.856 (2021)[28][29]
 Bolgarija1.356 (popis 2011)[30] do 28.500 (ocena)[31]
 Urugvaj25.000–28.000 (popis 2011)[32]
 Švedska24.736 (popis 2012)[33]
 Gruzija15.000 (ocena 2011)[34]
 Češka12.000[35]
 Kazahstan8.846 (ocena 2011)[36]
  Švica11.000 (ocena 2015)[37]
 Romunija10.000 (ocena 2013)[38]
 Uzbekistan9.500 (ocena 2000)[39]
 Avstrija5.261[40]
 Madžarska4.454 (popis 2016)[41]
 Turčija4.000–49.143f[42][43]
Jeziki
grščina
Religija
primarno Grška pravoslavna cerkev
a Vključuje tiste, katerih predniki so bili Grki.
b Vključuje prebivalce z grškimi "kulturnimi koreninami".
cTisti, katerih navedeno etnično poreklo je med drugim vključevalo "grško". Število tistih, katerih etnično poreklo je samo grško, je 145.250. V Kanadi živi dodatnih 3.395 Ciprčanov neopredeljene etnične pripadnosti.
dPribližno. 60.000 Grkov in 30.000 migrantov po drugi svetovni vojni.
e "Vključno s potomci".
f Vključno z grškimi muslimani.

Grki ali Heleni (grško Έλληνες, Éllines) so etnična skupina in narod, ki izvira iz Grčije, Cipra, južne Albanije, Anatolije, delov Italije in Egipta ter v manjšem obsegu drugih okoliških držav v vzhodnem Sredozemlju in ob Črnem morju. Oblikujejo tudi pomembno diasporo (omogenia), s številnimi grškimi skupnostmi, ustanovljenimi po vsem svetu.[44]

Grške kolonije in skupnosti so bile že v bronasti dobi ustanovljene na obalah Sredozemskega in Črnega morja, vendar je bilo grško ljudstvo vedno osredotočeno na Egejsko in Jonsko morje, kjer se grški jezik govori že od bronaste dobe.[45][46] Do začetka 20. stoletja so bili Grki naseljeni med grškim polotokom, zahodno obalo Male Azije, obalo Črnega morja, Kapadokijo v osrednji Anatoliji, Egiptom, Balkanom, Ciprom in Konstantinoplom.[46] Mnoge omenjene regije so v veliki meri sovpadale z mejami Bizantinskega cesarstva poznega 11. stoletja in vzhodnosredozemskimi območji starogrške kolonizacije.[47] Kulturna središča Grkov so bila v različnih obdobjih zlasti Atene, Solun, Aleksandrija, Smirna in Konstantinopel.

V zadnjem času živi večina etničnih Grkov znotraj meja sodobne grške države ali na Cipru. Grški genocid in izmenjava prebivalstva med Grčijo in Turčijo sta skoraj končala tri tisočletja staro grško prisotnost v Mali Aziji. Druge dolgoletne grške populacije je mogoče najti od južne Italije do Kavkaza in južne Rusije in Ukrajine ter v skupnostih grške diaspore v številnih drugih državah. Danes večina Grkov uradno pripada Grški pravoslavni cerkvi.[48]

Grki so močno vplivali in prispevali h kulturi, vizualni umetnosti, raziskovanju, gledališču, literaturi, filozofiji, etiki, politiki, arhitekturi, glasbi, matematiki,[49] medicini, znanosti, tehnologiji, trgovini, kulinariki in športu. Grški jezik je najstarejši pisni jezik, ki je še vedno v rabi. Njegovo besedišče je bilo osnova mnogih jezikov, pa tudi mednarodne znanstvene nomenklature. Grščina je bila od 4. stoletja pr. n. št. daleč najbolj razširjena lingua franca v sredozemskem svetu in tudi Nova zaveza krščanske Biblije je bila prvotno napisana v grščini.[50][51][52]

Zgodovina

Proto-grško naselitveno ozemlje (2200/2100–1900 pr. n. št.) kot so ga predlagali Katona (2000), Sakelariou (2016, 1980, 1975) in Phylaktopoulos (1975)

Grki govorijo grški jezik, ki tvori edinstveno helensko vejo znotraj indoevropskih jezikovne družine.[46]

Izvor

Pra-Grki so na ozemlje, ki se danes imenuje Grčija, prišli verjetno ob koncu 3. tisočletja pr. n. št. med letoma 2200 in 1900 pr. n. št.[53][54][a] Zaporedje selitev na grško celino v 2. tisočletju pr. n. št. je mogoče rekonstruirati na podlagi starogrških narečij, vendar to ni povsem zanesljivo. Obstajali sta vsaj dve selitvi. V prvi so bili Jonci in Ahajci, ki so ustvarili mikensko Grčijo do 16. stoletja pr. n. št.[58][59] V drugi so bili Dorci okoli 11. stoletja pr. n. št., ki so izpodrinili narečja iz mikenskega obdobja. Obe selitvi sta se zgodili v kritičnih obdobjih: mikenska na prehodu v pozno bronasto dobo in dorska ob propadu bronaste dobe.

Mikenska posmrtna maska, znana kot Agamemnonova maska, 16. stoletje pr. n. št.

Mikenci

Glavni članek: Mikenska doba.

Okoli leta 1600 pr. n. št. so si mikenski Grki od minojske civilizacije izposodili njen zlogovni sistem pisanja (linearna pisava A) in razvili lastno zlogovno pisavo, znano kot linearna pisava B,[60] v kateri so prvi in najstarejši pisni dokazi o grškem jeziku.[60][61] Mikenci so hitro prodrli na Egejsko morje in do 15. stoletja pr. n. št. dosegli Rodos, Kreto, Ciper in obale iz Male Azije.[46][62]

Okoli leta 1200 pr. n. št. so se na grško ozemlje iz Epira priselili grško govoreči Dorci.[63] Starejše zgodovinske raziskave so pogosto trdile, da je dorska selitev povzročila propad mikenske civilizacije. Vse sodobne raziskave so to trditev ovrgle, Dorci pa so bili verjetno eno od ljudstev, v zgodovinopisju znanih kot "ljudstva morja", ki okoli leta 1180 pr. n. št. opustošila vzhodno Sredozemlje.[64] Selitvi Dorcev je sledilo slabo potrjeno obdobje selitev, imenovano grška temna doba, okoli leta 800 pr. n. št. pa sta že že prepoznavni arhaična in klasična Grčija.[65]

Grki klasične antike so svoje mikenske prednike in mikensko obdobje idealizirali kot veličastno dobo junakov, naklonjenosti bogov in materialnega bogastva.[66] Homerjeva epa Iliada in Odiseja sta bila na splošno sprejeta kot del realne grške preteklosti in šele v času evhemerizma so začeli učenjaki dvomiti v Homerjevo zgodovinskost.[65] Del preživele mikenske dediščine so imena bogov in boginj mikenske Grčije, med njimi Zevsa, Pozejdona in Hada, ki so postali glavne figure olimpijskega panteona poznejše antike.[67]

Klasična doba

Glavni članek: Klasična Grčija.
Trije veliki filozofi klasične dobe: Sokrat, Platon in Aristotel

Etnogeneza grškega naroda je povezana z razvojem panhelenizma v 8. stoletju pr. n. št.[68] Po mnenju nekaterih znanstvenikov so bile temeljni dogodek olimpijske igre leta 776 pr. n. št., ko je bila zamisel o helenizmu med grškimi plemeni prvič prevedena v skupno kulturno izkušnjo. Helenizem je bil predvsem stvar skupne kulture.[44] Dela Homerja (Iliada in Odiseja) in Hezioda (Teogonija), napisana v 8. stoletju pr. n. št., so postala osnova nacionalne vere, etosa, zgodovine in mitologije.[69] V tem obdobju je bilo ustanovljeno Apolonovo preročišče v Delfih.[70]

Klasično obdobje grške civilizacije zajema čas od zgodnjega 5. stoletja pr. n. št. do smrti Aleksandra Velikega leta 323 pr. n. št. Nekateri avtorji to obdobje raje delijo na "klasično obdobje" od konca grško-perzijskih vojn do konca peloponeške vojne in "četrto stoletje" do Aleksandrove smrti. Tako se imenuje, ker je postavilo merila, po katerih so ocenjevali grško civilizacijo v kasnejših obdobjih.[71] Klasično obdobje je opisano tudi kot "zlata doba" grške civilizacije. Umetnost, filozofija, arhitektura in književnost klasičnega obdobja so bile ključnega pomena pri oblikovanju in razvoju zahodne kulture.

Grki klasične dobe so razumeli, da pripadajo skupnemu helenskemu genosu,[72] vendar je bila na prvem mestu zvestoba svojemu mestu. V vojskovanju z drugimi grškimi mestnimi državami, pogosto brutalnemu, niso videli nobenega neskladja s helenizmom.[73] Peloponeška vojna, obsežna državljanska vojna med dvema najmočnejšima grškima mestnima državama, Atenami in Šparto ter njunimi zavezniki, je obe državi močno oslabila.[74]

Aleksander Veliki, čigar osvojitve so vodile v helenistično obdobje

Večina sprtih grških mestnih držav je bila po mnenju nekaterih zgodovinarjev na silo združena pod zastavo vsehelenskih idealov Filipa II. Makedonskega in Aleksandra Velikega. Drugi poznavalci se na splošno raje odločajo za razlago, da je bilo makedonsko osvajanje "osvajanje zaradi osvajanja" ali vsaj osvajanje zaradi bogatenja, slave in moči. Slednji na "ideale" gledajo kot na koristno propagando, usmerjeno proti mestnim državam.[75]

Kakorkoli že, Aleksanderovo strmoglavljenje Ahemenidskega imperija po njegovih zmagah v bitkah pri Graniku, Isu in Gavgameli ter njegovemu napredovanju do današnjega Pakistana in Tadžikistana[76] je zagotovilo pomembno izhodišče za širjenje grške kulture preko ustanavljanja kolonij in trgovskih postaj ob trgovskih poteh.[77] Četudi Aleksandrov imperij ni nedotaknjen preživel smrti svojega ustvarjalca, so se kulturne posledice širjenja helenizma po večjem delu Bližnjega vzhoda in Azije izkazale za dolgo živeče, saj je grščina postala lingua franca in ta položaj ohranila celo v rimskih časih.[78] Številni Grki so se naselili v helenističnih mestih, kot so Aleksandrija, Antiohija in Selevkija.[79]

Helenistična doba

Glavna članka: Helenistično obdobje in Helenistična Grčija.

Stari Grki

V latinski književnosti so bili Heleni znani kot Græci. O njih sta najprej pisala Aristotel in Apolodor. Videti je, da so s tem mišljeni ljudje iz Epira. Latinci so ime spoznali, ko so grški priseljenci kolonizirali Italijo. Sami Grki so si rekli »Heleni«, stari Rimljani pa so jih klicali Græci, kar je bilo sicer ime prav določenih grških kolonizatorjev.

V času Rimskega imperija se ime Heleni ni več uporabljalo. Grki so se, tako kot ostali ljudje iz rimskih provinc, klicali »Rimljani«.

Po propadu Zahodnega rimskega cesarstva leta 395 in začetku srednjega veka v Zahodni Evropi, se je latinsko ime za Grke uporabljalo na široko. V Vzhodnem rimskem imperiju je prišlo do spremembe. Medtem ko so se državljani Bizantinskega cesarstva klicali Rimljani, so Grki prevzeli ime Græco, da so se ločili od drugih Bizantincev. Po shizmi je Græco pomenil pravoslavnega in Latinec katoliškega vernika. Po določenem času sta ti besedi pridobili tudi narodni pomen.

Po neodvisnosti sodobne grške države od Otomanskega imperija so sami Grki povsem zavrgli pojem Græco. Nova država se je uradno poimenovala »Helenska republika« (ali Helas), ljudje pa »Heleni«. Preostanek sveta jim kljub temu reče Grki, njihovi državi pa Grčija.

Smrt in običaji

Stari Grki so smrt doživljali zelo globoko, pogreb pa je bil zanje dolžnost, ki jo je družina morala opraviti po vseh predpisih. Sofokles se je z Antigono dotaknil ravno teh čustev Grkov; Antigona ni smela pokopati svojega brata, torej ni smela opraviti svoje svete dolžnosti.

Na dan smrti so ženske sorodnice truplo pokojnika odnesle do hiše najbližjega sorodnika. Truplo so obredno okopale, mazilile, oblekle, okrasile in položile na mrtvaški oder. Sorodniki in prijatelji so prišli pokojnemu izkazat poslednje spoštovanje, ženske pa so se, oblečene v črno in razpuščenih las, tolkle po prsih, in pele obredne žalostinke. Hiša in žalujoči so veljali za nečiste, zato so pri vhodu v hišo nastavili nekaj vode, da so se obiskovalci ob odhodu lahko umili. Tretji dan so še pred zoro v pogrebnem sprevodu odšli iz mesta do pokopališča ali do posestva na podeželju.

Pokop in pogreb

  • ἐκϕορά (ekforá) = pokop, pogreb

Truplo so bodisi pokopali bodisi zažgali na grmadi. V tem primeru so po tem, ko je grmada dogorela, zbrali ostanke v žaro in jo pokopali. Nagrobniki aristokratov v arhaični dobi so bili pravi umetniški izdelki (tako imenovani kurosi in kore), medtem ko so za časa demokracije postali skromnejša znamenja. Tam so opravili žrtvovanje, izlili nekaj vina in olja, nato pa odšli na pogrebno gostijo. Na deveti dan in obletnice smrti se je družina zopet zbrala pri nagrobniku in slovesno opravila potrebne obrede.

Ljudje so iz različnih vzrokov skrbno skrbeli za družinske grobove. Do neke mere so z bogastvom nagrobnika okolici hoteli pokazati moč družine. Poleg tega so večinoma verjeli, da duša po smrti ne postane zgolj nedejavna senca, če za grob s predpisanimi obredi lepo skrbijo. Skrb za grobove prednikov pa je imela tudi močan politični moment. V največjih nevarnostih za Grke je bila največja motivacija pri borbi ravno sklicevanje na to, da je treba ohraniti grobove prednikov in domača svetišča. Nekega ustaljenega pogleda na posmrtno življenje v Grčiji ni bilo. Pri Homerju beremo, da se je Ahil bal umreti, ker si je predstavljal, da po smrti kot senca ne bo mogle ničesar storiti niti čutiti. Na Zemlji pa lahko doseže junaška dejanja.

Poezija s simpozijev nam na nekaterih mestih ohranja pogled, da je bolje umreti mlad, kot pa se postarati, saj starec ne more več uživati. Tudi Herodot s svojimi Zgodbami nekajkrat nakaže, da je za človeka bolje, da se ne rodi, oziroma da ta svet čim prej zapusti. Špartanci in tudi nekateri drug Grki so po drugi strani hoteli umreti častitljivo, da jih bodo žive ohranjali lepi spomini njihovih potomcev. Tudi filozofi so na svet gledali različno. Sokrat se ni bal smrti in je trdil, da duša po smrti živi dalje, njegovi učenci pa se s tem niso mogli sprijazniti. Zelo skrajno mnenje je imel na primer Diogen, ki je učencem naročil, naj ga po smrti kar odvržejo, saj telo po smrti ne čuti ničesar več. Tudi stoiki so trdili, da duša po smrti živi dalje, saj je iskra božanskega ognja. Pitagorejci so verjeli v reinkarnacijo, epikurejci pa so trdili, da se s smrtjo vse konča, saj tako duša kot telo razpadeta na atome. Zato je po njihovem mnenju treba izkoristiti vsak dan, ki ga še doživimo.

Sodobni Grki

Etnični Grk (ali preprosto: Grk) je nekdo, ki se ima za Grka. Značilnosti so:

  • kulturna povezava z grško kulturo,
  • govorjenje grščine,
  • predniki, ki so živeli v Grčiji ali v krajih, ki so bili včasih del Grčije ali se drugače smatrajo za grške.

Na Balkanu živi okoli 10,8 milijonov etničnih Grkov, pomembno manjšino pa tvorijo tudi v mnogih balkanskih državah, kot tudi v današnji Turčiji.

Kot Grke lahko smatramo ljudi, ki so živeli v Bizantinskem cesarstvu in/ali okoli Egejskega in Jonskega morja, če so njihovi predniki živeli tam že pred začetkom invazij Seldžuških Turkov, ki so se začele okoli leta 1000.

Opomba

  1. ↑ Za njihovo naselitev obstaja več razlag: Carl Blegen datira prihod Grkov v obdobje okoli leta 1900 pr. n. št., John Caskey je prepričan, da sta bila dva vala priseljevanja, Robert Drews pa dogodek umešča v leto 1600 pr. n. št.[55][56] Podprte so bile tudi številne druge teorije,[57] obstaja pa splošno soglasje, da so grška plemena prišla okoli leta 2100 pr. n. št.

Sklici

  1. ↑ Maratou-Alipranti 2013, str. 196: "The Greek diaspora remains large, consisting of up to 4 million people globally."
  2. ↑ Clogg 2013
  3. ↑ »2011 Population and Housing Census«. Hellenic Statistical Authority. 12. september 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. julija 2016. Pridobljeno 18. maja 2016.
  4. ↑ »Statistical Data on Immigrants in Greece: An Analytic Study of Available Data and Recommendations for Conformity with European Union Standards« (PDF). Archive of European Integration (AEI). University of Pittsburgh. 15. november 2004. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 18. maja 2016.
  5. ↑ »Population - Country of Birth, Citizenship Category, Country of Citizenship, Language, Religion, Ethnic/Religious Group, 2011«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. junija 2018. Pridobljeno 12. maja 2018.
  6. ↑ Cole 2011, Yiannis Papadakis, "Cypriots, Greek", str. 92–95
  7. ↑ »Where are the Greek communities of the world?«. themanews.com. Protothemanews.com. 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 14. avgusta 2015.
  8. ↑ »Total ancestry categories tallied for people with one or more ancestry categories reported 2011–2013 American Community Survey 3-Year Estimates«. American FactFinder. U.S. Department of Commerce: United States Census Bureau. 2013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. februarja 2020. Pridobljeno 23. maja 2016.
  9. ↑ »U.S. Relations with Greece«. United States Department of State. 10. marec 2016. Pridobljeno 18. maja 2016.
  10. ↑ »Statistical Yearbook Germany Extract Chapter 2: Population, Families and Living Arrangements in Germany«. Federal Statistical Office of Germany. 14. marec 2013. str. 21.
  11. ↑ https://www.abs.gov.au/census/find-census-data/community-profiles/2021/AUS/download/GCP_AUS.xlsx
  12. ↑ »United Kingdom: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 9. julij 2013.
  13. ↑ "Immigration and Ethnocultural Diversity Highlight Tables". statcan.gc.ca.
  14. ↑ »Greeks Around the Globe«. AusGreekNet. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. junija 2006.
  15. ↑ »South Africa: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 4. februar 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. junija 2006.
  16. ↑ »Italy: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 9. julij 2013.
  17. ↑ »Grecia Salentina« (v italijanščini). Unione dei Comuni della Grecìa Salentina. 2016. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. avgusta 2014. Pridobljeno 12. junija 2023.
  18. ↑ Bellinello 1998
  19. ↑ »English version of Greek Ministry of Foreign Affairs reports a few thousand and Greek version 3.800«. MFA.gr.
  20. ↑ Rippin, Andrew (2008). World Islam: Critical Concepts in Islamic Studies. Routledge. str. 77. ISBN 978-0415456531.
  21. ↑ Parvex R. (2014). Le Chili et les mouvements migratoires, Hommes & migrations, Nº 1305, 2014. doi: 10.4000/hommesmigrations.2720.
  22. ↑ »Ukraine: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 4. februar 2011.
  23. ↑ »Итоги Всероссийской переписи населения 2010 года в отношении демографических и социально-экономических характеристик отдельных национальностей«.
  24. ↑ »The Greek Community«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. junija 2007.
  25. ↑ »France: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 9. julij 2013.
  26. ↑ »Belgium: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 28. januar 2011.
  27. ↑ »Argentina: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 9. julij 2013.
  28. ↑ »CBS Statline«.
  29. ↑ »Bevolking; geslacht, leeftijd, generatie en migratieachtergrond, 1 januari« (v nizozemščini). Central Bureau of Statistics (CBS). 22. julij 2021. Pridobljeno 16. januarja 2022.
  30. ↑ »Население по местоживеене, възраст и етническа група«. censusresults.nsi.bg. Pridobljeno 15. oktobra 2020.
  31. ↑ »Bulgaria: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 28. januar 2011.
  32. ↑ »Immigration to Uruguay« (PDF) (v španščini). INE. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 16. avgusta 2013. Pridobljeno 6. marca 2013.
  33. ↑ »Sweden: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 4. februar 2011.
  34. ↑ »Georgia: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 31. januar 2011.
  35. ↑ »Migranti z Řecka v Česku« [Migrants from Greece in the Czech Republic] (PDF). Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs (v češčini). 9. marec 2011. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 25. aprila 2019.
  36. ↑ »Kazakhstan: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 3. februar 2011.
  37. ↑ »Switzerland: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 10. december 2015.
  38. ↑ »Romania: Cultural Relations and Greek Community«. Hellenic Republic: Ministry of Foreign Affairs. 6. december 2013.
  39. ↑ »Greeks in Uzbekistan«. Central Asia-Caucasus Analyst. The Central Asia-Caucasus Institute. 21. junij 2000.
  40. ↑ Bevölkerung nach Staatsangehörigkeit und Geburtsland
  41. ↑ Vukovich, Gabriella (2018). Mikrocenzus 2016 – 12. Nemzetiségi adatok [2016 microcensus – 12. Ethnic data] (PDF). Hungarian Central Statistical Office (v madžarščini). Budapest. ISBN 978-963-235-542-9. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022. Pridobljeno 9. januarja 2019.
  42. ↑ »World Directory of Minorities and Indigenous Peoples – Turkey: Rum Orthodox Christians«. Minority Rights Group (MRG). 2005. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. marca 2014. Pridobljeno 1. marca 2014.
  43. ↑ »Pontic«. Ethnologue: Languages of the World. SIL International. 2016. Pridobljeno 13. maja 2016.
  44. ↑ 44,0 44,1 Roberts 2007, str. ;171–172, 222.
  45. ↑ Latacz 2004, str. ;159, 165–166.
  46. ↑ 46,0 46,1 46,2 46,3 Sutton 1996.
  47. ↑ Beaton 1996, str. ;1–25.
  48. ↑ CIA World Factbook on Greece: Greek Orthodox 98%, Greek Muslims 1.3%, other 0.7%.
  49. ↑ Thomas Heath (1981). A History of Greek Mathematics. Courier Dover Publications. str. 1. ISBN 978-0-486-24073-2. Pridobljeno 19. avgusta 2013.
  50. ↑ Kurt Aland, Barbara Aland The text of the New Testament: an introduction to the critical 1995 p. 52
  51. ↑ Archibald Macbride Hunter Introducing the New Testament 1972 p. 9
  52. ↑ Bubenik, V. (2007). »The rise of Koiné«. V A. F. Christidis (ur.). A History of Ancient Greek: From the Beginnings to Late Antiquity. Cambridge: University Press. str. 342–345.
  53. ↑ Bryce 2006, str. 91
  54. ↑ Cadogan 1986, str. 125
  55. ↑ Bryce 2006, str. 92
  56. ↑ Drews 1994, str. 21
  57. ↑ Mallory & Adams 1997, str. 243
  58. ↑ »The Greeks«. Encyclopædia Britannica. US: Encyclopædia Britannica Inc. 2008. Online Edition.
  59. ↑ Chadwick 1976, str. 2
  60. ↑ 60,0 60,1 .com/topic/Linear-A Linear A in Linear B. Encyclopædia Britannica. Pridobljeno 3. marca 2013.
  61. ↑ Castleden 2005, str. 228.
  62. ↑ Tartaron 2013, str. 28; Schofield 2006; Panayotou 2007, str. ;417–426.
  63. ↑ Hall 2014, str. 43.
  64. ↑ Chadwick 1976, str. 176.
  65. ↑ 65,0 65,1 Castleden 2005, str. 2.
  66. ↑ Hansen 2004, str. 7; Podzuweit 1982, str. ;65–88.
  67. ↑ Castleden 2005, str. 235; Dietrich 1974, str. 156.
  68. ↑ {{harvnb|Burckhardt|1999|str. 168.
  69. ↑ Zuwiyya 2011, str. ;142–143; Budin 2009, str. ;66–67.
  70. ↑ Morgan 1990, str. ;1–25, 148–190.
  71. ↑ »Ancient Greek Civilization«. Encyclopædia Britannica. United States: Encyclopædia Britannica Inc. 18. februar 2016. Online Edition.
  72. ↑ Konstan 2001, str. ;29–50.
  73. ↑ Steinberger 2000, str. 17; Burger 2008, str. ;57–58.
  74. ↑ {{harvnb|Burger|2008|pp=57–58
  75. ↑ Fox, Robin Lane (2004). »Riding with Alexander«. Archaeology. The Archaeological Institute of America.
  76. ↑ Brice 2012, str. ;281–286.
  77. ↑ »Alexander the Great«. Columbia Encyclopedia. United States: Columbia University Press. 2008. Online Edition.
  78. ↑ Green 2008, str. xiii.
  79. ↑ Morris, Ian (december 2005). »Growth of the Greek Colonies in the First Millennium BC« (PDF). Princeton/Stanford Working Papers in Classics. Princeton/Stanford University. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 9. oktobra 2022.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Grki&oldid=6037469«