Plečnikove Žale

Slika:Friedhof Zale in Ljubljana.jpg

Vhodni portal na Plečnikove Žale

Slika:Plecnikvezica2.JPG

Ena od mrliških kapelic

Plečnikove Žale so del Centralnega pokopališča Žale v Ljubljani, ki je delo arhitekta Jožeta Plečnika.

Danes so Plečnikove Žale v sklopu dela A in za razliko od ostalih delov ni namenjena pokopu pokojnikov, ampak poslovitvi od njih.

Poimenovanje

Plečnik sam je predlagal, da se ta del poimenuje Vrt Vseh svetih, toda mestni veljaki so ga preglasovali in določili staroslovansko besedo Žale, ki označuje grobišče/pokopališče. Pozneje, po drugi svetovni vojni, ko je tedanja oblast leta 1946 razlastila Rimskokatoliško cerkev lastništva nad pokopališčem, je celotno pokopališče postopoma prevzelo ime krajše ime, iz Pokopališče Sv. Križa v Pokopališče Žale.

Zgodovina

S povečanjem mesta Ljubljana in s tem tudi povečanjem potreb po grobovih so v 30. letih 20. stoletja razglasili pokopališče za centralno na področju Ljubljane in ga v ta namen tudi hoteli ustrezno preuredili.

Sprva je bil za prenovo zadolžen Ivo Spinčič, toda zaradi nestrinjanja s njegovim načrtom, je leta 1936 projekt prevzel vodilni arhitekt medvojnega časa Jože Plečnik. Načrt je bil končan leta 1938, ko se je pričela tudi sama gradnja. Objekti so bili končani leta 1940, medtem ko se je notranje opremljanje objektov pretežno končalo šele leta 1944.

Po dokončanju krematorija so iz različnih razlogov (racionalizacija, higienski standardi) nehali uporabljati kapele tega dela Žal in Plečnikova celota, ki je tako začelo propadati. Po dolgih letih diskusij so z avtoriteto Janeza Milčinskega znova začeli uporabljati Plečnikove mrliške vežice. Leta 1987 so konservatorji s sodelovanjem Vlasta Kopača začeli z obnavljanjem močno poškodovanih objektov. Sam projekt obnovo je trajal kar 5 let, tako da so ponovno odprli Plečnikove Žale šele leta 1992.

Plečnikove Žale so bile v prvem desetletju 21. stoletja razglašene za kulturni spomenik Slovenije državnega pomena. Dobile so tudi znak Evropskega spomenika, kakršnega imajo samo trije spomeniki Sloveniji.

Leta 2006 so osrednjo molilnico preimenovali v Plečnikova molilnica in v njej postavili stalno razstavo Arhitekturni detajli Plečnikovih Žal. Tako je molilnica prenehala biti sakralni objekt (od druge svetovne vojne ni opravljala te funkcije), ampak je postala kulturni objekt, v katerem bodo organizirali tudi koncerte in druge umetniške razstave.

Zasnova

Plečnik je območje zasnoval kot urejen sprehajalni park, po katerem se vije peščena pot med samimi objekti. Največji objekt je tako Vhodni portal, skozi katerega pot vodi do tribune s centralno odprto površino pred molilnico, kjer je baldahin s katafalkom in molilnico za predpogrebno slovesnost (sedaj je to lokacija za govore in javno slovo). Sama pot se nadaljuje do 11 mrliških kapelic, kjer pokojnik leži na parah. Ker je bilo pokopališče pred izdelavo načrta razglašeno za centralno na področju Ljubljane, je Plečnik zasnoval toliko stilno različnih kapelic, kolikor je bilo rimskokatoliških župnij v Ljubljani. Dodal je vežico za predstavnike drugih prepričanj. Vsaka kapelica je teoretično namenjena eni župniji in je tudi posvečena župnijskemu zavetniku; le-te so Kapelica Adama in Eve (namenjena neverujočim), Kapelica sv. Ahaca (namenjena nekrščenim otrokom), Kapelica sv. Andreja (poimenovana po Plečnikovem bratu, saj cerkve s tem patronom v Ljubljani ni!), Kapelica sv. Frančiška (Župnija Ljubljana - Šiška), Kapelica sv. Jakoba in sv. Marije, Kapelica sv. Janeza, Kapelica sv. Jožefa in ob njej sv. Antona, Kapelica sv. Jurija, sv. Cirila in sv. Metoda, Kapelica sv. Krištofa, Kapelica sv. Nikolaja in Kapelica sv. Petra.

Poleg molilnice in kapelic je na koncu območja še delavnica za potrebe pogrebnih delavcev; nekaj let je bil v teh prostorih nameščen Restavratorski center.

Glej tudi

• seznam zgradb in objektov v Ljubljani
• seznam spomenikov na ljubljanskih Žalah

Zunanje povezave

• Televizijski dokumentarec RTV Slovenija (v Odprtem kopu)
• »Opis enote nepremične kulturne dediščine, evidenčna številka 14625«. Pregledovalnik Registra nepremične kulturne dediščine. Ministrstvo RS za kulturo.